NAŠ ODNOS DO OKOLJA - SAMOUNIČEVALSKI PERPETUUM MOBILE

 

Poznavalci zagotavljajo, da bodo vojne v bodočnosti zaradi vodnih virov. V zadnjih štirinajstih letih smo imeli deset najtoplejših let odkar obstajajo kronike. V Sloveniji se smreke v nižjih predelih sušijo. Tropski viharji so zapustili razdejanje, mrtve in še več revščine. V revni Gvatemali so izgube kmetovalcev dosegle 90 milijonov dolarjev. Katrina je povzročila 31 milijard dolarjev škode. Mehika je šele lani zaprla tovarno, ki je proizvajala 60% vsega CFC (fluorogljik) v Latinski Ameriki in ki je s protokolom iz Montreala prepovedan, ker uničuje ozonski plašč. Kmetijstvo je drugi največji proizvajalec plinov, ki povzročajo segrevanje ozračja. Leta 2004 je v Braziliji 900 podjetij uničilo 26.130 km2 gozdov ali Slovenijo in še Istro zraven. Nezakonito gospodarjenje in korupcija onemogočajo učinkovit nadzor. V Mato Grossu, ki je eden največjih svetovnih proizvajalcev in izvoznikov soje in planira proizvodnjo še povečati, so tisoče kilometrov gozdov nadomestile plantaže soje. Nenavadno pri tem je, da je Brazilija pred nekaj tedni predstavila novo vrsto biodizla iz papaje in soje, ki naj bi bil »revolucionarno odkritje 21. stoletja«. V Silikonski dolini se pripravlja novi boom rizičnega kapitala – tokrat v obnovljive vire energije (OVE). Olimpijske igre v Pekingu 2008 pa bodo prave »zelene igre«. To bo imelo tudi velik propagandni učinek, saj je Kitajska pomemben svetovni proizvajalec solarnih naprav.

Najlažje je vključiti kabel v vtičnico v steni. To je prednost, s katero je zelo težko tekmovati. OVE take vtičnice nimajo. So manj popularni predvsem zaradi velikih začetnih vlaganj, zato so potrebne spodbude in subvencije.

Slovenija od vstopa v Evropsko unijo vse bolj posveča pozornost varstvu okolja in OVE, čeprav je zelo zelo daleč od večine ostalih članic. Vedno več spodbud in subvencij se usmerja v uporabo OVE in manj v varčevanje, medtem ko je nekoč bilo obratno. Mogoče bi se lahko pohvalili, da smo visoko na evropski letvici uporabe biomase, toda to je predvsem zasluga naših prednikov in ne nas, ker je po tradiciji Slovenija uporabnik lesa za gorivo. Nekatere zadeve pa so šle v nasprotno smer. Med drugim smo se preveč izogibali stroškom, ki bi kratkoročno obremenjevali konkurenčnost. Toda z gospodarskega vidika razvoj OVE ni le strošek, je tudi priložnost za nove panoge in nova delovna mesta. Obnovljivi viri energije so tudi izhod za naše kmetijstvo in naftno industrijo, čeprav niti približno ne moremo doseči konkurenčnosti denimo Latinske Amerike.

Podrobnosti o tem koliko vlaga Evropska unija v ta sektor, koliko denarja namenja, koliko je Slovenija vključena v program in ostale (pogosto zastarele) podatke, posebej pa kako lahko sami nekaj pri tem storimo, bomo našli na različnih naslovih, predvsem pa o tem svetujejo v Energetskih pisarnah, ki jih je Ministrstvo za okolje in prostor ustanovilo v vseh večjih slovenskih mestih.

Kljub evropski Zeleni knjigi o energetski učinkovitosti, direktivam, slovenskemu energetskem zakonu in obvezam, ki jih nalaga državi in občinam, še nimamo dokončno dodelane strategije. Nacionalni energetski program, ki sicer daje smernice o povečanju uporabe OVE, potrebuje dopolnitve. Toda denarja je še vedno premalo in sistem še premalo privlačen. Proizvajalci in inštalaterji pogosto ne znajo svetovati strankam. So togi in se počasi prilagajajo, pravi Franc Šporn, vodja celjske energetske pisarne, ki opaža, da je iz leta v leto več zanimanja za boljše energetske rešitve, toda predvsem spomladi, ko ljudje pogledajo na račune za ogrevanje ali ob razpisih, ko se deli denar. Več zanimanja za problematiko kažejo mladi in predvsem kmetovalci, ki želijo koristno uporabiti razpoložljivo biomaso.

Dosedanje delo na tem področju je še vedno premalo na očeh javnosti. Najbolj pa primanjkujeta minimalna infrastruktura ter zavest v ljudeh, da storijo kaj več. Sicer v zavest ljudi prihaja spoznanje, da je z energijo treba postopati drugače, da je potrebno varčevati, pa tudi pridelati jo na način, ki najmanj obremenjuje okolje. To ne pomeni le kupiti varčne žarnice, nov hladilnik, ugašati luči ali voziti avtomobil bolj umirjeno. Tudi ni dovolj, da namesto sedanjih koles za zbijanje kilogramov kupimo kolo, ki energijo nog pretvarja v električno energijo, na domačo streho namestimo panel za toplo vodo, pretvarjamo odpadke na kmetijah v metan, se ogrevamo na lesne odpadke ali geotermalno energijo, črpamo vodo iz vodnjaka s sončno energijo ipd.

Ogromne ravne strehe in fasade na trgovskih centrih, vse več parkirišč, ki rastejo kot gobe po dežju, so kot pripravljeni za namestitev fotoelektričnih in termalnih panelov. Toda nič od tega, celo občina Celje ni dala zgleda. Na javne zgradbe ali na toliko propagirano stavbo RITS-a (sedaj napol prazno) in Tehnopolisa v nastajanju nismo postavili enega samega solarnega panela.

Trajnostne spremembe v razvoju OVE, infrastrukture, tehnologije in uporabe, je moč doseči le s sistematičnim in dolgoročnim pristopom. Ne glede na to ali smo sami krivi za segrevanje ozračja, ali pa prihajamo v medledeno dobo, se moramo zavedati, da so spremembe velikanske in jih je potrebno omiliti. Če degradacije okolja ne bomo pravočasno zaustavili, bomo kmalu prispeli v fazo, ko ne bo več moč nazaj. Ustvarili bomo perpetuum mobile, ki bo pospešeno uničeval okolje in pod vprašaj postavil smoter naše civilizacije. Naši potomci pa bodo to opazili v obliki pogostih naravnih katastrof. Tisti, ki bodo imeli denar, se bodo izognili naravnim katastrofam, milijoni bodo trpeli, prihajalo bo do pogostih vojn. S tem bomo tudi dokazali, da smo kot človeška vrsta nagnjeni k samodestrukciji in da nam inteligenca ni mnogo pomagala. Pa bi moralo biti obratno, inteligenca bi morala služiti hitrejšemu tehnološkemu in znanstvenemu razvoju, hitrejšemu zmanjševanju socialnih razlik, večji solidarnosti, in ustvarjanju takih rešitev, ki ne bodo obremenjevali okolje, povzročali spore in vojne.

(Za poglobitev: http://www.prihodnostjeobnovljiva.org/ , www.aure.si  itn.)

           

 

 © Marko Sjekloča in Celjan,  julij 2006
 
Domov
Nazaj