Latinska Amerika nas ni izučila

Nekoč so nas skupaj držali „Tito – partija – omladina –armija“. Nato se je pričelo. Tito je umrl, partija se je fevdalizirala, del mladine sta indoktrinirala nacionalizem in sla po krvi, armada pa je doživela implozijo moči nevtronske bombe. Kaj je manjkalo? Ni bilo političnega partnerstva, ni bilo ekonomskega razvoja.

Sedaj nam predsednik slovenske vlade ponuja – „partnerstvo za razvoj“. Pa se sprašujemo, ali je njegov projekt iz oktobra 2004 že zadel ob neprebojno steno, ali pa je vladajoča koalicija spoznala, da njena politika do sedaj ni ponujala nič boljšega kot delitev, življenje na robu revščine, mladino, ki pada v mamila, agresivne sosede, internacionalizacijo kriminala in profita, vedno več ogorčenja, med delavci in sindikati pa se kuha že skorajda revolucija.

Kakšno partnerstvo in razvoj nas lahko držita skupaj? Kakšen koncept naj bi nas zbezal iz blatne poti? Mogoče takšen, ki temelji na neoliberalističnih ekonomskih konceptih, korigiranih s političnim partnerstvom in ekonomskim razvojem – beri konkurenčnostjo? Kdo naj bi koga prepeljal žejnega čez vodo? In s kom? S politiki, ki volivce pridobivajo z agitacijo proti Iraku, nato pa požrejo svojo besedo, ko so trdno (?) na oblasti? Ali primer morilca Pluta, zaradi katerega bi v urejeni državi takoj odstopila vsaj prvi javni tožilec, če ne tudi že minister za pravosodje?

Preskočili bomo trenutne dnevne dogodke, predvsem ideološko-politično enotenje vodstev državnih in javnih podjetij in se osredotočili na to kam nas takšen koncept nese. Razen slogana „partnerstvo za razvoj“, ni videti, da je strategija spremenjena. Pričakovali bi, da bi vzporedno s ponudbo predsednik vlade izjavil, da ne bo vztrajal pri strategiji, ki ni dala uspehov. Ali je verjeti, da bo s pristopom partnerskih sil ta postala popolnoma drugačna od tega kar se nam ponuja v zadnjem letu in pol?

Ko nekateri snovalci razvojne politike iščejo nove poti, v njih vidimo vzporednice s tisto politiko, ki je v Latinski Ameriki pustila težke posledice na socialne odnose, na zaposlovanje, na etičnost, na medsebojne odnose in psihologijo, na koncentracijo kapitala in na investicijske trende, na strukturo gospodarstva, davčni sistem, tudi na teorijo in instrumentarij makroekonomske politike, in na koncu še na devizni sistem.

O tem se v svetu veliko govori, medtem ko se v Sloveniji poskušamo soočati s podobnimi koncepti, sicer korigiranimi s socialnimi komponentami, toda iz iste ideološke malhe. Preskočimo nekaj let naprej in si poglejmo kakšen bi lahko bil rezultat konceptov, ki jih ponujata vlada in najnovejši minister Damjan.

Ozrimo se na argentinski primer, ki je po svoji transparentnosti in jasnih rezultatih najbolj hvaležen za primerjavo. Po tem, ko se je odrekla neoliberalizmu, ko je devalvirala in sprostila devizni tečaj, ko se je odrekla neomejeni odprtosti gospodarstva, ko je pričela stimulirati lastno industrijsko proizvodnjo in zaposlovanje ipd., pa se je država znašla z nasledstvom izredno težke socialne infrastrukture. Skorajda polovica je zaposlenih na črno, nezaposlenost statistično manipulirajo, vzporedno pa obstaja ogromno pomanjkanje kvalificiranih in strokovnih kadrov.

Na eni strani zato, ker so poklici, ki jih moderno gospodarstvo potrebuje, bolj cenjeni v razvitih državah, po drugi pa strani pa zato, ker je v preteklosti prišlo do padca kvalitete šolskega sistema. Zato sedaj pogrešajo kadre, ki jih moderno gospodarstvo, ki želi biti konkurenčno, najbolj potrebuje: programerje, kvalificirane šoferje in gradbene delavce, kovinostrugarje, inženirje, strokovnjake za prodajo... S problemi kadrov se ukvarjajo cele panoge: metalurška, pohištvena, avtomobilska, tekstilna... Vendar je nezaposlenost v državi vsaj 10%, prištejmo še 5%, ki jih statistika ne zajema, ker ne umirajo od lakote zaradi minimalne socialne pomoči, dodajmo še 32%, ki delajo tedensko manj kot 35 ur in ki povečini ne zaslužijo dovolj, da bi vzdrževali družino.

Kljub vsemu ni trga dela, konkurenca ne speljuje delavcev, ker je nezaposlenost previsoka, to pa znižuje vrednost delovni sili. Podjetja imajo razloge, da ne vlagajo v kadre, država nima moči prestrukturirati in financirati prenovo izobraževalnega sistema. Čas pa podjetjem teče, kvalitetne kadre potrebujejo takoj, ker jutri ne vedo ali še bodo na trgu. Avtomatski mehanizem ne deluje. Ali kdo lahko garantira, da bo pa pri nas deloval, da bo naš trg dela bolj prijazen? Ali lahko kdo (denimo meni, ki sem dve leti nezaposlen) zagotovi, da bo slovenska družba učinkoviteje uporabila znanje in sposobnosti kadrov? Ne gre le za lažje odpuščanje. To bi nezaposlenim najbolj ustrezalo, ker bi imeli v tej „čorbi“ trga dela več možnosti za zaposlitev. Toda posledice?

Nismo razrešili še prvih težav, ki jih je prinesla zamenjava sistema pred petnajstimi leti. Manjka ukrepov in vizije, posebej pa izkušenj, na osnovi katerih bi usmerjali razvoj. Ta prazen prostor sedaj nekateri poskušajo zapolniti s preživelimi neoliberalističnimi koncepti.

          Ponazorimo to z nekaj primeri. Kaj je moč zameriti tistim, ki predlagajo in sprejemajo zakone? Zamerimo lahko zakonodajalcu, da se ne poglablja dovolj v ekonomske odnose. Denimo pri mamilih kaznuje ponudbo, povpraševanje ni sankcionirano (Tragična posledica denimo Kolumbija in Bolivija). Pri korupciji ni dovolj sankcionirano dajanje podkupnine (Skrajna posledica, da evropske multinacionalke ponujajo podkupnine povprek po svetu). Skupno gornjima primeroma je, da zakonodajalec pogosto spregleda  enotnost ponudbe in povpraševanja.

Nadalje, delo policije. Ni je skorajda več na ulicah, ni dovolj sposobna upreti se internacionalizaciji kriminala, ni dovolj usposobljena preprečiti ali postaviti se po robu organiziranim in oboroženim roparjem. Ropanja in umorov bo vse več, kajti to je stranski proizvod koncentracije kapitala, polni zapori so le nekakšen filter, ki preprečuje odtekanje strupenih plinov v zrak, toda ti so še vedno prisotni v proizvodnem procesu.

Če se lahko izrazimo pogojno, ropanje bank odkriva tudi kako velike socialne razlike so nastale in kakšno bogastvo nekateri skrivajo v bančnih sefih. Tudi govori o tem, da ni več nihče varen in da največjo korist na koncu izvlečejo varnostna industrija in zavarovalnice. In seveda  kriminal. Na žalost odstotki razrešenih kriminalnih dejanj, da ne govorimo o visokem kriminalu tipa Enron, Parmalat in pri nas podobni poskusi o katerih se v zadnjim mesecih vedno več govori, kažejo, da se ukvarjanje z dobro organiziranim kriminalom ali hoja po robu zakona, posebej če je povezana z oblastjo, splača.

          Tako smo se že približali državni administraciji, kjer je vse več prostora za nepotizem, klientelizem in korupcijo. Ne gre za to kdo je kriv, krivica je v samem sistemu. Gre za to, kako oblast poskuša omejiti nadzor ali pa oči zamazati na način, da se nadzoruje sama, kot se je zgodilo v primeru ukinitve protikorupcijske komisije.

Pri nas je vse več mamil, meje so porozne, naši zakoni prizanesljivi. Le smrtne žrtve, veliki požari, stampeda in podobne tragedije nas občasno spominjajo na to, v katero smer se razvijamo. Podobnih nesreč bo vse več, ker privatni kapital šteje vlaganje v večjo varnost kot strošek, nasproten dobičku in konkurenčnosti.

Odgovorni so se šele od primera Lipa pričeli zavedati nevarnosti, ne le nevestnih lastnikov, temveč tudi vzorcev obnašanja množice na javnih mestih ali športnih manifestacijah. Ta nevarnost ni iz trte izvita, prehitro smo pozabili, da je naša zadnja balkanska vojna pričela na nogometnih štadionih Dinama in Crvene zvezde.

Ne bo dolgo, ko bodo k nam prišle tudi druge navade, cestni  ropi, ugrabitve, dejanja priložnostnih kriminalcev. Tak kriminal je večja nevarnost za navadnega državljana od organiziranega in profesionalnega. Strah državljane prevzame takrat, ko se kriminal razpase med zagrenjenimi in nezaposlenimi marginalnim skupinami. Takšne tudi najhitreje zgrabi panika in taki tudi najhitreje ubijajo. V Latinski Ameriki imajo največ nasilja in umorov na vesti mladoletniške bande. Navaden državljan bo vse pogostejša tarča, visoki kriminal pa se bo internacionaliziral.

          Poglejmo tudi kaj nas čaka na drugih področjih, denimo zaposlovanje. Privatni kapital prinaša velike spremembe. Govoriti o konkurenčnosti in produktivnosti na splošen način ter ju povezovati z višjo zaposlenostjo, prikriva dejanske odnose.

          Za pričakovati je, da bodo privatni delodajalci vse bolj zahtevali strogo hierarhijo in bodo vse bolj nagrajevali vrh. Za hitro doseganje ciljev kapitala (hiter obrat in visoki dobički) bo potrebna dobra organizacija in subordinacija (beseda, ki nam je  ostala v spominu iz časov nekdanje Ljudske armade), posebej v kapitalsko močnih podjetjih. Že vidimo, da zaposlujejo vse več mlajše delovne sile, zato ker jo lahko plačujejo manj, ker ponavadi nima izkušenj, ki jih je treba dodatno plačevati, ker so poslušni, ker jih je moč hitro odpustiti, ker so bolj zdravi ipd. Starejši in ženske, posebej z otroki, bodo vse bolj zapostavljeni. Uspehi podjetja ne bodo toliko odvisni od strokovnjakov kot od spretnosti vodstva. To povečuje povpraševanje po takih kadrih, ki imajo manj moralnih zadržkov in več finančnega znanja o tem kako vrednost podjetja oplemenititi, prej s transakcijami na navideznih trgih (kamor štejem finančno borzo), kot pa v realni ekonomiji.

Ostali, ki podobnih možnosti ne bodo imel, bodo konkurenčnost iskali v zaposlovanju na črno, delu za določen čas (odpuščanje vsaka tri meseca), (absurdnem) študentskem zaposlovanju in podobnih luknjah v zakonu, da ne omenimo čezmerno izkoriščanje drugih faktorjev, kot naravni resursi ali obremenjevanje okolja, za kar naj bi nato plačevali davek vsi.

Približujemo se sistemu, ko bodo zaposleni delali vse več ur, pogosto za isto plačo. Z eno plačo že ne bodo mogli vzdrževati družine, kjer bo v vsakem trenutku vsaj eden nezaposlen. Zato bo  delovna obremenjenost rasla, posebej med očeti družin, ki bodo iskali dodatne zaposlitve, to bo tudi znižalo število prostih delovnih mest, višja bo nevarnost poškodb na delu itn. Vzporedno pa vidimo, da država že klesti socialne pravice, v interesu kapitala, in zahteva linearno znižanje stroškov za zdravstvo.

K temu prištejmo še svetovni trend dolgoročnega realnega padanja plač, znan od 80-ih let naprej, ko je pričela prevlada neoliberalistične ideologije.

To so trendi, ki jih je za pričakovati v Sloveniji zaradi rasti moči privatnega kapitala. Dodajmo pa še trditev, da bo vse večji pritisk na zaposlovanje v javnem sektorju. Po eni strani zato, ker se bodo mnogi poskušali izogniti privatnemu kapitalu. V najmanj razvitih regijah bo javni sektor postajal celo prevladujoč delodajalec. Slaba delovna disciplina pa je že tako v tem sektorju stalno na očeh. Zaradi polarizacije političnega prostora in odmiranja manjših strank je pričakovati še povečan pritisk na politično urejanje politike zaposlovanja v javni upravi.

          Davčni sistem: moderni trendi (posebej pa ob uvedbi enotne davčne stopnje) vodijo v smer visoke akumulacije kapitala, posebej ko se koncept (pavšalno) podpre z razlago, da akumulacija kapitala pospešuje investicije in rast.

          Jasno je, da makroekonomska politika želi popraviti sektorska neskladja, vendar pogosto ukrepi vodijo v nova neravnovesja, s tem pa le še povečuje konfliktnost instrumentov makroekonomske politike, socialno konfliktnost, neproduktivno trošenje in hitro gibanje kapitala, tudi beg v bolj varne kraje.

          Sedanja vladna strategija je preveč splošna in arogantna, da bi do podrobnosti izdelala in javnosti predstavila načrt, kako to preprečiti. Toda tak načrt je tudi zelo težko sestaviti, najlažje je pričeti s preizkušenimi ideološkimi (Washingtonski konsenz) in teoretično okostenelimi stališči (ideja neoliberalizma in tržnega boja).

          Vse to so razlogi zaradi katerih je zelo težko deliti odgovornost iz ponudbe partnerstva za razvoj. Takšno partnerstvo je možno in dobrodošlo, toda z bolj širokogrudnih osnov. To pomeni, da bianco podpisa Janezu Janši ni moč dati. Stvari je potrebno obrniti, pričeti od možnih rezultatov. Moramo imeti vizijo posledic, ki ga določeni koncepti dejansko ponujajo, ne pa kaj si želimo doseči, nato pa sproti krpati. V takšno zaplato bi se lahko spremenilo tudi „partnerstvo za razvoj“. Če pa je cilj večja socialna enakost, nezaposlenost ne višja od njene naravne stopnje, prostor znanju in spretnosti, solidarnost s starejšimi, zapostavljenimi in neenakimi, potem je osnova za razgovor sprejemljiva.

          Zelo črnogled je možen scenarij. Veliko tega niti ne bomo mogli preprečiti, ker je vsajeno v družbeni sistem. Preostane nam, da se nevarnosti zavedamo, da jih poskušamo dojeti preden gremo na volišča, da spregledamo kam merijo določene politične opcije. To je edini način, da se upremo privatizaciji politike, kajti ljudstvu preostane v naši obliki posredne demokracije le še ciklično odločanje na volitvah. Toda pogosto niti ne vemo koga volimo, dokler ni prepozno, dokler ne spoznamo, da se politična elita, ki smo ji zaupali, ne zna spopadati z vzroki, še manj pa imeti načrt, da se ne zgodi (ponovi latinskoameriški) črn scenarij, o katerem smo zgoraj govorili.