Rusija kmalu nova članica WTO

After more than 15 years of negotiations, the Russian membership in WTO is only the question of time. In the meantime, Russia has changed. Her full membership will help to change the world, but Russia itself will be changed more. Negotiations were very hard. They even showed the double face of the West. The pressure of the western capital on Russia has less visible aims, too. Which are they?

Medtem ko so številne države, med drugimi tudi Slovenija, po relativno kratkih pogajanjih in brez pomembnih ovir ali nasprotovanj, postale članice Svetovne trgovinske organizacije (WTO), so pristopna pogajanja za Rusijo[1] mnogo težja. Pogajanja trajajo še iz časa GATT, vse od leta 1993 naprej. Čeprav je bilo predvideno že več datumov vstopa v WTO, se je vse skupaj močno razvleklo. Tudi najnovejši datum, konec leta 2007, verjetno ne bo uresničen. Vendar pa je ovir že zelo malo.

Dvostranska pogajanja z vsako članico WTO, ki morajo privoliti v članstvo Rusije, so že skorajda pri koncu. Septembra 2007 je Rusija podpisala sporazum s Kambodžo. Potrebuje še Gruzijsko in savdskoarabsko podporo. Druga polovica pristopnih pogojev gre na račun večstranskih pogajanj.

Ne gre le za usklajevanje različnih gospodarskih interesov. Pogosto so zaradi političnih interesov ali ciklusov pogajanja zamrla: denimo volitve v, Nemčiji, Rusiji in ZDA, nato upočasnitev zaradi zastoja globalnih pogajanj v okviru WTO. Sedaj se pogajanja nahajajo v zadnji fazi in številne administrativne, birokratske in politične ovire so presežene. Zato tudi zadnja ruska kritika mednarodnih finančnih institucij ni upočasnila tehničnega dela na pristopnih usklajevanjih. Verjamemo, da so pogajanja v fazi, ko tudi politika več ne more odločneje vplivati na dolžino pogajanj. Če ne bo prišlo do sporazuma konec leta 2007, bo to vsekakor storjeno nekaj mesecev kasneje. V nadaljevanju bo jasno zakaj tak optimizem.

WTO, kot naslednica sporazuma GATT, je po letu 1995 postala osnovni okvir globalnih pogajanj o liberalizaciji mednarodnega gibanja blaga, patentov in idej.

Medtem ko je prvo obdobje po drugi svetovni vojni bilo posvečeno liberalizaciji surovin in industrijskih proizvodov, WTO sedaj dodatno posveča pozornost liberalizaciji gibanja kapitala in uslug. To ni nenavadno, saj je bilo po drugi svetovni vojni v interesu razvitih, da pridejo poceni do strateških surovin,[2] na osnovi katerih so razvile in obnovile od vojne prizadeta gospodarstva. Ko so to dosegle, je bil njihov interes izvozna ekspanzija, za katero je bilo potrebno zagotoviti svetovni trg. Ko se je pričela večati svetovna likvidnost, je tudi kapital pričakoval, da se mu bo svetovni trg odprl. Tem zahtevam so sledili bretonwoodski multilateralni mehanizmi in »washingtonski konsenz«. Odpor dežel v razvoju ureditvi sveta po meri razvitih je postajal vse večji, njihove zahteve po enakopravnejših svetovnih gospodarskih odnosih pa vse odločnejše.[3] Nekatere dežele v razvoju so zagovarjale pravico do lastne industrializacije, posebej pa do kontrole gibanja kapitala. Interesi Sovjetske zveze so bili v tej fazi pogosto v skladu z interesi dežel v razvoju, čeprav formalno temu gibanju ni pripadala.

Z informacijsko revolucijo je konec sedemdesetih let preteklega stoletja pričela deindustrializacija razvitih in selitev industrije v drugi in tretji svet. Razvite države so se vse bolj usmerjale v terciarni sektor. Zato so vse bolj poudarjale potrebo po globalni zaščiti intelektualnih pravic in patentov (denimo farmacevtska industrija, računalniški programi, glasba ...). Tako se je odprla še ena fronta globokih razlik in še ena sporna točka, ki je zavirala razvoj globalnih pogajanj. Posebnost je predstavljalo tudi vprašanje kmetijstva, ki je imel svojo avtonomno pot razvoja. To je pripeljalo do predimenzioniranega sistema subvencioniranja, ki je postal nevzdržen tako za tiste, ki svoje kmetijstvo subvencionirajo, kot za tiste, ki imajo omejen dostop do svetovnega trga. Sovjetska zveza je ostajala zaradi ogromnega notranjega trga manj podvržena svetovnim gibanjem. Vendar je ta ločenost pomenila tudi drastično zaostajanje za globalnim razvojem.

Samostojna Rusija je po letu 1990 pričela proces odpiranja gospodarstva. To je sprožilo široko razpravo tako znotraj kot zunaj države, posebej po tem, ko je izrazila željo, da postane del globalne ekonomije po pravilih WTO.

Rusija se je hitro spreminjala in je dobila status tržnega gospodarstva, kar Kitajski še ni uspelo, kljub temu, da je že članica WTO. Iz gospodarsko oslabljene in prezadolžene države, je Rusija postala največja svetovna izvoznica nafte in plina. Zaradi visokih prihodkov je lažje prenesla odpiranje in prestrukturiranje gospodarstva. Od dolžnice na svetovnem finančnem trgu je postala finančno neodvisna, z velikimi deviznimi rezervami, trgovinskim presežkom in brez dolga do Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki ga je kot prva odplačala novembra leta 2004.[4] To je korenito spremenilo njene zahteve. Slednje je postalo izredno pomembno, saj se ji več ni bilo treba prilagajati zahtevam sklada, kjer ZDA še vedno ostajajo največji lastnik posebnih pravic.

Obstajajo ocene, da je največjo korist od naftne (iraške) krize izvlekla ravno Rusija, podobno pa se naj bi dogajalo tudi okoli spora z Iranom. Svetovna naftna kriza je Rusijo finančno močno ojačala, kot posledica tega pa tudi politično in vojaško. To se je odrazilo na način pogajanj za vstop v WTO, čeprav verjetno manj na vsebino sporazuma. Denimo ruska grožnja evropskemu energetskemu sistemu je dovolj velika, da je tudi Evropa pripravljena na kompromise, čeravno v nekaterih krogih še vedno zagovarjajo trdo roko, ne dojemajoč, da Rusija ni več ista država kot je bila v začetku 90. let preteklega stoletja. Šibkejša ostaja le še gospodarsko, toda napreduje tako hitro, da jo postavljamo ob bok hitro razvijajočimi se gospodarskim tigrom Kitajski, Braziliji in Indiji, ki spreminjajo obličje svetovne ekonomije.

Številni gospodarski centri bi radi videli Rusijo kot polnopravnega člana mednarodne skupnosti. Denimo veliki porabniki energije bi Rusijo radi obvezali s predvidljivimi mednarodnimi merili obnašanja. Porabniki strateških surovin bi si radi zagotovili cenovno stabilnost in tudi lažji in cenejši pristop do ruskih naravnih virov.[5]

Tukaj je iskati razloge zakaj razvite države ne gledajo z dobro voljo na novo podržavljanje in vladno ofenzivo proti »tajkunom«, ki so v nekaj letih privatizirali pomemben del strateških panog ruskega gospodarstva. Strategija svetovnega kapitala pa je zmanjšati moč državnega kapitala in ojačati privatni kapital, kajti veliko lažje je kontrolirati atomizirane privatne lastnike.

Tudi obnašanje ruskega finančnega kapitala bi nekateri radi postavili v okvir ustaljenih mednarodnih pravilih. Če bi prevladoval privatni kapital, bi bilo veliko lažje prevzemati, prisiliti kapital na samoomejevanje in omejiti njegovo predimenzionirano ekspanzijo izven lastnih meja. Nenazadnje je privatni trg kapitala veliko lažje obvladovati že zaradi dejstva, ker nima dolgoročnih strateških (pogosto tudi ne političnih in ideoloških) ciljev, v nasprotju z državnim kapitalom. Doseči te cilje je najlažje, če ruski finančni trg postane kar najbolj podoben trgom kapitala na zahodu.[6] Tukaj je delno iskati razloge pritiska na Rusijo zaradi močnih državnih firm, posebej v naftni industriji, kar je mimogrede razgalilo tudi dvojno moralo zahoda. Ob takem razvoju odnosov ni presenetljivo, da so dosedanji datumi ruskega vstopa v WTO ostali neuresničeni.

Pridružitveni proces k WTO je imel več faz. Pogajanja so pričela leta 1993 v okviru GATT in se od leta 1995 nadaljevala v okviru WTO. Med leti 1995 – 2000 sta največji zavori pridruževanju bili počasen ruski birokratski aparat in pomanjkanje politične volje, posledica (birokratske) inercije iz prejšnjega sistema, na drugi strani pa notranjih dvomov. Posebej so se zadeve počasi odvijale, ko je še obstajalo Ministrstvo za zunanjo trgovino, do pomembnih premikov pa je prišlo po kadrovski osvežitvi novega in enotnega Ministrstva za gospodarski razvoj in trgovino, ki je prevzelo pristopna pogajanja.

Leta 2002 je Rusija bila najbližje članstvu, vendar se je nato zapletlo zaradi političnih ciklusov, kot tudi zaradi težav pri globalnih pogajanjih v okviru WTO.

S prihodom Vladimirja Putina za predsednika Rusije marca 2000 je proces pridruževanja končno stekel. Kot je dejal Aleksej Portanskij, vodja ruskega informacijskega urada pri WTO v Ženevi, je takrat v Rusiji prvič v zgodovini stekla široka demokratična razprava prav ob vprašanju članstva v WTO.

Vendar je moč tudi ta čas razdeliti vsaj na dve fazi. Putin si je zadal za cilj vstopiti v WTO do leta 2003, čeprav ta datum ni bil uresničen. Po tem letu so tudi v podjetniških krogih pričenjali razumevati članstvo kot pozitivno, kajti prihajalo je do pomembnih strukturnih sprememb, ki so postale priložnost za nove ruske podjetnike. Nafta in plin, ki sta obsegala kar 90% vrednosti izvoza, sta padli na 45 odstotkov in nato zaradi skoka svetovnih cen na 60%. Vse več se je izvažalo polizdelkov, od tega največ jekla, ki pa se sooča z visokimi dajatvami, ki jih ne bi bilo, če bi Rusija bila članica WTO.

Stare težave so sicer ostajale, posebej tradicionalno nezaupanje mednarodnim mehanizmom. Tudi vlada in gospodarski krogi niso vedno našli skupnega jezika v iskanju strategije bodočega gospodarskega razvoja. Putin je zavrl namere kapitala, ki je poskušal obvladati politično sfero, nato pa ojačal državo, ki je na avtoritativen način poskušala najti pot (socialnega) razvoja, obvladovati in omejevati moč privatnega kapitala, posebej pa posledice, pogosto povezane s korupcijo in nepotizmom, ki so se pričeli širiti za časa prvega predsednika Borisa Jelcina. Največji kritiki na zahodu in doma so pričeli tak razvoj prikazovati kot vračanje v prejšnje čase. K tej sliki je pripomoglo tudi dejstvo prepočasnega informacijskega odpiranja Rusije.

Po letu 2003 so politični proces v Rusiji - takrat se je namreč Putin že pripravljal na volitve za drugi predsedniški mandat - povzročili spremembo ruske taktike vstopa v WTO. Medtem ko je med leti 2000 – 2003 Putin odprto podpiral rusko članstvo v WTO, je v drugem mandatu postal močno kritičen.[7] Ta kritika sovpada z rusko najavo vojaške obnove in vzpostavljanja novih političnih odnosov z državami sveta, začenši od Kitajske, v kateri je Rusija našla zaveznika v dialogu z Evropo in v omejevanju ameriške unilateralne svetovne politike.[8]

V zadnjem letu je dodatno poskočil še zunanjetrgovinski presežek in presežek tekočega računa. Družbeni proizvod se je med leti 1999 in 2006 povečal za petkrat in dosegel 1000 milijard dolarjev. Tako ojačana si je Rusija dovolila zavzeti stališče do pomembnih svetovnih vprašanj, čemur se je v preteklem desetletju izogibala. Putin je multilateralne institucije označil za arhaične, nedemokratične in neprilagodljive. Ustanoviteljicam WTO je zameril, med drugim, investicijski protekcionizem na področju energetike in telekomunikacij. To je kritika, ki je ni bilo moč slišati v času predsednika Borisa Jelcina.

Ruska volja do pristopa k WTO je tako nihala. Občasno je bila tudi del taktike. Navkljub vsemu je proces prilagajanja tekel naprej in ruska kritika mednarodnih organizmov pristopnega procesa ni zavrla. Po eni strani zato, ker se je proces pridruževanja po novembru 2006, ko je podpisan dvostranski sporazum z ZDA, že prevesil v zaključno fazo, po drugi zato, ker je v zaključno fazo prišel tudi proces sprejemanja zakonov v ruski dumi po prej predvideni dinamiki. Vendar težave še vedno obstajajo. Na eni strani je še vedno prisoten odpor notranjih nasprotnikov pridruževanja, pa tudi tehnična zapletenost vsebine sporazuma zahteva precej časa. Posebno oviro predstavljajo razlike v razreševanju svetovnih političnih vprašanj, denimo sankcije Iranu.

Pogajanja so sestavljena z dveh delov, dvostranskih z vsako članico, in multilateralnih. Slednja se ponavadi pospešijo po koncu dvostranskih pogajanj.

Zapletlo se je pri pogajanjih s Kostariko, Moldavijo, ZDA in Gruzijo. Zahteve so postavljale tudi druge države, predvsem evropske. Čeprav že zaključena, pogajanja s Kostariko in Moldavijo niso bila lahka. Kostarika se je pritoževala nad ruskimi dajatvami na sladkor, Moldavija pa ni bila zadovoljna z davkom na ruski plin in z ovirami izvozu vina in žitaric v Rusijo.

Ključ vsega, kot je bilo za pričakovati, in tudi največji korak naprej v pridružitvenem procesu, je bil sporazum z ZDA, ki sta ga državi podpisali novembra 2006 na azijsko-pacifiškem vrhu v Hanoju. Ker je ta sporazum precej natančen, je razrešil številna vprašanja, ki so jih postavljala druge države. Sporazum sicer ni razrešil vseh nesoglasij, nekatera so le prestavljena v sklop multilateralnih pogajanj.

Največji problem v pogajanjih z ZDA so bili ameriški veterinarski izvidi, ki jih Rusija ni želela priznati, ker je hotela sama kontrolirati zdravje (prašičjega) mesa. Drugo pomembno vprašanje je bila zaščita intelektualne lastnine, tretje pa liberalizacija finančnega trga. Rusija je na koncu pogajanj sprejela zahtevo po priznanju mednarodnih certifikatov. Spomladi 2007 je prepovedala tudi prodajo piratskih DVD-jev, videokaset in glasbenih zloženk. V finančnem sektorju je Rusija dovolila vstop zavarovalnih družb, ne pa tudi bank.

ZDA so postale eden največjih ruskih dobaviteljev kmetijskih in industrijskih izdelkov. Rusija je velik kupec ameriškega govejega in svinjskega mesa ter perutnine.[9] Rusija se je obvezala ratificirati mednarodne sporazume, s katerimi se odpira ruski trg in postopoma znižujejo dajatve, denimo na kemične proizvode ali letalske dele, ter ukinjajo dajatve na izdelke visoke tehnologije (računalniki in računalniške komponente). Čeprav z 11 odstotki tudi sedaj ruske uvozne dajatve niso visoke, bodo padle na 8 odstotkov in za nekatere posebne skupine proizvodov (gradbena, kmetijska in znanstvena oprema ter medicinski inštrumenti) na 5 odstotkov.

Rusija se je morala odpovedati (bakrene katode) ali znižati (jeklo) tudi nekatere izvozne dajatve na strateške surovine. Morala je odpreti tudi sektor uslug, kot so telekomunikacije in finančne usluge.

Po podpisu sporazuma z ZDA se je izkazalo, da je sporazum z Gruzijo najtrši oreh, ker je pod vplivom političnih nesoglasij. Čeprav so dvostranska pogajanja končana leta 2004, je Gruzija postavila dodatne zahteve. Rusija obtožuje Gruzijo, da namenoma ignorira njene predloge. Gruzija odgovarja, da napredek onemogoča Rusija, ker noče zapreti mejnih prehodov, ki ju kontrolirajo uporniki (Južna Osetija in Abhazija) in kjer po gruzijskih obtožbah poteka ilegalna trgovina. Rusiji tudi zameri, da ne ukrepa proti ponarejenemu gruzijskemu vinu, da postavlja vedno nove ovire gruzijskemu izvozu, da še vedno ni ukinila prepoved na uvoz nekaterih gruzijskih proizvodov (vina) itn.

Čeprav se Ukrajina pogaja za vstop v WTO in Rusiji ni potrebno podpisati dvostranskega sporazuma s to državo, je Ukrajina ena od zaprek v procesu pogajanj, kajti pritiska na Evropo, posebej ko gre za vprašanje dobave plina. Ukrajinska taktika je, pohiteti z vstopom v WTO pred Rusijo, saj bi tako tudi sama lahko postavljala pogoje.

Švedska zameri nefer obnašanje, kajti Rusija je napovedala, da bo v dveh letih močno zvišala izvozne tarife na hlodovino,[10] čeprav je Švedski obljubila, da ne sprememb do leta 2011.

Po podpisu dvostranskega sporazuma z ZDA je pospešeno pogajanje na multilateralni ravni. Pogajanja potekajo v skupinah, trilateralno, ZDA, Evropa in Rusija, februarja in marca 2007 pa so potekala v posebnem multilateralnem krogu širše skupine članic WTO. Kako se bo ruski trgovinski režim prilagajal pravilom WTO, pa bo natančneje določal protokol o pristopanju.

V tem sklopu bo potrebno uskladiti stališča v zvezi s carinskimi in kvazicarinskimi ovirami, licencami itn. Spomladi 2007 so na sedežu v Ženevi napravili pomemben korak naprej v usklajevanju pristopnega teksta. Od 46 poglavij je potrebno uskladiti le še 12.

Vprašanje kmetijstva je osnovni razlog zastoja globalnih pogajanj, zato je po vsej verjetno to tudi razlog zakaj kmetijstvo v pogajanji z Rusijo ni bilo v ospredju, čeprav so ruske subvencije kmetijstvu dosegle 9,2 milijarde dolarjev letno.

Ostaja še nekaj drugih spornih vprašanj. Septembra 2007 je Evropska komisija dala vedeti Rusiji, da bo podprla rusko članstvo le, če ta sprejme mednarodni energetski sporazum. To bi omogočilo, da tudi tuj kapital sodeluje pri eksploataciji ruskih nahajališč plina in nafte. Zahteva kaže na globoko evropsko odvisnost od ruskih energetskih virov. To izrablja tudi Rusija, saj zahteva v zameno množico evropskih koncesij, čeprav je tudi Rusija ranljiva, saj odpade na Evropo polovica njene zunanjetrgovinske menjave.

Evropska unija se boji morebitnega nastanka mednarodnega kartela za plin, ki bi se lahko oblikoval okoli Irana in Rusije, morebiti tudi Venezuele in Bolivije. Rusija dobavlja 25 odstotkov vsega plina in nafte, ki ga porabi Evropa, zato želi v teh družbah imeti pomembnejšo vlogo.[11] Evropska unija pa se boji ruskega kapitala, ki bi lahko pokupil evropske energetske družbe, zato ga želi zajeziti s posebnimi ukrepi.

Kitajske izkušnje pričajo, da je integracija v svetovno gospodarstvo tako velikega gospodarstva kot je rusko svojevrsten dogodek, ki daje pospešek tako gospodarstvu, ki vstopa, kot tudi globalnemu gospodarstvu.

V prvi vrsti bo to pomenilo za nekdaj zaprto in tehnično zaostalo gospodarstvo veliko prestrukturiranje, za katerega bo potrebno sistematično prilagajanje. Absurdno je, da čeprav Rusija ostaja velik uvoznik prehrambenih proizvodov, ruska kmetijska politika predvideva, da bo v nekaj letih dosegla samozadostnost.

Na zahtevo ruske vlade je januarja 2005 Svetovna banka izdelala analizo, s katero so hoteli ugotoviti kako bo članstvo Rusije v WTO vplivalo na revščino in socialne zadeve. Analiza prihaja do zaključka, da bodo na srednji rok vsa gospodinjstva imela koristi od članstva v WTO, saj naj bi 99,9 odstotka gospodinjstev povečalo prihodke med 2 in 25 odstotkov. Predvsem naj bi na to vplivala liberalizacija v sektorju poslovnih uslug, kot posledica neposrednih tujih vlaganj. Srednjeročno naj bi ruski DBP zrasel za 3,3, dolgoročno pa kar za 11 odstotkov. Toda kratkoročno bodo zaradi stroškov tranzicije številna gospodinjstva doživela padec realne vrednosti prihodkov. Zato bodo v tej fazi varnostni mehanizmi za nevtralizacijo negativnih učinkov na najrevnejše sloje zelo pomembni.[12]

Izsledki analize so še en dokaz, da je tako veliko prestrukturiranje gospodarstva, kot ga povzroča vstop v WTO, kratkoročno zelo zahteven poseg, ki ga nekdo mora plačati. Ponavadi to ceno relativno najbolj plačajo najrevnejši sloji. Ne morejo se prilagoditi izpadu dela dohodka, ker ponavadi ves prihodek namenjajo neposrednim stroškom in prehrani. Zato je vstop v WTO za rusko makroekonomsko politiko velika preizkušnja. Prav tako je preizkušnja za teoretične modele.

O posledicah vstopa Rusije v WTO so izdelane tudi druge študije. Ena od teh je prikazala odnose na področju intelektualne lastnine.[13] Kot smo že omenili, je vprašanje intelektualnih pravic bilo eno od osrednjih točk sporazuma med Rusijo in ZDA. Po izračunih Intellectual Property Alliance je ruska piratska industrija stala ameriške lastnike intelektualnih pravic 6,5 milijard dolarjev izgubljenega zaslužka med leti 2001 in 2005. Analiza omenja, da vse do zadnjega trenutka, torej skoraj do podpisa dvostranskega sporazuma z ZDA novembra 2006, v samem ruskem vrhu ni bilo politične volje, da se odločno stopi na prste piratom. To vprašanje naj bi postavljali tudi ruski lastniki intelektualnih pravic, zato je prepoved piratstva tudi v interesu same Rusije. Avtorji trdijo, da se za razreševanje vprašanja intelektualne lastnine ne da zanašati le na globalna pogajanja.

Svetovna globalna pogajanja so v fazi Doha runde in v velikem zaostanku. Pojavlja se vprašanje kako bo vstop Rusije v WTO vplival na svetovno gospodarstvo. Kakšen je odnos med liberalizacijo ruskega gospodarstva in nadaljnjo liberalizacijo svetovnega trga (predvidene spremembe carinskih tarif in subvencioniranja). Študija »Impact on Russia of WTO Accession and The Doha Agenda« navaja, da bo največ pridobila z liberalizacijo gospodarstva Rusija, posebej z odpiranjem neposrednim tujim investicijam. Vstop v WTO bi srednjeročno pripomogel dvigu porabe ruskega potrošnika povprečno za 7,3%.[14]

Vendar ne smemo pozabiti tudi na dejstvo, da je Rusija pomemben svetovni proizvajalec surovin, s katerimi ni nikoli imela težav pri vstopu na tuje trge. Zato ni za pričakovati, da je za Rusijo tako pomembna nadaljnja liberalizacija svetovne trgovine. Večjega pomena je ukinjanje ruskega subvencioniranja kmetijstva. Toda z odpiranjem in modernizacijo je prav verjetno, da bo Rusija v nekaj letih dosegla svoj cilj, izviti se iz primeža neto uvoznice hrane in postati samozadostna. V sektorju surovin in polizdelkov, posebej železarske industrije in industrije barvnih kovin, je pričakovati, da se Rusiji še nadalje odpre svetovni trg, medtem ko je pričakovati, da strojna industrija, oprema, prehrambena industrija in industrija gradbenega materiala, doživijo največjo implozijo.

Ruska trgovinska menjava naj bi se po vstopu v WTO podvojila na 350 milijard dolarjev, s 187 v letu 2005. Evropska unija je največji ruski zunanjetrgovinski partner, zato naj bi tudi Evropa veliko pridobila v ruskim članstvom. V primeru ukinjanja ali zmanjševanja ruskega subvencioniranja kmetijstva, pa bodo pridobile tiste države, ki imajo trenutno težave z dostopom do svetovnega trga. Denimo, zaprt kmetijski sektor Evrope in ZDA je velika ovira za svetovne proizvajalke kot Avstralija, Argentina, Nova Zelandija, Kanada itn. Toda odpiranje ruskega, iranskega ali kitajskega trga, je dovolj ojačalo omenjene proizvajalke, tako da je dan, ko bo prišlo do pomembnega napredka v globalnih pogajanjih, vse bližje.

Rusko članstvo v WTO je pomemben korak k temu cilju. Mogoče ni treba precenjevati ruskega vpliva na svetovne gospodarske odnose, toda tudi ne smemo podcenjevati njene absorpcijske moči. Predvsem pa ne smemo podcenjevati dejstva, da bodo z vstopom Rusije v WTO pridobile tiste države, ki se že več let močno trudijo spremeniti odnose v tej organizaciji. Posledično bo to pomenilo večjo pogajalsko moč nasproti največjim zagovornicam distorzivne svetovne trgovine in subvencioniranja, ZDA in Evropski uniji. Sicer pa bo Rusija verjetno imela na voljo sedemletno obdobje, ki naj bi omogočilo manj stresno prilagajanje mednarodnim pravilom.

4. Thomas Rutherford, David Tarr, Oleksandr Shepotylo: The Impact on Russia of WTO Accession and The Doha Agenda: The importance of liberalization of barriers against foreign direct investment in services for growth and poverty reduction, World Bank Policy Research Working Paper 3725, October 2005.

5. Thomas Rutherford, David Tarr, Oleksandr Shepotylo: Poverty effects of Russia's WTO accession: modeling »real« households and endogenous productivity effects, The World Bank, 2005.

6. United States, Russia Sign Bilateral WTO Market Access Agreement Office of the United States Trade Representative, www.ustr.gov 19. november 2006

7. Sweden angry over Russia timber duties, enlists EU, www.wto.in.ua, 21. avgust 2007.

8. Alexey Portanskiy, Head of the Information office on Russia’s accession to the WTO, izjava za javnost, Geneva, 21.04.2005.

9. Sherman Katz, Matthew Ocheltree, Intellectual property rights as a key obstacle to Russia's WTO accession, Carnegie Endowment No. 73., October 2006.

10. Status of Russia's WTO Accession Negotiations, Russian Economic Survey, April 2007.

11. Anders Aslund, Russia's WTO Accession, Peterson Institute, November 2006. Testimony at the Hearing on EU Economic and Trade Relations with Russia, Committee on International Trade, European Parliament, Brussels.

[1] Tudi vstop Kitajske v WTO decembra 2001 ni bil lahka zadeva, saj so pogajanja trajala petnajst let. Morala je pridobiti pozitivno mnenje 142 članic. Tudi Rusija se pogaja že skoraj 15 let. Jasno je, da tako velika gospodarstva, ki so se poleg tega gradila tudi na drugih ideoloških temeljih, vplivajo na spremembo značaja globalnega gospodarstva, ko postanejo njegov del. Kitajska je spremenila značaj globalnega trga v takšni meri, da je presenetila tudi najboljše poznavalce. Članstvo Rusije v WTO bo na slovensko gospodarstvo verjetno imelo pomembnejši vpliv kot je to bil vstop Kitajske. Vzrokov verjetno ni potrebno naštevati.

[2] V tem obdobju je prišlo do izrazitega poslabšanja cenovnih razmerij med surovinami in končnimi izdelki –»terms of trade«.

[3] Slovenija v multilateralnih mehanizmih ni angažirana v obrambi interesov dežel v razvoju, kot je bila prej Jugoslavija. Slovenija namreč sedaj spada med razvite države sveta in njeni globalni interesi so drugačni.

[4] Sledili sta Brazilija in Argentina v decembru 2005 in januarju 2006, nato še Venezuela.

[5] Evropa bi rada videla, da ruski potrošnik plačuje višje cene plina. Sedaj je ta cena 40, izvozna pa 150 ameriških dolarjev po kubičnem metru.

[6] Gibanje ruskega kapitala je na eni strani že tudi samomorilno. Denimo velika ponudba ruskega kapitala je na črnogorskem trgu potisnila cene nepremičnin v nebo. Iztisnitev drugega kapitala, monopoliziranje itn., pogosto pomeni, da se ta trg prične obnašati po lastnih zakonih, kar pa sproža politično reakcijo.

[7] Po parlamentarnih volitvah decembra 2003 je Putinova stranka postala večina in sodelovanje med parlamentom in izvršno oblastjo je postalo tesnejše. Reforme so se upočasnile, med politiko in podjetništvom pa je nastala vidna meja. Pogajanja za vstop v WTO je prevzela politika, gospodarstvo pa je izgubljalo moč lobiranja.

[8] Ruska vloga v sporu ZDA s Korejo, Venezuelo, Iranom itn. Nekatere države, denimo Venezuelo, je Rusija opremila z novim orožjem.

[9] 40 odstotkov proizvodnje perutninskega mesa ZDA izvozijo v Rusijo.

[10] Številne evropske države so preprečile izvoz hlodovine. Denimo Avstrija po nekaterih podatkih (nezakonito) subvencionira nakup hlodovine, zato naj bi plačevali smreke in bukve med 5 do 10 evrov dražje. Tudi iz Slovenije se izvažajo velike količine hlodovine, na kar neuspešno opozarjajo vlado v slovenski lesni industriji. V Evropi primanjkuje 100 milijonov kubičnih metrov lesa. Zato so države kot Rusija, Slovaška ali Slovenija, ki dovoljujejo izvoz neobdelane hlodovine, pomemben vir lesa za države, ki jim ga primanjkuje, denimo v Italiji, ali za tiste, ki svoje gozdove ščitijo, denimo Avstrija. Primer ponazarja težavnost usklajevanja interesov, postavlja vprašanje pravice zaščite lastnih naravnih bogastev na račun izkoriščanja tujih, postavlja pa tudi vprašanje protekcionizma in nezakonite prakse.

[11] V tem kontekstu je treba gledati tudi na sporazum med Petrolom in Lukoilom.

[12] Jesper Jensen, Thomas Rutherford, David Tarr, The impact of liberalizing barriers to foreign direct investment in services - the case of Russian accession to the World Trade Organization.

[13] Intellectual property rights as a key obstacle to Russia's WTO accession.

[14] Thomas Rutherford, David Tarr, Oleksandr Shepotylo: The Impact on Russia of WTO Accession and The Doha Agenda.