Marko Sjekloča

Teoretično - praktične osnove regionalnega razvoja Slovenije

Primer statistične Savinjske regije

Vsebina:

Povzetek

1. Stanje gospodarstva Savinjske regije

2. Karakteristike aktualnega koncepta regionalnega razvoja Slovenije.

3. Osnove konzistentnega regijskega razvojnega programa

Priloga 1 Investicijske sklad kot temelj regionalnega razvoja

Priloga 2 Osnovni kriteriji izbora projektov za financiranje

Priloga 3 Elementi poslovnega načrta

Priloga 4 Seznam Tehnološih centrov in inkubatorjev

Priloga 5 Seznam intervjujev z direktorji RRA, TC in inkubatorjev.

Povzetek

            Pričujoča študija je plod izkušenj pri delu na regionalnem razvoju odkar sem se dokončno preselil v Slovenijo sredi leta 2004. Uporabil sem izkušnje, ki sem si jih pridobil v Argentini, ZDA in Sloveniji. V regionalnem razvoju je opaziti predvsem dvoje: pomanjkljiv teoretični koncept, na drugi strani pa obilico improvizacije, kar vse se je sprevrglo pogosto v neracionalno porabo sredstev in časa. Menim, da bi z drugačno sistematizacijo vprašanj in rutiniranjem pristopa k problemu regionalnega razvoja lahko z razpoložljivimi sredstvi dosegli več, posebej v lokalnih razmerah, kjer ni enotnih pristopov in kjer pogrešajo več smernic.

            Izhajam iz ugotovitve, da v regijah čutijo premalo pomoči, da so RRA »prepuščene sami sebi«, na eni strani pri sestavljanju programov dela in sistemizaciji vprašanj, na drugi strani pa pri pridobivanju kapitala in vlagateljev. V takih razmerah je njihov glavni napor usmerjen predvsem v to kako pridobiti čimveč kapitala iz skladov, ne glede na neobstoj pravih razvojnih načrtov.

Obstaja še precejšen razkorak me TC-ji in podjetji, kratek stik med državo in lokalnimi institucijami ipd. Tudi inkubirana podjetja so izražala zaskrbljenost zaradi prepuščenosti in pomanjkanja sistematične in dolgoročne vizije. V regionalnih agencijah je zaslediti ozko razmišljanje in nekonsistentne pristope, tudi teoretično. Vlaganja niso dovolj premišljena in celo globalne odločitve, ki zadevajo dolgoročni razvoj in sektorske odnose, so posledica ne dovolj premišljenega koncepta ter dolgoročno dejansko ovirajo razvoj. Veliko sredstev pa je neproduktivno potrošenega na zgradbe, ki jih lahko brez zadržkov poimenujemo “spomeniki”, saj so skorajda vsi po vrsti pisarniški prostori, pogosto tudi neracionalno zasedeni. Na drugi strani je opaziti, da so se začetne investicije, skorajda pretežno državnega izvora, kar hitro “ohlajale”, TC-ji in inkubiranci so se prepuščali samemu sebi.

            To so bili glavni razlogi, da sem zadnje mesece sestavljal pričujoči draft teoretično-praktičnih osnov regionalnega razvoja. Verjetno bi ta draft lahko bil osnova širšega pristopa ali pa bi ga lahko vključili v obstoječe koncepte. Vsekakor predlagam, da se preuči možnost izdelave enotnega teoretično – praktičnega izhodišča z napotki, ki bi nato šel v vse regionalne centre, posebej pa v TC-je, ki se ubadajo s številnimi dnevnimi težavami in nimajo časa, da iščejo teoretične koncepte, praktične modele ali druge rešitve.

            Posebej pa sem prepričan, da bi tak koncept pripomogel k zbliževanju različnih pristopov in tudi trenj, ki nastajajo na regionalni in lokalni ravni med občinami in nosilci regionalnega razvoja. Spori so nepotrebni in škodljivi, večkrat pa izvirajo iz nedojemanja širše strategije razvoja, nerazumevanja inštrumentov razvoja, trmoglavosti, parcialnih interesov, rivalitete in nezmožnosti širšega pogleda na tematiko. To je kontraproduktivno in pomeni le še dodatno izgubo virov (Denimo nasprotje med Celjem in Velenjem je že skorajda nepomirljivo, vsaj dokler ne pride do nekaterih kadrovski rotacij).

Če bi poskušal na kratko opisati sistem regionanega razvoja v Sloveniji, bi lahko dejal, da je v lokalnih razmerah prva skrb bila kako pridobiti čimveč razvojnih sredstev, vsebina pa se določa sproti in nesistematično ali pa delo zamira zaradi slabšega pritoka sredstev. Z druge strani pa tudi država še nima izdelane natančne strategije in opredeljenih vseh kriterijev in inštrumentov.

Slovenija je v svetovnih razmerah nepomemben člen, zato je njen razvoj odvisen samo od nje same. Tudi to je razlog, da je nekatere zadeve potrebno spremeniti, dodelati ali dodati. Delček tega poskušam sistematizirati v nadaljevanju.

1) Stanje gospodarstva Savinjske regije

a) Mednarodne gospodarske razmere

            Eden od motorjev razvoja svetovnega gospodarstva je Kitajska. To gospodarstvo močno vpliva na ceno delovne sile, ki ji slovensko gospodarstvo ne more konkurirati. Kitajska bo imela vse pomembnejši vpliv na gibanja svetovnega kapitala in na distributivne kanale. Slovenija ne more računati na konkurenco s ceno delovne sile, tudi zato, ker je kitajsko gospodarstvo masovno padlo pod sistem socialnega dumpinga, ki je postalo državna politika

            Kitajska je kompleksen sistem makroekonomske politike v povezavi s številnimi politikami regionalnega razvoja, s poudarkom na politiki privabljanja tujega kapitala in močnega vpliva na svetovni finančni in gospodarski sistem. Monetarna masa na Kitajskem hitro ekspandira, daje bankam veliko kreditno sposobnost, regije pa so po decentralizaciji ekonomskega odločanja pričele pravo tekmo kdo bo največ investiral v razvoj. V letu 2004 je šlo v infrastrukturo 40% BDP. To je povzročilo tudi ranljiv položaj bank, povečano število megalomanskih projektov ter pritisk na inflacijo in zato povečanje obveznih bančnih rezerv.

Tako imamo na eni strani hiperponudbo kapitala in socialni dumping, tej povezavi pa ni moč konkurirati. Takšen sistem pa postaja nevaren za svetovno gospodarstvo. Pojavljajo se presežki kapacitet, posebej v avtomobilski industriji (Volkswagen, Ford, Honda, Nissan, Toyota), kar bo sprožilo vojno cen, ne samo končnih proizvodov, pač pa tudi polproizvodov, posebej kovinske industrije, to bo vplivalo tudi na cene na evropskem trgu in torej konkurenčnost (avtomobilskih) evropskih podjetij, kjer so številna slovenska podjetja podizvajalci. Posebej pa je bančni sistem na Kitajskem potencialna krizna bomba, ki lahko sproži svetovno finančno krizo.

            Nevarnost za mednarodne ekonomske odnose, kjer smeri razvoja diktira Kitajska, je tako dvojna. Pregreto kitajsko gospodarstvo lahko povzroči pritiske tudi na slovensko, posebej pa na regijsko gospodarstvo, ki računa na ekspanzijo v metalni in industriji avtomobilski delov. (Kot vedno, je rešitev v novih kvalitetnih znanjih – pojavljajo se znaki za perspektivnost robotike).

Tudi gibanja v gospodarstvu ZDA negativno vplivajo na evropsko in slovensko gospodarstvo. Svetovni kapital, v veliki meri kitajski, financira visok ameriški deficit. Ameriški deficit bo še rasel, kajti javni dolg je v letu 2003 bil 65% DBP, medtem ko je evropski bil 80% in japonski 150%. ZDA uporabljajo vse možne fiskalne, monetarne in valutne ukrepe za privabljanje kapitala in pospeševanje rasti.

Evropsko gospodarstvo, posebej Nemčija, ima nizke stopnje rasti, Slovenija pa se je (preveč) navezala na nemško gospodarstvo. Slovenija vse bolj pada v mrtvilo evropskega gospodarstva. Nevarnosti prihajajo tudi iz drugih regij, posebej hitro razvijajočih se držav Azije, kot Indija. Spremembe nednarodnih ekonomskih odnsov so zelo hitre, o tem pričajo tudi sporazumi med regionalnimi integracijami, kot EU – Mersocur ipd.

b) Negativne tendence v gospodarstvu Savinjske regije

1.       Gospodarstvo Savinjske regije je v težkem položaju v primerjavi s slovenskim povprečjem. Prihaja do koncentracije razvoja v gospodarskih središčih. Vse težje bo vzdrževati višjo gospodarsko rast na periferiji razvoja. S takšno popotnico ne moremo pričakovati, da bo kapital pokazal zanimanje za vlaganje v regijo, regija pa se ne more uspešno vključiti v konkurenco na širšem geografskem prostoru.

2.       Položaj regije je edinstven in težko bi našli podobnosti, posebej merjeno z inertnostjo resursov. Iz lastnih izkušenj poznam dva ekstrema:

·         Floridski sistem, kjer je dobra infrastruktura v povezavi z odprtostjo pravne regulative, odlično lego in tradicionalno povezanostjo Miamija z Južno Ameriko odprla izredno perspektivno možnost razvoja ter omogočila sistem visoko racionalnega izkoriščanja resursov.

·         Primer Argentine, kjer so neurejena infrastruktura, neurejene pravne norme, visoki politični stroški itn. atomizirali gospodarstvo ter zgradili sistem izredno neracionalnih dimenzij.

3.       Specifičen položaj regije zahteva specifičen razvojni načrt. Ob iskanju prednosti se je treba posvetiti osnovnim faktorjem, ki so pripeljali do slabega položaja, njim pa zoperstaviti nove dinamične elemente razvoja.

Relativno slabšanje regionalne gospodarske moči se kaže v vseh gospodarskih sektorjih:

1) Primarni sektor. Neugodne kmetijske in živinorejske razmere: razdrobljenost in neprimernost zemljišča za vključitev v konkurenčno svetovno gospodarstvo. Subvencioniranje ni večna rešitev. Velike svetovne proizvajalke pritiskajo na ZDA in Evropo, da opustita subvencioniranje kmetijstva in živinoreje. To bodo morale storiti če bodo hotele doseči kompromise v drugih sektorjih, kot usluge in gibanje kapitala, kjer še obstajajo omejitve. Evropa popušča pritiskom WTO, vrstijo pa se (kmetijski) sporazumi z Mehiko, Čilom, Mercosurjem, Azijo ...

2) Sekundarni sektor: Neprimerna industrijska struktura: ta je zaostala za potrebami evropskega in slovenskega gospodarstva, predvsem gre za podizvajalske posle.

3) Terciarni sektor: sektor uslug je daleč pod slovenskim povprečjem; ne ustreza potrebam prebivalstva, nagnjenost k manj zahtevnim storitvam, k cenovnemu pretiravanju; Lokalna elita zagovarja poudarek na razvoju uslug, toda v regiji zaradi premajhne kupne moči prebivalstva ni moč zahtevati rast sektorja, ki bi bila hitrejša od ostalih sektorjev in panog.

4) “Četrti sektor” - znanje: ne obstaja dovolj visoka zavest o potrebah po novih strokovnih in menedžerskih znanjih. Eden največjih problemov Savinjske regije je pomanjkanje strokovnjakov in podjetnikov z modernim kapitalističnim znanjem in načinom poslovanja (ni borbe za kadre, kaže na inertnost, težnja k preživljanju, neiniciativnost, pomanjkanje vizije...). To je eden ključnih elementov, ki ni dovolj poudarjen v regionalnih razvojnih planih, čeprav še prepogosto slišimo, da se je potrebno opreti na znanje-intenzivne panoge. Toda to si vsakdo zamišlja po svoje.

Posledice:

1) Splošno gospodarsko zaostajanje za drugimi regijami, ki se hitreje razvijajo;

2) Negativni demografski pokazatelji: staranje prebivalstva, beg visoko izobraženih;

3) Psihološki problemi in problemi razvoja osebnosti: dosedanjim hitrim spremembam se nekateri niso mogli prilagoditi, zato se je razvila tipična negativna psihološka reakcija:

1.       širjenje pesimizma (komentarji, “če želiš kaj doseči, je treba iti v Ljubljano”...)

2.       brezvoljnost in ozki pogledi (zaprtost, šovinizem, nacionalizem; Slovenci malo potujejo izven svojega ožjega življenjskega kroga – 40% ni potovalo v letu 2002 dalje več kot 30 km od svojega bivališča ali delovnega mesta),

3.       dezorientacija in brezperspektivnost (od neiznajdljivosti na cesti, do skrajnih postopkov kot samomori).

Če rezimiram, doseganje izrednih regionalnih razvojnih stopenj obremenjuje:

1. Dosedanja slovenska makroekonomska politika ni bila naklonjena izrednim razvojnim stopnjam (Makroekonomska politika ni zamišljena v cilju pospešenega gospodarskega razvoja);

2. Regionalno gospodarstvo ni integrirano in ne obstaja enotna strategija razvoja;

3. Mednarodne razmere: težave evropskega gospodarskega prostora, konkurenčna gibanja v drugih svetovnih regijah, znanstveni razvoj, ki gre mimo nas...

V takih razmerah je planirana 6 odstotna gospodarska rast Savinjske regije nerealna (Medtem sem opazil, da so jo v nekaterih programskih dokumentih že znižali za odstotek). Makroekonomske razmere niso ugodne, saj je srednjeročni slovenski trend gospodarske rasti v upadanju. Zato se pojavlja vprašanje ne samo ali je Savinjska regija sposobna akumulirati razvoj za 2-3 odstotke večji od slovenskega povprečja, temveč tudi kako lahko regija dosega rastoče stopnje, če širše okolje dosega padajoče.

Vse to narekuje izdelavo dolgoročne strategije regionalnega razvoja, usklajevanje na državni ravni, predvsem pa veliko vlaganja, veliko novega znanja, dinamično ukrepanje, fleksibilnost makroekonomske politike - torej elementov, s katerimi Slovenija ne razpolaga v zadovoljivi meri.

2) Karakteristike aktualnega koncepta regionalnega razvoja Slovenije.

V opisanih svetovnih, slovenskih in regionalnih razmerah je zaslediti in slišati naslednje najbolj pogoste zamere regionalnemu razvoju:

Splošne ugotovitve

·          Pomanjkljiv teoretični pristop. Nekateri usmerjevalci regionalnega razvoja imajo pomanjkljivo razumevanje instrumentov pospešenega gospodarskega razvoja in njihove dinamične soodvisnost (pomajkljivo makroekomsko znanje); Tudi nekateri razvojni centri se premalo opirajo na teoretično znanje; posledica je nepravilno ocenjevanje trendov razvoja, slabo razumevanje in izkoriščenost inštrumentov razvoja, napačne odločitve;

·          Neusklajena ali neobstoječa splošna strategija nove regionalne gospodarske strukture in način njenega vkjučevanja v širše tržne razmere (Evropa, svetovna delitev dela); neurejen status RRA-jev;

·          Nerazumevanje sektorskih odnosov (Primer: forsiranje sektorja tradicionalnih uslug v razmerah, ko je regionalni prihodek nizek, povpraševanje slabo, za sektor uslug pa je značilno, da je predvsem lokalnega značaja in da ne prispeva k pritoku svežega kapitala. Kar zadeva modernih IT uslug pa Savinjska regija nima potrebne infrastrukture kot visok delež inženirjev, razširjeno znanje angleškega jezika, kar ima denimo Indija itn.).

·          Neupoštevanje tržnih kriterijev: poskušajo se inicirati določene gospodarske panoge brez jasne slike o tem v katero smer gre svetovni gospodarski razvoj, kot tudi brez spoznanja o regionalni ali državni strategiji razvoja; poskušajo se vsiliti izobraževalni koncepti in infrastruktura (Primer: promoviranje izgradnje mednarodnega študijskega centra brez realne analize v razmerah, ko Celje nikoli ni bil  tradicionalni študijski center, še manj pa mednarodni) brez sodelovanja trga; poskušajo se vsiliti gospodarske panoge brez natančne analize; favorizira se “sektor uslug kot ključ za rešitev nezaposlenost” in slabe gospodarske rasti, čeprav so usluge usmerjene predvsem lokalno.

·          Zgrešeni in ne dovolj kritično prevzeti inštrumenti razvoja. So posledica poskusov prenašanja tujega modela v domače okolje (denimo finski), ki je drugačno tako glede strukture gospodarstva, šolskega sistema (!), razpoložljive delovne sile, razpoložljivega kapitala, obstoječe infrastrukture, bančnih prioritet in instrumentov.

·          Pomanjkanje kvalitetnih kadrov, ki bi lahko zadovoljivo vodili razvoj podjetij (Premalo usposobljenih vodilnih kadrov, neprimerna tehnična znanja, preslabo znanje jezikov, težave ob formiranju strokovnih ekip v TC-jih, …), pomanjkanje “kritične mase človeških virov”.

·          RRA-ji nimajo vizije o vključevanju v mednarodne razmere, posebej privabljanju tujega kapitala;

·          Nekateri tehnološki centri so ustanovljeni predvsem v cilju pridobivanja subvencij v regionalno »blagajno«, po usahnitvi pritoka sredstev pa zamirajo ali iščejo druge oblike subvencioniranja;

·          V določenih občinah prevladujejo ozki interesi, lokalni spori...;

·          Zapleteni in togi zakoni in predpisi;

·          Nestimulativna davčna politika;

·          Slaba sistemska podpora malim in srednim podjetjem;

·          Neprimerna politika zaposlovanja;

·          Politična volja in deklarativno podpiranje razvoja je večje od dejanske materialne podpore.

Posebne ugotovitve

·          MG nima enotnih kriterijev do gospodarskih panog, TC-jev ali projektov;

·          Dosedanji način pritoka sredstev (oktobra) pogojuje kampanjski način dela TC-jev;

·          Financiranje TC-jev in inkubatorjev (iz sredstev MG) je nezadostno, TC-ji bližje administrativnemu centru lažje prihajajo do sredstev, sredstva se počasi odobravajo, zato je krepitev posebej novih centrov prepočasna ali pa medtem zamrejo. V nekaterih centrih, po začetnih aktivnostih, je zavladalo mrtvilo. Med drugim je za to kriva:

·          Orientacia na formo in zapostavljanje vsebine regionalnih TC-jev (Zidanje fizične infrastrukture preden so natančno določeni vsebina projekta, dolgoročna finančna konstrukcija, opredeljeni nosilci, način privlačevanja kvalitetnih kadrov …).

·          Gradijo se predvsem pisarniški prostori, ne pa proizvodne hale z dobro infrastrukturo. S prvimi centri so regionalne agencije imele v mislih predvsem razrešitev lastnih prostorskih (pisarniških) zahtev (Kajti RRA-ji niso sistemsko financirani in s tem so zaobšli problem lastne infrastrukture). Vlaganja so bila v veliki meri neproduktivna.

·          Financirajo se centri ne pa vsebina njihovega dela (projekti), kar ne prispeva h tekmovalnosti med njimi, favorizirajo se večji na račun manjših.

·          Ker so TC-ji zgrajeni preden je bila natančno izdelana in preverjena vsebina dela centrov, se improvizira z oddajanjem v najem komurkoli, samo da se prostori izpolnijo (Denimo sestavljanje letal v garaži TC-ja, kjer ni dovolj prostora niti za vse potrebne stroje in polizdelke; oddajanje prostorov firmi, medtem ko se podpira in dodeljuje posel konkurenčni firmi, ki ni v tehnološkem centru …).

·          Neracionalno izkoriščanje opreme in kadrov, stihijno in improvizirano delo: ob pomanjkanju kvalitetnih kadrov in sredstev se delo prepušča naključnim posameznikom, z obljubami, da bo poplačan na “drug način” ali od prihodnjih potencialnih zaslužkov. (Vodi k netransparentnosti, improviziranemu, nedovolj pretehtanemu in nedokumentiranemu odločanju, nepotizmu, elitizmu, organiziranju napol legalnih povezav, favoriziranju enega podjetja na račun drugega, to pa je izvor zamer, sporov, lokalizmov; posledica je med drugim spor med Celjem in Velenjem).

·          Podjetjem (inkubirancem) v razvoju se nudi premalo (pogosto le nižja najemnina, ki pa ni odločilen strošek poslovanja, manjka kapital za zagon in razvoj). Inkubirana podjetja so pričakovala več strokovne pomoči in smernic v vodenju razvojnih konceptov. Zato nekatera razmišljajo o zapuščanju TC-jev. (TC naj bi bili namenjeni perspektivnim mladim podjetjem, ki nimajo dovolj lastnih sredstev za razvoj. Toda taka podjetja ne potrebujejo samo prostor, temveč dober poslovni načrt, management, trg, logistiko in kapital v vseh fazah razvoja. Močna podjetja pomoči TC-jev ne potrebujejo).

·          Največji problem, s katerim se podjetja srečujejo, je pridobivanje kapitala, na drugem mestu pa konsistenten razvojni koncept. Ker so podjetja predvsem nova, nimajo kapitala za redno izplačevanje plač, nimajo dovolj obratnega kapitala, kajšele za razvoj.

·          Raziskovalni centri imajo težave pri pridobivanju raziskovalne opreme.

·          Nelojalna konkurenca in dumping.

·          Nekateri TC-ji so premalo povezani s podjetniškim okoljem (Financirajo se projekti, ki nimajo praktične uporabe), nimajo dodelanih konkretnih programov realizacije, primanjkuje jim osnovnih sredstev za zagon lastnega dela itn..

·          Pomajkanje interesa za razvoj in raziskave v podjetjih.

·          Pomanjkanje motivacije v podjetjih za sodelovanje s TC-ji.

·          Pomanjkanje interesa v podjetjih za vlaganje v skupne projekte.

·          Nekateri centri se borio za obstoj in nimajo dovolj sredstev in časa za posvečanje ambicioznejšim projektom in raziskovanju.

·          V podjetjih ne obstaja dobra povezava tehnoloških procesov, to pa zavira absorbcijsko sposobnost invencij in novih tehnologij.

Vse to so resne ovire, ki lahko povzročijo težave v črpanju sredstev iz evropskih skladov. Kot prvi korak k izboljšanju stanja bi bila unifikacija in prevetritev pogojev za pridobivanje sredstev, kjer bi osnovni kriterij postal učinkovitost in koristnost projekta.

3) Osnove konzistentnega regijskega razvojnega programa

V nasprotju od gornjega bi program regionalnega gospodarskega razvoja moral temeljiti na naslednjih elementih:

·          Teoretično konzistentna osnova (mednarodne, evropske in regionalne gospodarske razmere, karakteristike lokalnega gospodarstva, skladnost programa s teoretičnimi koncepti, skladnost z makroekonomsko politiko in strategijo dolgoročnega razvoja, dinamičen koncept instrumentov brez improvizacije …).

·          Ugotoviti lokalne potenciale.

·          Ugotoviti splošne in konkretne cilje regionalnega razvoja.

·          Ugotoviti ključne elemente regionalnega razvoja (dolgoročni program sektorskega razvoja, kjer se opredeljuje osnovna panoga, ki bi postala »lokomotiva« razvoja).

·          Natančno izdelan načrt regionalnega projekta; Postaviti intelektualno infrastrukturo s kvalitetnimi in izkušenimi kadri, racionalizirati število zaposlenih; Spremeniti način gradnje infrastrukture, spremeniti način financiranja projektov; Spremljati in  nadzorovati kadrovsko politiko v regionalnih agencijah in TC-jih ...

a) Teoretični koncept:

1.    Teoretično konzistentna razvojna politika

2.    Urejena fizična infrastruktura v okviru usmerjanega razvoja poslovno - industrijskih centrov;

3.    Koncentracija uslug in informacij na enem mestu: finančne, bančne; znanje, kadrovske, raziskovalne in tehnološke, izobraževalne.

4.    Moderno organizirana družba: čimmanj birokracije (ustanovitev podjetja v dveh dneh, pridobitev potrebnih dokumentov v enem dnevu ... )

5.    Aktivna razvojna (makroekonomska) politika.

V aktivno makroekonomsko politiko je treba všteti ustvarjanje takšnih osnov, ki bi omogočile pogoje za konisistenten in dolgoročen regionalni razvoj. Instrumenti in ukrepi so lahko številni. V ožjem smislu jih največkrat omenjamo kot posebne subvencije in vzpodbude (eng. incentives). Te so pomembne za privabljanje kapitala, kajti kapital nima srca, ne pozna patriotizma in zastav, deluje na osnovi lastnih interesov.

            Na osnovi dosedanje izkušenj, preučevanja dela tehnoloških centrov ter pripomb iz samih regionalnih centrov so se izluščili naslednji elementi (ukrepi makroekonomske politike, vzpodbude, subvencije itn.) kot pogoj za konsistenten regionalni razvoj:

• Posodobiti in poenostaviti administrativne in pravne postopke, sistematizirati informacije, bolje obveščati ;
• Stimulirati gospodarstvo, da aktivno sodeluje v izdelavi strategije tehnološkega razvoja;
• Prilagoditi šolski sistem za potrebe gospodarstva in vzpodbujati tehnične poklice;
• Vzpodbude v obliki progresivne in regulativne državne politike;
• Vzpostavljanje visokokvalitetne infrastrukture;
• Razvijati podporno okolje;
• Vzpodbujanje racionalizacije poslovanja;
• Razvijanje korporativne zavesti;
• Stimulirati nastanek in rast malih in srednjih podjetij tako v okviru TC-jev, inkubatorjev kot zunaj;
• Podjetja spremljati logistično, finančno in strokovno v vseh fazah razvoja; 
• Sistemsko sofinanciranje TC-jev;
• Sistemsko sofinanciranje projektov;
• Posebne davčne olajšave (med drugim davčne olajšave za stroške, nabavo opreme za razvoj in raziskave, znižanje davkov na plače in dohodnine, v cilju privabljanja visoko kvalitetnih kadrov);
• Parcialno subvencioniranje in olajšave (stimulirati izobrazbo tehničnih kadrov, uvajati novo znanje, stimulirati povezovanje s svetom, izmenjavo znanja in zkušenj skozi poslovni turizem, razvijati tekmovalni duh...).
• Subvencioniranje programov posebnega pomena;
• Vzpodbude v obliki kreditiranja stroškov ali davčnih obveznosti v TC-jih;
• Ugodnosti pri financiranju, kreditiranju novih vlaganj (preprečevati prelivanje v osebni standard) ipd.;
• Vzpodbujati večjo disciplino in korektnost vseh členov procesa;
• Vzpodbujanje inovativnosti, kvalitete ...
• Vzpodbujati predstavljanje novih projektov ter njihovo povezovanje;
• Posebne vzpodbude za uporabo lokalnih proizvodov in uslug;
• Vzpodbujati razvoj TC-jev kot raziskovalnih centrov za potrebe podjetij, raziskovalne skupine približati podjetjem in trgu, dodeljevanje sredstev povezati s potrebami gospodarstva;
• Sistemsko (in le delno) financiranje strokovnjakov iz družbenih sredstev, strokovnjake pa približati tehnološkim centrom;
• Vzpodbujati inovativnost ter praktično uporabo patentov in inovacij;
• Koncentracija kapacitet, infrastrukture, znanja in kadrov;
• Pomagati pri nakupu raziskovalne opreme in laboratorijev za panoge, ki imajo slabši položaj na trgu;
• Podpirati razvoj panožnih raziskovalnih centrov;
• Omogočiti neposredno investiranje domačega in tujega kapitala;
• Banke pritegniti k razvoju centrov s posebnimi inštrumenti;

            Več takšnih ukrepov in vzpodbud obstaja, boljše rezultate je moč pričakovati, v cilju zavzemanja trga, ki ne bo samo specializirana niša, temveč širok trg za celotno prebivalstvo regije. Z organizacijo poslovnih centrov in dvigom kupne moči lokalnega prebivalstva je možno pričakovati reinvestiranje kapitala in njegovo ohranjanje v regiji. Na ta način lahko sama ponudba postane generator lokalnega povpraševanja.       

b)      Potenciali usmerjanega razvoja Savinjske regije

            Regijske možnosti se kažejo v:

·       Razpoložljivi specializirani in izkušeni delovni sili (primanjkuje pa modernih vodilnih kadrov in sodobnega znanja).

·       Pomembnih izobraževalnih kapacitetah na srednjem nivoju znanja (stremeti k tehničnim poklicem; kovinska tradicija, srednje šolstvo, toda ne visoko; prevetriti učne programe;

Resno dvomim v uspeh mednarodne univerze v Celju: Celje nima tradicije visokega šolstva, ki bi privabljala študente iz sveta; predvsem lahko služi le regionalnim potrebam; v regiji ni znanstenih inštitutov, ki so bistveni za preživetje in razvoj univerze; ne obstaja tradicionalna povezava šolstva z gospodarstvom; ni močnega gospodarstva, ki bi podpiralo sistem visokega šolstva; ni šans, da bi pritegnili mednarodne študente, razen s ceno in iz revnejših regij ... Nenazadnje bi ustanavljanje univerze, še posebej mednarodne, morala biti državna iniciativa in stvar dolgoročne strategije razvoja in konsenza, ne pa posamične regije, pogosto v nasprotju z drugimi regijami, kajti ustanavljanje nove univerze ima posledice za celoten izobraževalni sistem v Sloveniji.

Celje potrebuje kratkoročne spodbude in vlaganje predvsem tja, kjer se rezultati lahko takoj vidijo. V tem trenutku je vlaganje v mednarodno univerzo, ki lahko prave rezultate ponudi šele po desetletju ali dveh, dvomljiva naložba.

·       Zadovoljiva začetna infrastruktura za sprožitev usmerjanega razvojnega ciklusa

·       Obstoj zavesti o nuji prestrukturiranja gospodarstva in pospešenemu razvoju:

a) dosežen je konsenzus o potrebnih spremembah v kmetijstvu in poljedelstvu in o nujnosti uvajanja dodatnih dejavnosti za kmetijska gospodarstva; spoznane so težave kmetijstva in živinoreje in potrebe po specializaciji.

b) dosežen je konsenz o usmerjanju industrijskega razvoja in izkoriščanju tradicionalnih prednosti; potreba po usmeritvi v konkurenčne, profitabilne, razvojne programe, ki temeljijo na specializiranih panogah in hitrejšem tehnološkem razvoju.

            5) Usmerjanje v strojno industrijo in prodor na svetovni trg, ne samo Evropo.

c)  Splošni cilji regijskega razvojnega programa

·          Usmeritev v znanje-intenzivne (knowledge–intensive) gospodarske panoge;

·          Združiti na enem mestu ideje, znanje, sposobnosti, informacije, kapital;

·          Spremljanje podjetij v vseh fazah razvoja (verjetno trenutno najbolj pereče vprašanje);

·          Tehnološki centri naj postanejo instrument racionalizacije stroškov poslovanja (enotna nabavna, prodajna, knjigovodstvena služba, itn.), instrument za dvig produktivnosti, inovativnosti ...;

·          Izobraževanje v smislu modernega kapitalističnega poslovanja; premostitev psiholoških barier (slovenski podjetnik še nima potrebnega znanja za vključevanje v dinamičen svetovni trg, gleda kratkoročno, lokalno, želi v čim krajšem času dvigniti osebni standard);

·          Dvig standarda lokalnega prebivalstva;

·          Končni cilj ujeti slovensko povprečje in še dalje.

d) Ključni elementi regijskega razvojnega programa

1. Opredelitev teoretičnih in praktičnih izhodišč (Preučevanje izkušenj uspešnih modelov razvoja v svetu: Šanghaj, Tajvan, Silikonska dolina, Zahodna Evropa ...),

2. Aktivna razvojna politika.

a) Dinamično vključevanje v svetovno delitev dela:

- razvijati, dopolnjevati in popravljati razvojni model (nenehno iskanje propulzivnih gospodarskih panog),

- ne zanemarjati skladnost razvoja, vendar poudarek na dinamičnih panogah s komparativnimi prednostmi.

Sprotni popravki razvojnega modela in odprtost za spremembe, sprotno učenje (ali »učenje med tekom«) in enkratne rešitve;

b) Iskanje novih idej, kapitala, kadrov; privabljanje in zastopanje uspešnih svetovnih in evropskih podjetij, komplementarnih regijskemu gospodarstvu;

c) Izobraževati (najnovejša znanja, poslovni turizem ...), razvijati tekmovalni duh in stimulativne načine nagrajevanja;

d) Koncentrirati regionalne kapacitete;

e) Vplivati na razvojno in normativno politiko na državni ravni.

e) Naloge Regionalnih razvojnih agencij

            Za dolgoročni regionalni razvoj je prvenstveno zadolžena vlada, na osnovi zakona in dolgoročne strategije regionalnega razvoja. Regionalne razvojne agencije in ostali instrumenti so podaljšana roka državnega inštrumentarija regionalnega razvoja. Regije sodelujejo v ustvarjanju strategije razvoja, dodelujejo in so odgovorne za regionalno razvojno politiko (Potrebna sprememba zakona in regionalizacija).

            Regionalne razvojne agencije so odgovorne za uvajanje inštrumentov regionalnega razvoja (Potrebna formalizacija RRA-jev in razrešitev problema financiranja). Dolžne so kvalitetno upravljati z gospodarskimi (poslovnimi) conami. Temelji regionalnega razvoja so tehnološki centri in inkubatorji kot prostor, kjer se koncentrira fizični in intelektualni potencial. Najpomembnejši instrument pa je poseben razvojni sklad, v katerem se zbira javni kapital in privlači privatni.

Regionalne razvojne agencije tako:

- V praksi izvršujejo strategijo regionalnega razvoja;

- Predlagajo spremembe v strategiji, posredujejo svoje predloge o nadaljnjem razvoju tehnoloških centrov;

- Dodelujejo podrobnosti regionalnega razvoja;

- Preučujejo svetovne izkušnje;

- Kvalitetno upravljajo in koordinirajo delo poslovnih con in inkubatorjev;

- Pripravljajo nove projekte za predstavitev potencialnim vlagateljem;

- Spremljajo obstoječe projekte v vseh fazah razvoja (!), ocenjujejo rezultate projektov in skrbijo za racionalnost sistema (preprečujejo prelivanje investicij v osebno porabo, sproti spremljajo učinkovitost kapitala). Iščejo mehanizme, ki bodo omogočali nadzor nad manj uspešnimi projekti in po potrebi njihovo sanacijo, stečaj ali odstranitev iz poslovnih centrov. Poskušajo uveljaviti takšno politiko, da se v poslovne centre privabljajo (tudi) vzorna podjetja, ki lahko pozitivno vplivajo na zunanjo sliko in s tem postanejo močno sredstvo propagande za privabljanje kapitala, posebej neposrednih tujih vlaganj;

- Zbirajo in selekcionirajo perspektivne projekte in ideje;

- Zbirajo ključne informacije o vseh elementih, ki so odločilni pri privabljanju kapitala;

- Spremljajo makroekonomsko politiko;

- Sestavljajo seznam potencialnih investitorjev:

·         institucionalni investitorji,

·         notranji trga kapitala,

·         borze svetovnega kapitala in izbrani skladi velikih investicijskih bank (spremljajo specializirana sredstva informiranja),

·         pomembnejši centri in posamezniki v slovenski diaspori v svetu,

- Sodelujejo z ostalimi institucijami v regiji in izven regije;

- Sprožajo tudi druge iniciative.

f) Marketing in propaganda

     Pri širjenju ideje in privabljanju znanja in kapitala se je potrebno nasloniti na naslednje možnosti (po hierarhiji):

n     Lokalna sredstva javnega informiranja:

u    Cilj koncentracija lokalnih potencialov; lokalni kapital je najbolj zvest, najkasneje zbeži, najbolje pozna lokalne razmere, je magnet za zunanje vlagatelje ...

u    Redno se pojavljati v lokalnem časopisju: Večer, Delo, Dnevnik, Slovenske novice; Gospodarski vestnik in Finance, Bančni vestnik; Izseljenski časopisi ...

n     Pripraviti audio-vizuelni material;

n     Pripraviti predavanja in promocije na seminarjih, konferencah, kongresih, univerzah, sejmih; doma in v tujini;

n     Predstaviti se slovenski izseljenski diaspori v ZDA, Kanadi, Avstraliji in Argentini (Izseljenski časopisi Slovenia.net, Slovenija, Svobodna Slovenija – Buenos Aires, Prosveta – Pensilvanija, Avstralija; radijske in televizijske oddaje, itn.);

n     Vzdrževati redne kontakte z regionalnimi, državnimi (diplomatski in drugi kanali, gospodarske zbornice, ministrstva) in multilateralnimi specializiranimi razvojnimi bankami in drugimi institucijami (evropski razvojni programi, Banco Interamericano del Desarrollo, World Bank ...);

n     Predstaviti se privatnim razvojnim in komercialnim bankam;

n     Oglaševati v specializiranih svetovnih sredstvih informiranja;

n     Opreti se na osebne kontakte.

G. Financiranje

Izdelati dolgoročni program financiranja in ekspanzije poslovanja, ki bi temeljil na naslednjih prihodkih:

l     Fiksna sredstva in dotacije (Proračun in evropska sredstva);

l     Samofinanciranje (s prodajo uslug, vključevanjem v projekte, solastništvom ...);

l     Prihodek od posredniških in svetovalnih uslug.

 
Priloga 1

Investicijski sklad kot temelj regionalnega razvoja

            Planiran razvoj modernega gospodarstva je najuspešnejši v tistih sredinah, kjer se kot usmerjevalec in katalizator razvoja pojavlja poseben razvojni sklad. Regionalni investicijski sklad je osnovni instrument za privabljanje domačega in tujega privatnega kapitala v razvojne projekte. Je prostor, kjer se koncentrirajo in usmerjajo kapacitete lokalnega kapitala in povečuje njegov učinek. Brez takega sklada ni za pričakovati organiziranega prihoda tujih privatnih vlaganj.

Regijski razvoj mora biti zato prvenstveno usmerjen na privabljanje lokalnega in regionalnega kapitala in posebej namenskega kapitala. Ni preveč za računati na svetovni privatni kapital, ki preferira direktne investicije, je izredno volativen in zahteva posebne prijeme, ki pa niso vedno uspešni ali pa so kratkoročnega značaja. Tukaj se giblje tudi preveč špekulativnega kapitala.

            Pri oceni gibanja kapitala je treba imeti v mislih predvsem dva elementa:

­1. Tradicionalno v našem delu Evrope največ vlaga kapital iz sosednjih regij.

2. Značilnosti Venture skladov (rizičnega kapitala):

·          Po letu 2000 so rizični skladi izgubljali denar in “po slabem kapitalu so vlagali še dober”.

·          Zaradi zloma tehnoloških firm se je na zahodu nabralo veliko nevloženega kapitala.

·          Zaradi slabih izkušenj s start-up podjetji RK teži v projekte v drugi fazi.

·          Težijo k visoki donosnosti, pogosto postavljajo svoje zaslužke pred interese strank. Če se agresivno teži k visoki donosnosti, to škodi dolgoročnemu razvoju.

Verjetno bo v prihodnje potrebno iskati večji delež kapitala za prvo fazo financiranja v lastnih krogih, razvojnih skladih, ipd. (vendar tega kapitala ni dovolj za vse) in šele v višji fazi dofinancirati s pomočjo privatnega (mednarodnega) kapitala ali RK.

            Zaradi nepredvidljivih gibanj na svetovnem in evropskem trgu kapitala je potrebno:

1.    Strateški razvoj infrastrukture temeljiti na lokalnem in evropskem kapitalu ter kapitalu iz posebnih skladov;

2.    Izredne stopnje razvoja poskušati doseči s posebnimi ali izrednimi (davčnimi in drugimi) vzpodbudami, ki bi privabljale svetovna privatna vlaganja.

Cilj sklada

Sklad je katalizator za privabljanje investicijskega kapitala. Kapital sklada je v osnovi “semenski kapital”. Je snovni instrument, ki odpira možnosti vlaganja investicijskemu kapitalu.

V sodelovanju z državnimi institucijami, privatnimi poslovnimi organizacijami in nevladnimi organizacijami sofinancira, kreditira, zavaruje in garantira vlaganje v razvoj regionalnega gospodarstva.

Sklad privablja kapital s sofinanciranjem v cilju:

- financiranja razvoja podjetništva,

- vlaganja v razvoj človeških potencialov,

- vlaganja v raziskovanje in nova znanja,

- je partner regionalnim institucijam pri vlaganju v strateške projekte, kjer privatni kapital nima večjega interesa. 

Profit sklada ni osnovni cilj, vendar posluje po bančnih principih. 

Izvor kapitala

- prispevki članov sklada,

- najemanje kreditov na finančnem trgu kapitala.

Instrumenti

A sistem (denimo 65% vseh sredstev)

- investicijski krediti – start-ups, 30%

- vlaganje v modernizacijo in širjenje, 25%

- vlaganje v infrastrukturo, 10%

B sistem (denimo 25% vseh sredstev)

- širjenje trga (sejemski nastopi... 5%

- nujni krediti, 5%

- tehnična kooperacija, 5%

- garancije in zavarovanja, 10%

Rezerva 10% (callable capital – kapital na poziv)

Rezerva se uporablja za nujne primere (denimo default dolžnikov ... )

Rezerva ni potrebno, da je vplačana na račun sklada, temveč se nahaja v obliki “callable” kapitala pri članih sklada. Članice so obvezne zagotoviti kapital iz rezerve v slučaju nujne potrebe. Razen državnih služb, je možno, da del kapitala članic ostane v obliki “kapitala na poziv” pri članicah.

Centralna banka uvede instrumet, ki bankam sprosti del obveznih rezerv, če vložijo v regionalni razvoj.

Sklad investira največ do 50% vrednosti vlaganja. Nosilec projekta mora iz privatnih virov zagotoviti preostali delež kapitala. Sredstva sklada je možno uporabiti le za investicije in ne za tekoče stroške.

Članstvo

Vlagatelji v sklad imajo glasovalne pravice v svetu direktorjev glede na svoj vložek. Svet direktorjev se sestaja enkrat letno in sprejema osnovne usmeritve sklada. Ožji Svet direktorjev nadzoruje izvajanje programa. Izvršni direktor.

(Pritegniti banke, močnejša podjetja, lokalne organe, posameznike ...)

Priloga 2

Osnovni kriteriji izbora projektov za financiranje

                        Trg

·         potencialna velikost trga na katerega proizvod meri

·         ocena gibanja makroekonomske politike in splošni ekonomski pokazatelji

·         dovzetnost trga za spremembe in novosti

Management

·         Domain expertise – obvladovanje področja dela

·         Dokazane voditeljske sposobnosti

·         Neomadeževana preteklost

·         “Eagles attraction” factor – najboljši kadri bodo privabljali najboljše

            Proizvod

·         Razpoznavna tehnologija, sposobna nadgrajevanja in izboljšav

·         Bolje, hitreje, ceneje

·         Razpoznavna intelektualna lastnina (vzpodbujanje patentov)

·         Ocena pričakovanih rezultatov, predvsem potencial dominiranja trga

·         Proizvod, ki zadeva v srž potrošnikovih potreb – ne prebijati trga s preveč ekstravagantnimi proizvodi nejasne prihodnosti

            Pogodba

·         Financiranje usmerjeno v maksimizacijo rezultatov, ki omogoča redno in hitro vračanje investicije in privabljanje privatnega kapitala za financiranje naslednje stopnje razvoja podjetja;

·         Lastniška struktura sestavljena tako, da predstavlja vzpodbudo za management;

• Preko lastniške strukture opredeliti odgovornost regionalnih organizacij za razvoj novih projektov;

• Organizacija podjetij v takšni obliki, da se povezuje horizontalno in vertikalno v poslovnem centru, v cilju racionalizacije poslovanja in maksimizacije prihodkov.

Priloga 3

Elementi razvojnega načrta poslovnih con

           V procesu izbora proizvodne aktivnosti za določeno gospodarsko cono ali v procesu načrtovanja nove gospodarske cone, RRA (ali njen predstavnik) sodeluje od vsega začetka.

Pri tem izhaja iz osnovnih elementov uspeha: proizvod (tehnologija) - trg -  kapital.

Faze inkubiranja podjetja v podjetniškem inkubatorju:

-          zbiranje in selekcija poslovnih idej

-          izdelava poslovnega načrta

-          realizacija in financiranje poslovnega načrta

-          razvoj podjetja

-          zrela faza podjetja in odprodaja delaža (podjetja postaneo samostojna in se vključijo v poslovno cono ali pa ne).

           Vloga RRA v ključnih fazah razvoja posameznega projekta:

1.    Predinvesticijska faza - priprava projektov

            RRA v sodelovanju z drugimi zunanjimi ali notranjimi institucijami sodeluje pri razpisu, izboru in pripravi projektov za prvo fazo investiranja. Pri tem se opira na:

1.     oceno gibanja makroekonomske politike in splošne ekonomske pokazatelje,

2.     izkušnje iz preteklega razvoja regijskega gospodarstva in tehnoloških centrov,

3.     analizo poslovanja zaključenih projektov,

4.     pretekli učinek vloženega kapitala,

5.    oceno pričakovanih rezultatov.

            2. Prva investicijska faza  – start up in stabilizacija poslovanja

            RRA sodeluje pri izbiri projektov in nato pri njihovi promociji pri investitorjih na način, ki je primeren: z javnimi razpisi za financiranje, javnimi predstavitvami, objavami v sredstvih javnega informiranja, direktnem kontaktiranju vlagateljev na svojem področju dela, itn.

1.    Postinvesticijska faza -  širjenje poslovanja

            Po začetni fazi investiranja RRA predaja projekte drugim institucijam, ki spremljajo, kontrolirajo in usmerjajo razvoj projektov. Te institucije periodično obveščajo RRA o poslovanju podjetij, ki so končala prvo fazo investiranja in posebej o učinkovitosti vloženega kapitala. Podjetja v tej fazi svoje poslovanje financirajo na druge načine (komercialni, trgovinski in drugi krediti).

2.    Priprave na nov investicijski ciklus – ekspanzija

            RRA redno spremlja rezultate poslovanja podjetij v raznih fazah razvoja. Na tej osnovi sodeluje pri izboru in pripravi projektov za nov investicijski ciklus, čigar namen je:

 a)   ekspanzija poslovanja – zaseganje večjega tržnega deleža,

 b)   tehnološko posodabljanje,

 c)   širjenje dejavnosti, ali ožja specializacija, ...  

       Uspeh prvih projektov

           Uspešen razvoj Tehnološkega (ali poslovnega) centra in vračanje vloženega kapitala je odvisen v veliki meri od trženja. Za to pa je potrebna kvalitetna komercialna služba in uspešna prodajna politika, kajti ta predstavlja magnet za tudi druge ideje. V uspešno poslovno cono, kjer vlada ugodna klima, se bo kapital raje vključeval. Zaradi tega ni priporočljivo, da se trženje proizvodov popolnoma prepusti samim podjetjem. Poslovne rezultate je potrebno spremljati sprotno, kajti ni cilj imeti v poslovnem centru podjetja, ki so izgubila svojo konkurenčnost, vizijo in prodornost. Podjetja v poslovni coni morajo biti nadpovprečno uspešna, sicer se lahko pretvorijo v novo breme. Neuspeh je s sprotno kontrolo in pravočasnim ukrepanje potrebno zmanjšati na minimum. V slučaju, da kljub temu to ni možno, pa je potrebno pravočasno ukrepati in predvsem preprečiti moratorij na vračanje kreditov, kar lahko ogrozi financiranje novih projektov. Glede na dosedanji ne najbolj vzpodbuden trend gibanja regionalnega gospodarstva je tej nalogi potrebno pridati visoko prioriteto.

V tem cilju bi bilo priporočljivo v gospodarskih conah (ali TC-jih) organizirati centralno komercialno službo, ki odreja strategijo trženja lokalne proizvodnje ter usmerja individualne komercialne službe v lokalnih centrih.

            Takšna organizacija je osnova tudi za nastop na oddaljenih trgih. V cilju trženja in skupnega nastopa na večjih mednarodnih projektih in licitacijah, se regija zato povezuje:

 1.  z okoliškimi regijami in podjetji,

 2.  z bližnjimi in oddaljenimi evropskimi regijami,

 3.  čezmorske povezave.

            Potrebno je doseči takšno kvaliteto poslovnih con, da se bodo zainteresirani podjetniki, lastniki idej in kapital, tudi sami ponujali. Šele ko bo doseženo, da se za prostor v poslovni coni poteguje več subjektov, je možno govoriti o uspešni razvojni politiki. Dokler bodo prostori prazni, je to znak slabe politike razvoja.
Priloga 4

Seznam Tehnološih centrov in inkubatorjev (Priloženo v obliki formata Excel).

Priloga 5

Seznam priloženih intervjujev z direktorji RRA, TC in inkubatorjev. V seznam niso zajeti vsi, ker od nekaterih odgovorov še ni bilo.

RRA:

1.    RRA Savinjska Regija - Celje

2.    RRA Mura - Murska Sobota

3.    RRA Dolenjske - Novo Mesto

4.    RRA - Ljubljana

5.    RRA Južna Primorska – Koper

6.    RRA Gorenjska - Kranj

TC in inkubatorji:

1.    IRSPIN - Litija

2.    TC SEMTO - Ljubljana

3.    TECOS - Celje

4.    RTC Zasavje - Hrastnik

5.    Sontius – Nova Gorica

6.    GI ZRMK - Ljubljana

7.    ARI - Ljubljana

8.    IRMA - Ljubljana

9.    ICEM uni - Maribor

10.     TC tekstil - Maribor

11.     Klima - Idrija

12.     Emona - Ljubljana

13.     Bistra – Ptuj

14.     TKC – Ljubljana

15.     TC Papirništvo – Ljubljana

16.     IRCKON – Celje

17.     TECES - Maribor

Priloženi intervjuji bodo šli na portal Poslovne priložnosti za Slovence iz sveta. Celoten material so nekateri direktorji izrazili željo, da ga dobijo, sam pa predlagam, da se na snovi tega materiala sestavi študija, ki bi jo nato osredovali tudi lokalno.