Novi zločinci po starih poteh

Ni slučajno, da so se novi balkanski vojni zločinci poskušajo skriti v Južni Ameriki. Dogaja se nekaj podobnega kot z njihovimi ideološki predhodniki pred šestdesetimi leti. Toda razmere so se spremenile, v Južni Ameriki se ni več moč varno skriti.

Zakaj so Milan Lukić, Nebojša Minić in verjetno še kdo drug od najnovejših srbskih osumljencev za zločine proti človeštvu izbrali Argentino za skrivališče? Razlogov je več. Prvi je najverjetneje ta, da je ves povojni čas Argentina odgovarjala negativno na vse zahteve za izročitve vojnih zločincev. Vse dokler se ni obrnilo z ostarelim Dinkom Šakićem, ki so ga leta 1999 vsilili Hrvaški.

Od največjih zločincev v novejši zgodovini, kot Adolf Eichmann, Erich Priebke, Josef Mengele, Hrvati Ante Pavelić, Vjekoslav Luburić in drugi, nekateri Slovaki, Ukrajinci ..., vsi ti so v nekem trenutku stopili na argentinska tla. Najbolj zloglasni dolgo časa niso ostali. So bili preveč znani in tudi v Argentini izpostavljeni, kljub izdatni pomoči oblasti. So pa »drugorazredni« tipa Šakić, našli v Argentini resnični mir in večina je umrla naravne smrti. Torej, če nisi najbolj razvpit zločinec svetovnega kalibra, se je pokazalo, imaš mnogo možnosti, da v Argentini v miru preživiš preostale dni svojega življenja in občasno odpotuješ v Evropo s ponarejenim dokumenti. Oblasti so bile pripravljene nuditi pomoč, računati pa je bilo tudi na izseljensko kolonijo, kar je drugi pomemben razlog, da je Argentina privlačna za skrivanje.

          Takšna je verjetno še vedno logika tistih, ki še prihajajo skriti svoje sledove. Toda Argentina je sedaj nekaj drugega. Ima mednarodne obveze kot članica Interpola in jih tudi izvršuje, kajti želi se znebiti vtisa raja za vojne zločince. Drugič, sooča se z lastnimi zločini iz preteklosti, ki jih prepočasi, toda vztrajno rešuje. Uvoženih zločincev se tudi zato poskuša čim prej znebiti. Kar pa je še pomembneje, ni več država diktatorjev in samozvancev, kar pomeni, da nova politična elita želi državo umestiti v vrste modernih svetovnih demokracij, ki jim je za zaupati, sledi svetovnim dogajanjem in se želi obvarovati pred uvozom vsega negativnega, naj bo to mednarodni kriminal, vojni zločinci, neoliberalizem in podobne skrajnosti.

          Statistični podatki kažejo, da je v Argentini verjetnost, da odkrijejo kršilce zakona, manjša kot v Evropi. Toda za tuje kriminalce to ne velja. Argentinci imajo preveč opravka z lastnim kriminalom, da bi tolerirali tuj. Če že lastnega ne morejo učinkovito preganjati, pa tujega precej lažje. Mogoče še lažje kot v Evropi. Namreč tujec je v Argentini, ki že več ni dežela množične imigracije, zelo viden. Ni se moč skriti kot je bilo mogoče tik po vojni ali prej, ko so to deželo sistematično naseljevali. Imigrant lahko tudi zelo dobro govori špansko, toda argentinske španščine se lahko naučiš le v Argentini, pa še za to je potrebno veliko let ali pa prej nikoli, kajti tujega naglasa se je skorajda nemogoče znebiti, razen če v Argentino nisi prispel kot otrok. Ne moreš si tudi privoščiti previsokega standarda, ker te v tej državi z gospodarskimi težavami takoj opazijo. Če vse to uspeš prikriti, pa je za prikrivanje kulturne drugačnosti potrebno nekaj desetletij asimilacije, včasih pa je še to premalo. Prej ali slej te kdo opazi in tudi prijavi, tako kot se je zgodilo z nekdanjim ustaškim poveljnikom Dinkom Šakićem ali srbskim neočetnikom Minićem, ki se je dve leti skrival v Mendozi ob čilski meji.

Skratka, Argentinci ne marajo več tujih kriminalcev in zločincev, lahko jih je odkriti in njihova sodišča se jih rada hitro znebijo. Denimo za ekstradicijo je potrebno več mesecev, včasih tudi let pravnih postopkov. Ta inštrument se pogosto uporablja kadar se hoče zavlačevati. Toda v primeru uporabe ponarejenih dokumentov je moč iskano osebo takoj izgnati. Tako je Argentina postopala z znanim pedofilom, nekdanjim nacistom in vodjem nemške izseljenske kolonije iz Čila Paulom Schaeferjem, ki se je tudi na kratko skril v Argentini.

Če so imeli nekoč od tega koristi, če so jim gradili vojaško letalstvo, organizirali tajne službe, prinašali naropano zlato ipd., danes Argentina od teh oseb koristi več nima, le še škodo, zato ni verjeti, da bodo v tej državi ostali, če jih odkrijejo.

          Verjetno se je lažje skriti v Mehiki, Braziliji ali še kje, kjer so komunikacije slabše in kjer tudi lokalni organi niso pozorni. Lukić je prvo poskušal poiskati skrivališče v Braziliji. Toda tam je veliko težje z logistiko, ker ni rojakov, ki bi mu pomagali pri skrivanju. Verjetno je Davorin Sadar podobno razmišljal, ko je izbral zatočišče v Mehiki. Verjetno bi se tam še nekaj časa skrival, če ne bi napravil napako in se pojavil na ameriški meji.

Toda ... Kdo bi zdržal celo življenje zabit v neki vasici, v popolnoma drugačni kulturi, kjer pogosto še špansko ne govorijo? Ali nekje v brazilskem mestu ob Amazonki, z drugačnimi potrebami in navadami in z željo zapraviti denar, zaslužen na nepošten način?

Za razliko pa v Argentini živijo sonarodnjaki, ki lahko pomagajo. Tudi življenje je tamkaj najbolj podobno evropskemu. Težava je v tem, da Argentina ni več pripravljena sprejemati teh posameznikov. Verjetno odkrivam potencialnim kriminalcem kam se naj skrijejo. Toda odkrivam tudi kriminalistom kje naj iščejo. Ko sem pisal pred leti o finančnih špekulacijah v Argentini sem imel isto dilemo pred očmi. Toda na koncu sem se odločil, da članek objavim, čeprav je v Sloveniji odkrivanje te vrste kriminala še precej v povojih, kadrov pa premalo ali premalo usposobljenih. 

Zgodovina je pokazala, da so vojni zločinci ljudje, ki se bojijo tudi lastne sence. Z razlogom, kajti nikjer niso varni. Preganjajo jih mednarodne konvencije. Židovski lovci na zločince so še danes na sledi hudodelcem iz druge svetovne vojne. Najhujši jugoslovanski zločinci jo niso odnesli nič bolje. Če jih niso v prvih letih po vojni obsodila sodišča, tudi ugrabili, kot Izraelci Adolfa Eichmanna, likvidirali maščevalci, kot Hrvata Luburića in Pavelića, je izsledila roka pravice, kot Dinka Šakića. Sicer pa se je večina, manjšega kalibra, skrila do konca življenja in umrla v anonimnosti, pod tujim imenom in v večnem strahu pred vsakim neznancem.

          Tako bo tudi z novimi zločinci. Toda po vsej verjetnosti tokrat  ne bo več raja za zločince kot nekoč Argentina in Brazilija. Ne pozabimo tudi ZDA, ki so za lastne potrebe uporabile številne, ki bi sicer v Evropi končali na vislicah. Nekdanji član SS von Braun je celo postal ameriški nacionalni heroj. Sedaj je drugače, ne sicer kot bi pričakovali, pa vendarle ni lahko se skriti. Globalizacija zahteva od držav ne samo, da so gospodarsko učinkovite, ker bodo sicer reproducirale le revščino in ne napredka, pač pa da se tudi pravno vključijo v mednarodni sistem, sicer bodo izolirane. To na eni strani zadeva tako velike zločine, kot je genocid, kot tudi ostali kriminal, kot pranje denarja, korupcija ali terorizem.

          V zadnjih letih je k zaostritvi kontrole pripomoglo še širjenje terorizma. Argentina in druge države Latinske Amerike so pristopile k uresničevanju mednarodnih protiterorističnih konvencij, posebej tistih o financiranju terorizma in pranja denarja. Na ta način je za kriminalce, naj bodo vojni ali gospodarski, vse manj prostora. Če so nekoč izkoriščali različne politične interese, je globalizacija ne samo olajšala gibanje in financiranje kriminala in terorizma, pač pa tudi koordinirala iskanje prestopnikov. Globalizacija  je dvostranski proces. To pomeni, kdor bo zaviral razvoj mednarodne skupnosti, bo občutil tudi negativne posledice globalizacije.

          Vendar pa vse ni tako transparentno. Vidimo, da celo največja svetovna velesila poskuša krojiti svet po svojih modelih in enostransko. Dve leti po intervenciji v Iraku pa tudi sama spoznava, da je ta intervencija bila velika napaka, da vse mogoče manipulacije in tisoči pobitih Iračanov ter milijarde porabljenega denarja, niso bili dovolj, da bi se enostransko odločalo o svetovni ureditvi. V mednarodni skupnosti se največ lahko stori s sodelovanjem, s kompromisi, z dobro voljo, z medsebojno pomočjo. Ko bo prišlo do tega, tudi ne bo več zatočišč za kriminalce ali vojne hudodelce, ne bo vzrokov za terorizem in tudi ne širjenja terorizma. Rešitev je le v enakih pravicah za vse, v širjenju demokracije in pravne države.

Tega po drugi svetovni vojni ni bilo, zato tudi ni bilo moč pripeljati pred roko pravice vse zločince. Posledica so bili Kongo, Ruanda, Bosna itn. Tisti, ki so ščitili zločine in kriminal pa so so sedaj tudi sami soočeni s podobnimi težavami. Dokler sami niso postali žrtve se niso dovolj ozirali na težave drugih. ZDA so izročile Jugoslaviji Artukovića in Argentina Šakića Hrvaški in to je bilo vse. Danes, ko je terorizem zajel tudi največje države sveta, ko fundamentalizem ogroža tako zahod kot vzhod, sever in jug, je veliko več pripravljenosti na sodelovanje. Na žalost pa je sedaj tako, da se lastne težave poskušajo prikazati kot svetovni problem, bolj kot to je. Namreč večina držav sveta se ne sooča s terorizmom, ker ga tudi niso sprožile. Toda s terorizmom ne moremo nikoli biti na jasnem, ker žrtev ne izbira.

Vendar pa je čas, da se zadeve obrnejo. Ni dovolj poiskati vojne hudodelce. Dejansko so zločinci tipa Minić ali Lukić tudi sami žrtve psihotičnih razmer, ki so značilne za čas skupinske histerije. Treba je odločno pokazati na vzroke zla. Kdo je sprožil muslimanski fundamentalizem in terorizem? Kdo je sprožil najnovejšo balkansko vojno? Kdo je kriv za desetletja afriških genocidnih režimov?

V tem trenutku bodo konkretni primeri postali drugotnega pomena. Kajti ne bo več pomembno toliko ali bo denimo Lukić izročen Hagu ali Beogradu, verjetno je to bolj pomembno za Lukića, ker trdi, da ga v Beogradu poskušajo ubiti. Takšne taktike izogibanja in iskanja nižjih kazni niso pomembni, to je stvar sodišč. Toda stvar je mednarodne politike, da demokratizira mednarodne odnose, da se odreče enostranskosti in da upošteva pravice in zahteve šibkejših. In to preden pride do tako zapletenih situacij, da postane žrtev ves svet, ker pač nekdo na ves glas kriči, ne želi pa videti, da je sam povzročitelj lastnega gorja. Kot pogosto pravimo, kar si sejal, boš žel. Na žalost pa je danes tako, da plačajo predvsem nedolžni.

Na Balkanu smo si gorje povzročali pogosto sami, največkrat tudi v tesni povezavi z mednarodnimi razmerami. Izgubljali smo pri tem samokontrolo in posebej sposobnost zločine primerno kaznovati. Prepogosto smo vse to prilagajali političnim potrebam. Ponovno je svet pritaknil svoj del krivice. Četniki, ustaši, Beli orli, Arkanovci, take in drugačne baretke, so plod predvsem politike in njeno sredstvo, čeprav se jih politika kasneje poskuša odreči. So le končni proizvod neuspešne in genocidne politike in ideologije. Če bi spoštovali mednarodni pravni red, za katerega skrbijo Združeni narodi, odgovorne pa so zanj vse države, posebej pa tiste najmočnejše, bi verjetno ne bilo raznih »balkanskih kotlov«, »ruand«, »kolumbij«, »afganistanov« in »irakov«. Predvsem pa ne bi bilo zločinov in zločincev, ki bi jih nato bilo potrebno iskati po patagonskih ali amazonskih vaseh.