(Ne)zaželeni imigranti

          Latinska Amerika je predstavljala za nekatere emigrante upanje v boljše življenje, za druge upanje, da bodo obogateli, mnogi so bili zadovoljni že z dejstvom, da niso bili več politično preganjani, drugi, da so lahko zadovoljevali svoje nenavadne nastranosti, nekateri spet so bili srečni, da so našli zatočišče pred policijo. Paul Schäfer je poseben primer, ker je vsakega po malem.

Zadnjih osem let ga je iskala čilska pravica, na koncu pa so ga našli v Argentini, kjer je mirno živel, verjetno prepričan, da je ušel pravici, tako kot mnogi drugi z mračno preteklostjo. Kaj je ta nemški izseljenec zakrivil, da je moral bežati iz Čila?

Vroče mu je postalo pod nogami, ko je pred osmimi leti ugotovil, da ga tudi močne povezave z visoko politiko ne morejo več zaščititi. Tako je zadnja leta nemoteno živel v sosednji Argentini, v luksuzni privatni četrti mesta Tortuguitas, dokler ga niso aretirali na zahtevo čilskega Interpola. Čilska pravica ga išče zaradi korupcije, seksualne zlorabe mladoletnikov, sodelovanju v ugrabitvah in izginotju zapornikov, v Nemčiji ga že skoraj petdeset let iščejo zaradi zlorabe mladoletnikov, v Franciji pa ugrabitve in mučenja. Paul Schäfer je primer, ob katerem je moč občutiti skrajno moralno degradacijo avtoritarnega političnega sistema, v povezavi s psihopatskimi nagnjenji in moralno sprijenostjo osameznika

          Paul Schäfer je konec druge svetovne vojne dočakal kot triindvajsetletni kapo nemškega Wehrmachta. Še kot otrok je izgubil oko, nato je bil član hitlerjugenda, med vojno pa je bil v sanitetnih enotah. Leta 1959 je ustanovil evangelistično sekto, prevzel skrb nad otroki, toda kaj kmalu so ugotovili, da otroke seksualno izrablja. Pred nemško policijo je z nekaterimi drugimi člani sekte pobegnil v Belgijo, leta 1961 pa je privabil v Čile tristo sonarodnjakov, ki so kupili v bližini naselja Parral na jugu države tisoč tristo hektarjev zemljišča ter ustanovili izvenjuridično versko kolonijo z imenom Podporno in vzgojno društvo dostojanstvo (znano bolj pod skrajšanim imenom »Colonia Dignidad«), naziv, ki danes zveni predvsem tragikomično. Kolonijo so obdali z žico in postavili po vojaško organizirano in oboroženo stražo.

          Prvi je pobegnil iz kolonije že leta 1966 Wolfgang Müller. Toda kolona so uspeli utišati, ga obsodili na zaporno kazen »zaradi kraje konja«, tako da je le malo kdo slišal kaj se dogaja v koloniji. Leta 1968 je pobegnil še Heinz Kuhn, ki je nato pomagal še številnim drugim ubežnikom. Čilska družba se je medtem osvobajala primeža vojaške diktature in po letu 1991 je tudi širša javnost izvedela kaj se v resnici dogaja v nemški “verski” koloniji. Končno je tudi čilska pravica postala toliko samostojna, da je lahko, kljub močnim pritiskom politike, vzela pod drobnogled dogodke v koloniji.

          Prišlo je na dan, da tristo nemških članov kolonije in sto čilskih državljanov živi v suženjskih razmerah, vodja Paul Schäfer pa sistematično zlorablja njihove otroke. Poročeni so morali živeti v ločenih skupnostih, od staršev so ločili tudi otroke. Starejše in mlajše so vzgajali v lastnih šolah v duhu popolne vdanosti vodstvu, predvsem Paul Schäferju. Kolonija je imela skrivne podzemeljske prostore, letališče in letalsko kontrolo, gospodarstvo pa je bilo organizirano tako, da je bila neodvisna od zunaj.

V prvih letih čilske vojaške diktature so v podzemeljskih prostorih kolonije sezidali zapore, kjer je vojaška tajna služba DINA mučila nasprotnike diktature. Skozi te zapore naj bi šlo sto dvajset zapornikov. Za nekaj izginulih in mučenj je obtožen tudi sam Schäfer, ki je rad žgal podplate zapornikov. Le zamislimo si lahko grozo ujetnikov, ko so pred seboj zagledali nekdanjega nacističnega vojaka z gorilnikom v roki. Kasneje so sistematično odstranili trupla in dokaze, podzemeljske prostore pa spremenili celo v svinjake. Le malo prič je ostalo živih, priče so v glavnem nekdanji agenti tajnih služb.

Okoli kolonije se je dogajalo še marsikaj. Tako je nekoč v njeni bližini izginil ameriški popotnik židovskega rodu, izginotje katerega pa so nekateri kasneje poskušali opravičevati, češ, da je bil vohun tajnih služb. Kdo ve ali bodo ta in podobni primeri sploh kdaj pojasnjeni.

          Leta 1991 je demokratično izvoljeni čilski predsednik Patricio Aylwin ukazal kolonijo zapreti, toda s pomočjo močnih vezi je vodstvo kolonije uspelo zemljišče prepisati na posameznike in praktično je kolonija, ki sedaj meri že 15 tisoč hektarjev, obstala vse do danes. Zaradi pritiskov, groženj ali strahu pred zunanjim svetom, so kolonisti ostali. Moralo pa je preteči kar pet let, da so sploh lahko izdali ukaz za Schäferjevo aretacijo. Toda ta se je od avgusta 1996 skrival v podzemeljskih prostorih kolonije, kmalu pa pobegnil v Argentino. Medtem so čilska sodišča sedem vodij kolonije obsodila na kratkotrajne kazni, ki pa na koncu niso končali v zaporu.

          Danes je kolonija odprta, vodijo pa jo še vedno nekateri, ki so nekoč podpirali in skrivali Schäferja, mu nato omogočili pobeg, sedaj pa so »veseli, da so ga ujeli«, kajti »mora odgovarjati pred pravico«. Ti in desničarski politiki, ki so mu pred desetletjem nudili vso pomoč, so se ga sedaj odrekli.

          Čeprav Schäfer ni vojni zločinec, pa je primer, ki kaže kako so nacistične metode preživele vojno in nacizem in v Latinski Ameriki našle plodna tla za neoviran razvoj. Verjetno se bo Schäfer kmalu pojavil na sodišču zaradi korupcije, zlorabe mladoletnikov, ugrabitve, mučenja in ubojev, tudi utaje davkov, toda v ozadju bo vedno visela senca genocidne ideologije, ki ji v tem primeru ni moč soditi. Vprašanje je ali bo preiskava sploh prišla zadevi do dna, saj so vmešani ne samo vodstvo kolonije, pač pa tudi člani nekdanje vojaške diktature, podjetniki, odvetniki in sodniki, vojaško in policijsko osebje, celo nekateri desničarski senatorji.

          Ob tako razvejani organizaciji bo zato zelo težko povezati vezi in pridobiti dokaze. Težko je verjetno, da bodo sploh kdaj odkrili trupla, čeprav se govori, da so zakopana na skrivnem območju kolonije. Toda na petnast tisoč tristo hektarjih jih bo težko odkriti, če so sploh še tam in jih niso prenesli, tako kot so v zadnjih letih diktature napravili z drugimi skrivnimi grobišči, ko je bilo jasno, da se že bliža demokratizacija.

          Latinska Amerika je imela posebno vlogo pri preživetju genocidnih ideologij. Čeprav se je velik del »političnih« emigrantov ob prihodu v Latinsko Ameriko po drugi svetovni vojni posvetil le svojemu družinskemu življenju, pa je del ambicioznih poskušal postaviti bolj ali manj velike kopije nekdanjih režimov. Eden takih je bil denimo Klaus Barbie. Drugi so se borili za preživetje, kot Adolf Eichmann in Rudolf Mengele. Prvega je leta 1960 ugrabila izraelska tajna služba, drugi pa se je tri desetletja skrival po Argentini, Paragvaju in Braziliji, dokler ni doživel srčni infarkt v psihično poraznem stanju zaradi dolgih let skrivanja.

          V Latinski Ameriki je preživela sprijena morala, preživele so militantne oblike organiziranja in avtoritarne oblike vodenja, izkušnje, ki so se natančno uporabile v koloniji »Dignidad«. Medtem ko lahko osebni moralni izprijenosti uprizorimo sojenja, je le redka priložnost, da sodimo izprijenim ideologijam. Ne obstaja še način kako jih zajeziti, kaj šele preprečiti, da se sploh porajajo. V Nürnbergu so sodili le samemu vrhu nacistične ideološke skupine. Pač pa so se po vojni raztepli po svetu tisoči „kapov“, ki so širili ideje, kljub temu, da je njihove prve zagovornike doletela kazen. V Jugoslaviji smo ideologiji, glavnim njenim nosilcem, delno njenim posledicam, sodili na Rupnikovem in Mihailovićevem procesu. Ante Pavelića je v Argentini zadela krogla atentatorja. Na Japonskem so dolgoročni cilji povojne ureditve rešili cesarja podobnega. Tudi fašistični ideologi, voditelji in ostali svojega »Nürnberga« niso imeli.

          Postavlja se vprašanje, kakšna bi bila povojna ureditev če bi uspeli vsem sprožiteljem druge svetovne vojne soditi za njihova dejanja? Postavlja se še drugo, globlje vprašanje, kaj bi se zgodilo v Evropi, če bi nürnberško sodišče nadaljevalo s svojim delom v stalni obliki? Ali bi imeli primere Ruande, Bosne ipd.? Na to je težko odgovoriti, toda jasno je, da razmere po vojni niso bile v prid mednarodnega nadzora nad dogodki v posamičnih državah.

          Če se vrnemo k Latinski Ameriki, ekonomsko politična struktura v tipično imigrantskih državah v letih po drugi svetovni vojni ni ločevala imigrante po njihovi ideologiji ali ciljih, pač pa predvsem po tem koliko so lahko koristni. Je pa značilno, da na tem kontinentu niso poznali kaznivega dejanja vojnega zločina in da so institut genocida ali zločina nad človeštvom spoznali šele po sprejetju mednarodnih konvencij v okviru Združenih narodov.

Pred tem pa je veljala vladavina interesov, zato je bil kapital dobrodošel ne glede na izvor. Bil je tudi čas vladavine perverznih in diktatorskih ideologij. Seveda te ne bi bile posebej plodne, če se ne bi razvijale pod okriljem prevladujočih globalnih doktrin v mednarodnih odnosih. Ena takih je bila tudi doktrina »containmenta« ali vztrajnega zadrževanja in zoperstavljanja, ravnokar preminulega Georgea Kennana, doktrina, ki je uvedla model konflikta v mednarodne odnose in porodila dolgoletno hladno vojno in nuklearno dirko s Sovjetsko zvezo in svet pripeljala na rob nove svetovne vojne.

V takih razmerah se je dogajalo, da so v Latinski Ameriki našli zavetišče »vsi sovražniki mojih sovražnikov« ter vsi, ki so lahko pripomogli k uveljavljanju interesov latinskoameriških kaudiljev. V Latinski Ameriki, ki se je rojevala v krvi že v času španskega kolonialnega osvajanja, nato v osvobodilnih vojnah prvih desetletij 19. stoletja, pa številnih lokalnih vojn vse do zadnje leta 1991 med Ekvadorjem in Perujem, so uvožene nasilne ideologije bile marsikomu povsem domače. Zaradi tega je bilo tukaj dovolj prostora za navadne gangsterje, kot tudi največje zločince. Odločala je pragmatičnost. Denar, ki ga je gangster prinesel s seboj, je  lokalnim kaudiljem prišel še kako prav, znanje in ideje sprijenih ideologij pa še bolj prav v cilju podaljševanja diktatorskih ali arhaičnih in napol fevdalnih odnosov iz preteklosti.

In da ne bo pomote, sistem še vedno ni preteklost. Primer »Colonije Dignidad« je le poslednji največji »škandal«, ki opozarja, da suženjski odnosi še vedno obstajajo in da vsaj v lokalnih razmerah še vedno vladajo genocidne ideologije.