Bruno Rusjan je že nadživel svojega očeta za skoraj dvajset let. Zgodovina pa je hotela, da strica Edvarda verjetno ne bo mogel nadživeti, čeprav je ta umrl star komaj petindvajset let. Razlog je v tem, da je Edvard Rusjan po tragični smrti, ko je njegovo krhko letalo leta 1911 nad Beogradom izgubilo krilo, kot prvi slovenski letalec odšel v legendo svetovnega letalstva. Bruno Rusjan, čeprav Argentinec, to prav dobro ve, zato pogosto spelje pogovor na Edvarda in očeta Pepija, čeprav me v tem trenutku zanima njegovo življenje in manj življenje njegovih prednikov, o katerih so zgodovinarji že toliko zapisali.
Kljub temu ni odveč izvrtati še kakšno zanimivost o Pepiju Rusjanu, vendar pa Bruno pravi, da veliko več zanimivih stvari od tistih, ki so že objavljene, ne bi vedel povedati. Mogoče ima prav, vendar pa lovci na zgodbe, zanimivosti, potankosti, nenavadnosti… prežijo. Upanja ni za izgubiti. Po vsej verjetnosti bo Bruno povedal še kaj zanimivega, čeprav meni, da ni tako.
Že ob samem pogledu na Brunovo stanovanje je vtis obiskovalca, ki prvikrat prestopi ta prag, pravšnji. Verjetno Bruno ne meni, da je njegov oče bil oseba, ki je izstopala po svojih sposobnostih.
Prvo presenečenje me je čakalo takoj po vstopu v dnevno sobo v šestem nadstropju stolpnice, nedaleč od najdaljše avenije Rivadavije. Med mnogimi oljnimi podobami je izstopala ena. Menil sem, da je to lahko samo Pepi Rusjan ali pa Bruno. Namreč podobnosti med očetom in sinom ni mogoče prezreti. Pa pravi Bruno, da je to njegov portret, ki ga je naslikal oče. To je bil prvi dokaz, da je Pepi, čigar pravo ime je bilo sicer Jože, bil nadpovprečno nadarjen. Podoba bi se kaj lahko kosala s profesionalnimi ustvaritvami, pa čeprav je bil Pepi mehanik.
Model letala z imenom "Nebesna bolha". To letalo je Pepi Rusjan razstavil na kmetijski razstavi leta 1935 v Buenos Airesu.
Ker je to bil moj prvi obisk pri Rusjanovih, sva seveda začela pri Edvardu in Pepiju, prelistavala stare fotografije, potne liste, fotokopije člankov, zemljevide, revije… Na koncu je zmanjkalo časa za ogled video kasete letalskega mitinga v Ajdovščini, življenja Rusjanovih v Argentini pa se skorajda nisva dotaknila. Pa še bo čas, kajti Bruno se je pokazal ustrežljiv in vesel obiska, z zagotovilom, da so mi vrata njihovega doma odprta “vedno in kadarkoli”.
Veliko o življenju bratov Rusjan nisem vedel, zato je moj obisk potekal v poslušanju. Pa še zmedel me je, ko je pričel naštevati sorodnike v Argentini: Jože je prispel v Argentino leta 1913 s soprogo Marijo Ano in dvema otrokoma, Edvardom, ki je rojen leta 1911, in Blanko, rojeno leta 1912. Leta 1913 je rojena kot prva v Argentini Anita, nato dve leti zatem še Bruno kot najmlajši otrok v družini Pepija Rusjana, Edvardovega mehanika in konstruktorja prvih letal. Nato so v Argentino prispeli še strici in tete: Marija, ki je umrla še zelo mlada, stara le 33 let, okoli leta 1930. Otrok ni imela, bila pa je poročena z znanim trgovcem klavirjev Bresserjem. Tudi teta Anita ni imela otrok in se tudi ni nikoli poročila. Na stara leta je živela v Rosariu pri svoji sestri Luisi ali Gigia, ime, ki ga Bruno izgovarja “žiža”. Žiža pa je imela tri otroke: Maria, Hebe in Adolfo; pa še zadnji stric, Anton ali Tunin, ki se je poročil v Argentini, vendar pa ni imel otrok.
Že pri naštevanju stricev in nečakov se mi je pošteno zmešalo od imen. Ko pa je pričel naštevati še imena svojih sinov, nečakov, vnukov, da sem dobil vtis, da bereva telefonski imenik, pa sem raje predlagal, da mi dovoli, da “prebavim” prvo vse te informacije, se naučim ločiti kdo je kdo, drugič pa bova šla po deblu dalje. No, da bo lažje, je obljubil pripraviti tudi deblo Rusjanov, ki so v Argentini. Pri tem pa je posebej pripomnil, da je Rusjanov v Argentini še precej, toda z njimi nimajo sorodstvenih vezi.
Mene je sicer bolj zanimalo življenje potomcev, pa sem od te namere odstopil, saj se je Bruno neprestano vračal k očetu in stricu Edvardu. Nič zato, saj tudi o njiju vem kaj malo, mogoče pa bo tudi povedal še kar bi nekoga zanimalo. Pregledovala sva fotografije, ko nenadoma… Ali naj ostane skrivnost?
Ne, ne bomo bralce spravljali v jezo, bomo kar povedali: med fotografijami sva našla eno, kjer je Edvard Rusjan z neznanim dekletom. “Edvardovo dekle,” pravi Bruno.”Ste poslali to fotografijo v Evropo?” sem takoj vprašal. Pa Bruno odgovori, da ne, saj po njegovem ni tako pomembna. “Je družinska slika”, pripomni. Morda je fotografija že znana, pa vendarle, objavimo jo, mogoče pa bo nekdo znal povedati kdo bi dekle bilo, kajti Bruno tega ni vedel povedati.
Verjetno več ni med živimi. Težko je verjetno, da bi od generacije iz konca 19. stoletja bil še kdo živ. Brunovi strici so vsi že pokojni, pokopali so že tudi brate in sestre: Blanka, Anita in Edvard. Od otrok Marije in Jožeta Rusjana je še živ le Bruno, ki je 18. avgusta 2002 napolnil 87 let. In ko že omenjamo ime Edvard, kaže, da se bo to ime ponavljalo v družini še dolgo generacij, kajti isto ime je nosil ne le nastarejši Pepijev sin, pač pa še nečak, tudi Edvardov sin.
Posebej zanimiva je fotografija iz leta 1935. Na njej je najti Brunovega brata Edvarda, nato Hector Peichaux, ki se je poročil z Blanco. Na desni je videti še Alejandra Rodrigueza, ki se je poročil z Anito, nato Bruno, pa sestra Blanca Aloizia, Pepi Rusjan, mati Marija in Anita. Imen vseh otrok se Bruno ni mogel spomniti, na levi naj bi bil Blancin sin Hector, v sredi Anitin sin Bubi, za tretjega pa se ne spominja “čigav bi bil”. Pa bomo že še ugotovili.
Med tako zatopljenim pregledovanjem fotografij priteče v sobo kosmat psiček s pričesko, verjetno, da bi lahko skozi kodre sploh kaj videl, pomaha z repom, mi obliže prste in ko vidi, da mu ne posvečam preveč pozornosti, razočaran odide. Čez nekaj minut priteče ponovno in nekajkrat zalaja. “Čas za čaj,” pravi Bruno, ko opazi moj presenečen obraz in pojasni, da psiček vsak dan oznanja čas, ko se je potrebno posvetiti tej navadi.
No, zame pa je bil že tudi čas, da odidem po opravkih. In ko sem odhajal, je Brunova soproga, hči italjanskih staršev in potez, ki pričajo, da je posebej v mladosti znala privabljati številne poglede, uspela izgovoriti “kako ste visok”, vendar prepozno, ker sem že z glavo zadel v kristalni lestenec.
Buenos Aires, 12. 9. 2002