Politični proces kot ponarejanje informacij

Pretekli konec tedna sem se sprehajal neobrit in mi je petleten sosed dejal, »ti si pa star in upokojen.« Ko sem ga po splošnem smehu vprašal zakaj tako meni, je dejal, ker sem kosmat.

Način otrokovega razmišljanja mi je vzbudil zanimanje o tem kakšna je povezava med našimi čutili, miselnimi procesi in zaključki, ki se pri otrocih tako transparentno odražajo. Na osnovi prvih vtisov, zunanjih znakov, brez iskanja globljih vzročnih povezav, pogosto razmišljamo tudi odrasli. To je osnovna komponenta na katero računajo v političnih procesih, ko poskušajo delovati neposredno na človeška čutila. Prikazujejo volivcem le tisto, kar jih zanima in na način kot jim je všeč. Strokovnjaki to označujejo z izrazom nizka politična kultura.

Svet se polarizira na levo in desno. Stranke se povezujejo na mednarodni ravni. Obstajajo geostrateški interesi političnih združenj, ki so se odprto pokazali na julijskih predsedniških volitvah v Mehiki. Ne le, da je bilo veliko manipulacij s skrinjicami, predvsem v korist vladajoče stranke, šlo je tudi za skrajno umazano kampanjo v povezavi z mednarodnimi zavezniki. Celo odhajajoči predsednik Vicente Fox je uporabil svoj obisk v Madridu na sestanku G-8 v notranjepolitične namene. Levosredinski kandidat PRD je še dva meseca pred volitvami imel deset odstotkov prednosti. Vladajoči kandidat je spremenil strategijo in pričel z najbolj umazanimi prijemi. Strašili so, da bo druga stran preganjala duhovnike, da bodo staršem odvzemali otroke. Revne so prepričali, da jim bo levica vzela še tiste hišice, ki jih imajo. Na koncu je kandidat vladajoče stranke PAN zmagal s pol odstotka prednosti. Propaganda je bila podobna Berlusconijevi v Italiji, ki si je celo dovolil pripombo, da so Kitajci kuhali svoje otroke in le za las ni uspel.

Prišlo je do »ponarejanja informacij«, kot je dejal nekdanji mehiški veleposlanik v OZN Porfirio Munoz, ki je propagando imenoval »fašistoidno«, podobno frankistični, kjer je namen pripisati nasprotniku najbolj črna dejanja in ljudi v to prepričati. Prišlo je do moralnega, verbalnega in političnega nasilja. Zato je razumeti zakaj se zmagovalna stran močno upira ročnemu štetju glasovnic, ki jo zahteva opozicija. Munoz tukaj vidi povezavo z ZDA, 11. septembrom, protiterorističnim bojem, bojem za svetovne rezerve strateških surovin itn. Skrajno obliko takega sistema vidi v dveh diktaturah, v frankizmu in pinočetizmu.

Politične koalicije na svetovni ravni

Pogosto se pri nas sliši, mi nismo Latinska Amerika. Tudi v Mehiki zakoni tega ne dovolijo, pa vendarle se je zgodilo. Tudi pri nas niso dovoljene manipulacije s financiranjem strank, pa vendarle nekateri še niso pojasnili od kod jim denar za kampanjo leta 2004. Zadeve niso nedolžne tudi zato, ker se v državah kot Mehika bije odprt boj med svetovno levico in desnico. Veleposlanika Munoza moti, da so v mehiškem predvolilnem boju sodelovali evropski parlamentarci in se javno in vnaprej veselili zmagi desnice.

V evropskem parlamentu prevladujeta politična bloka, v katera je vključeno dve tretjini poslancev. Delitev naši evropski poslanci prenašajo k nam. To samo po sebi ni sporno, sporno je s kakšnimi prijemi se borijo za prevzem oblasti. Medtem ko si na »politični periferiji«, kot Latinska Amerika, privoščijo tudi skrajnosti, se v Evropi temu izogibajo, pa vendarle ne popolnoma.

V takšnih mednarodnih okoliščinah se bližajo volitve tudi pri nas. LDS, še vedno v prestrukturiranju, je ubrala taktiko kritike vladajoče koalicije, s katero je nekdanja opozicija uspela prevzeti oblast leta 2004. ZLSD, kot predstavnik levice, se je v preteklosti zelo malo trudila, da bi se povzpela na oblast. Sedaj se, pod imenom SD, prebuja in organizira. Izogiba se negativni propagandi. Alternative pa še ni ponudila.

V polnem zamahu pa je desnica. Deluje strateško, disciplinirano in arogantno. V javnosti se prikazuje kot žrtev preteklosti, tudi s populističnimi prijemi. Najbolj je vidna propaganda vladajoče SDS. Vanjo se je vključila tudi vlada. Denimo knjižica Slovenija jutri, ki jo je vlada razposlala po vseh gospodinjstvih, je navidez poskus pridobivanja državljanov za reformo, toda tako časovno kot po vsebini in grafični opremi je polna simbolov SDS. Žrtev tega je celo opozicija, ki se pojavlja kot »partner« v knjižici, v kateri prevladujeta modra in rumena barva, simbol SDS. Tudi ostalo delo ministrov je pogosto moč opredeliti kot predvolilno kampanjo. Izjava ministra katere davke bodo znižali, zamolčano pa je kje bodo povišali, je populistična in zavajajoča. Nismo v Sloveniji tako daleč od Mehike kot si nekateri zamišljajo.

Ključ oblasti je financiranje. Več je denarja, bolj agresivna je lahko propaganda in večjo moč prepričevanja ima. V modernih parlamentarnih demokracijah ne zmagujejo stranke, ki vlagajo malo denarja v predvolilno propagando. Da ima največ sredstev desnica, ni nenavadno, saj je ponavadi naravni zaveznik visokega kapitala. Zato predlog »revalorizacije« sredstev (s 160 na 230 milijonov tolarjev) za predvolilno kampanjo, ki jo predlaga slovenska vlada, ni presenetljiva, čeprav del opozicija izjavlja, da je nepotrebna. Vse kaže, da se bosta sedanji zgornji dovoljeni meji najbolj približali le LDS in SDS, druge stranke ne bodo porabile niti polovico. Zaradi nadzora nad gospodarsko politiko najlažje prihajajo do denarja vladajoče stranke, zato jim ustreza čim višja dovoljena meja.

Kot vidimo, tri politične skupine, tri predvolilne strategije. Katera bo uspešna, bo jasno konec oktobra, čeprav že sedaj lahko dokaj natančno predvidevamo.

»Naj umre inteligenca«

V predvolilnih časih je potrebno pregreti možganske vijuge tako močno kot le redkokdaj prej. Odsotnost inteligence, igranje na najnižja čustva in naravne značilnosti človeške percepcije so tisti elementi, ki so v preteklosti vodili v totalitarizme. »Naj umre inteligenca«, pravi veleposlanik Munoz. Gre še dlje in trdi, da se v svetu porajajo zametki novih totalitarizmov, ki temeljijo na moči in obvladovanju parlamentarne demokracije.

Pogosto ne zmaga stran, ki je najbolj spoštljiva do volivcev in ki obljublja le tisto, kar lahko stori. Prepogosto zmaga stran, ki obljublja gradove v oblakih, nato pa pozabi. Tako se je pri nas zgodilo vsaj enkrat v šestnajstih letih, drastičen pa je primer ZDA, ko je predsednik Bush zmagal predvsem na osnovi obljub po znižanju davkov, v praksi pa je vladajoča elita zlorabila volivce, ki od takrat plačujejo višje davke kot prej in financirajo vojno v Iraku. Če so ZDA bile presedan, pa se najnovejši mehiški primer spreminja v nevarno prakso. Zaradi take agresivnosti svet postaja vse manj varen.

Množice tistih, ki imajo malo, se pod pritiskom obljub in propagande odločajo podzavestno in ne zmorejo vedno dojeti, da je večja svoboda, o kateri se toliko govori, prihranjena le za tiste, ki spadajo v gospodarsko in politično privilegirane. Toda svobodo moramo meriti po tistih, ki živijo najslabše, ne pa po tistih, ki živijo najbolje.

Kmalu se bodo tudi v Celju pojavili veliki in mali plakati, ulični in drugi mitingi. Ali bo to prijazna ali sovražna propaganda, ali bo to napad na naša čustva, bomo še videli. Ni dovolj, da se poskušajo volivci sami in z vso svojo inteligenco upreti propagandi, ki meri na najnižja čustva. Država je prva dolžna, da omogoči korektno predvolilno kampanjo, da volivce obvaruje in jim omogoči intelektualno avtonomijo. Toda ker je ponavadi družbena nadgradnja krepko v primežu vladajoče stranke, je tudi apolitičnost državne administracije pogosto utopična želja.