Priložnosti slovenskega gospodarstva v Latinski Ameriki
 
(Latinska Amerika in Slovenija skozi oči Evropske unije)
       
Slovenija je v zadnjih letih svoje gospodarstvo močno vezala na Evropo, delno kot taktika, s katero bi Evropi dokazala, da je vredna njenega članstva, delno pa objektivno zaradi institucionalnega vključevanja. To je bil dvorezen meč, posebej ker se uradna politika ni dovolj trudila diverzificirati gospodarske[1] povezave s svetom. Če bi gospodarsko sodelovanje s svetom bilo bolj uravnoteženo, bi bilo v Sloveniji manj nezaposlenosti. Z vstopom v EU pa ima Slovenija priložnost, da takšen razvoj popravi.
 
Slovenija postaja del evropskega gospodarskega prostora in bo prevzela institucionalizirane gospodarske odnose z drugimi regionalnimi združenji in državami sveta. Imela bo priložnost sodelovati v nadaljnjem razvoju teh odnosov, predvsem pa bo marsikatero podjetje ali banka dobilo priložnost preiti na višje oblike gospodarskega sodelovanja od do sedaj predvsem trgovinskih, kajti ena osnovnih strateških točk zakaj Evropa z raznimi regijami sveta podpisuje posebne sporazume, je najti področje za vlaganje viškov kapitala. Evropa je bolj odvisna od nerazvitih gospodarstev sveta kot smo pripravljeni priznati.
V mednarodnem gospodarskem okrožju, kjer postajajo sporazumi zaradi mnogih izjem vse bolj zapleteni, čeprav bi pričakovali, da z ukinjanjem omejitev odnosi postanejo bolj transparentni, se pojavljajo nove priložnosti in izgubljajo stare. Denimo Slovenija izgublja nekatere priložnosti v vzhodi Evropi, dobiva pa nove tam, kjer je Evropa že prisotna, kot so Karibi,[2] Mehika ali Južna Amerika.[3]
Čeprav velika večina gospodarskih subjektov v tem trenutku v Sloveniji še ni sposobna prevzeti načina razmišljanja, ki prevladuje v razvitih menedžerskih krogih in še manj načina njihovega poslovanja, pa je v delu gospodarstva pričakovati pomembne spremembe v mednarodnem povezovanju, pa tudi v gibanju slovenskega kapitala. To naj bi pomenilo, da bi več slovenskega kapitala odslej iskalo priložnosti na tujem, posebej tam, kjer je evropsko gospodarstvo že utrlo pot. Ni pa mogoče pričakovati, da bo slovenski kapital odpiral nova področja kjer evropski ni napravil vsaj delni prodor. Na eni strani je seveda takšen trend razumljiv, tudi zato, ker v centrih slovenskega kapitala ideja o ustanavljanju posebnih skladov tveganega kapitala še ni povsem zaživela,[4] na drugi pa je takšno razmišljanje posledica dosedanjih izkušenj iz gibanj v slovenskem gospodarstvu, ki je predvsem posnemovalec trendov svetovnega kapitala. V današnjih razmerah pa predvsem velja: kjer ni tveganja, ni dobička. Ni težko zaključiti, da bodo hitreje rasli tista slovenska podjetja ali banke, ki bodo sprejeli nove izzive in močno pretresli dosedanji način poslovanja, torej tudi več tvegali.[5] Pričakovati pa je tudi nadaljnjo diferenciacijo, ki bo predvsem posledica rezultatov dela sposobnih kadrov v povezavi s priložnostmi. V novem dinamičnem in bolj odprtem sistemu kot je bil dosedanji slovenski gospodarski prostor, kjer večina subjektov »čaka na to kaj se bo zgodilo«,[6] bo namreč znanje in »upati se« nov vzvod za povečanje razlik med uspešnimi in manj uspešnimi.
Opirajoč se na ta izhodišča bomo v pričujočem članku na kratko orisali institucionalni odnos Evrope z Latinsko Ameriko in nato prikazali osnovne priložnosti, ki se ponujajo slovenskemu gospodarstvu. Imamo v mislih sporazume, ki jih Evropa vzpostavlja ali jih je vzpostavila z latinskoameriškimi regijami[7] in s posamičnimi državami.[8] Poleg tega pa obstaja tudi institucionalni politični dialog na ravni EU – Skupina Rio in Evropsko – latinskoameriško – karibski vrh.[9]
 
Evropska unija in Latinska Amerika
 
Evropa je leta 2000 z Mehiko podpisala poseben brezcarinski sporazum, s Čilom leta 2002 (leta 2003 je Čile podoben sporazum podpisal tudi z ZDA), z omenjenimi tremi regionalnimi integracijami pa potekajo pregovori. Vzporedno preko raznih programov pa že poteka tesnejše sodelovanje na določenih področjih.
Osnova sodelovanja s šestimi (Panama, Kostarika, Nikaragva, El Salvador, Honduras, Gvatemala) srednjeameriškimi državami (šp. SICA) je nov sporazum (zamenjal je »Dialog San Joze« iz leta 1984, ki je predvsem pripomogel k umirjanju z državljanskimi vojnami prizadetih držav regije) o političnem dialogu in sodelovanju, ki so ga podpisali decembra 2003 v Rimu, v okviru katerega Evropa izdatno podpira institucionalizacijo integracije, ki je nastala leta 1993, kmalu pa se bo dokončno preoblikovala tudi v carinsko unijo (ang. CAFTA). Evropa je drugi največji trgovinski partner (predvsem izvoz industrijskih in uvoz kmetijskih izdelkov) za ZDA. Splošni preferenčni sistem (GSP) zagotavlja brezcarinski dostop industrijskih proizvodov teh držav na evropski trg.[10] Sicer je ta integracija objektivno vezana na ZDA, zato tudi pogosto zagovarja podobna mnenja znotraj mednarodnih organizacij.
Malo manj razviti in novejši (od leta 1996) so kontakti z Andsko skupnostjo (nekdanji Andski pakt), predvsem zaradi slabe aktivnosti te regionalne organizacije. Dialog je za sedaj na politični ravni, predvsem pa zadeva vprašanje regionalne integracije, demokracije, človeških pravic in boja proti mamilom. Evropa je oktobra lani prav tako podpisala sporazum o političnem dialogu s to integracijo.
Evropa v teh kontaktih zagovarja in tudi izdatno financira jačanje integracij v Latinski Ameriki, kar naj bi bila vmesna stopnja k bodočem posebnem pridružitvenem procesu k Evropi, kot končni cilj pa k oblikovanju proste carinske cone v duhu zaključkov ministrskega sestanka članic STO v Dohi leta 2001. 
Povezava Evropa-Mercosur (Argentina, Brazilija, Paragvaj, Urugvaj, pridružene članice so Bolivija, Čile in nanovo tudi Peru) je najpomembnejši vzvod evropsko - latinskoameriškega sodelovanja v zadnji letih. Z Mercosurjem, ki naj bi po vzponih in padcih in težkih krizah od svojega nastanka leta 1991, do 1. januarja 2006 končal institucionalizacijo in zaživel kot popolna carinska unija (kasneje tudi kot skupni trg in monetarna unija po vzorcu Evrope, vendar brez nadnacionalnih institucij kot Evropska komisija ali sodišče, zapleta pa se tudi z ustanavljanjem parlamenta, ki ga Evropa članicam Mercosur odločno predlaga), je drugače, saj je Evropa njegov prvi zunanjetrgovinski partner z okoli 30 odstotkov (Približno isti odstotek imajo tudi ZDA).
Okvirni sporazum iz leta 1995 ni dal trajnih rezultatov. Po formalnem začetku pregovorov novembra 1999 na prvem medregionalnem vrhu predsednikov držav v Rio de Janeiru pa je nato do leta 2002 prišlo celo do zastoja, predvsem zaradi notranje evropske nesloge okoli kmetijstva. Od leta 2003 potekajo intenzivni razgovori o vzpostavitvi carinske unije, čeprav je malo možnosti, da bo brezcarinski sporazum (liberalizacija blagovne menjave in uslug v skladu s pravili STO ter politični dialog in višje oblike sodelovanja) med regijama, ki v svetovnih razmerah predstavljata največji regionalni integraciji, letos že tudi podpisan, kot so nekateri predvidevali in upali. Letos poteka enajsti krog pogajanj v okviru dvostranskega komiteja (»EU-Mercosur Bi-regional Negotiations Committee« - BNC), pregovori se bližajo h koncu, maja in oktobra 2004 pa sta predvidena tudi sestanka na ministrski ravni.
          Kljub temu, da si Mercosur želi hitrejši napredek pregovorov, so v Bruslju precej previdni in sodelovanje vidno zavirajo, bolj pa poudarjajo pomoč Mercosurju v institucionalizaciji kot pogoj za nadaljnji razvoj odnosov.[11]
Evropa je namenila precejšnja sredstva za institucionalizacijo Mercosurja, poenotenje veterinarskih in fitosanitarnih pravil, tehničnih norm in standardov, statistično in carinsko harmonizacijo itn. Na osnovi tega že poteka tesnejše sodelovanje na nekaterih področjih. Sicer pa Evropa sodeluje s članicami Mercosur tudi po posebnih programih. Končni rezultat pa bo odvisen od razvoja globalnih pregovorov v okviru STO, ki bo osnova bolj ugodnega dvostranskega sporazuma.
Najpomembnejši evropski posamični gospodarski partner v Latinski Ameriki je Mehika, ki je, odkar je vstopila v NAFTA in ne glede na številne težave in negativnosti, ki izvirajo predvsem iz tega, da se je to gospodarstvo s 104-mi milijoni potrošnikov pretvorilo v privesek ameriškega gospodarstva, je postala trinajsto po moči svetovno in osmo največje izvozno gospodarstvo (160 milijard dolarjev letno). Za boljše razumevanje mehiške gospodarske politike je potrebno takoj poudariti, da več kot 90% mehiškega izvoza ni obremenjenega z uvoznimi dajatvami, saj ima Mehika preferencialni status z 32 državami sveta, ki proizvajajo 60% svetovnega DBP z 860 milijoni prebivalcev. Po vsej verjetnosti bo brezcarinsko trgovanje Mehika kot prva vzpostavila tudi z Japonsko, ki takšnih sporazumov z drugimi državami do sedaj ni imela.
Evropa je drugi najpomembnejši partner Mehike, ki je v ZDA leta 2003 izvezla za 90 milijard dolarjev blaga in uvezla za 64 milijard, v Evropo pa izvezla za 3 milijarde in uvezla za 10 milijard. Vendar pa je junija 2003 kar 21% mehiških podjetij imelo vložen evropski kapital, ki pogosto Mehiko izkorišča kot odskočno desko za ZDA.
          Čile je manjši trg, kjer je 92 odstotkov evropskega izvoza osvobojeno carin (tudi konkurenčni farmacevtski in manj konkurenčni tekstilni proizvodi), 98 odstotkov čilskih kmetijskih proizvodov pa nima carin na evropskem trgu.
          V zadnjem času se sicer pojavlja še vprašanje ameriške integracije (ang. FTTA), vendar pa je proces integracije kontinenta posut s tako velikimi zaprekami, da ni kmalu za pričakovati pomembnih sprememb. Večina dosedanjih sestankov je končalo neuspešno in brez pozitivnih rezultatov. Tukaj je težava podobna kot v drugih pogajanjih (V katere je vpletena tudi Evropa). Namreč ZDA in Kanada predvsem izhajata iz stališča, da je potrebno zagotoviti zaščito vlaganj, javnost vladnih nakupov in liberalizacijo uslug. Drugi, na čelu s članicami Mercosur, menijo, da je potrebno pričeti od »bistva«, dostop do trgov in ukinitev subvecij. ZDA pristajajo na idejo o ukinitvi izvoznih subvencij s pridržano pravico, da jih ponovno uvedejo če take ukrepe uporabljajo drugi. Če do integracije tudi pride tako kot so si jo pred leti zamislili, nanjo ni potrebno gledati kot na sovražno evropski, temveč kot na kompleks iz katerega bodo sicer izpadle sedanje oblike sodelovanja in priložnosti, pač pa se bodo pojavile nove, slutene in neslutene. Ob tem se pojavlja tudi vprašanje posledic, ki jih regionalno združevanje prinaša. Namreč te niso samo pozitivne, pač pa tudi negativne. Denimo sporazum Evrope z Mercosurjem je prizadel CARICOM.
Takšen razvoj je omogočil, da je Evropa postala drugi najpomembnejši latinskoameriški partner, ponekod tudi prvi kot v primeru Mercosurja in Čila. Optimizem je prisoten, saj se je v preteklem desetletju trgovinska menjava Evrope z Latinsko Ameriko podvojila, evropska neposredna vlaganja, kjer prevladuje španski kapital, pa so se potrojila in izpodrinila ameriški s prvega mesta. To je bila posledica liberalizacije in privatizacije javnega sektorja, rudarstva in naftne industrije, kot tudi odpiranja bančnega sektorja in podjetij tujemu kapitalu. Evropske investicije je Latinska Amerika sprejela z več volje tudi zaradi političnih razlogov, da bi uravnotežila nekdanjo tesno politično, gospodarsko in kulturno odvisnost od ZDA.
Evropa s pomočjo Latinski Ameriki predvsem teži k jačanju demokratičnih institucij, finančnemu in tehničnemu razvoju, zaščiti okolja, skratka stabilizaciji ekonomske in politično-družbene infrastrukture kot osnove bodočega uspešnega sodelovanja. Kar zadeva konkretnega sodelovanja na določenih področjih, čeprav še ne obstajajo med Evropo in Latinsko Ameriko globalni sporazumi, poteka na osnovi posebnih sporazumov in programov (denimo Al-invest...).
 
 
Priložnosti slovenskega gospodarstva v Latinski Ameriki
 
          Razlogov za sodelovanje z oddaljenimi gospodarstvi je lahko veliko, če začnemo z razlogi za mednarodno trgovino, ki jih navajajo klasiki, pa vse do najnovejših dejavnikov, ki poganjajo mednarodno sodelovanje. Če pustimo ob strani trgovinsko menjavo z Latinsko Ameriko[12] in se skoncentriramo na investicijsko dejavnost, se možnosti za Slovenijo pojavljajo med drugim v strojni, avtomobilski, kemični in prehrambeni industriji, tudi tekstilni[13] ter vladnih naročilih. Razen v slednjem, ima Slovenija tradicijo, (začetno) znanje in organizacijske izkušnje. Na drugi strani pa so ti sektorji v Latinski Ameriki v ekspanziji in z visoko absorpcijsko sposobnostjo kapitala.
          Če se prilagodimo slovenskim razmeram, bi med najpomembnejše razloge intenziviranja sodelovanja z Latinsko Ameriko lahko uvrstili:
-      pomembne cenovne razlike, ki vplivajo na večji prihodek (v čezmorski trgovini pogosto manjši zaslužki niso dovolj vzpodbudni motiv za menjavo);
-      kapital, ki sledi kapitalu: spremljanje poslovnih partnerjev (denimo za proizvajalce avtomobilskih komponent, ki gredo za svojimi kupci);
-      iskanje neposrednih ali cenenih izvorov surovin, delovne sile in drugih komponent proizvodnega procesa;
-      razvojna politika: politična volja, subvencije, spodbude,
-      realizacija višjih cen;
-      iskanje novih tržnih priložnosti (širjenje obsega prodaje, povečevanje tržnega deleža...);
-      vlaganje viškov kapitala (omiljenje pritiskov na obrestne mere ter pritisk na modernizacijo bančnega poslovanja).
           Seveda pa je zalogaj velik, saj Slovenija, razen izjem, ne kadrovsko, ne tehnološko in ne kapitalno še ni pripravljena za uspešen nastop v tem delu sveta. Potrebna je tudi sprememba v strategiji in v poslovni politiki, predvsem pa drugačni odnosi na trgu kapitala, kar pomeni, da se morajo banke pričeti obnašati bolj kot finančna podjetja, ki tudi sama prevzemajo del rizika.
Verjetno bo največja težava pri ekspanziji slovenskega kapitala v ta del sveta pomanjkanje kvalitetnih kadrov, ki bi dobro poznali svetovna in latinskoameriška gospodarska gibanja, precej različne kulture in nenazadnje še jezik, ki je prvi pogoj za uspešno poslovanje.
Možna sta dva scenarija: ali se bo slovenski kapital zavedel svojih pomanjkljivosti in takoj pričenjal izkoriščati priložnosti, ali pa bo po tej poti krenil šele, ko bo na to prisiljen, ko bo zabredel v težave, in kot radi govorimo, »v fazi prestrukturiranja«.[14] Slednje se je zgodilo z dobršnim delom gospodarstva po letu 1992, ko se ni bil sposoben sproti prilagajati spremembam, ki jih je prinesla ločitev od Jugoslavije.
Zato, če bi poskušali potegniti črto, za sedaj še brez empiričnih dokazov, se večje priložnosti pojavljajo za tuja podjetja v Sloveniji kot za slovenska v tujini. Denimo analiza evropskega podjetja Bipe ugotavlja, da se za tuje investicije pojavljajo nove priložnosti v desetih novih državah članicah, predvsem v javnem sektorju, avtomobilski in prehrambeni industriji. To je še en argument za trditev, da se mora slovensko gospodarstvo bolj intenzivno spogledovati z gospodarskim prostorom izven do sedaj znanih meja.
Pojavlja se vprašanje kakšne so možnosti slovenskih podjetij, da v združeni Evropi uspešno konkurira, še posebej glede na dejstvo, da že zamujamo? Več priložnosti se vsekakor ponuja na ameriškem kontinentu. Evropa poskuša odpreti pomembno področje, ki je za sedaj še daleč od oči ekonomske javnosti: vladna naročila, po tem, ko je zlato desetletje denacionalizacije v Latinski Ameriki, s kontroverznimi rezultati, za nami. To področje (investicijske) dejavnosti je pomemben izvor, vendar pa Slovenija, ki je nekoč uspevala preko skupnih ponudb jugoslovanskih podjetij dobiti pomemben delež na mednarodnih tenderjih, ni več sposobna prevzeti izvedbe pomembnega investicijskega projekta. Slovenske firme se ponavadi pojavljajo le kot podizvajalci tujih firm v manjšem deležu, pa še tamkaj nas pogosto izigrajo. V tem smo storili korak nazaj. Vendar pa je v Latinski Ameriki možno preseči tudi to prepreko. Poleg tega, da Slovenija lahko še vedno računa na simpatije v Latinski Ameriki kot ena od naslednic Jugoslavije,[15] pa je predvsem potrebno boljše in tesnejše povezovanje slovenskih podjetij[16] na mednarodnem področju, tesnejše sodelovanje z Medameriško banko za razvoj, pridobivanje mednarodnih izkušenj ter jačanje položaja slovenskih podjetij v mednarodnem okrožju. Za sedaj je sicer področje vladnih naročil prepuščeno drugim in je pokazatelj, da slovensko gospodarstvo še ni dovolj močno, da se enakopravno kosa na mednarodnem področju. 
          Na drugi strani se v Latinski Ameriki, kot temeljni zapreki, pojavljata nezaposlenost in restriktiven kreditni sistem in s tem slabše povpraševanje. Velik delež krivice je pripisati neoliberalistični restriktivni politiki. Zato bo o prihodnosti tujih vlaganj na prvem mestu odločala uspešna lokalna razvojna politika.    
          Največje priložnosti se pojavljajo v sodelovanju z Mehiko in Mercosurjem. Na eni strani je priložnost v trgovinski menjavi, na drugi pa v vlaganjih. Vlaganja v Mehiko odpirajo vrata v preostali članici NAFTA.
          Slovenskim trgovcem se ponuja pristop do številnih do sedaj nezanimivih proizvodov mehiške industrije in kmetijstva. Na eni strani so to tropski proizvodi, na drugi strani pa sadje in zelenjava izven evropske sezone. Evropa se je sicer zaščitila in uvedla omejitve za mehiške kmetijske proizvode, da ne bi škodila svojim sezonskim proizvodom, tako da popolne svobode tukaj ni.
          Kar zadeva investicij, ponuja Mehika priložnost dostopa do velikega lastnega trga in do trga ZDA in Kanade. Možnosti se vsakodnevno pojavljajo in so odvisne od lokalne razvojne politike. Z investicijami se lahko zaobidejo tudi omejitve iz sporazumov, ki ponavadi še dalj časa bremenijo sodelovanje.
Omenimo še avtomobilsko industrijo. Evropa je spoznala, da je v 90-ih letih prišlo do velikih sprememb v svetovni avtomobilski industriji. Brazilija, Mehika in Argentina so vzpodbujale prihod avtomobilskih koncernov kot Renault, Volkswagen, Ford in drugi. Slovenska podjetja pa so že dalj časa pomembni dobavitelji sestavnih delov za te tovarne. Zaključek je na dlani. Če so v investicije v omenjene države šli avtomobilski koncerni, morajo iti tudi slovenski podizvajalci. Kot dobavitelji avtomobilskih koncernov imajo sedaj slovenska podjetja priložnost enakopravno investirati v proizvodnjo v teh državah. Toda izhod iz lastnih meja pomeni pomembno spremembo. Denimo slovensko podjetje, ki dobavlja dele za proizvajalca avtomobilov v svetovnih razmerah spada med mala podjetja. V tujini se neambiciozna podjetja podobnih velikosti kot v Sloveniji ne splača ustanavljati.
 
© Marko Sjekloča
April 2004.
 
[1] Ne samo gospodarske, tudi politične. Na tem mestu ne bomo razlagali zakaj, le poudarili, da so politična diverzifikacija in dobri odnosi z raznimi regijami sveta izredno pomembni za blažitev cikličnih gospodarskih kriz. Vendar slovenska diplomacija še vedno preveč vzvišeno gleda na potrebe slovenskega gospodarstva, rezultati pa so temu primerni.
[2] Karibi predvsem zaradi turizma, ki ga Slovenci v zadnjem desetletju odkrivajo na drugačen način.
[3] Države Višegradske skupine (Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska) so dojele spremembe in avgusta 2003 so v Buenos Airesu organizirali že drugi forum Mercosur – Višegrad. Ker je forum odprt, pozivajo tudi druge države, da se pridružijo tej akademsko – poslovni iniciativi. To je priložnost, da se priključi tudi Slovenija.
[4] S temi problemi se ubada tudi Evropa in če iščemo razlog zakaj je ameriško gospodarstvo bolj uspešno, je najresnejši kandidat za prvo mesto prav dejstvo, da je v ZDA močno razvit način financiranja s tveganim kapitalom.
[5] Seveda bo potrebno uvesti mehanizme za znižanje tveganj, za to pa se bo morala bolj razviti borza, slovenski prostor pa sprejeti več tujih zavarovalniških družb.
[6] Tipično je takšno obnašanje za tekstilno industrijo, kjer velik del pričakuje rešitev od države, ali čudežno odkrivanje novega trga, se pa ne zavedajo, da so dobri časi slovenske tekstilne industrije za vedno preteklost in da je potrebno iskati take rešitve, ki bi pomenile čimprejšnji pobeg iz te panoge.
[7] Mercosur, Andska skupnost, Srednjeameriška integracija; karibski CARICOM geografsko ni del Latinske Amerike.
[8] Mehika in Čile, ki nista polnopravni članici nobene od omenjenih integracij.
[9] Tretji vrh predsednikov držav maja 2004 v mehiški Guadalajari, s poudarkom na vprašanju socialne kohezije.
[10] Investicijska priložnost za evropska podjetja, da uporabijo nižje stroške in cenejše surovine.
[11] Evropa tako tudi postopa z Balkanom, kjer sodelovanje in pomoč pogojuje s politično stabilnostjo in varnostjo svojih novih meja.
[12] Čeprav je trgovinska menjava osnova gospodarskega sodelovanja, bomo to obliko sodelovanja le mimogrede omenjali, bolj pa se bomo usmerili na dolgoročnejše oblike sodelovanja, z mislijo predvsem na vlaganjih. Na drugi strani vemo, da so trgovinski odnosi Slovenije z Latinsko Ameriko slabi, nekatere razloge smo že omenjali, pri tem pa poudarimo še to, da slovenska trgovska podjetja niso dovolj močna in organizirana, da bi lahko absorbirala količine, zato je poglavitni motiv čezmorske trgovine ekstraprofit, do katerega pa slovenska podjetja kljub temu nimajo lahkega dostopa zaradi slabih kontaktov, premalega trga, premajhnega znanja, ozke strategije in premajhne dinamičnosti v managementu.
[13] V tej industriji le pogojno, kajti vprašanje je koliko kapitala bo ostalo v tej panogi v Sloveniji po končanem procesu prestrukturiranja, po katerem je pričakovati tekstilno industrijo kot neznatno. Latinska Amerika, posebej Brazilija, je v tej panogi izredno močna in si bo po vsej verjetnosti izborila v bodočem medregionalnem sporazumu pomemben položaj. Seveda pa ne bo vse šlo gladko, kajti Kitajska bo poskušala ohraniti svoje prednosti tudi s formalnim pritiskom.
[14] Ko se pričenja govoriti o prestrukturiranju je ponavadi že prepozno. Prestrukturiranje se namreč vrši v pozitivni fazi ciklusa, ne pa v najnižji točki, ko so ponavadi vsi resursi, posebej kapital, že izčrpani. Temu primerni so tudi rezultati, kar vidimo v tekstilni industriji in številu nezaposlenih v Sloveniji.
[15] To dejstvo je Slovenija v zadnjem desetletju popolnoma zanemarila.
[16] Pod vodstvom slovenskih bank, ki pa še na to niso pripravljene. Za vzorec vzemimo Deutsche Bank.
 
Domov
Nazaj