Naravne katastrofe so bile v nekaterih zgodovinskih obdobjih, posebej ko je prehranjevanje bilo popolnoma odvisno od naravnih pogojev, poglavitni razlog razpada družbe. Naravne katastrofe so bile neposredni razlog za razpad hetitske države in drugih srednje vzhodnih držav, tudi kraljestev v srednji in južni Ameriki. Trenutno so ena največjih nevarnosti za človeštvo. Slovenijo so skrajnosti v preteklosti zaobšle, a to se je sedaj spremenilo. Zavarovalnice in država ne bodo povrnile v celoti vsega kar so družine skozi desetletja in stoletja ustvarjale. Za številne to pomeni padec standarda življenja, v skrajnem primeru tudi nevarnost revščine.
Rastoča neenakost je sistemska in nismo storili nič pomembnega, da se to spremeni. Vsi ukrepi do sedaj so bili površni. V Sloveniji so najbolj ranljivi upokojenci, ki nimajo dovolj visoke pokojnine. Zanje je upokojenski status že sam po sebi naravna katastrofa, kaj šele požar ali poplava. Inflacija vedno prvo prizadene tiste, ki imajo večji delež izdatkov za osnovne potrebščine, to pa so v velikem odstotku ravno upokojenci. Nezaposlenost je tudi razlog za revščino, a v primerjavi z upokojenci, to stanje ni nujno večno, kajti ob izboljšanju gospodarske rasti se ponavadi poveča tudi ponudba delovnih mest in izboljšajo plače.
Drug dejavnik, ki dolgoročno prispeva k napetosti v družbi, je način delitve. V Sloveniji (in drugje še bolj) je odstotek novo ustvarjenega bogastva, ki ga prisvajajo bogatejši, vedno večji in tudi v neskladju s prispevki posameznika. Ni opravičila, da si vodstveni organi delijo milijonske nagrade, ker ni realne možnosti, da bi le na osnovi lastnega prispevka nekdo lahko zaslužil v kolektivu z več tisoč delavci tako visoke nagrade.
Tretji dejavnik je družbena mobilnost. Slovenija ni dežela priložnosti. Vlada nepotizem, v javne službe in na vodilna mesta ljudje, razen izjem, ne prihajajo zaradi svojih sposobnosti, temveč zaradi političnih, družinski, prijateljskih ali drugih navezav in dejavnikov, a redko na temelju sposobnosti in znanja (Recimo, zakaj toliko nasprotovanja imenovanju novega generalnega direktorja policije Senada Jušića? Zaradi tega, ker nima "dovolj vodstveih izkušenj"? Nekaterim tudi to, da jih imajo, ne pomaga k njihovemu boljšem delu.). Zaradi tega je boj za javne službe in posebej za vodilna mesta tako srdit. Tudi pri plačah velja uravnilovka.
Našteli smo samo tri verjetno najpomembnejše razloge, ki vplivajo na notranja nasprotja. Teh vprašanj se politika le mimogrede dotika, predvsem se koncentrira na kratkoročna dejanja. A težave se kopičijo, napetosti se povečujejo, kot pri potresu, ki ga ni opaziti dokler zaradi prevelikega pritiska del zemeljska skorja silovito preskoči in se zgodi katastrofa. Podobno je pri družbenih konfliktih, ki laikom ponavadi niso opazni, dokler ne eksplodira.
Z leti se ustvarja veliko število nezadovoljnih delavcev, upokojencev in drugače nepreviligiranih. Na nasprotnem polu so elite, ki postavljajo pravila, prinašajo zakone, postavljajo vladajoče in na ta način ustvarjajo pogoje za neoviran dostop do večinskega deleža narodnega bogastva. Le naivnež lahko verjame, da so volitve praznik demokracije, da vsakdo voli svobodno in po svoji vesti. Le na zunaj ti procesi zgledajo zakonito, a pri tem gre predvsem za to, kdo drži vajeti moči v svojih rokah. Ponavadi so to tisti, ki že imajo moč ali denar. Že v devetdesetih letih preteklega stoletja smo opozarjali, da se bo po propadu socializma pričel hud boj za privilegije in bogastvo. Veliko odziva ni bilo, ker so se takrat že pričele oblikovati elite, ki so se pozicionirale pri prevzemu države. Sedaj imamo kar imamo: ovirajnje sposobnih z nekakšnimi formalnimi zahtevami, neformalnim spotikanjem, nepotizmom, korupcijo, in drugimi nezakonitimi dejanji, nato zloraba socialne države, široka korupcija v sistemu javnega naročanja itn.. Nekatera dejanja vodijo kar k prevzemanju s strani elit celotnih gospodarskih sektorjev.
Ni za pričakovati, da bo katerakoli vlada v Sloveniji strateško pristopila k temu vprašanju. Ponavadi gre za paliativne ukrepe, ki blažijo najhujše posledice, kot denimo pomoč pri naravnih katastrofah, pomoč najbolj revnim ali nezaposlenim, kariminalci pa jo ponavadi odnesejo z zelo malo škode, pogosto celo še bolje, ker so pač spretni pri izkoriščanju zakonskih lukenj. Dolgoročne strategije parlamentarni demokratični sistem v razmerah kapitalizma enostavno ne pozna. Zato tudi nepotizma in korupcije sistemsko ni mogoče preprečevati, ker je vgrajeno v sistem. To tudi povečini ni v interesu strank v demokratičnem parlamentarnem sistemu.
Kaj torej lahko pričakujemo? Le še nadaljnje poglabljanje nasprotij, socialnih in statusnih razlik ter nalaganje posledic naravnih katastrof predvsem na tiste z nižjimi prihodki. Bogati so že do sedaj zmanjševali pomen podnebnih sprememb, svoje bogastvo poskušali prikazati kot posledico večjega prispevka ali znanja, a zamolčali pomanjkanje enakih možnosti ter prevlado korupcije in nepotizma. Nasprotno od naštetega pa je ključ v gospodarski rasti ter drugačni prerazdelitvi. Zato, kot smo že v preteklih člankih dejali, Slovenija ni imuna na konflikte, tudi oborožene. Za sedaj se to manifestira predvsem kot ekscesni dogodek. A za pričakovati je, da se bo nasprotij nabralo toliko, da jih več ne bo moč tlačiti pod preprogo. Potrebna je le še kaplja čez rob, da se celotni sistemi porušijo, to pa so v preteklosti bile predvsem naravne katastrofe.
Razlogi razpada nekdanjih imperijev, držav ali celotne civilizacije naj bodo opozorilo. Na žalost pa se začnemo spraševati kaj se dogaja šele, ko potencialni avtokrati in diktatorji prvi ugotovijo zakonitosti medčloveških odnosov. To pa je skrajna točka človeške dekadentnosti, globoko vtkane v človeški psihologiji.