Ob obletnici razkosanja Jugoslavije.

Ko je v prvih tednih aprila 1941 Kraljevina Jugoslavija pod bliskovitim napadom sil osi prenehala obstajati, se je porodilo veliko število starih in novih apetitov. Italijanska žeja po obnovitvi rimskega sredozemskega imperija je ponovno dobila krila, čeprav je že od prve svetovne vojne imela v rokah večino Jadranske obale. Jugoslavija je razdeljena na več delov. Primorsko in Štajersko sta Italija in Nemčija, navkljub mednarodnim konvencijam o ravnanju med okupacijo, priključili svojima državama, kar je bil znak, da se ta stran ne konvencij ne pravil humanega bojevanja tudi pri nas ne bo držala. Sicer pa je bilo slutiti na najhujše že po prvih pobojih v Franciji. Od ostanka Jugoslavije so ustanovili protektorate v Srbiji, Črni gori, Hrvaški in Sloveniji. Upravljanje z njimi ni bilo težko, ker je okupator našel organizirane politične sile, ki so bile voljne postaviti se v njegovo službo, vzporedno pa uresničiti svoje politične, nacionalistične, ideološke, rasne in druge ideje, vsaj v začetni fazi, kajti konec leta 1941 je vzplamtel odpor po vsej nekdanji Kraljevini Jugoslaviji.

Tako se je v Jugoslaviji začela štiriletna vojna, v kateri in po kateri so glavni akterji doživeli različne usode. Od treh glavnih okupatorjevih sodelavcev v razkosani Jugoslaviji (Leon Rupnik, Draža Mihajlović, Ante Pavelić) je leta 1945 uspelo pobegniti le Paveliću, ki je leta 1948 s ponarejenim potnim listom Rdečega križa odpotoval v Argentino.

Argentina je postala država, ki je rade volje sprejela ubežnike. Razlog: ubežniki so bili še kako koristni. Reorganizirali so argentinsko policijo in tajno službo, dopolnili ministrstva, posodobili argentinsko vojaško letalstvo, prinesli kapital, znanje itn.

          Med tisoči te vrste »političnih« pribežnikov - kajti Argentina ni poznala instituta »vojnega zločina«, so bili tudi vojni zločinci, ki so jih v Evropi iskali zaradi genocida nad lastnim prebivalstvom. Kmalu je pričela tudi hladna vojna, ki je praktično odločila o usodah teh ubežnikov. Postali so instrument v obračunavanju med Zahodom in Vzhodom, zato na zahteve Češkoslovaške, Sovjetske zveze  (Ukrajine) in Jugoslavije predvsem, Argentina ni odgovarjala, se izgovarjala ali pa prikazovala lažne podatke.

          Že pred koncem vojne so nacisti pripravili dobro organizirane in učinkovite poti za beg. Na eni strani so organizirali tajne kanale s pomočjo katerih so v kaosu po vojni skorajda neovirano spravili veliko število ubežnikov in nakradenega bogastva v Latinsko Ameriko, a tudi v ZDA. Te poti so šle predvsem preko Švice, Španije in Vatikana, pa tudi iz Nemčije, dokler je bilo še možno. Ljudi so spravljali preko ocena predvsem s posebnimi ladjami, ki so ji zavezniki pripravili za ta namen. Manjši del, in seveda večino zlata in drugega zaklada, pa so prepeljali s podmornicami, ki so še vedno bile v rokah nekdanjega nemškega vojaškega stroja.

          Po maju 1945, ko je Nemčija kapitulirala, je »izginilo« več kot sto njenih podmornic, ki so v tej najhujši vojni v zgodovini človeštva sejale največji strah na morju. Nekaj let so tajno križarile po južnih morjih, dokler niso opravile svojega posla in so jih potopili.

Argentina je vojno Nemčiji napovedala 27. marca 1945. Njene ladje so vrgle nekaj globinskih bomb, nato pa po zapovedi z najvišjih položajev hitro prenehale preganjati podmornice. Dne 10. julija 1945 se je prva nemška podmornica predala argentinskim oblastem, 17. oktobra pa se je v luki Mar del Plata oblastem predala podmornica »U530«. Ali sta ti podmornici bili med »volčjo čredo« podmornic, ki so se posebej med julijem in avgustom 1945 pojavljale na obalah med Mar del Plato in še dalje na jug, na obalah province Rio Negro, tudi v bližini nemških izseljenskih kolonij? Kaj so delale na obali nasproti veleposestvu San Matias v naselju Camarones, kjer je bil lastnik Nemec? Kaj so iztovarjale? Ljudi, zaklade?

          Argentinska Patagonija je še danes, po 60-ih letih od druge svetovne vojne, pretežno nenaseljena. Možno je potovati tisoč kilometrov in ne srečati ene same žive duše. Ta obala je bila odlična priložnost za dejavnosti daleč od nepoklicanih oči. In kljub temu so med leti 1945 in 1946 nekateri slučajni mimoidoči sredi dneva, še bolj pa ponoči, videvali podmornice, neznane obrise na morju, nenavadne premike na obali in neznane luči. Ostali so dokazi. Še danes je moč najti pločevino nekdanjih sodov z gorivom, ki jo domačini uporabljajo za pokrivanje streh in podobno. Leta 1959 se je blizu Viedme, v zalivu Coleta de los Lobos, iz morja prikazala kupola še ene podmornice. Če sta se dve predali leta 1945, ena se je prikazala leta 1959, kje pa je končalo ostalih verjetno več kot sto? Ali ležijo raztresene na dnu Južnega Atlantika, blizu patagonske obale? Kaj se je zgodilo z mornarji? Ali so dobili originalne argentinske osebne dokumente?

Skrivno pojavljanje nacističnih podmornic in njihovo brezskrbno gibanje je bilo možno le s pristankom argentinskih oblasti. Veliko dokumentov o tem ni, ker so iz arhivov vse pomembno odstranili, toda mnogo je posrednih dokazov. Evita Peron, soproga argentinskega predsednika, se je takoj po vojni v Španiji sestala z generalom Francom, tesnim Peronovim prijateljem, verjetno pa tudi z Ottom Skorzenyjem, ustanoviteljem »Pajkove mreže« in kasneje organizacije ODESSA, ki je organizirala prebeg najpomembnejših nacistov.

Čeprav so zavezniki med vojno zahtevali, da nihče ne sme sprejeti ubežnike, je po vojni bilo drugače. Evita je obiskala tudi Vatikan, kjer se je dogovorila za prevzem ubežnikov iz taborišč po Italiji in Avstriji, kjer so se nahajali tudi Slovenci. Od njenega obiska naprej se je močno povečal dotok nekdanjih nacistov, fašistov in kolaboracionistov ter njihovih družin.

Tisoči so odpotovali v Južno Ameriko še preden so se nove povojne oblasti v Evropi uspele organizirati in urediti pravni sistem, tudi s pomočjo tajni organizacij. Tako poročilo ameriškega State Departmenta iz maja 1947 omenja, da je bil Vatikan največja organizacija, ki je ilegalno spravljala ubežnike v Latinsko Ameriko, med njimi tudi najbolj iskane, torej tiste, ki so bili osumljeni vojnih zločinov.

          Že 19. junija 1947, ko je Evita še bila v Italiji, je v Buenos Airesu pristala prva ladja v seriji, »Santa Fe« lastnika Alberta Dodera, ki je iz Genove pripeljala prve ubežnike. Z ladjami istega lastnika so v naslednjih letih prispeli tudi Mengele, Eichmann in drugi, med njimi slovenski in hrvaški ubežniki, tudi Ante Pavelić.

          Kmalu so v Argentino pričele prihajati diplomatske note, v katerih so evropske države zahtevale podatke o ubežnikih. Jugoslavija je zahtevala izročitev večjega števila oseb, predvsem Hrvatov, manjše število med njimi pa so bili tudi Črnogorci, Srbi in Slovenci.

Jugoslovansko ministrstvo za zunanje zadeve je v času od 1946 - 1951 predalo Argentini zahteve po izročitvi za naslednje osebe (55): Baketić Ante, Balen dr. Josip (Minister za ekonomijo NDH), Belsajić dr. Himlija, Berković dr. Josip (podpredsednik parlamenta NDH), Bogdan Ivo (Direktor propagande NDH), Brajnović Luka, Buković dr. Fra. Petar, Bulat Tomislav, gen. Canić Matija, Celan Ivan, Celan Ivan, Crljen Danijel, Čolak Marko (poveljnik taborišča Daruvar), Dragojlov Mihajlo, Bulat dr. Edo, Eterović Mirko (poveljnik taborišča Škripe), Felgel dr. Rikard, Gaj dr. Ivo, Galić (?), Grivičić Leon (predsednik izrednega sodišča), Hefer dr. Stjepan, Jovović (Brajović) Jakov (ustaški komandant v Črni gori, poveljnik taborišča Zabjela), Knez Ferdo (šef policije v Sremski Mitrovici), Korski dr. Ivan, Kvaternik Eugen Đido, Latković Radovan (Stevan), Luburić Maks (poveljnik taborišč na Hrvaškem), Luketa Mata Don,  Majcen dr.Ivan, Mehmedajić Junus, Mikšić dr. Ante (Notranji minister NDH), Miljević Jovov, Mordecin Dragutin, Musa dr. Ivan, Nevestić dr. Franjo, Nikolić dr. Vinko, Pavelić Ante (»poglavnik« NDH), Pečnikar Vilko, Perić Stjepan, Popović Todor, Ramljak Anton, Rojnica Ivo, Rukavina Jozo, Rupčić Dragutin (komandant aerodroma Pleso, svetovalec na vojaškem sodišču v Zagrebu), Rus Srečko, Salković (Freismann) Zlatko, Seitz Aleksandar, Šepić Julija, Šredl Josip, Starčević dr. Mile, Šakić Dinko, Štefanič Blaž, Uvanović Daniel, Vidaković Nikola (ustaški poveljnik na področju Gline), Vrančić dr. Vjekoslav (minister za trgovino NDH), Žanko dr. Dušan, Vlaho Žarko.

          Na seznamu so samo tiste osebe, ki so jih jugoslovanska sodišča razglasila za vojne zločince in ki so po tedaj dostopnih informacijah pobegnili v Argentino. Od vseh oseb s seznama so Argentinci izročili le Dinka Šakića leta 1999 Hrvaški, verjetno pa od preostalih s seznama v Argentini ni več živ nihče. Del je bil le na kratko v Argentini, nekateri so prispeli pod lažnimi imeni in bi jih bilo težko odkriti, tudi če bi Argentina pokazala dobro voljo, drugi so umrli naravne smrti, manjši del se je izgubil v anonimnosti.

          Jugoslavija je brez uspeha pošiljala zahteve po izročitvi. Leta 1947 je izročila prvi seznam in dokumentacijo za 16 najpomembnejših ustaških oseb. Nato je pričelo brezplodno dopisovanje med jugoslovanskim in argentinskim zunanjim ministrstvom, ki je pripeljalo le do tega, da so počasi jenjale jugoslovanske zahteve, iskane osebe so umirale, nekateri so poiskali zavetje v drugih krajih, nekateri pa so se potopili v anonimnost argentinskega načina življenja, administrativne anarhije in drugih notranje političnih ali birokratskih značilnosti države. In kot sem zapisal v enem od prejšnjih člankov, se je Argentina pričela posipati s pepelom šele pred dobrimi desetimi leti, predvsem s ciljem popraviti mednarodno sliko države, ki je veljala kot raj za vojne zločince.