Regije, razvoj, obmejno sodelovanje in posledice.

            Čeprav je pogosto slišati samohvale in hvale, da Slovenija uspešno zadovoljuje pogoje za vstop v Evropo, pa nosi s seboj tudi neugodno popotnico: visoka stopnja samomorilnosti, še previsoka inflacija, zaostajanje regij, nezaposlenost, revščina, ki trka na vrata vse večjega števila državljanov, premalo čezmejnega in obmejnega sodelovanja itn.

            Po večletni odsotnosti so zadnje spremembe v Sloveniji bile zame osupljive. Saj to je že Miami, je bila moja prva pripomba. Za nekoga, ki ni opazoval postopne, čeprav hitre spremembe, je vsekakor presenečenje. Toda po začetnem navdušenju nad napredkom, se pojavljajo globlji občutki in spoznanja, saj je opaziti razkorak med materialnimi spremembami in med spremembami v glavah ljudi.

            V prvi vrsti se postavlja vprašanje kaj se bo zgodilo z »enotnim« slovenskim gospodarskim prostorom, predvsem pa ali se bodo pričela kovati nova zavezništva, ki več ne bodo temeljila na politični osnovi temveč na regionalnih in drugih gospodarskih interesih.

            Če pogledamo še v »dušo« posameznika, je presenetljiva stopnja samomorilnosti v Sloveniji. Kaj če smo zaradi (pre)hitrih sprememb zanemarili človeka, ga prepustili samemu sebi? Ali se zavedamo, da imajo nekateri možnost hitrega akumuliranja materialnega bogastva, za katerim se ženejo z »dušo in telesom«, da pa vsakemu ni dana celo dostojna minimalna raven življenja? In to brez njegove neposredne krivice?!

            Asfalt je bil sredi avgusta močno pregret, ko sem se prvič peljal po novi dvopasovnici v Celju. Toda nisem prepeljal več kot nekaj sto metrov, ko je po moji strani naproti prepeljala starejša gospa. Ko sem se vračal, pa sem se spraševal zakaj trije avtomobili na desnem pasu stojijo. Peljal sem mimo in v vzvratnem ogledalu videl, da je prvi avtomobil ustavil, da odpeljemo mimo, nato pa zavil na levi pas. Ponovno je bil za volanom starejši človek. Zaključek je na dlani. Predvsem starejši se ne morejo dovolj hitro prilagoditi spremembam, zatajilo pa je obveščanje in izobraževanje.

Vzpodbudna je ugotovitev, da so (celjski) vozniki precej bolj strpni kot nekoč. Toda šokantna je ugotovitev, da je obnašanje policije pogosto nerazumno. Denimo pasti, ki jih nastavljajo pri lovljenju tistih, ki vozijo hitreje od dovoljenega, kažejo na to, da je v prvi meri razlog »lovljenje« denarja za proračun, na drugem mestu pa varnost. Denimo, namesto sredi naselja ali v conah kjer je več pešcev, so pogosto policaji pri izhodu iz naselja, le nekaj metrov pred znakom o ukinitvi omejitve. Prav tako se najraje skrijejo za kakšno zgradbo, namesto da bi se dali videti na več krajih in resnično skrbeli za »javi red in mir«. Obveščanje in izobraževanje je prepuščeno drugim. Policija, kot kaže, bolj postaja organ za kaznovanje ne pa za preprečevanje ali vzgojo. Kaznovanje s takim sarkazmom in oholostjo pa vzpodbuja le odpor. Kdo ve kaj se bo še iz tega izvilo, predvsem pa lahko pride do ločevanja politične elite od ljudstva z vsemi posledicami.

            To pa so zadeve zaradi katerih se je potrebno zamisliti in moje prvotno navdušenje vse bolj kopni. Namreč neiznajdljivost na cesti in samomor sta le drugačna reakcija posameznikov na isti problem. Napačno je razlagati samomore s pijačo ali neuslišano ljubeznijo. Mogoče bi lahko del krivice pripisali slovenski tradicionalni nagnjenosti k samomoru. Gledati na samomor kot na zdravstveni problem je tako kot glavobol zdraviti z aspirinom, zdraviti posledice, ne pa vzroke. Pozabljamo pa, da je moderni kapitalizem s hitrimi spremembami psihološko izredno zahteven način življenja.

            Osnovni problem hitrega razvoja je neskladnost sprememb na raznih plateh razvoja. Nekoč smo razvoj pojmovali bolj v obliki novega radia, fotoaparata ali kdo ve česa tehnološko novega, ki smo ga sebi ali nekomu drugemu kupili za novo leto ali rojstni dan. Novosti in tehnološki dosežki so bili igračke, ki smo se jih veselili le poredkoma. Razviti kapitalizem pa smo pogosto gledali skozi tržaške trgovine in tržnice, kamor smo ob vikendih zahajali, sicer manj Slovenci kot drugi »južni bratje«, pa vendarle.

            Nova slovenska družba še ni zaživela. V gospodarstvu je ostalo še precej samoupravnega dogovarjanja. Dogovarjanje samo po sebi ni slabo, toda tam, kjer je pomembno hitro in strokovno odločanje, je zapreka. V odločanju v podjetjih je še vedno mnogo neargumentiranega pristopa, še vedno delajo na ležerni star način, »da kaj prodamo«, mnogi še kar čakajo, kdo ve na kaj. Pogosto namreč naletim na začudene poglede in komentarje, češ ne razumeš našega podjetniškega poslovanja, ker pač nisi tukaj živel. Težko pa je pojasniti, da je verjetno obratno, da je sogovornika povozil čas in da s takim načinom razmišljanja lahko pričakuje le še težave, ker sedaj svet prihaja v to nekoč »moje dvorišče«.

            Mnogo medijske pozornosti se v Sloveniji posveča pospešenemu razvoju in opiranju na regionalne institucije. Zaprek pa je mnogo. Prva je že v sami ustavi, ki še vedno ni razrešila vprašanja organizacije regij - provinc, kot načina koncentracije odločanja o  regionalnem razvoju. Brez tega ni za pričakovati racionalnega izkoriščanja vseh potencialov. Prihaja do spopada starih interesov z novimi, ki pa še vedno niso formalno podkrepljeni in na pravi način razloženi in prikazani.

            Naslednje vprašanje je problem kadrov. Pogosto opažam neprave ljudi na nepravih mestih, sposobne pa na robu dogajanj. Pogosto tudi opažam, da se nekateri postavijo takoj v bran, a si niso dali niti sekunde časa, da bi vsaj malo razmislili, da bi se vsaj ugriznili za jezik. Za skladen in racionalen razvoj so potrebni najkvalitetnejši kadri, od vrha navzdol. Delo na razvoju je tako zapleteno, da nikakor ne more temeljiti na posameznih entuziastih ali komajda diplomiranih, pa najsi imajo še tako radi svoje delo. Prav tako ne more temeljiti na peščici, pa čeprav strokovnjakov. Temeljiti mora na dovolj velikem številu specialistov s širokega področja. Tudi ne more temeljiti na karieristih ali tistih, ki v tem delu vidijo odskočno desko za kakšno bolje plačano delovno mesto.

            Tudi dostojno plačilo je pomembno. Strokovnjak bo pristal za kratek čas delati tudi za manjšo plačo, toda za to mora obstajati drug način kompenzacije. To je lahko družbeno priznanje, teoretično delo, navezanost na nek določen kraj, itn. Slabo plačan delavec, čeprav predano dela in si zasluži več kot je plačan, ni kriv za to če podjetje slabo stoji ali če vodstvo ne zna najti izhoda. Če bi v Sloveniji deloval trg dela, bi, predvsem med sposobnimi kadri, bilo precej gibanja. Toda tega ni, ker se malokdo bori zanje.

            Kadri so tisti, ki prinašajo napredek in privabljajo druge sposobne ljudi, in ne programi. Najboljši so tisti programi, ki že jutri zastarajo. Delo na razvoju je vizionarsko in temelji na teoretičnem znanju, številnih izkušnjah, lastnih in tujih, na velikem potrpljenju, koordiniranju in prepričevanju, na interdisciplinarnosti, predvsem pa na osebni poštenosti. Verjetno se še dovolj ne zavedamo kako bogato se bodo obrestovali dodatni napori po razvoju. Zgledovati bi se morali po Tržačanih. Na Tržaškem so bolj kot v Sloveniji razumeli potrebo po čezmejnem (ne samo obmejnem) povezovanju. Regije v Sloveniji so predvsem usmerjene v svoje notranje zadeve, ki so pa prevečkrat predvsem administrativne narave in nekorektnega načrtovanja razvoja.

            V razmerah, ko stopnja gospodarskega razvoja Slovenije upada, se pojavlja vprašanje kako se razvijati pospešeno, če pa je splošni trend povsem nasproten? Jasno je, da je delno razlog za nižjo stopnjo razvoja iskati v procesu pridruževanja Evropi, predvsem kot posledica restriktivne politike, da bi se »računi spravili v red« in da bi nas Evropa »tako našminkane« raje sprejela.

            Toda Slovenija potrebuje pospešeni razvoj, ne pa povprečne razvojne stopnje, če želi ujeti vsaj sosednje regije v Italiji in Avstriji. Pospešeni razvoj pomeni izredno– alarmno stanje, to pa zahteva posebne prijeme. Slednji pa pomenijo inovativen pristop, nenavadno in pogosto tudi presenetljivo odločanje. Tako odločanje pa je pogosto “skregano z zdravo” pametjo, kot radi rečemo. Toda ali je resnično tako? Ali ni mogoče prej skregano s starimi koncepti razmišljanja in zato le-te zamenjujemo (v italijanščini je dober izraz za to “confusione”) z “zdravo pametjo”.

            Sedaj lahko zaključimo, da je pospešeni gospodarski razvoj preveč kompleksno vprašanje, da bi ga lahko prepustili le peščici ljudi in peščici programov, ki jim slepo sledimo. Nenazadnje sam izraz razvoj pojmujemo največkrat v ekonomskem pomenu, s pokazatelji produktivnost, družbenega proizvoda, dodano vrednostjo in podobno. To pa ni vse. Materialni standard je najmanj problematična točka v razvoju. Najbolj problematično je prepočasno psihološko prilagajanje spremembam, kar se sčasoma pretvori v nepremostljiv zid. Saj imamo pri razvoju kljub vsemu opraviti z ljudmi, ne pa z zgradbami, stroji, potrošnimi dobrinami, ipd.

            Tisti, naj bo to ekonomist, pravnik, socialni delavec ali še kaj drugega, ki se ukvarja s problemi razvoja, bo najbolj zadovoljen, če bo videl, da se bodo ljudje bogatili, da bodo imeli vsak dan več denarja, da ga bodo pridno trošili ali kupovali nove stroje, predvsem pa da iz tega ne bo izvzet nihče. To bo zanj največja nagrada. Toda do tega je še precej dolga pot polna zaprek.

            Vemo, da ni večnih receptov. V luči ugotovitev, da je lokalno gospodarstvo že nekaj let v globokih težavah, je potrebno zastaviti vprašanje, kakšno gospodarsko strukturo pa potrebujemo? Predvsem je slišati tezo, da je potrebno razviti sektor uslug, ker je prišlo do globoke krize tradicionalnih gospodarskih panog, ki se selijo nekam v Azijo. Zagovorniki te teze trdijo, da se industrija seli v države z nižjo ceno delovne sile, da pa se razvitejše države, med katerimi je tudi Slovenija, po stroških ne morejo meriti in so torej obvezne, da se preusmerijo v sektor uslug.

Takšna teza je pavšalna in ne ustreza ne teoretično ne praktično temu kar se danes v globaliziranem svetu dogaja. Namreč že takoj moramo ugotoviti, da se ne seli samo tradicionalna industrija, trend, ki je pričel pred nekaj desetletji s selitvijo ladjedelnic in tekstilnih tovarn in nadaljeval v zadnjem času s selitvijo celo visoko produktivnih modernih tehnoloških postopkov, pač pa se seli tudi sektor uslug. In tega bo vse več, kajti v svetu je z vsakim dnem vse manj zaprek za selitev kapitala, delovne sile, surovin, blaga, uslug.

Res je, da se industrijska proizvodnja, predvsem tradicionalne panoge, selijo v Azijo, ki ima dovolj visoko izobraženo in poceni delovno silo, ki tudi zapletene delovne procese hitro osvoji. Vendar pa se strah pred selitvijo kaže predvsem kot panično in alarmantno opozarjanje, ki resnici popolnoma ne ustreza. Namreč globalizacija ne pomeni samo selitev zrelih panog iz razvitejših v nerazvitejše države, temveč tudi nenehno selitev proizvodnje sem ter tja. To pomeni, da tudi tam, kamor se panoge selijo, ne ostanejo dalj časa. Neredko se proizvodnja ponovno seli (denimo iz ZDA pred desetimi leti na Madžarsko, sedaj pa naprej na Kitajsko), ne samo zaradi tega, ker je na drugem mestu našla še cenejšo delovno silo, pač pa tudi zato, ker se osvajajo nove tehnologije, ki pa v istem okolju ne najdejo vseh pogojev. Skratka, hitro zastareva celo »selitev«.

Zaradi tega je potrebno na sektor uslug gledati dinamično in ne izključevati iz razvojne politike “a priori” primarnega in sekundarnega sektorja gospodarstva. Celo nasprotno, preden se razmišlja o preusmeritvi v sektor uslug, je potrebno razmisliti ali se s posodabljanjem proizvodnje, torej uvajanjem najnovejših tehnologij, novih izdelkov in novih postopkov, mogoče iz omrtvičenosti ponovno ne obudi celotna panoga. Včasih je pač najlažje vse skupaj preseliti, naprtiti rizik proizvodnje in zaposlenosti na pleča drugega in znižati ceno kot osnovni element konkurenčnosti, kot nenehno iskati nove poti razvoja, boriti se s stroški, novimi izdelki, marketinškimi prijemi, itn.

Danes se vse preveč gleda na industrijsko proizvodnjo kot na nekaj kar spada v preteklost in na sektor uslug kot na prihodnost. Toda industrija ni nič manj potrebna kot nekoč. Povpraševanje po proizvodih industrije je v resnici z vsakim dnem vse večje, le da, zaradi hitre spremembe tehnologij in avtomatizacije proizvodnih procesov, zaposluje relativno in tudi absolutno vse manj delovne sile, tako kot se je še pred nekaj leti dogajalo s kmetijstvom.

Drug argument proti nepremišljenemu prehajanju na sektor uslug je v tem, da se ponavadi prične razmišljati o prestrukturiranju gospodarstva, ko tradicionalne industrije propadajo, na borzi dela pa se znajdejo tisoči nezaposlenih. V takem trenutku se dobi vtis, da je prišlo do kraha tradicionalnih industrij in da je potrebno pospešeno prezaposlovati delavce v sektor uslug.

Toda, usluge so v največji meri usmerjene predvsem na lokalni trg, ki ne sega veliko dalje od lastnega kraja ali kvečjemu še nekaj deset kilometrov naokoli. V slovenskih razmerah bi lahko govorili o nekaj občinah ali kvečjemu regiji, najsi bodo to moderne usluge ali pa najbolj tradicionalne, kot popravilo vodovodnih pip. Tukaj o ekonomiji obsega torej ni moč govoriti.

Za moderne usluge, denimo izdelava programske opreme, in za katere je značilno, da fizične razdalje niso pomembne, pa je pomembna infrastruktura. Ta je predvsem v šolskem sistemu in makroekonomski politiki, ki omogoča lokalnemu gospodarstvu izvoz takih uslug. Dejstvo, da Indija postaja softwarski gigant, ni posledica samo cenene delovne sile, pač pa prej posledica dolgoletnega sistematičnega izobraževanja in ustvarjanja pogojev, sega pa celo do samega kolonialnega sistema, torej v osnove izobraževalnega sistema, v čigar jedru je dobro znanje angleškega jezika. Nenazadnje moramo vedeti, da je v Indiji toliko jezikov, da se celo Indijci med seboj najlažje sporazumejo v angleščini. To in drugi tradicionalni elementi, pa še dejstvo, da so v ZDA v času visoke razvojne stopnje informacijske tehnologije v 90-ih letih izkušnje nabirali številni indijski inženirji, so vplivali na sedanji velik skok, ki ga Indija doživlja v industriji programske opreme. Če primerjamo s Slovenijo in celo Evropo, takih pogojev tukaj ne bomo našli. Evropa in  Slovenija nista dinamični razvojni regiji.

Tudi argument, da naj bi bilo preusmerjanje v sektor uslug predvsem posledica tega, da so ostale industrije izčrpale svoje možnosti, nima trdnih osnov. Ker je na trgu dela v nekaterih slovenskih regijah ostalo veliko nezaposlenih z minimalnimi prihodki ali pa brez le-teh, se postavlja vprašanje kakšna naj bi bila kupna moč takega prebivalstva. Povpraševanje v takih razmerah je prenizko, da bi bilo moč planirati z gotovostjo na uspeh, posebej v začetni fazi, ko podjetje potrebuje povečano povpraševanje po svojih proizvodih.

Podjetje, ki se slabo razvija, je manj sposobno vračati sposojeni kapital, ima manjšo sposobnost akumulacije kapitala, to pa je zavora pri bankah, ki nerade posojajo tam, kjer niso prepričane, da bodo uspešno izterjale dolg.

Skratka, s poudarkom na razvoj servisnega sektorja, se regija predvsem vrti v krogu revščine. Kje je rešitev? V takšnih gospodarskih panogah, ki omogočajo ekspanzijo na večji trg kot je lokalni. Razvoj, posebej pospešeni, je možen le s preskokom lokalnih mej, tako da se absolutno kapital v posesti regije povečuje, ne pa obrača le že do sedaj prisotni kapital in precej okleščena nova dodana vrednost.

Uspešna ekspanzija pomeni še več, namreč ustvarjanje imena, ki privablja investicijski kapital. Šele ko je ta kapital prispel, pa je možno računati na nadpovprečne stopnje gospodarske rasti. Brez zunanjih vlaganj in pri tem tudi brez koncentracije razpoložljivega lokalnega kapitala, pospešenega razvoja ni. Še več, ni garantirano niti doseganje povprečnih stopenj na nacionalnem nivoju, posledica v prvi meri makroekonomske politike osrednje gospodarske oblasti, v našem primeru slovenske vlade in njenih gospodarskih ministrstev ter Banke Slovenije kot centralne banke (ki pa, kot vidimo v zadnjem času, precej izgublja svojo moč zaradi prenašanja instrumentov na evropske institucije).

Kje je torej rešitev? Iskati jo je potrebno ne toliko v lastnih vrstah, temveč v povezavi med naslednjimi elementi: dojemanje globalnih razmer in smeri razvoja svetovnega gospodarstva, ugodnejša in podjetniško naravnana makroekonomska politika Slovenije in Evropske skupnosti ter na koncu lokalna tradicija, vse to v povezavi s teoretično konsistentnostjo politike pospešenega razvoja, temelječi na ideji o racionalni uporabi lokalnih resursov in lokalnih komparativnih prednosti.

Kako to storiti, je pa posebno vprašanje, o katerem bi govorili ob drugi priložnosti. Tokrat le omenimo, da so v Nemčiji, kjer včasih po več mesecev ni videti pravega sonca, pripeljali do uspešnega konca program razvoja solarne industrije. Vse je mogoče, vendar ne na osnovi pavšalnih ocen, ki se prenašajo iz ust v usta, pač pa na osnovi natančnih teoretičnih postavk, odkritih širših interesov in učinkovitih praktičnih rešitev.

            In če se na koncu vrnemo še k vprašanju obmejnega sodelovanja, ni čudno, da je to slabo, saj po vsem dosedanjem lahko zaključimo, da se Slovenija predvsem ukvarja s svojimi notranjimi nekonsistentnostmi, da ni usmerjena v ustvarjanje novega, namesto v obrambo starega. Tako bo interes za sodelovanje čez mejo prisoten le tam in takrat, ko bodo to razmere zahtevale. Vendar pa so te razmere takšne, da Evropa prihaja k nam, medtem ko mi še za Evropo nismo zreli. Posledice pa so lahko še večje travme. Koliko posameznikov ravno v tem trenutku zre v zanko?

© Marko Sjekloča

Primorski dnevnik

April 2004