Okrogla obletnica vojaške diktature v Argentini z novim državnim praznikom.

Štiriindvajseti marec je postal argentinski državni praznik, s ciljem, da »imajo bodoče generacije vedno pred očmi, kaj se zgodi, ko se pozabi na pravno državo«. Z zgornjimi besedami je sekretar za človeške pravice Eduardo Luis Duhalde predstavil argentinskemu kongresu projekt novega zakona, s katerim je 24. marec, na dan ko je leta 1976 nastopila vojaška diktatura, postal nacionalni praznik. Istočasno pa je ministrica za obrambo Nilda Garre za javnost odprla vso dokumentacijo iz tega obdobja. Pomen je simboličen, ker ni ohranjeno skorajda ničesar pomembnejšega, a preostanek dokumentacije dokazuje kako je diktatura pohodila pravo in ljudske pravice.

Enotnosti pri vrednotenju novega praznika ni bilo, saj so nekateri želeli, da naj bi to bil »dan bolečih spominov, refleksije in dela, ne pa dan počitka in rekreacije«, kot meni tudi Adolfo Perez Esquivel, nobelov nagrajenec za mir. Matere z majskega trga menijo nasprotno, da bo praznik edini način, da se ljudje še naprej spominjajo tega dne. V takem vzdušju se je zadnji teden celotna Argentina posvetila spominu na dan, ko je najbolj krvava diktatura v vsej zgodovini argentinskih vojaških udarov, ki jih ni bilo malo, pričela spreminjati to deželo po svojem ideološkem vzorcu.

Na ta dan, pred točno tridesetimi leti, je vojaška diktatura vrgla z oblasti predsednico Mario Estelo Martinez de Peron. Pričela je najbolj krvava doba v argentinski moderni zgodovini, v kateri je izginilo na tisoče oseb. Diktaturo bo zgodovina pomnila ne samo zaradi krutosti, temveč tudi zaradi mednarodnega sodelovanja ali tihega pristanka, po „diktaturinem“ svetovnem nogometnem prvenstvu, pa tudi zato, ker je sprožila vojno za Malvine ali Falklandske otoke, ki je bila tudi neposredni vzrok za padec diktature.

Čeprav v demokraciji od leta 1983, je Argentina še vedno pod močnim vplivom tega obdobja. Z njo je neločljivo povezana politična kultura, saj še vedno traja boj za resnico. Politika in javnost še vedno nista popolnoma razčistili kako jo ovrednotiti in dejanja sankcionirati, kljub temu, da so zakone o amnestiji že razveljavili. Nenazadnje tudi zato, ker je ves proces preobrazbe v Latinski Ameriki zelo počasen in težak, saj tudi v Čilu še vedno veljajo nekateri zakoni iz časa diktature, prav tako v Urugvaju.

Nekdanji argentinski predsednik Carlos Menem je leta 1995 pomilostil pet najvišjih vojaških osebnosti diktature, čeprav je kasneje sodišče amnestijo razglasilo za neustavno. Velikih posledic ni bilo, tudi zaradi tega ne, ker nekaterih ni več med živimi, drugi pa so zdravstveno nesposobni ponovno soočiti se s pravico.

Argentina več a priori ne zavrača izročitve argentinskih državljanov. Zavzela je pragmatično stališče, da o vsakem primeru posebej odloča sodišče. Toda vse ne gre po maslu, posebej tli skrit odpor v nekaterih vojaških krogih. Tudi iskrenja med ministrstvi ne manjka. Denimo v zunanjem ministrstvu so po enem od takih sporov nekdanjemu obrambnemu ministru dali vzdevek »armadni sindikalist«.

V tujini sicer sodijo nekaterim nekdanjim vojakom diktature, denimo mornariškemu častniku Ricardu Cavallu, ki ga v Španiji čaka dolgoletna zaporna kazen. Vojaška struktura se boji, da bo  sledilo še več drugih primerov. Nekateri se zato še vedno ne upajo potovati v tujino.

Težava je tudi v tem, da so nekateri sedanji generali in polkovniki, torej najvišji poveljniki argentinske vojske, bili za časa diktature mladi častniki »na terenu«, torej neposredno in globoko vmešani v boj z gverilo in v nezakonito dejavnost vojske. Poveljnik mornarice Jorge Godoy je bil denimo nekdanji kolega iz iste klase omenjenega Ricarda Cavalla. V provinci Tucuman je Antonio Bussi, odgovoren za kršenje človeških pravic med diktaturo v Tucumanu, dolgo časa uspešno nastopal na lokalnih volitvah.

Toda proces odpiranja je že težko zaustaviti. Ne samo, da so sodišča zakone o amnestiji članov vojaške hunte razglasila za neustavna, postavlja se tudi vprašanje ustavnosti predsedniških dekretov, Menema in De la Rue, ki sta v cilju ohranjanja »nacionalne suverenosti« ščitila državljane od izročanja. Vse več je tudi politične volje, to pa pomeni, da predsednik države Nestor Kirchner in drugi izvršni organi kažejo več posluha za zahteve tujih sodnikov.

Vendar s pravne strani pot ni čista. Odločanje o izročanju argentinskih državljanov je prepuščeno izvršnim organom. Pri tem gre predvsem za princip teritorialnosti (Ley 24.467), značilen za države imigracije, ki so ga uporabili tudi v Čilu, ko so dosegli, da se Pinochet vrne iz Velike Britanije in s tem preprečili izročitev Španiji.

V argentinskem primeru je stvar bolj zapletena tudi zaradi tega, ker leta 1978, ko je vojska končala vojno proti subverziji (Istočasno z nogometnim »mundijalom« je potekala še zadnja likvidacija zapornikov pod imenom »solución final« - končna razrešitev), kot so imenovali nezakonite aretacije, mučenja in uboje,država ni bila podpisnica ne Ameriške konvencije o človeških pravicah ne drugih konvencij. Po ustavi pa ni možno soditi dejanjem po novih zakonih.

Tako področje kršenja človeških pravic med diktaturo ostaja bolj politično kot pravno vprašanje. Toda ker v zadnjem času zločini proti človeštvu postajajo vse bolj dejanja mednarodnih razsežnosti, konvencije o mednarodnem preganjanju takih dejanj pa postajajo vse bolj univerzalne, je opaziti, da se tudi Argentina vse bolj nagiba stališču o internacionalizaciji kaznivih dejanj genocida ali množičnega kršenja človeških pravic. Prvi tak korak je bil pristop k Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Zato ni nenavadno, ob izkušnji z diktaturo in tudi pogostih sporov z administracijo ZDA, da se je uprla zahtevi, da podpiše sporazum o izvzetju ameriških državljanov iz pristojnosti mednarodnega kazenskega sodišča. Zunanje ministrstvo to razlaga v prvi vrsti s tem, da bi bilo v nasprotju z zunanjo politiko. Argentina bi s podpisom sporazuma spravila v težak položaj svojega sodnika Luisa Mirena Ocampa, ki je član Mednarodnega kazenskega sodišča, v zunanjem ministrstvu pa so mnenja, da bi sporazum pomenil kršenje mednarodnega prava, tudi dunajske konvencije.

Argentina ima slabe izkušnje z diktaturo in zato želi striktno spoštovati svoje mednarodne obveznosti, med katerimi je tudi pristopnica k mednarodnem sodišču. Argentina je dolžna uskladiti tudi lastne zakone z mednarodnimi konvencijami o kršenju človeških pravic. Za sedaj je na pravnem področju še precej konfuznega, zato bo verjetno politika ponovno prehitela zakone in sodno prakso.

Čeprav je Argentina v preteklosti sodila in obsodila najbolj odgovorne iz vojaške diktature, je obenem omejila preganjanje podrejenih, nato amnestirala, sprejela zakon o odškodnini družinam žrtev, sodila in še sodi odgovornim za ugrabljanje otrok izginulih, je končno leta 1992 ovrgla oba zakona o amnestiji.

Veliko več tudi ni bilo storjenega. Za sedaj je prezgodaj govoriti o tem kakšen bo politični epilog razkrivanja dejanj diktature in posebej epilog samoočiščenja. Čas dela svoje, s politiko je vse manj težav, saj je sedaj na oblasti skupina, ki so bili preganjani med diktaturo. Čeprav so sam predsednik Kirchner in mnogi njegovi sodelavci bili nekoč v tesni povezavi z gverilo in militantnimi peronisti, ideološko levo usmerjeni in preganjani, pa je veliko vprašanje kako prilagoditi pravni sistem. Na tej poti je dan spomina na diktaturo eden od pomembnih korakov k ureditvi pravne države.