Začaran krog obrtništva in podjetništva

Približuje se čas razpisov evropskih skladov. Pri tem se pojavlja več vprašanj: Koliko so podjetniki in obrtniki seznanjeni s programi financiranja? Ali imajo dovolj znanja, da programe učinkovito uporabijo za lasten razvoj? Tretje vprašanje je, koliko je prijazno poslovno okolje, predvsem pa kako deluje država, njeni ukrepi na področju zaposlovanja, zdravstva in upokojevanja itn.

Letos bo razdeljeno 4 milijarde evrov. Podjetnikom dobro znan Podjetniški sklad, ki je tudi eden najbolj bogatih, je v najbogatejšem projektu razpolagal z 21 milijoni evrov. Kapitala je vse več in tudi informacijska mreža je iz leta v leto boljša.

Tukaj pa se težave začenjajo. Problemi, ki izvirajo iz neprimerne poslovne kulture in prakse, iz pomanjkljivih menedžerskih znanj, napak pri izbiri sodelavcev itn., ki ovirajo možnost učinkovite uporabe sredstev, se nadgrajujejo z napakami vladne politike, neučinkovitostjo pravnega in finančnega sistema ter nestrokovnim usmerjanjem lokalnega razvoja. V regijah kot je Savinjska, kjer je nezaposlenost višja za 25% od slovenskega povprečja, so ti problemi toliko bolj izraženi.

Začenja se s finančno nedisciplino države …

V Gospodarski zbornici Slovenije menijo, da je »finančna nedisciplina glavna ovira za hitrejši razvoj podjetništva, pogosto pa tudi eden od najpomembnejših razlogov propadanja malih podjetij v Sloveniji«. Država je na čelu lestvice neplačnikov, kar se nato prenaša naprej.

Nekateri dejavniki prispevajo k povečevanju razlik med dobrimi in slabimi podjetji. Denimo razpisni pogoji gredo na roko podjetjem z dobro boniteto. To pomeni, da morajo prvo plačati, nato pa dobijo sredstva povrnjena. Kontrol porabe kapitala je vse več, pa tudi vračanja sredstev zaradi neizpolnjenih pogojev, zato obstaja pri podjetnikih strah. Ta pa je nepotreben, pravi Anton Cizej, podjetniški svetovalec.

… nadaljuje s pomanjkljivo poslovno kulturo …

Naslednji večji problem slovenskega podjetništva je nelojalna konkurenca, ki je vzrok in posledica težav. »Zgodi se, da so objavljeni ceniki posameznih del, podjetniki pa potem na osnovi tega ponujajo nižjo ceno zato, da bi prišli do posla. S tem zbijajo ceno drug drugemu. Mnogi gredo celo pod lastno ceno in začarani krog propadanja podjetja se zapira,« pravi naš vir, ki želi ostati anonimen. Na ta način se porajajo dvomi v verodostojnost kakršnihkoli dogovorov. To priča o pomanjkanju podjetniške tradicije, znanja, kulture in ustaljene prakse, razen če takšen način poslovanja ne postane ustaljena praksa.

Tukaj svoj delež ponovno prispeva država, na eni strani zaradi pomanjkljive zakonodaje, nato zaradi počasnosti, čeprav bodo po vsej verjetnosti nove zakonske spremembe omejile birokracijo in skrajšale postopke. Malo več bo sicer morala država še delati na področju dajatev, kajti razdeliti bo morala podjetja in obrtnike na tiste, ki poslujejo in zaslužijo, in tiste, ki so v težavah, pa vendarle morajo plačevati prispevke, kar povzroča, da večkrat zaidejo v dolgove iz katerih se več ne morejo izvleči.

Na to se navezuje tudi siva ekonomija, ki se pri nas giblje med 7,3% do 11,8% BDP in v okviru tega zaposlovanje na črno. Lani so v gradbenih delih v kar 20% pregledov inšpektorji odkrili zaposlovanje na črno. Tisti, ki svoje obveznosti redno poravnavajo, se čutijo kaznovani, v primerjavi s tistimi, ki se obveznostim izogibajo.

Eden pomembnejših problemov pa se pojavi, ko je podjetnik že globoko v procesu izvajanja programa. »Podjetniki, ki držijo vse v svojih rokah, postanejo ovira poslovanju lastnega podjetja,« pravi poznavalka celjskega podjetništva in obrtništva, in dopolni, da »ne znajo prestrukturirati podjetja, si oblikovati širše ekipe sodelavcev, neradi spreminjajo svoj način poslovanja. Posledica je, da jih posli prerastejo. Moderni podjetniki danes dajejo veliko na dodatno šolanje in zunanje svetovanje.«

Naslednji večji problem je izbira kadrov, ki postaja formalna, tipizirana, neosebna. Večina podjetij izbor kadrov prepušča specializiranim agencijam, ki pa o samih delovnih procesih vedo bolj malo, kadre pa ocenjujejo po kriterijih, ki jim ni vedno zaupati.

Pogosto opazimo tudi drugo skrajnost, ko v oglasih zasledimo, »iščemo prodajnega inženirja«. Na delovnih mestih trgovca, kjer je potrebna karizma, sposobnost prepričevanja ipd., srečujemo tihe inženirje, ki poznajo vse podrobnosti izdelka, ki pa kupca ne zanimajo. Kot je dejal elektroinženir, »nisem študiral elektrotehniko, da bi se šel trgovca,« nakar se je odločil, da zapusti dobro plačano delovno mesto in se posveti svojemu poklicu kot samostojni podjetnik.

K zmedi na trgu delovne sile je dodatno prispevala država, saj so se v zadnjem času močno razširile agencije, ki ponujajo delovno silo v »začasni zakup.« V Sloveniji se tri četrtine novih zaposlitev sklepa za določen čas. To je posledica dejstva, da se trg dela ni fleksibiliziral, novih delovnih mest ni napredek in izbira kadrov ni kvalitetnejša. Tudi delavci vlagajo slabo vlagajo v svoje izobraževanje. V Sloveniji se vseživljenjsko izobražuje le 5 % prebivalcev, na Švedskem celo 32%.

Še več, agencije opravljajo delo, ki bi ga moral opravljati Zavod za zaposlovanje. Nezaposleni so tako večkrat izkoriščani: so drugorazredni državljani, ker nimajo pravic, ki gredo zaposlenim; v procesu izbire so obravnavani pavšalno in preko agencij še materialno skrajno izkoriščani. Pogosto podpisujejo pogodbe vsake tri mesece, kjer je edini cilj ta, da delodajalec zniža stroške delovne sile, kar je najlažji način zviševanja konkurenčnosti.

Najbolj pa so delavci izkoriščani zaradi dejstva, da je novih delovnih mest premalo, zato prihaja do distorzije med ponudbo in povpraševanjem. Tako je krog zaključen: začenja pri plačilni nedisciplini države in končuje pri pomanjkljivi makroekonomski politiki, ki ne omogoča ekspanzije in odpiranja novih delovnih mest.

Dodajmo še slabe delavske plače, ki niso le posledica slabe produktivnosti, pač pa tudi povratno vlivajo na slabšo produktivnost. Za dvig produktivnosti pa ni dovolj le modernizacija, kot pogosto podjetniki razumejo financiranje iz evropskih skladov, pač pa tudi reorganizacija dela, ki ji bo potrebno posvetiti veliko več pozornosti.

… ter končuje s prenašanjem problemov na bodoče generacije.

Bilo bi krivično obdolžiti državo, da se ne trudi. Poskuša olajšati breme podjetij, tudi občine pogosto gredo na roke podjetnikom. Toda neredko niso dorasli ciljem, zato so rezultati dajanje na eni strani in odvzemanje na drugi, posebej kadar se pojavijo bolj ali manj prikriti politično-ideološki interesi. Pa vendarle je v gospodarstvu ena in ena več kot dve, sicer ni napredka.

Prepogosto država težave prenaša na druge ali pa na naslednje generacije. Denimo v zadnjem času je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve dovolilo delodajalcem povečano odpuščanje invalidov III. kategorije, z obrazložitvijo, da nimajo ustreznega delovnega mesta, kar je v osnovi posledica logičnega razmišljanja, da podjetnik ne more biti socialna ustanova. Vendar pa bodo na koncu praviloma pristali kot breme na blagajni ZPIZ-a.

To je podobna politika kot pri kaznovanju bolniškega dopusta, zaradi česar se delavci prezgodaj vračajo v službo in prispevajo k širjenju epidemije. To je bilo letošnjo zimo videti posebej v vrtcih. Dosežemo sicer skrajšanje bolniške, vendar ko nepozdravljeni okužijo še denimo vsaj pet oseb, ne govorimo več o enem tednu bolniške, pač pa že petih. Družbena škoda je tako veliko večja kot je videti, bo pa še večja, ko bodo v starejših letih manj zdravi. Na ta način zaradi trenutnega lajšanja bremena delodajalca in varčevanja v zdravstvu sedanja vlada prenaša račun na bodoče generacije in bodoče vlade.

Miran Gracer, Predsednik Obrtne zbornice Celje:

Trend poslovanja  naših članov  rahlo narašča. Na žalost ta rast  ni enakomerno porazdeljena. Predvsem se nanaša na tiste panoge, ki imajo konjukturo (gradbeništvo, kovinsko-predelovalna, lesno - predelovalna, elektro, grafična), storitvena pa je v rahlem upadu. Največji problem čutijo vsi tisti, ki so kakorkoli povezani s starim celjskim mestnim jedrom, saj število poslovnih subjektov še naprej vztrajno pada, tisti ki pa še vztrajajo, pa so na robu preživetja.

Janko Čepin, Honda Čepin:

Podjetništvo hiti z nenormalnim tempom  naprej. Čez noč so se zadeve spremenile. Potrebno je bilo postavit objekte, ki ustrezajo standardom - v našem primeru Honde, vložiti ogromna sredstva v zaloge in opremo. Tisti, ki smo preživeli (veliko jih je zaprlo in so se žal utopili v dolgovih), pa se srečujemo s sivim uvozom (neplačan davek), nelojalno konkurenco (delo na črno),  slab šolski sistem (pomanjkanje kadra)... Država bi morala imeti interes za ureditev problemov, na katere nenehno opozarjamo.

Srečko Čater, Predsednik sindikata KŽI Slovenije:

Leta 1992 je bilo razmerje med zaposlenimi in upokojenci 3,33 proti 1. Danes je to razmerje le še 1,57 proti 1 v korist zaposlenih. Razmerje smo poslabšali s preranim upokojevanjem odpuščenih delavcev in vseh tistih, ki novi oblasti niso bili povšeči. Nekritično dajanje soglasja ministrstva za delo na odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnim  invalidom, lahko to razmerje še bistveno poslabša. V tem primeru se bo črn scenarij ekonomistov, ki so ob hamburgerjih študirali v ZDA, v celoti uresničil.