Argentina ponudila končni načrt razreševanja zunanjega dolga.

           Končna razrešitev moratorija dolga bo imela pozitiven vpliv tako na dolžnika kot na kreditodajalca, menijo strokovnjaki. Na eni strani bodo kreditodajalci, kljub velikemu odpisu dolga, prišli do gotovine, ki jo bodo lahko takoj vložili naprej. Za Argentino pa je pozitivno to, da se bo lahko pojavila kot nov kreditojemalec na finančnih trgih, kjer so ji vrata bila zaprta. Predvsem pa bo to pomenilo prestrukturiranje, ki bo zajelo finančni trg in realno ekonomijo.

          Sitem razreševanja dolga je zapleten. Zapletenost je po vsej verjetnosti zamišljena tudi s ciljem, da kreditodajalci izberejo alternativo, ki jim najbolj odgovarja in ki jim posredno prinaša tudi najmanjšo izgubo.

          Kreditodajalci so imeli precej omejeno moč vpliva na ponudbo. Argentina je bila na dnu, kjer izsiljevanja niso prišla v poštev. Sicer so upali, da bosta dva elementa delovala v njihov prid: prvič, Monetarni denarni sklad, ki se ga ponavadi vse dežele v razvoju močno bojijo. V primeru Argentine ta faktor ni imel pomembnega vpliva, ker je Argentina kot enega največjih krivcev za svoje težave označila ravno MDS in je bila pripravljena tudi prekiniti odnose s skladom. Še več, pojavil se je načrt, da se skladu dolg izplača in da se nato Argentina svobodno giblje na svetovnih finančnih borzah.

          Druga karta na katero so kreditodajalci igrali, je bila visoka gospodarska rast, saj je Argentina od decembra 2001, ko je prišlo do zloma, pa do konca leta 2004, rasla po stopnjah med šest do osem odstotkov in je na koncu obdobja že dosegla raven iz let 1997 – 98, ko so se začeli kazati prvi znaki krize. Na roko so ji šle tudi dobre svetovne razmere (predvsem nizke svetovne obrestne mere in skok cen surovin), v katerih so v zadnjem letu mnoge dežele v razvoju, razen tradicionalno problematične subsaharske Afrike, pridobile kot le redkokdaj doslej. Argentina je v takih razmerah pridobila nove kupce, predvsem v Aziji, ter zbrala dovolj visok primarni suficit iz katerega bi lahko pričela redno odplačevati del dolga.

          Toda slednje je bil tudi dvorezen meč. Argentina je spoznala, da lahko gospodarsko raste tudi brez zunanje pomoči. In drugič, vlada se je odločila, da bo pobrani del nove dodane vrednosti, nastale na osnovi poslednje gospodarske rasti ter pritiska na davčne utajevalce, vložila v lastne potrebe, ne pa v izplačilo zunanjega dolga. Namreč do sedaj je veljala doktrina, da je potrebno dolgove redno odplačevati, to bo pripeljalo do zaupanja kapitala, ki bo  odpiral nova delovna mesta in prispeval h gospodarski rasti.

          Ta doktrina je naivna, saj zanemarja dejstvo, da so dežele v razvoju zanimive predvsem, ko se pojavljajo viški kapitala v razvitem svetu in ko tamkaj konjunktura pada.

          Ne glede na veliko jezo zaradi izgub, ni niti najmanj dvomiti, da bo del kapitala takoj vložen nazaj v Argentino. Predvsem špekulativni kapital ne bo kuhal zamere. Argentina je v času vzpona vedno nudila visoke zaslužke, ki so kmalu kompenzirali izgube. Zato so v določenih zgodovinskih obdobjih kreditodajalci kar hitro pristali na prestrukturiranje ali na drugačen način odpisali izgube in nato ponovno zagnali finančni stroj. K temu je pripomoglo dejstvo, da je Argentina finančna ruleta, da je rentno gospodarstvo, kjer poslovanje na finančnem trgu prinaša pogosto visoke dobičke, če se seveda ne vleče v nedogled. To pomeni, da je treba na Argentino gledati kratkoročno.

          Potrdilo temu je obnašanje kreditodajalcev. V današnjem svetu hitrega kroženja kapitala in vzajemnih skladov, kjer vlagajo številni mali vlagatelji, sto tisoči le-teh niso mogli dojeti, da so njihovi mali prihranki v Argentini v veliki meri za vedno izgubljeni. Takih je največ v Italiji in na Japonskem. Namreč vlagatelje so slabo seznanili s tveganostjo vlaganja v argentinske obveznice. Banke so videle visok dobiček, rizik pa je bil vlagateljev.

          Veliki finančni igralci se v procesu pregovarjanja niso toliko upirali in so prej sprejeli ponudbe argentinske vlade. Razlog je bil v tem, da so vedeli za tveganje, da so ga zavestno sprejeli in da se zavedajo, da je najboljši posel v takem trenutku kar najhitreje sanirati zaostale kredite, v določenem trenutku pristati na kompromis ter prejeti delež takoj vpreči v finančno kolo.

          To »pedaliranje« pa je tako utečeno, da se je v Argentini udomači že izraz »bicicleta financiera« (finančno kolo). Finančni trg v Argentini ima svojo zakonitost, tradicijo in inštrumente že od 19. stoletja.

          Pomembni stebri tega finančnega kroga so: državni dolg, dolar, svetovne obrestne mere, delnice velikih domačih podjetij. Vse ostalo, kot obvezne rezerve, davčna politika, monetarna politika, domače obrestne mere, so bili instrumenti, ki so to finančno kolo poganjali naprej. Vedelo se je tudi, da prihajajo ciklični padci in skoki, toda v preteklosti je to bilo razumljivo vsem. Obstajal je tudi sistem, ki je blažil te udarce, to pa je tradicionalna inflacija, s katero je država stroške takega finančnega kolesa kompenzirala in nacionalizirala. Obstajal je tudi sistem prenašanja stroškov v bodočnost, kajti Argentina je vedno računala na vrnitev svetovnega povpraševanja po njenih strateških surovinah, predvsem prehrambenih in se je vnaprej zadolževala na račun bodočih prihodkov. Ko je ciklus prispel v ugodno fazo, je zadolževanje le še povečala, a tudi odplačevanje. Argentina ni akumulirala rezerve v dobrih časih, da bi lažje prebolela padce, temveč dolgove. Ravnala je nasprotno od razvitih in s tem na dnu ciklusa tudi bolj trpela. Toda tudi to je bil sistem, ki je predvsem služil interesom kapitala in manj razvoju.

Dolgoročno izgub veliki finančni igralci na argentinski ruleti niso utrpeli. Izgubljali so mali, to pa je bilo predvsem prebivalstvo in mali varčevalci; Toda s pomočjo navidezno demokratičnega procesa, prepletenega z demagogijo in populizmom, občasno prekinjenega z nasiljem, se je sistem prebijal skozi desetletja.

          Nenazadnje argentinski finančni sistem le ni tako zapleten kot zgleda na prvi pogled, problem je le v tem, da je potrebno to gospodarstvo dojeti kot rentno, ki ga poganja naprej predvsem trg kapitala. Temelji na stoletju starih stebrih, kjer se sicer pojavljajo novi finančni instrumenti, toda v srži se vse vrti koli javnega dolga. Ta je osnovni motor »finančnega kolesa«. Tudi neformalna ekonomija se na koncu formalizira na finančnem trgu, kajti ne glede na to, da je utaja davkov bila zgodovinsko okoli polovice potenciala in da je tudi siva ekonomija dosegala najmanj dvajset odstotkov uradnega družbenega bruto produkta, se je ves kapital ponovno znašel na istem mestu, na finančnem trgu. Ta pa je tesno povezan s svetovnim, bolj kot je to videti s prostim očesom.

          Osnovna povezanost argentinskega finančnega trga s svetovnim je v obratnem procesu. Namreč velik del kapitala uradno in neuradno, s pomočjo tradicionalnega pranja denarja, konča v svetovnih finančnih centrih. Kot kapital tujega lastnika se nato vrača v Argentino. Od tod tudi fenomen, da so večinski lastniki tujega dolga v Argentini tradicionalno domači rezidenti.

          To je močno spodjedalo argentinsko gospodarstvo in tudi stabilnost svetovnega finančnega sistema. Toda ker je formalno kapital v tuji lasti, je tuj lastnik (dejansko njegov zastopnik, tuja finančna institucija in za njo stoječa vlada) bil zainteresiran, da kapital na argentinskem trgu doseže visoko rento, ki se nato vrača na razvite trge in prispeva k jačanju njihovega gospodarstva, k tercializaciji in selitvi zrelih industrij, predvsem sekundarnega sektorja, ker je primarni že tako tradicionalno v rokah nekdanjih kolonij. Kapital iz dežel v razvoju je tako na dva načina jačal gospodarstva razvitih.

          Tukaj je tudi iskati vzroke zakaj so nekateri ekonomisti in politiki v razvitem svetu v zadnjem času zagnali vik in krik, ko so se perspektivne panoge, posebej pa računalniška tehnologija in usluge, pričele seliti v dežele v razvoju. Ti sektorji so bili nekoč tradicionalno lastnina razvitih. Sedaj se prvič dogaja, da se seli tudi sektor uslug, tradicionalno lokalnega značaja in tradicionalno del gospodarstva, ki prinaša veliko dodano vrednost.

          »Bicicleta financiera« je v Argentini delovala tudi v zadnjih letih brez tujih akterjev. Ustavila se ni nikdar. V nekaj letih se sistem, ki se je gradil več kot stoletje, ne da spremeniti, pa čeprav nova protekcionistično usmerjena oblast poskuša to prekiniti. Natančni opazovalci iz sveta financ so to opazili, zato je razreševanje argentinskega zunanjega dolga izrednega pomena za svetovni finančni sistem. V svet kapitala se tako vrača eden pomembnih svetovnih igralcev. Mogoče bo sedaj bolj previden in bolj organiziran, mogoče bo hitreje reagiral na neskladja, kriminal, korupcijo, kratkoročna gibanja kapitala, nekonsistentnosti, toda nekaj ne bo storil: odnosov razviti – nerazviti ne bo spremenil, prav tako pa tudi ne moči podaljšane roke razvitih – Mednarodnega denarnega sklada.

          Veliki kapital se bo vsekakor oddahnil in nadaljeval svojo pot. Mali vlagatelji pa bodo odvisni od svojih vlad, kot denimo v Italiji, kjer so banke slabo svetovale in na koncu poskušale breme izgub prevaliti na vlagatelja. Zato ni presenetljivo, da je argentinski gospodarski minister Roberto Lavagna imenoval ravno Italijo, ki se najbolj upira njegovemu predlogu prestrukturiranja zunanjega dolga.

© Marko Sjekloča
Primorski dnevnik, Januar 2005 
Domov
Nazaj