Pereče teme argentinske družbe

Marko Sjekloča

Ko v Argentini počasi pada koprena globoke družbene in ekonomske krize, je moč usmeriti pogled v tiste zanemarjene kotičke življenja, o katerih si pred letom Argentinci niso preveč belili glave, saj so imeli veliko težjo nalogo: preživeti krizo s kar najmanj škode tako za posameznika kot za družbo in ohraniti demokracijo. Pa vendarle v sedanjem trenutku, ko so glave precej bolj trezne, mnoge zadeve kažejo, kako težko bo družbo spraviti v red.

Verjetno najbolj vidna naloga, katere se je oprijel novi predsednik Nestor Kirchner, je boj proti korupciji. Kot nihče doslej si je zadal nalogo, da napravi red. Tako na eni strani želi očistiti vrhovno sodišče političnih manipulantov, ki so služili predvsem interesom političnih in ekonomskih centrov in močnih posameznikov, na drugi strani pa je odločil stopiti na prste sindikalnim vrhovom, ki so pokojninski sklad, me drugim, pretvorili v privatno dvorišče, ne glede na to, da so s tem odvzeli kruh sto tisočem upokojencem in jih pustili brez zdravstvene nege. Umor kardiologa pa je sprožil preiskavo o mafijskih in sindikalnih vrhovih, ki nadzorujejo bolnišnice.

In še bi lahko naštevali, v nedogled, saj si je težko zamisliti kako je argentinska družba skorumpirana. Tisti, ki poznajo malo bolje italijanski tip korupcije, naj si zamislijo vse to potencirano z deset. Najbolj žalostno je pri tem, da je vse tako prepleteno, da sploh ni možno govoriti o kakršnikoli ideologiji ali elitah, saj so skorumpirani tako v privatnih podjetjih kot v javni administraciji, tako v bogatih kot revnih slojih, sindikatih in političnih strankah, šolah in bolnišnicah...

Boj proti tej bolezni je skorajda sizifov posel in čeprav novinarji »veselo« odkrivajo skorajda vsak dan nekaj velikega, pa časopisni članki in anekdote ne odkrivajo prave slike. Služijo le temu, da pokažejo, da v Argentini kljub temu obstajajo ljudje, ki želijo spraviti družbo, v kateri živijo, v red.

Korupcija gre v dveh smereh. V prvi vrsti gre za nevidne skupine, ki kontrolirajo upravne odbore podjetij in direktorje institucij, ti pa nato razpredajo niti navzdol. Na ta način nekaznovano preusmerjajo sredstva namenjena delovanju teh institucij za potrebe organizacij na čelu katerih se nahajajo. To so največkrat razne sindikalne organizacije in politične stranke. Na drugi strani takšen mafijski sistem omogoča še zadovoljevanje posamičnih interesov v cilju lastnega bogatenja.

Toda mafija se ne da. Sprva poskuša kritike utišati z grožnjami. Včasih je dovolj praksa objavljanja osmrtnice živemu. Nekdanji tajnici Menemovega tesnega sodelavca, ki je bila tudi priča iz afere z orožjem, ki so ga nezakonito izvozili na Hrvaško, so pred vrati pustili knjigo, kjer glavni junak pade skozi okno. Tako je pred kratkim končala tudi tajnica. Podobno se je zgodilo še z ducat drugih, ki so bili v zvezi s to trgovino. In vse to se dogaja okoli nekdanjega predsednika Carlosa Menema, ki so mu očitali, da je bil na čelu te organizacije, pa kasneje v pomanjkanju dokazov morali priznati, da šefa še vedno niso odkrili. Lahko si le mislimo...

Pogosto imajo mafijske združbe kontakte tudi v samih sodnih organih in policiji. Policija pa se neredko postavi na stran kriminalcev in grozi pričam, odvetniki priče prepričujejo, da ne bodo nič dosegli zaradi »pomanjkanja dokazov«, policijski preiskovalci pa dokaze zabrišejo. Vsaka toliko odkrijejo sumljivo bogatega policijskega šefa ali policaja, ki se vozi s predragim avtomobilom. Primerov je še precej.

Posebej je mafijski način vladanja zabetoniran v oddaljenih provincah, ki so manj na očeh zvezni oblasti. Tudi visoka samostojnost provinc je izredno dobra zaščita za lokalne mafijske združbe. Tako vladajo desetletja in redkokdaj jih je možno zamenjati. Manipulirajo z volitvami, na eni strani s podkupovanjem in prepričevanjem volivcev, s čigar denarjem jih v resnici podkupujejo, nato s socialno pomočjo in javnimi službami, ko to ni dovolj, pa naskrivaj dodajo nekaj tisoč izpolnjenih volilnih lističev, prevažajo volivce z volišča na volišče, itn.

Problemi se pričenjajo razreševati šele, ko vse to preseže vse meje, ko ljudje umirajo nasilne smrti, od lakote, ipd. Šele ko se predrami javno mnenje, se stvari premaknejo. Šele v takem trenutku prebivalstvo izgubi strah, kar pa pogosto preide v drugo skrajnost in prebivalstvo napada policijske postaje, poskušajo linčati kriminalce ali izgnati njihove družine.

Na pravcati mafijski način se organizirajo tudi podjetja, posebej velika, ki se izogibajo ali varajo pri davkih. Izoblikovala se je že prava industrija davčne utaje. Sicer pa je to že kar javna tajna. V tej verigi obstajajo fantastična podjetja, ki fakturirajo neopravljene usluge, tajne tiskarne, ki tiskajo lažna potrdila in fakture... Izoblikovala se je mreža odvetnikov, knjigovodij, inšpektorjev in sodnikov, ki reagirajo takoj, ko izvedo, da se bo sprožil postopek ali preiskava in podobno. V Argentini obstaja prava institucionalizirana industrija varanja države. To se dogaja na tako visoki stopnji, da je prevare tudi nemogoče prikriti. Redko kdo poskuša stopiti temu na prste, mnogi pravzaprav poskušajo pritakniti še svoj lonček.

Prevar ni težko odkriti. Poleg govoric, je do precej natančnih podatkov možno priti posredno, kot z merjenjem izvezenih in uvoženih količin blaga, porabi surovin. ipd., na kar se statistike tudi oslanjajo. In čeprav je vse to precej jasno, posledica pa je, da skorajda 50% potencialnih davkov nikdar ne vidi javno kaso, je boj proti temu težak. Pogosto se dogaja, da v velikih podjetjih, da niti ne omenjamo manjša, inšpektorji najdejo na preprogah le sledove omar, ki so tam stale dolga leta, sledove računalnikov na mizah, izbrisane ali nanovo instalirane diske, včasih pa kar prazne dvorane.

Najhuje pri tem pa je, da tudi tisti, ki bi rad delal pošteno, tega ne zmore, kajti mora kupiti in plačati »na roke«. Kupci v trgovinah pa tudi ne zahtevajo računov.

Zaradi tega je celotna Argentina poslednjo akcijo inšpektorjev, verjetno eno največjih sploh v zgodovini, če ne že edino resno, spremljala z veliko pozornostjo. Za sedaj je rezultat, da bodo imeli veliko dela že precej preobremenjeni sodniki.

Medicina je že toliko napredovala, da nosečnost več ne bi smela predstavljati zdravstvenega problema. Zato je ena največjih resnic argentinskega zdravstvenega sistema posebej šokantna. Toda, ko se vmešajo sumljive etične in moralne vrednote ter politika, to v Argentini ženske plačujejo s svojimi življenji.

Vsak dan v Buenos Airesu želi abortirati 350 žensk; vsakih 13 dni v Argentini zaradi abortusa umre ena ženska; po opravljenem abortusu jih 32.000 letno zaradi krvavitev in sepse konča v bolnišnici.

            Številke so predvsem posledica tega, da je v Argentini abortus nezakonit. In kljub poraznim statistikam ne kaže, da se bo zakonodaja premaknila. Vlada se poskuša s problemom spopasti z druge strani, s seksualnim izobraževanjem v šolah in delitvijo kontracepcijskih preparatov. Žensk za njihova mnenja ne vprašajo. Tisti, ki odločajo o tem vprašanju so predvsem starejši moški, kajti predvsem moški v letih so poslanci in predlagatelji zakonov, pa tudi duhovniki, kajti tudi cerkev se je globoko vključila v to pogosto spolitizirano razpravo. Žrtve pa so izključno ženske in predvsem mlade ali pa mladoletnice.

            Absurdno. Posledice pa je najti tudi na drugi strani. Pred nekaj tedni je mlada mati ubila komaj rojenega otroka, ker je bil plod posilstva, niso pa ji dovolili opraviti abortus. Druge rojevajo močno pohabljenega ali bolnega dojenčka.  Obstajajo primeri, ko je po porodu zaradi tega mati izgubila razum. Nekateri želijo dovoliti abortus iz zdravstvenih razlogov, ki ga sicer zakonodaja predvideva, vendar pogosto to ni samo po sebi dovolj. In da na koncu ne omenjamo zapuščanje otrok pred vrati domov, cerkva in tudi na smetiščih.

            Statistika tudi odkriva, da je 9 odstotkov žensk že opravilo abortus, od tega 74 odstotkov ilegalno v privatnih ambulantah, pa tudi v javnih zdravstvenih domovih, seveda proti plačilu na črno. Od 50 odstotkov rojstev, ki se dnevno opravijo v javnih bolnišnicah samo v Buenos Airesu, je polovica mladoletnih mater ali skupaj 25 odstotkov.

Argentina je drastičen primer, na katerem je videti katastrofalne posledice zastarelega in sedanji dobi neprimernega zakona, ki ne dovoljuje, da ženske same odločajo o tem kdaj in kako bodo rojevale. Zaenkrat problem razrešujejo z zakonom, ki obvezuje seksualno vzgojo v šolah. Toda poslednje mednarodne statistike tudi pravijo, da je argentinski šolski sistem eden najslabših v svetu. Ženske in zdravnike pa pri tem politika mnogo ne sprašuje.

Kar se dogaja v Argentini posebej pozorno spremljajo v Italiji, saj je 40 odstotkov prebivalstva italijanskega izvora, Italijanov pa naj bi bilo še 300.000 tisoč. Zato je Italija že doslej prednjačila v pomoči Argentini. Številne pokrajine so poslale pomoč, pomoč pa je prišla tudi iz Rima.

            Po podatkih, s katerimi razpolagajo v Italiji, je v Argentini med 6000 in 7000 družin sicilskega izvora v globokih težavah. Mogoče tudi več, saj društvo Casa de Sicilia v Buenos Airesu še sprejema prijave. Zato je tudi Sicilija poslal do sedaj več kot dva milijona dolarjev pomoči.S Sicilije so se v Argentino izseljevali pred vojno in v večjem številu še po vojni. Sicer ne v tako velikem številu kot v ZDA.

            Medtem ko nekateri v Italiji pošiljajo Argentini pomoč, pa drugi grozijo s sodišči. To je posledica prekinitve argentinskega plačevanja privatnega zunanjega dolga. Italijanski krediterji preko sodnih procesov in zaplembe poskušajo povrniti posojeno. Zgodilo se je celo, da je milanski sodnik določil zaplembo argentinskega premoženja. Italijanski vlagatelji so se že uprli napovedim odpisa dela dolga, vendar bodo po vsej verjetnosti morali upoštevati kaj bodo storili veliki krediterji, ki bodo verjetno pristali na 60 do 80 odstoten odpis. V argentinskem ministrstvu za finance izjavljajo, da se morajo vlagatelji zavedati, da lahko izgubijo vse in ne samo del kapitala.

            Nič kaj rožnata prihodnost za Argentino. Toda mnogi menijo, da se je Argentina hitreje pobrala na noge kot so pričakovali. Predvsem pa je presenetljivo, da je tudi na mednarodni ravni več več zaupanja v vrh argentinske politike. Vse to gre pripisati začasnemu predsedniku Eduardu Duhaldeu, posebej pa odločnosti novega predsednika, da pomete državo s kar največjo metlo. Pri tem pa je presenetljivo še to, da mu uspeva. Manj presenetljivo je, da ima veliko podporo v prebivalstvu in malo manjšo v politiki. Toda ne gre pozabiti, da je njegova velika prednost, ker izvira iz peronizma, ki je dokazal, da zna strniti množice za svojim voditeljem. V slabem in v dobrem...