Pomembne teme iz izseljevanja v Argentino

           Razen Primorskega dnevnika ostali časopisi v slovenskem jeziku zelo malo prostora posvečajo izseljensko-zamejski problematiki. Predstavitev moje knjige Čez morje v pozabo pod naslovom Še en kamen v sestavljanju mozaika, izpod peresa Marka Jenšterlea v Delu dne 22. decembra, me je vzpodbudila, da nekaj več napišem o temah, ki se tamkaj omenjajo in ki so že same po sebi vprašanja, ki pri nas še nimajo dokončnega odgovora.

Stroka vseh vprašanj iz zgodovine slovenskega izseljevanja še ni postavila, na mnoga še ni dala pravega odgovora. Razlogov je več: prepuščenost raziskovalcev samemu sebi, premalo poznavanje teme, premajhna ambicioznost, strah pred zamerami...

Čutiti je pomanjkanje pravih virov, tako argentinskih, še bolj pa slovenskih (razen kulturne plati, ki jo dolga leta preučuje Irene Mislej). Ko sem prišel do zaključka, da nekatere teze o slovenskih izseljencih ne držijo, sem se odločil, da napišem knjigo. Bralec bo videl, da se ne izogibam pomembnim vprašanjem, posebej ne vlogi naše povojne emigracije med drugo svetovno vojno in njenega sodelovanja z okupatorjem, a tudi ne postopkom druge strani. Iz tega odnosa izhaja specifično obnašanje povojnih izseljencev v Argentini, pri nekaterih celo do skrajnih stopenj frustriranosti in obsedenosti s preteklostjo, kar ni bilo brez negativnih posledic, med drugim na razvoj odnosov znotraj enklave in tudi na vključevanje Slovencev v argentinsko družbo in (ne)zavzemanje položajev v njej.

          Ko govorimo o predvojni generaciji izseljencev, pa o njej v zadnjih petnajstih letih ni nihče poskušal natančneje spregovoriti. Do sedaj je večina del (o obeh generacijah) bila v obliki spominov ali parcialnih strokovnih del. Slednje so pisali predvsem tisti, ki so imeli priložnost Argentino obiskati po nekaj mesecev, ne pa tam tudi živeti. Za razumevanje prave slike argentinskega karakterja in patriotizma pa je to potrebno doživeti. Sem med tistimi redkimi preučevalci izseljevanja, ki so imeli priložnost dalj časa živeti v obeh kulturah in ju tudi natančneje spoznati. Zato je pogosto videti, da je moj pristop argentinsko sociološki, predvsem tam, kjer opisujem elemente asimilacije in upora asimilaciji, kar je do sedaj v preučevanju tega fenomena manjkalo. O asimilaciji v Argentini je namreč nemogoče pisati s stališča slovenske sociologije.

Vsi prikazi, spomini in razmišljanja, ki jih tudi ni malo (na srečo več kot šeststo in še na tisoče biltenov, člankov, časopisov in revij) o vprašanju slovenskega izseljevanja v Argentino, so pomembna iztočnica nadaljnjega preučevanja. Postali bodo dragoceni, posebej, ko prve generacije izseljencev več ne bo. Takrat se bomo tudi – prepozno – zavedli, da jim nismo posvetili dovolj pozornosti.

Toda pomembno je prikazati kako srdit politično – ideološki boj se je bil skozi vso moderno zgodovino slovenskega naroda, tako doma kot na tujih tleh. Ta boj še daleč ni preteklost, ampak ga še vedno spremlja precejšnja doza politične, ideološke in strokovne mediokritete, tudi na najodgovornejših mestih.

Ko govorimo o prvih samostojnih slovenskih diplomatskih poskusih, so ti postali instrument nekaterih »pomladnih« političnih sil, ki so želele pisati zgodovino znova. O tem kakšna je bila naša diplomatska akcija v Argentini v profesionalnem smislu, bi se dalo še kaj več napisati. V naših državnih organih je (bilo) precej politično »primernih«, a strokovno in včasih tudi moralno nekompetentnih posameznikov. Tako je bilo tudi s prvimi diplomatskimi poskusi v Argentini in še drugje. Že rezultati, notranja trenja, ki iz zunanjega ministrstva niso pogosto prišla v javnost, predčasne zamenjave ipd., potrjujejo, da je bilo precej boja v katerem je trpela predvsem stroka. Diplomacija je bila »nedonošenček s številnimi otroškimi boleznimi« in s tem zelo nespretna, kar je moč videti tudi iz moje knjige.

Slovenija v Argentini ni mogla enakopravno delovati v primerjavi s takratno jugoslovansko diplomacijo, ki je slovensko, vsaj na argentinskih tleh, potolkla na vseh točkah. Takratna beograjska struktura je diplomatsko bitko dobivala, toda izgubila je vojno v domačih mejah, v razmerah anarhije, nacionalistične norije, brezvladja, političnega kriminala, nemorale in genocida. Dejstvo, da je Argentina med prvimi priznala Slovenijo, takoj ko je to storila Evropa (!), mojo trditev le podkrepljuje, saj je slovenska diplomacija želela izkoristiti prisotnost slovenske »politične« emigracije v Argentini, da z njeno pomočjo preskoči procese v mednarodni skupnosti in da Argentina Slovenijo prizna še pred Evropo, da bi tako vsaj ena država prebila led, dala Sloveniji mednarodno legitimnost in sprožila proces mednarodnega priznavanja. Toda povojna »politična« emigracija ni imela pozicij v argentinski politiki, da bi to poslanstvo izpeljala, a tudi argentinska politika ni bila pripravljena prehitevati mednarodne dogodke.

Tega samouka slovenska diplomacija takrat ni dojela. Razloge bi našli ne samo v ideologiji in politični orientaciji, temveč sta se čez noč spreobrnili celo etika in morala. Kar je včasih bilo nezaslišano, je postalo medalja, s katero so se nekateri tolkli po prsih in pričenjali zahtevati poplačilo za »zasluge«. Precejšen del slovenske populacije preobrazbe ni sprejel. Če bi take lahkotne preobrazbe bile le predmet posmehovanj, bi bilo še najmanj nevarno. Tako pa so zadeve pričele usmerjati individualne usode in »vrag je odnesel šalo«. Slovenski politični prostor se je polariziral, dvigovale so se barikade in nagrade delile po pripadnosti in bilo je potrebno kar precej naporov in tudi časa, da smo prebredli do leta 2004, ko smo spoznali, da se v nekatere politične vrste sramežljivo vračajo toleranca, strokovnost in spoznanje, da je potrebno očistiti svoje vrste skrajnih primerov (posebej politične in ekonomske) nemorale. Vendar bo potrebno še nekaj časa, da bodo vsi spoznali kaj pomeni načelnost in poštenost v politiki in da »rušenje od znotraj«, pranje umazanega perila ipd. spada v politično nepismenost, čeprav je postala nekakšna stalnica v zadnjih dveh desetletjih. Tudi nadut nastop z ideoloških pozicij brez temeljitejšega poznavanja in spoštovanja lastne zgodovine nekaterim novim, predvsem pa mlajšim politikom, ni vzeti za kvaliteto.

Za primer le napad z desne na Zmaga Jelinčiča zaradi spomenika Titu. V Argentini so denimo nekateri šli v popolnoma drugo smer in ulice poimenovali po skorajda vseh predsednikih in diktatorjih, razen najbolj kompromitiranih iz vojaške diktature.

Mogoče so taka nihanja in preobrazbe v Sloveniji marsikomu ušli s pogleda, toda za nas, ki smo več let ali desetletij bivali v tujini, je to toliko bolj opazno in očitno.

Verjetno sedaj lažje razumemo zakaj bi med staro generacijo izseljencev v Argentini bilo težko najti posameznike, ki so takoj in odkrito podprli slovensko samostojnost. Podobno se je že zgodilo. Mnogi Primorci so cenili Kraljevino Jugoslavijo, ker je bila domovina matice slovenskega naroda, resnice o partizanskem odporu pa niso mogli mnogi sprejeti še v letu 1943. Nauk je na dlani: obe pretekli politični organizaciji slovenskega naroda (Kraljevina Jugoslavija in SFR Jugoslavija) sta bili korak naprej k nacionalni emancipaciji in nobena politična organizacija ni tako dobra, da se ne bi iskala še boljša. To velja tudi za sedanjo (!).

Kdor pozna razmere v katerih so se razvijale emigrantske skupine v Argentini, pomanjkanje informacij, argentinske dnevne politične potrebe, bo razumel zakaj tako. Napačno pa je bilo iskati zamere, nato kaznovati te izseljence in jim postavljati ultimat, kot je to v nekem trenutku slovenska diplomacija storila. Posledica pa je, da ima Slovenija danes med nekaterimi izseljenci odkrite sovražnike, pa tudi ostali gledajo na Slovenijo izpod (»levega« in »desnega«) očesa.

Verjetno je vzrok temu nepoznavanje razmer, nespretnost in naivnosti zunanje politike nastajajoče Slovenije, ki se je poskušala odreči dela svoje emigracije in usposobljenih diplomatskih kadrov, na koncu pa se je le morala opreti na dobro izšolano »beograjsko generacijo«, čeprav selektivno in z ideološkim predznakom. Vemo tudi, da je Hrvaška sprva »beograjsko generacijo« odrezala, pa je bila na koncu prisiljena poklicati vse te diplomate na pomoč.

Bilo je moč izogniti se diplomatskim spodrsljajem, toda tako, da se nadobudni novi in neizkušeni »pomladni« politiki oprejo na vse, ki so sposobni prispevati delček k skupnemu cilju. Vemo pa, da tega (predvsem iz ideoloških razlogov) ni bilo, da se je poskušalo vse staro izbrisati in zgodovino pisati na novo, čeprav se v javnosti še danes ponavlja, da Slovenija nima dovolj usposobljenih diplomatov.

Če bi skrajnost prevladala, bi verjetno imeli danes več grobov, slovenska pot pa bi bila bolj podobna hrvaški in bi sedaj tudi bila ob Hrvaški, ne pa tam kjer trenutno je – v Evropi, na strani premišljenih, ne pa ekstremnih.

Pa čeprav je na koncu prevladalo več razuma kot nerazuma, je kljub temu Slovenija pri izgradnji gospodarskega modela imela precej težav, tako zunanjepolitičnih kot notranjepolitičnih, tudi z neprimerno privatizacijo in korupcijo, kar vse je bilo moč predvideti, seveda ne z mižanjem na eno ali oba očesa ali s poskusi načrtnega izključevanja in monopolizacije, temveč s preučevanjem drugih izkušenj, negativnih in pozitivnih, med njimi tudi skoraj dvestoletnega argentinskega kapitalizma. Ker tega ni bilo, sedaj plačujemo napake: nekateri bolj, drugi manj, nekateri izbranci pa sploh ne, ravno zaradi takih »napak«. Vsega tega pa ni bilo treba.

Na žalost kaže, da prvi integralno postavljam ta vprašanja. Na žalost zato, ker se to dogaja kar osemdeset let po prvem velikem valu slovenskega izseljevanja. Zato upam, da bo končno sprožen alarm. Ne smemo dovoliti, da se degradirajo osnovna vprašanja iz naše preteklosti in posebej boj, za katerega so prejšnje generacije dajale tudi svoja življenja. Obstaja še precej neznanih točk iz naše preteklosti, ki jih je potrebno odpreti, predvsem pa ne smemo dovoliti, da se del naše zgodovine pozablja ali da se celo poskuša prevrednotiti. Živimo v času, ko bo vse težje odgovarjati na  vprašanja povezana z izseljevanjem, ker odhajajo še zadnji iz generacije izseljencev, ki so to zgodovino ustvarjali. Zato bi bilo dobro razmisliti in se organizirano lotiti skupnega projekta, kajti delo je za enega preveč naporno, osebno zadoščenje nikakršno, ko bodo izgubljeni dokumenti, ki jih mnogi tudi nevede uničujejo, pa bo prepozno, najsi bo družbena volja še tako visoka in denarja še tako veliko.

 © Marko Sjekloča

Primorski dnevnik 25. Februar 2005