Nove pobude v gospodarskem integriranju v Južni Ameriki.

Integracijski procesi v Latinski Ameriki dobivajo nove smeri, vzpodbujeni s političnimi in gospodarskimi spremembami v svetu. Nastaja Južnoameriška unija in v tem okviru prosta carinska cona desetih držav s 350 milijoni potrošnikov.

          Pred štirimi leti so vzniknile pobude za nastanek južnoameriške integracije v katero bi bile vključene države Andske skupnosti in Mercosur. Vzroke zanjo ni težko najti, saj se je ideja razvijala predvsem kot proti predlog ameriškemu zavzemanju za integracijo celotnega kontinenta. Toda interesi štiriintridesetih držav so tako različni, da je ameriška integracija, čeprav naj bi formalno prvega januarja pričeli intenzivni razgovori, povzročila le to, da se je nekaj držav južne Amerike, predvsem Brazilija Venezuela in Argentina, pričelo zavzemati za integracijo, ki bi zajela le države južnega dela dvojnega kontinenta.

          Oktobra je podpisan sporazum o brezcarinski coni med Mercosur in Andsko skupnostjo, vrhunec pa bo letos dosežen z nastankom Južnoameriške skupnosti narodov ali Južnoameriške Unije (imena še niso izbrali) 9. decembra 2004 v perujskem mestu Cusco. Datum ni izbran brez simbolike. Namreč na ta dan se praznuje obletnica bitke pri Ayacuchu pred 180. leti, v kateri so južnoameriški revolucionarji zadali odločilni udarec španskim kolonizatorjem. Toda ta dan je bil tudi datum, ko so Južnoameričani poslednjič delovali v veliki enotnosti.

          Ali bo ta simbolika pomagala k uspešnemu startu nove integracije, ki ima v načrtu ne samo ekonomsko integracijo in enotno valuto, pač pa tudi politično in institucionalno enotnost? Med poznavalci mednarodnih razmer je veliko skepse. Namreč že dosedanja kolebanja znotraj andske skupnosti, pa padci in pobiranje Mercosurja v dobrem desetletju svojega obstoja, navdajajo z dvomi. Na drugi strani nekateri menijo, da je nova skupnost zastavljena bolj po meri Brazilije kot po meri drugih. Še več, Čile ne namerava postati polnopraven član. Zadovoljen je s sporazumi, ki jih ima z ZDA, Kanado, Mehiko, Evropo in s približevanjem azijskim državam. Tudi v Urugvaju so previdni in pričakujejo «več vsebine«. Kolumbija in Peru pa sta že tako precej politično vezana na ZDA in to poskušata pretvoriti v konkreten gospodarski kapital.

          Zavedajoč se teh pomanjkljivosti, pa države Južne Amerike vleče skupaj tudi potreba po organiziranem nastopu v konkurenci Evropske unije in NAFTA. Kar zadeva gospodarskih potencialov, bo nastal največji blok držav izvoznic kmetijskih pridelkov ter blok, ki razpolaga s pomembnim rudnim bogastvom.

Pri tem je potrebno poudariti, da srednjeameriške države, severno od Panamskega kanala, ostajajo zunaj. Sicer pa to ni nenavadno, saj predstavljajo poseben sklop držav, ki nima veliko skupnega, ne politično ne ekonomsko, z državami Južne Amerike.

To je bilo videti tudi v predvolilnem boju v ZDA in posebej v samem volilnem procesu, ko so opredelitve emigrantov iz teh držav v ZDA, konzervativne narave, a predstavljajo 90 odstotkov vseh imigrantov iz Latinske Amerike, odločile volitve v prid Georgea Busha. Tudi gospodarstva teh držav so premočno navezana na ZDA, da bi lahko samostojno delovala, kot denimo države Južne Amerike.

          Glede na to, da je najnaprednejša latinskoameriška integracija Mercosur uspela uresničiti le 30 odstotkov podpisanih sporazumov, pa strokovnjaki postavljajo vprašanje nacionalizma in narcisoidnosti, ki naj bi bili pomembni zapreki k usklajevanju stališč. Postavljajo si vprašanje ali naj bi to bila le nova »retorika za podžiganje latinskoameriškega nacionalizma«.

          Na drugi strani pa je jasno, da bo nov mehanizem politično toliko uspešen koliko bo uspešna Brazilija v svoji zunanji politiki. Brazilija potrebuje integracijo tudi kot odskočno desko za prehod iz nekdanje mednarodne samo izolacije v pozicijo pomembnega svetovnega političnega in ekonomskega igralca. Prvi večji korak pa naj bi bili njeni napori, da postane stalni član Varnostnega sveta OZN, kjer ima verjetno že zagotovljeno podporo ZDA.

          Najbolj zanimivo pri tem je dejstvo, da ZDA podpirajo brazilska prizadevanja, da se postavi na čelo politično- ekonomskih gibanj. To sicer ni v nasprotju z njeno doktrino, kajti dosedanje neenotno obnašanje Latinske Amerike in številni »svobodni strelci« so za ZDA bili največji glavobol. Ob brazilskem vodstvu pa ZDA računajo, da bodo imele močnega in sposobnega partnerja, ki bo v interesu vseh stabilizacijsko vlival na neurejene politične in gospodarske razmere, ki pogosto vznikajo sedaj na enem koncu latinske Amerike drugič na drugem, da ne omenjamo eksplozivne Karibe, kjer je videti, da pobudo prevzema – nihče drug kot Brazilija.

          V tem trenutku je težko predvideti ali bo nova široka integracija uspešna, vsaj na ravni kot jo je dosegel Mercosur. O stopnji, ki jo je dosegla Evropa pa je, kljub temu, da je ta integracija velika inspiracija vsem integracijskim gibanjem na ameriškem kontinentu, za sedaj iluzorno govoriti, kajti Evropa je za to potrebovala več kot štirideset let.

© Marko Sjekloča

Večer, novembra 2004