Recept za gospodarsko krizo

Ko si ob koncu obdobja, ki je trajal enajst let, postavljamo vprašanje kateri so osnovni razlogi argentinske krize, bi lahko v enem stavku strnili: nekonzistentnosti politike fiksnega deviznega tečaja in ekspanzivna fiskalna politika. Globlje analize še bodo sledile, sedaj pa si bi bilo dobro ogledati kako je gospodarski sistem, prilagojen potrebam kapitala, ne pa razvoja, prizadel proizvodnjo, izčrpal državne resurse ter poglobil socialne razlike.

 Do uzakonjenja fiksnega deviznega tečaja[1] je prišlo leta 1991 po hiperinflaciji, ki je povzročila praktično dolarizacijo gospodarstva. Logika fiksnega deviznega tečaja je bila enostavna: privabiti neposredne tuje investicije s stabilnostjo finančnega trga in stabilnimi ter nadpovprečnimi dobički. Država je vzpodbujala investicije predvsem v izvozni sektor (“lokomotiva razvoja”), da bi zadovoljila potrebe po devizah, s posebnim obdavčenjem pa poskušala preliti sredstva v stimulacije in financiranje dela proračuna. Toda Argentina se ni razvila v velikega izvoznika kot je bilo načrtovano, saj je izvoz ostal v mejah 8-9% DBP. To je po eni strani pripisati domačim razmeram, v veliki meri pa tudi temu, da je svetovni trg tradicionalnih proizvodov, ki jih Argentina izvaža, protekcionističen, proizvodnja pa subvencionirana. Argentina v tradicionalnem sektorju ni dosegla željene izvozne rasti, medtem ko industrija ni uspela povečati produktivnosti in, kljub deflacijskemu[2] prilagajanju cen v začetnem obdobju, zmanjšati stroškov do mere, da bi bila dovolj konkurenčna na svetovnem trgu. Tukaj se je fiksni devizni tečaj pokazal kot bumerang.

 Proračun žrtev neomejene porabe

 Leta 1994 je pričela močna ekspanzija javne porabe, sprva na osnovi povečanih davkov, nato pa na osnovi pospešenega zadolževaja. Prišlo je do svojevrstnega finančnega inženeringa, ki je izgledal takole: država se je zadolževala v dolarjih, na osnovi pritoka deviz pa je tiskala peso. Na ta način je obšla zakon, ki je predvideval priliv deviz kot edini način ekspanzije monetarne mase.

Gospodarska politika je začaran krog, ki se je pričenjal zapirati, sprevidela. Državne obveznice so zaradi visoke ocene rizičnosti prinašale visoke dobičke. Kreditojemalci pa so se pričeli bližati stopnji, ko je servisiranje služilo le še pokrivanju starih dolgov.[3]

Breme dolga je rastlo. V letu 2001 je Argentina plačala 10,5 milijard dolarjev obresti na zunanji dolg ali 41% izvoznih prihodkov, medtem ko izvozni rezultati niso bili nič kaj spodbudni, v prvi meri zato, ker je pozitivni saldo trgovinskega računa posledica deflacije. Izvoz je v prvih enajstih mesecih leta 2001 dosegel 24,7 milijard dolarjev, ali padec za 3% v primerjavi z letom 2000, uzvoz pa 19,38 milijard, ali padec 16% v primerjavi z letom poprej. Javni dolg se je v petih letih podvojil in dosegel na vrhuncu krize 42% BDP ali 135 milijard dolarjev. Breme servisiranja dolga bi bilo še večje, če ne bi prišlo do reprogramiranja, ti. “megacanje”.

Investicije so med leti 1999 – 2001 padle na 16% DBP, medtem ko bi za vzdrževanje minimalnega razvoja bilo potrebno 21%, ali v absolutnih številkah 40 milijard dolarjev. Čeprav je stopnja varčevanja rastla, je to predvsem končalo v financiranju javnega sektorja.[4] Deficit proračuna za leto 2001 je dosegel 11 milijard pesov, približno enako obrestim na zunanji dolg. V decembru so fiskalni prihodki padli še za 33%.

Default je bil le še vprašanje časa. Tega se je država močno bala, kajti ves model je temeljil na pritoku tujega kapitala. Čeprav je država, tudi na račun domačega miru, vse karte stavila na graditev zaupanja med tujimi investitorji, je to nezadržno padalo in zdrav kapital v Argentino ni več hotel pod nobenimi pogoji. Ostajal je le še drag špekulativni kapital, ki pa je dodatno destabiliziral ves sistem.

Učinek zadolževanja je bil vedno slabši. Vse večji proračun je dajal vse manj rezultatov. Socialni sektor so popolnoma zanemarili. Padala je kvaliteta izobraževalnega sistema, znanstvenega dela, sodnega sistema, itn. Velik del kreditov je končal v neproduktivni sferi: povišanje plač, pokojnin, financiranje provincijske porabe, servisiranje starega dolga, funkcioniranje predimenzioniranega državnega aparata, del kapitala je po posebnih korupcijskih kanalih iz državne blagajne pretekal v privatne žepe in v strankarske blagajne, del pa preko raznih izvoznih in programov “povečanja produktivnosti” in subvencij še dodatno distorzivno vplival na gospodarstvo. Razmere so postale ugodne tudi za pranje denarja in pojavilo se je precej nelegalnega denarja in narkodolarjev, posebej ko je temu postalo v Kolumbiji prevroče.[5]

Po končanih strukturnih spremembah na osnovi privatizacije, ki je nudila lažno sliko gospodarske rasti, ki naj bi temeljila na povpraševanju, se je notranji trg pričel ožiti, zunanji pa je postajal vse bolj nedosegljiv, na eni strani zaradi trdnega tečaja in neprožnih stroškov, na drugi zaradi tehnološkega zaostajanja in protekcionizma. Kljub temu je gospodarska politika vztrajala na “avtomatskem pilotu”, v čigar osnovi je bil fiksni devizni tečaj. Kriza se je poglobila, pričela je deflacija.

Nelikvidnost je postala kronična. Plačilna veriga se je pretrgala. Ker podjetja niso imela kreditnega rejtinga, so bila prisiljena najemati posojila pod neugodnimi pogoji ali na črnem trgu po oderuških obrestnih merah. Posebej je to prizadevalo proizvajalce za notranji trg, ki niso imeli pristopa do cenejših zunanjih kreditov.

Ena največjih napak gospodarske politike je bil dodatni fiskalni pritisk, medtem ko je 40% davčnih obveznikov menilo, da je utajevanju davkov dober posel. Davke so plačevali tako le pošteni in že prej preobremenjeni. Recesija se je poglobila v trenutku, ko so prvi pokazatelji govorili o rahlem izboljšanju. Vlada je poskušala povrniti zaupanje z znižanjem državne porabe, toda ker je ukrepala v nepravem trenutku, je le še poglobila recesijo.

SIVA EMISIJA KOT IZHOD IZ NELIKVIDNOSTI

 Praktično je argentinska država bankrotirala. Toda ker države ne bankrotirajo, se je makroekonomska politika znašla pred tremi alternativami: devalvacija, dolarizacija ali tretja pot, siva emisija ali tretja valuta. 

Formalna dolarizacija je nepriljubljena. Bila pa bi tudi preveč tvegana, saj so odnos dolar - peso zamrznili leta 1991, medtem pa so se odnosi med devizami, predvsem med  dolarjem, eurom in jenom, precej spremenili.[6] Izogibali so se devalvaciji tudi zato, ker je gospodarstvo bilo že neformalno, ali “napol” dolarizirano. Ena pomembnih zavor je bila dolarska (pre)zadolženost gospodarstva. Da bi se zaščitili pred devalvacijo, so dolžniki močno pritiskali na vlado, da dolarizira tudi formalno. To je močno omejevalo ukrepe makroekonomske politike. Javne raziskave so sicer pokazale, da prebivalstvo daje prednost plavajočemu deviznemu tečaju, torej devalvaciji pred dolarizacijo.[7]

Vlada se ni odločila ne za eno ne za drugo pot, pač pa je poiskala tretjo, skupek ukrepov, ki so gasili požar, ki se je iz javnega sektorja nezadržno razširil na vso družbo. V okviru teh ukrepov je bila siva emisija. Veliko nelikvidnost zaradi krize in zaprtega mednarodnega kreditnega trga je država poskušala rešiti s tiskanjen kvazi-denarja. To so bile obveznice[8] z značilnostjo plačilnega sredstva, jamčila pa je država s prihodnjimi prihodki in državno lastnino. V resnici je to bila “devalvacija brez devalvacije”. Boni so povzročili finančni nered in distorzijo finančnih tokov, saj niso imeli povsod isti tretman. Ker so se obnašali v skladu s ponudbo in povpraševanjem, je to pomenilo realni padec plač.[9]

Vlada, ki je sredi decembra prevzela oblast samo za teden dni, je planirala uvesti celo nekonvertibilno tretjo valuto ter po stranski poti sprožiti devalvacijo. Tretja valuta bi postopoma izrinila pesos iz uradnega obtoka, saj bi ga prebivalstvo sproti pretvarjalo v dolar. Na ta način bi obdržali odnos dolar- peso ena proti ena, obenem pa zapolnili manjkajočo likvidnost. Do tega ni prišlo, saj je vlada prej padla.

Pred novembrsko eksplozijo nezaupanja in begom kapitala v tujino so mednarodne rezerve (porok programa “konvertibilnosti”) sicer bile še 19 -21 milijard dolarjev, vendar pa je to znašalo le polovico rezerv iz februarja. Po tem, ko je samo na “črni petek” iz bančnega sistema ubežalo 1,3 milijarde dolarjev ali 6,13% rezerv, se je vlada odločila za zamrznitev varčevanja. Predno je prišlo do socialne eksplozije in defaulta pa je vlada še zadnjič odplačala zapadle dolgove. Na dan 31. decembra 2001 je monetarna baza (denar v cirkulaciji in obvezne rezerve bank pri centralni banki) obsegala 12 milijard dolarjev, mednarodne rezerve centralne banke pa 7 milijard dolarjev. Manjkajoča razlika pa je bila osnova za devalvacijo.[10]

 ZLOM MODELA

 Ko ocenjujemo rezultate gospodarske politike, lahko zaključimo, da monetarna politika ni vodila v notranje ravnovesje, tečajna pa ne v zunanje. Neodločni ukrepi so se pokazali kot detonator že tako slabega zaupanja. Povzročili so močno degradacijo indeksov in Argentina je postala država iz katere je kapital, tako domač kot tuj, le še bežal. Prevladali so politični prepiri in nepripravljenost vladajoče strukture, da odstopi od privilegijev. Globoko gospodarsko krizo so poskušali reševati na račun varčevanja, torej kaznovati tiste, ki za krizo niso bili krivi. Špekulanti, bogati in multinacionalke so svoj kapital že tako pravočasno spravili na varno v tujino ali pa ga v državi, razen za tekoče potrebe, niso zadrževali.

Argentini sedaj po devalvaciji in zamenjavi modela grozi še stagflacija. Distorzije cen in želja po hitri obnovi zaslužkov so precej veliki. Država z devalvacijo ni razrešila vprašanja nadpovprečnih stroškov, ki so vgrajeni v strukturo političnega in gospodarskega sistema. Obstaja nevarnost, da se takšna praksa nadaljuje, saj so na oblasti iste politične strukture kot doslej.[11]

 Prezadolženost v argentinski gospodarski zgodovini ni osamljen primer, čeprav poslednji krah temelji na modelu, prevzetem od Mednarodnega denarnega sklada. Delovanje države temelji na deficitu še od časov pred svetovno krizo, ki jo je leta 1890 sprožila Argentina. Zato bi uravnotežen proračun v argentinskih pogojih strukturnega deficita bila revolucionarna sprememba, vredna pozornosti, mogoče tudi Nobelove nagrade.

Argentinski model se je obdržal celo desetletje, ker je ekonomska teorija postala monopolistična politična ideologija monopolistične politične strukture, s pomočjo mednarodnih razmer. Ceno je plačalo prebivalstvo, v prvi meri zaradi izgube potencialnega razvoja. Tudi če Argentina uredi vprašanje proračunskega deficita in omeji inflacijo, pa kljub temu še v letu 2002 doseže izredno gospodarsko rast 7%, bi le dosegla raven iz leta 2000. Torej Argentino še čakajo dolga leta gospodarske ozdravitve.

*

Pri analizi argentinskega in podobnih primerov pada v oči, da so države, ki so se odprle tujemu kapitalu, vlade pa močno naslonile na mednarodne centre finančnega kapitala, postale izredno nestabilne. Nestabilnost gre pripisati tako nepripravljenosti domače gospodarsko-politične strukture kot lastnostim svetovnega kapitala (modela).

Zadolžene države vse manjši delež prihodkov namenjajo razvoju, vse večji pa odplačevanju kreditov in neproduktivni porabi. To vpliva na padec stopnje razvoja in zaradi izpada prihodkov na potrebo po novih kreditih. Model zahteva še dodatno restriktivnost, ki poglablja recesijo. Ta znižuje kreditni rejting države in viša obrestne mere kreditom, ki se jim država ne more odreči, saj jih nujno potrebuje za lastno (neracionalno) delovanje. Novi, dražji krediti pa kljub temu prihajajo in rešujejo solventnost kreditorjev[12], medtem ko dolžnike potiskajo še globlje. Na koncu model privede do usode, ki so jo doživele vse krize dosedaj (Indonezija, Tajlandija, Rusija, Brazilija, Argentina…), ki so se držale modela MDS: devalvacija. Recept je številne popolnoma obubožal in jim za vselej vezal dolžniški kamen okoli vratu.

Resnici na ljubo je Argentina model prikrojila in ga tudi nedosledno izvajala, vendar pa to ne zmanjšuje krivico, ki mu jo je pripisati. MDS odklanja obtožbe, da je imel negativno vlogo. Toda argentinski krah vsekakor ni pozitivna točka za Sklad, ne glede na to, da Argentina ni vselej slepo poslušala navodila iz Washingtona.