Integracija priseljencev v slovensko družbo

Celje je zrnce peska v globalnih selitvah, tako kot je Zemlja zrnce peska v morju ozvezdij in planetov, ki jih bo nekoč človek naseljeval. Le tako bo preživel, tako kot je preživel pred tisoči let le zato, ker je s selitvami povečal možnost preživetja na Zemlji, ki jo spremljajo katastrofe tudi 3,5 milijarde let po njenem nastanku.

Kakšna je razlika med selitvami v 20. in 21. stoletju in tistimi pred 100.000 leti, ko je nekaj tisoč primerkov Homo Sapiensa pričelo osvajati Zemljo? Skorajda nobena. Homo Sapiens je avanturist in vedno išče boljše možnosti za preživetje.

Tudi v modernih časih milijoni iščejo boljše življenjske pogoje drugod, poleg tega, da nekateri z emigracijo rešujejo golo življenje. Pravice migrantov ščiti tudi konvencija združenih narodov, ki je stopila v veljavo 1. julija 2003, vendar je to le začetek.

Povojni razvoj Jugoslavije je sprožal notranje migracije, sprva iz vasi v mesto, nato pa z juga na sever. V Slovenijo so se priseljevali Makedonci, Črnogorci, Albanci, Srbi, Bosanci in Hrvati in po številu presegli avtohtone Madžare in Italijane.

Po letu 1991 so nastale na nekdanjem jugoslovanskem območju nove meje in pričelo se je preseljevanje, vračanje, beg, izgon in še vse kar gre ob tem. Tisti, ki so ostali, pa so se iz delavcev na začasnem delu spremenili v izseljence. Slovenci, ki se niso vrnili v Slovenijo, so postali izseljenci v nekdanjih jugoslovanski republikah in obratno, pripadniki nekdanjih jugoslovanskih narodov so v Sloveniji postali izseljenci in državljani nove države. Sprva so bili odrezani od matice, vsak s svojo težavo, ki jih ni bilo malo: vojna, lakota, smrt, spori z okoljem, šovinizem, nacionalizem, brezposelnost, nekateri tudi brez državljanstva.

Integracija in asimilacija

Slovenska družba je zaprta in priseljencem se ni lahko integrirati. Od dveh milijonov prebivalcev je 11% rojenih v tujini. Status manjšine imajo le Madžari (jih je okoli 8000) ter Italijani, ki so tudi najmanjša etnična manjšina pri nas (jih je okoli 3000). Obe manjšini imata predstavnika v državnem zboru. Po uradnih podatkih imamo tudi 39.000 Srbov, 36.000 Hrvatov, 32.000 Bosancev - verjetno so številke realno še višje, ter več tisoč Črnogorcev, Makedoncev, Albancev, Romov ter drugih. Ti nimajo priznanega statusa manjšine ter tudi nimajo predstavnikov v državnem zboru. Vprašanje pa je kako dolgo se bo Slovenija upirala dodelitvi statusa manjšine nekaterim, ker če ne njihove matice, bo na Slovenijo prej ali slej močno pritisnila Evropska unija.

EU je na hitrejše ukrepanje že prisilila Slovenijo, ki je v štirih letih uredila vprašanje beguncev in ga uskladila z zakoni, ki veljajo v Evropi, čeprav je našla znotraj tega način, da število beguncev čimbolj omeji. Sedaj na osnovi zahteve EU Slovenija pripravlja zakon o (60.000) tujcev in njihovi integraciji. Kmalu bo tudi vprašanje manjšin postalo vroča tema. Hrvaška je že pred Slovenijo, kajti tam imajo Slovenci status manjšine in saborskega predstavnika. Nedvomno pa bodo nekdanje republike morale razrešiti to vprašanje vzajemno in podobno.

Priseljenec posameznik nima veliko možnosti, da ohrani svojo izvorno kulturo nedotaknjeno. Eden od instrumentov proti asimilaciji so nacionalna društva, a ta lahko tudi pospešijo integracijo v novo okolje. Junija 2006 je pričel veljati nov Zakon o društvih, ki ureja ustanavljanje in delovanje tudi nacionalnih društev. Pripadniki drugih narodov, čigar pravice niso izrecno zagotovljene z ustavo, lahko s pomočjo društev sistematično rešujejo svoje probleme, pridobijo sredstva za svoje delovanje, vplivajo na izvršno oblast, si med seboj pomagajo, ohranjajo jezik, kulturo in identiteto. S temi cilji sta v Celju nastala srbsko in makedonsko društvo. Zanimivo pri tem je, da Hrvati niso najbolj organizirani in tudi ne postavljajo glasno zahtev po priznanju kot nacionalno manjšino, kot denimo Srbi. Verjetno je eden glavnih razlogov bližina Hrvaške in možnost neposrednega fizičnega kontakta z domovino.

Asimilacija v prvi vrsti poteka preko šole, s sprejemanjem jezika, nacionalnih simbolov, tradicije in zgodovinskega spomina novega okolja in z izgubo lastnega. Društva lahko v prvi generaciji preprečijo ali zavrejo asimilacijo, toda v drugi že zelo težko. V tretji generaciji po pravilu govorimo že o popolni asimilaciji. Obstajajo sicer izjeme, kot Židje, Nemci, Italijani in Slovenci v ZDA, Argentini in drugod po svetu, ki so se uspeli ohraniti kot enklava, pa kljub temu bolj ali manj integrirani v okolje. Za večino pa velja, da se nacionalne značilnosti ohranjajo skorajda samo še v obliki folklore.

V Celju imamo dve društvi

Živko Beškovnik iz Javnega sklada republike Slovenije za kulturno dejavnost pravi, da njihov sklad tesno sodeluje z nacionalnimi društvi in tudi posamezniki. Priseljenci, ne le tisti, ki so organizirani v društvih, temveč tudi drugi posamezniki, so aktivni v kulturnem delu. Slovenija ima za to predvidena posebna sredstva, sofinancira pa jih tudi občina Celje.

Srbsko kulturno humanitarno društvo „Desanka Maksimović“ je nastalo v Celju leta 1999 kot humanitarna organizacija za pomoč srbskim rojakom. To je bil takrat edini način, da se društvo ustanovi. S pomočjo evropskega Caritasa so organizirali materialno pomoč Srbiji in njenim prebivalcem, ki so trpeli zaradi vojne. Kasneje je ta pomoč prenehala, društvo pa se je obrnilo lastnim problemom. V začetku so imeli 280 članov, tudi Črnogorce, s katerimi pa so se razšli, predvsem na politični osnovi. Tudi med Srbi iz Bosne in Srbi iz Srbije so se pričele pojavljati razlike.

Srbsko društvo je član srbskega združenja v Sloveniji. Tiskajo tudi bilten, v Sloveniji pa obstaja tudi več srbskih časopisov. Imajo močno folklorno sekcijo, ki sodeluje v slovenskem kulturnem življenju, redno pa z drugimi srbskimi folklornimi skupinami v Sloveniji.

V Celju je registrirano tudi Makedonsko kulturno društvo „Vatroslav Oblak“, ki ima korenine v letu 1992, registrirano pa je leta 1997. Društvo pokriva članstvo vse do Rogaške Slatine, Slovenskih Konjic, Velenja in Dravograda. Dolgoletni član društva Vlado Gavriloski pravi, da ima društvo 40 aktivnih članov, čeprav jih včlanjenih trikrat več. Redno se srečujejo ob praznikih, kot Vasilica po novem letu ter v začetku maja Đurđevdan, ko pripravijo veliko srečanje iz vse Slovenije na Zabukovici. Vsako leto pa pripravijo tudi izlet po Sloveniji. Njihov največji problem je, ker so raztreseni po več mestih, pa tudi to, da nimajo dovolj sredstev, da bi se ukvarjali z večjimi projekti, kot folklorna sekcija, pevski zbor ali dramska sekcija. Zato so se usmerili v tiste dejavnosti, ki jih najmanj finančno obremenjujejo, največkrat otroške recitale. Tesno sodelujejo z makedonskimi društvi z Jesenic, iz Kranja ali Ljubljane, ki so finančno močnejši, tako da „po kulturni plati niso oškodovani“, pravi Gavriloski, ki živi v Velenju.

Dodatna težava je, da so člani predvsem nižje izobrazbe in tudi nižjih prihodkov. Pred dvema letoma so imeli šolo makedonskega jezika, toda ni obstala zaradi težav s prevozom in stroški. „Naša inteligenca pa je,“ pravi Gavriloski, „predvsem naravoslovne izobrazbe, tako da nimamo v svojih vrstah takih, ki bi bili spretni v pisanju ali drugih umetnostih.“ Zato radi povabijo goste, ki jim predavajo o zgodovini in književnosti, vzdržujejo pa redne stike v veleposlaništvom.

Dimitrije Marković, predsednik nadzornega odbora Srbskega kulturno humanitarnega društva „Desanka Maksimović“:

Imamo folklorno skupino, ki dobro dela. Če bi imeli več denarja, bi imeli tudi več dejavnosti. Se prijavljamo na natečaje za sofinanciranje, vendar je to premalo. Želeli smo pričeti s poučevanjem srbskega jezika, vendar je v celi Sloveniji težko dobiti dovolj otrok za formiranje skupine. Matica ne more pomagati veliko, pač pa financira revijo Mostovi, ki je namenjena vsem srbskim priseljencem v Sloveniji. V Celju imamo tudi bilten, ki se imenuje Naša riječ.

Cane Cvetanoski, predsednik Makedonskega kulturnega društva „Vatroslav Oblak“:

Društvo ima stike z Makedonijo preko ambasade v Ljubljani. Ambasador in njegovi sodelavci nas obveščajo o gospodarskem in političnem položaju v Makedoniji ter o ostalih zadevah, ki so v našem interesu. Sestanke z veleposlanikom, kjer nas obveščajo o dogajanjih v domovini, organizira naša zveza makedonskih kulturnih društev v Sloveniji s sedežem v Ljubljani, srečujemo pa se tudi ob drugih priložnostih.

Živko Beškovnik, javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti:

Člani nacionalnih društev so mešane narodnosti, tudi Slovenci, poročeni s priseljenci, ter seveda njihovi potomci iz druge in tudi že tretje generacije. So vključena v naše dejavnosti in lepo sodelujemo. Preko našega sklada se tudi prijavljajo na natečaje za sofinanciranje kulturnih projektov. Sodelujejo pa tudi ustvarjalci posamezniki. Denimo Celje je že dvakrat bilo gostitelj državnega literarnega natečaja „Sosed tvojega brega“, pisateljev in pesnikov drugih narodov in narodnosti, ki živijo v Sloveniji.