Učinki globalnega segrevanja na ekonomijo

Z izrazoma »globalno segrevanje« ali »klimatske spremembe« pojmujemo spremembe, ki jih je povzročil človek.

Med leti 1860 in 1900 se je na zemlji povprečna temperatura dvignila za 0,75 stopinj. To je majhna sprememba, ki je lahko posledica naravnega segrevanja, najverjetneje pa učinkov prvih sto let industrijske dobe.

V 20. stoletju so temperature blizu površja bile višje še za 0,6 stopinj. Od leta 1979, ko je pričelo satelitsko merjenje, temperature na zemlji rastejo dvakrat hitreje kot se segreva morje. Najnovejše poročilo Medvladnega panela Svetovne meteorološke organizacije (IPCC) predvideva rast globalnih temperatur do konca tega stoletja najverjetneje med 1,8 in 4 stopinj.[1] Ledeniki se topijo trikrat hitreje kot pred dvajsetimi leti. Lanske decembrske temperature v Sloveniji so bile namesto dolgoročnega povprečja 1,9 stopinj, 5,9 stopinj. Rast temperatur v zadnjih petdesetih letih znanstveniki pripisujejo izločanju ogljikovega dioksida (ostaja v atmosferi 500 let) in drugih plinov, ki povzročajo učinek tople grede.

Kljub neobstoju natančnih dolgoročnih merjenj, ki bi obsegala več stoletij, različne raziskave zaključujejo, da razen naravnih dejavnikov, na temperaturne spremembe najverjetneje vpliva človek, čeprav nekatere teorije segrevanje še vedno pripisujejo le naravnim vzrokom.

Največji onesnaževalec ozračja so ZDA s 24% vsega svetovnega izpusta ogljikovega dioksida. Njihov avtomobilski park prispeva 25% (1,8 milijard metričnih ton leta 2003), evropski le polovico tega, kajti do sedaj so vlagali več kot drugi v čistejše motorje.[2] Le 2,5% energije ZDA proizvajajo iz obnovljivih virov (brez hidrocentral). Največji odpor omejevanju emisij je med tremi največjimi ameriškimi proizvajalci avtomobilov ter v naftni industriji.[3] Ti gospodarski panogi, poleg kmetijstva, imata odločilen vpliv na ameriško gospodarsko in zunanjo politiko, ki predvsem sledita lastnim interesom.

Največji onesnaževalci, razen Evrope, mnogo volje za spremembe ne kažejo. Njihovi argumenti niso znanstveno podkovani in so največkrat kratkovidni in egoistični. Mednje je šteti ZDA, Avstralijo, Kitajsko, Indijo in delno tudi Rusijo.

Obstaja velik razkorak med tistim kar znanost meni, da bi bila potrebna stopnja zmanjšanja emisij, od tega kar je politika voljna sprejeti. Najbolj izstopa administracija predsednika Busha.[4]

V začetku 90. let se je Exxon Mobil (V Evropi pod znamko Esso) umaknil iz posla s solarnimi paneli, čeprav je do takrat zapravil že 500 milijonov dolarjev za raziskave ter namenil milijone dolarjev kampanji, ki negira globalno segrevanje kot posledico človekovega delovanja. Po trditvah Greenpeacea je politika ameriške administracije posledica lobiranja Exxon Mobila.[5] BP in Shell sta raziskave na tem področju še povečali.

V ZDA nekateri gibanje proti globalnemu segrevanju razglašajo za histerijo in film nekdanjega podpredsednika Ala Gora o globalnem segrevanju kot recept za bolj socialistično regulacijo gospodarstva (Steve Forbes). Drugi opozarjajo, če ne drugje, je ravno na področju globalnega segrevanja potrebno uporabiti socialistični način regulacije. Energetsko potratno obnašanje je »posledica kapitalističnega razvojenga modela, ki je prevladoval v zadnjih petdesetih letih«.[6]

Politika predsednika Busha je čakanje in ukrepanje šele, ko bo potrebno. V njeni osnovi je povečanje energetske varnosti ZDA, to pa pomeni celo rast emisij, saj naj bi povečali uporabo lastnega premoga, ki je velik onesnaževalec. Poseči želijo tudi v nacionalne parke in zaščitena obalna področja, denimo Aljaska. V osnovi teh pristopov je vprašanje ali je vredno že danes porabiti velika sredstva za morebitne spremembe, ki naj bi se zgodile ne prej kot v enem stoletju.

Del take politike so naftne multinacionalke, ki želijo v povezavi s politično močjo zavarovati lasten dolgoročen dostop do svetovnih energetskih virov. Rezultat poslednjega takega ukrepa (napad na Irak) je bil še večja nestabilnost energetske oskrbe, obenem pa so izredno poskočili ekstraprofiti multinacionalk, kar je ustvarilo novo prerazdelitev svetovnega družbenega proizvoda.

Kitajska trdi, da prvo mora ujeti razvite, nato pa poskrbeti za okolje. Od leta 2005 ima zakon, s pomočjo katerega bi do leta 2020 povečala uporabo energije iz obnovljivih virov s sedanjih 1% na 10%.

V državah nekdanjega Vzhodnega bloka so se emisije povečale v zadnjem štiriletnem obdobju za 4,1%, kar pripisujejo obnovi gospodarstev zaradi padca po letu 1989.

Evropska unija je enostransko ubrala okoljevarstveno politiko, čeprav je prispevek njenih članic zelo različen. Nemčija je med leti 1990 in 2004 zmanjšala emisijo toplogrednih plinov za 17%, Velika Britanija za 14% in Francija za odstotek.

Druge države so storile zelo malo. V Sloveniji emisije ogljikovega dioksida padajo, rastejo pa emisije dušikovih oksidov, kar se pripisuje povečanju cestnega prometa. Zelo malo pa smo storili na področju uvajanja obnovljivih virov energije ter racionalne uporabe razpoložljivih virov. Tukaj naša vlada ni sprožile ene vsedržavne akcije, subvencije za nove tehnologije ali izolacijo starih zgradb pa so premalo, da bi prepričale porabnike na spremembo obnašanja, širši javnosti pa tudi neznane, ker ni obsežne marketinške podpore.

Tako različne in neučinkovite nacionalne politike je poskušal povezati Kjotski protokol iz leta 1997. Do leta 2012 obvezuje 35 industrializiranih držav znižanja emisij povprečno za 5% pod ravnijo leta 1990, vendar je šele februarja leta 2005 protokol ratificiralo zadostno število držav. ZDA protokola niso ratificirale z obrazložitvijo, da bi gospodarstvu preveč škodoval,[7] kar je v skladu z njihovim ideološkim pojmovanjem kapitalizma.

Tako ostaja globalna politika boja proti segrevanju ozračja neizdelana ali nespoštovana. Najhujša možna posledica je doseganje točke, ko ni več vrnitve, ko tudi drastično znižanje škodljivih emisij več ne bo moglo zaustaviti procesa klimatskih sprememb.

Računalniški modeli, ki so edini način prikaza možnih klimatskih sprememb, kažejo, da posledice globalnega segrevanja ne bodo linearne in bodo hujše ob večjem segrevanju. Opaziti je, da so tudi geografsko temperaturne spremembe porazdeljene neenakomerno. Zato bodo tudi posledice različne. Ponekod katastrofalne, drugod ugodne, povečini pa nepredvidljive.

Ekonomske posledice segrevanja so na lokalni ravni lahko negativne ali pozitivne. Ni moč zagotovo predvideti njihov vpliv na posamezne regije. Ekonomske spremembe zahtevajo ne le čas, pač pa predvsem predvidljivost. Nepredvidljivost je v ekonomiji eden največjih sovražnikov planiranja in razvoja.

Učinki globalnega segrevanja imajo svojo ceno. Raziskava britanske vlade[8] predvideva, da bodo letne izgube bruto domačega proizvoda globalne ekonomije med 5% in 20%, kar je moč enačiti z učinki velike depresije v 30. letih preteklega stoletja. Druge ocene gredo višje ali nižje, vendar pa je bistvo v tem, da bi negativne posledice bilo moč preprečiti z novo strategijo. Ta pomeni tudi stroške, ki so eden temeljnih argumentov odpora ZDA, kar glede na teoretične osnove ameriške ekonomije tudi ne preseneča. Po britanski oceni bi strošek za preprečevanje klimatskih sprememb stal globalni DBP minimalno odstotek, predvsem v ZDA trdijo nekajkrat več. Pozitivni učinki segrevanja bi bili veliko manjši od stroškov, ki jih povzročajo negativne spremembe.

Nasprotniki Kjotskega protokola v ZDA menijo, da je cena znižanja emisij previsoka.[9] Osnovni razlog neukrepanja pa naj bi bil v tem, da ni jasno kakšni bodo pozitivni rezultati. Zato predlagajo postopno prilagajanje toplejšemu podnebju, uvajanje novih materialov in novih kmetijskih kultur. Toda razviti, ki so največji onesnaževalci, niso storili ničesar, da bi deželam v razvoju pomagali omiliti nastalo škodo.

Na mikro ravni stroškov nihče ni voljan brezpogojno sprejeti. Pa vendarle stroški že obstajajo, le neenakomerno so porazdeljeni, ali pa jih ne plačujejo tisti, ki jih povzročajo. Kjotski protokol je poskušal vnesti red, neuspešno, toda njegova priporočila se uresničujejo po drugi poti.

Ker so spremembe nepovratne, ostaja le še dilema ali bomo stroške pričeli sistematično plačevati že danes ali pa šele jutri. Z vidika stroškov je cenejša preventiva od kurative. Prave cene klimatskih sprememb nikoli ne bo moč natančno izračunati. Škodo lahko natančneje ocenimo z velikimi katastrofami kot poplave v Evropi in ZDA, spremembe monsuna v Aziji ali sto tisoči mrtvih zaradi previsokih temperatur. Vendar je že ta škoda dovolj visoka.

Najvidnejša posledica klimatskih sprememb bo, poleg škode zaradi naravnih katastrof in izgube življenj, nižja stopnja gospodarskega razvoja in povečanje sredstev za raziskave.

Vendar ni nujno, da bo stopnja razvoja drastično nižja, kajti nova tehnologija bo odprla več milijonov delovnih mest. Raziskava Shell UK iz oktobra 2006 trdi, da bi boj proti globalnemu segrevanju Veliko Britanijo stal 0,3% družbenega proizvoda, vendar pa bi se v naslednjem desetletju pojavilo za 55 milijard dolarjev novih poslovnih možnosti. Ker naj bi globalni trg za nove tehnologije že v naslednjih petih letih dosegel vrednost tisoč milijard dolarjev, je realno pričakovati pozitiven končni rezultat za globalno gospodarstvo.

- Zavarovalništvo (velike izgube zaradi naravnih katastrof ali izguba zavarovancev zaradi podražitev);

- Turizem in okolje (izumiranje številnih vrst živih organizmov, ki se ne morejo prilagoditi, izguba turističnih destinacij, dvig morske gladine, nevarnosti naravnih katastrof …);

S potrošnikovega stališča bi globalno segrevanje imelo naslednje posledice:[10]

OZN ugotavlja, da bogati ne pomagajo revnim. UNDP Human Development Report 2006 navaja, da se revnejše države s težavo prilagajajo klimatskim spremembam. Tako je prehrambena varnost revnejših še bolj ogrožena. Več kot 90% prebivalstva v podsaharski Afriki je odvisno od kmetijstva, ki se prilagaja naravnim ciklusom in padavinam. Poročilo ugotavlja, da klimatske spremembe ogrožajo kmetijstvo in ruralni razvoj, vodni viri presihajo, povečana je možnost ekstremne revščine in lakote, ekstremne klimatske razmere povečujejo možnost poplav in suš, topljenje ledenikov pa zmanjšuje dostop do sveže vode

Redko kdo zanika globalno segrevanje, a vendarle ne obstaja enotna politika boja. Dosedanji napori so dali le malo rezultatov. Industrializirane države so se osredotočile na vprašanje zmanjšanja emisij in so zanemarile podporo revnim, ki so najmanj krivi za globalno segrevanje. Sestanek v Nairobiju novembra 2006 v okviru klimatskih pogajanj pod vodstvom OZN je prinesel modifikacijo Kjotskega protokola v korist dežel v razvoju, vendar brez dogovora o nadaljnjih ukrepih.

Ponovno se je izkazalo, da ne politični pritiski ne znanstveni dokazi brez jasnih interesov gospodarstva nimajo veliko možnosti za uspeh. Delne razloge je iskati v dejstvu, da ni mogoče izdelati natančnega modela, ki bi prikazal učinke znižanja emisije.

V zadnjem času se je povečal pritisk gospodarstva, toda ko se vključi gospodarstvo, je deloma že prepozno, saj gospodarski subjekti ponavadi ne planirajo dolgoročno. Celo stremijo, da v kar največji meri prenesejo stroške v prihodnost ali pa na drugega. Zato je v trenutku, ko se vključi gospodarstvo, pogosto že prepozno, ker je škoda že tako vidna, da jo je moč tudi že vključiti v kalkulacijo. To pa pomeni, da je prepozno za preventivo, ostaja le še kurativa, ki pa pomeni velik udarec na stroške. Tako zaradi izogibanja stroškom za preventivo iz strahu pred padcem konkurenčnosti, ponavadi sledi velik skok stroškov za odpravljanje neposrednih negativnih posledic.

Rešitve je znanost že nakazala. Ukrepati bi bilo potrebno na dva načina: prvič, dolgoročno zniževanje človekovega negativnega vpliva na temperaturne spremembe, in drugič, globalno prilagajanje gospodarstev na temperaturne spremembe in ustvarjanje mehanizmov, ki bi omogočili enakomerno porazdelitev stroškov in omilili negativne posledice.

Do sedaj na globalni ravni ne obstaja ne eno ne drugo. Čeprav s tehnologijo že razpolagamo, primanjkujejo minimum politične volje, nova globalna in nove nacionalne politike. Znanstveniki zagotavljajo, da bi le en ukrep, zamenjava premoga z naravnim plinom, znižal emisije za 40 do 60 odstotkov.

Rešitve morajo biti vseobsegajoče. Razrešiti morajo vprašanje človekovega vpliva na okolje, ustvarjati nova delovna mesta in stimulirati gospodarsko rast, varčevati pri stroških ter razreševati vprašanje energetske varnosti.

- Bolj učinkovita poraba energentov (izolacija, nove tehnologije, kvalitetnejši motorji, druge oblike varčevanja);

- Prehod na obnovljive vire (elektrovoltaični, vetrni, geotermalni, biomasa);

- Nove poslovne priložnosti pa bi se pojavile z ostrejšimi standardi v gradbeništvu, z novimi biogorivi ter v obnovljivih virih energije.

Za to pa je potrebna večja sprememba v politiki. Nekatere države predvidevajo, ali so že uvedle pomembne stimulacije, da bi sprožile povpraševanje.

Še vedno pa ostaja odprto vprašanje stroškov adaptacije na novo tehnologijo. Nekatere lahko prenese le močno gospodarstvo, kajti ni jih moč povrniti v kratkem času. Denimo obnova električnega sistem ter povečanje energetske učinkovitosti zahtevajo ogromna vlaganja in nacionalni program.

Drugi ukrepi mnogo vlaganj ne bi zahtevali, bi pa relativno pomembno prispevali k čistejšemu ozračju. Takšen ukrep bi bil zaostritev predpisov pri avtomobilskih motorjih. Seveda poseg ni lahko izpeljati, kajti interesi avtomobilske industrije in naftnih družb segajo vse do vrhov, kjer se planira in izvaja ekonomska politika.

Kar zadeva vprašanja kdaj sprožiti spremembo politike, se postavljata dva odgovora:

- V obdobju visoke svetovne gospodarske rasti, ko prihaja do akumulacije kapitala, kot v sedanjem trenutku, kajti v letu 2006 je svetovno gospodarstvo raslo po stopnji 5%, v deželah v razvoju celo 7%. Vendar gospodarska rast pomeni tudi povečanje škodljivih emisij v ozračje.

- V predkriznem obdobju, da bi z novimi pobudami in svežim kapitalom sprožili oživljanje gospodarstev.

Obe možnosti imata prednosti in slabosti. Vendar pa prvi zaključek, ki ga lahko iz tega potegnemo, je, da posamične nacionalne vlade mnogo ne morejo storiti. Lahko celo poslabšajo položaj nacionalnega gospodarstva. Pač pa je na regionalni ravni moč storiti mnogo. Zato je okoljska politika v Sloveniji v veliki meri odvisna od tega kaj se dogaja v Evropi. Nacionalna politika mora dobro izkoristiti inštrumente, ki jih regionalna politika nudi.

Ni presenetljivo, da so zavarovalnice (Denimo Swiss RE) med prvimi pričele pritiskati na vlade in opozorile, da je potrebno pričeti rušiti politične in tehnične zapreke v boju za boljšo okoljevarstveno ekonomijo.

Multinacionalke so med redkimi gospodarskimi subjekti, ki planirajo dolgoročno. Veliki gospodarski kompleksi začutijo spremembe že veliko preden se zgodijo in že zgodaj iščejo rešitve. V tem je svojevrstna dvojnost, kajti multinacionalke s selitvami po svetu v cilju znižanja stroškov v veliki meri prispevajo tudi k onesnaževanju, na drugi strani pa njihovo globalno in pogosto nekontrolirano delovanje ne ostane neopaženo in prispeva k hitrejšemu osveščanju.

Okoljevarstvene tehnologije so nov velik posel. Zato EU verjetno ne tvega z odločitvijo, da bo do leta 2020 enostransko znižala emisije v ozračje za vsaj 20%, medtem ko je Velika Britanija predlagala še večje znižanje, 30% do leta 2020 in 60% do leta 2050. S katerimi ukrepi, še ni jasno, ne manjka pa tudi napačnih pristopov. Celo v Evropski komisiji se nekateri nagibajo k večji obdavčitvi prevoznih sredstev. Vendar bi ta davek bil izrazito krivičen, saj ni moč primerjati prispevek k onesnaževanju tistih, ki vozilo uporabljajo vsak dan s tistimi, ki vozila le redko uporabljajo. Nediskriminatorski davek ne bi doprinesel k zmanjšanju uporabe vozil in bi še naprej nacionaliziral stroške onesnaževanja kot je to bilo tudi doslej. Učinkovita bo le tista politika, ki obremeni neposredno porabnike goriv, ki onesnažujejo.

Ameriška zvezna administracija je ena največjih preprek v boju proti globalnemu segrevanju, čeprav bo po vsej verjetnosti njen odpor skrhan od znotraj, kajti ameriško gospodarstvo močno pritiska na zvezne države, ki so ubrale nasprotno pot od zvezne vlade. Kalifornija in Maine sta že ratificirali Kjotski protokol. To ni nepričakovano, saj sta obe državi tehnološko visoko razviti, Kalifornija pa želi oživeti Silikonsko dolino z novo tehnologijo.

Iz tega gibanja se je razvila Cool Cities Campaign, čigar cilj je iskanje rešitev problema onesnaževanja, preučevanje in uvajanja alternativnih oblik energije, zmanjševanje odvisnosti od nafte, koristnost za javno zdravstvo in varčevanje davkoplačevalskega denarja na lokalni ravni. Osnovni cilj pobude je odgovorno obnašanje in »varnejša bodočnost«.

Enega podobnih programov je predstavil ameriški konzorcij Apollo Alliance. Program obsega razvoj alternativnih goriv, povečanje energetske učinkovitosti, prestrukturiranje, širjenje javnega prevoza idr. Veliko tega je v Evropi že sedanjost,[11] pa vendarle optimistično deluje spoznanje, da se v ZDA, kljub nasprotni politiki zvezne administracije, zadeve drugače razvijajo.

Globalno segrevanje ozračja je zadeva, ki je dosegla že vsakega zemljana. Nekateri se sicer zagrizeno borijo za ohranjanje status quo. Nekatere stroške že poznamo, predvsem pa posledice, če se nič ne stori. Nove tehnologije tudi že obstajajo, kar pa je najpomembnejše, tudi visoki kapital vidi dobiček. Zato konzervativna politika, zatiskanje oči pred negativnimi posledicami in poskusi prenašanja stroškov globalnega segrevanja v prihodnost, dolgo časa več ne more obstati.

- James R. Kahn, The Economic Impacts of Global Warming http://home.wlu.edu/~kahnj/INTR_110/economicimacts.htm

-Eileen Claussen, Climate Change: Myths and Realities, http://www.pewclimate.org/press_room/speech_transcripts/transcript_swiss_re.cfm

- Ross Gelbspan, Snowed, http://www.motherjones.com/news/feature/2005/05/snowed.html - - Chris Mooney, Some like it hot, http://www.motherjones.com/news/feature/2005/05/some_like_it_hot.html

[1] Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC), ki ga je ustanovila Mednarodna meteorološka organizacija leta 1988. V začetku februarja je izšlo četrto delno poročilo, ki predvideva drastične podnebne spremembe. Poročilu ni odrekati znanstvenosti, toda njegovo avtoriteto spodjeda dejstvo, da je posledica političnega konsenza med članicami OZN ali Svetovne meteorološke organizacije (WMO). Nekateri menijo, da so njegove napovedi, zaradi političnih razlogov, preveč konzervativne.

[2] Evropska komisija pripravlja še ostrejše predpise.

[3] Če bi na vsakega Kitajca bilo toliko avtomobilov kot pride na vsakega Američana, celotna proizvodnja nafte 80 milijonov sodčkov dnevno ne bi bila dovolj za pogon teh avtomobilov.

[4] Philipp Cooney, vodja sveta Bele hiše za kvaliteto okolja, je prilagajal znanstvena poročila političnim ciljem. V to načrtno politiko so vključeni tudi manipulacije in grožnje sredstvom javnega informiranja. Cooney je odstopil junija 2005, potem ko je njegovo dejavnost razkril New York Times. O manipulaciji javnosti in znanosti glej Ross Gelbspan, Snowed, http://www.motherjones.com/news/feature/2005/05/snowed.html .Tudi Chris Mooney, Some like it hot, http://www.motherjones.com/news/feature/2005/05/some_like_it_hot.html

Administracija je prepovedala uporabo določenih izrazov kot lakota v ZDA, iz letnih podatkov so izločili podatke o zapiranju podjetij itn. Dovolila si je množično manipulacijo, v kateri je objektivna informacija o segrevanju ozračja in okoljska problematika bila ena najbolj prizadetih.

[5] http://news.bbc.co.uk/2/hi/business/2327795.stm

[6] Jonathan Porritt, Has capitalism as we know run out of answers? Renewable Energy World, 2. januar 2006.

[7] To je podobno kot trditi, da je treba prečkati ulico ne na prehodu, temveč tam, kjer je pot najbližja, v cilju ohranitve poti in energije. Vendar prvi cilj ni ohranitev energije, temveč preživetje, ne izgubiti življenja na cesti in ne povzročiti nered. Dolgoročni in kratkoročni cilji so si pogosto v nasprotju.

[8] Stern Review, izdelana pod vodstvom ekonomista Nicolasa Sterna, objavljena oktobra 2006.

[9] Gibala se naj bi med 12 in 300 milijard dolarjev.

[10] James R. Kahn The Economic Impacts of Global Warming, http://home.wlu.edu/~kahnj/INTR_110/economicimacts.htm

[11] V Zahodni Evropi je sektor obnovljivih virov nenadomestljiva gospodarska panoga. Japonska in Evropa sta vodilni v fotovoltaični industriji, čeprav so to nekoč bile ZDA.

1. Glatzer, Miguel and Dietrich Rueschemeyer, eds., Forthcoming, Politics Matters: Globalization and the Future of Welfare States, University of Chicago Press.

2. Globalization and the development of Welfare States in Postcommunist Europe, Mitchell A. Martine R. Hass, Maxwell European Union Center, April 2002.

4. John Lyons: Mexico's Foreign Banks Grow Uneasy, Wall Street Journal 22.III. 2004.

5. The Dark Side of Globalization: Trafficking & Transborder Crime to, through, and from Eastern Europe, 2005. http://www.international.ucla.edu/

7. Dr. Sam Vaknin, Investing in East Europe. http://samvak.tripod.com/brief-fdicee01.html . April 2005.