»Sem ekonomistka - o varjenju pa nimam pojma«

V Sloveniji je nezaposlenost pričela upadati. Vse bolj se približujemo točki, kjer prihaja do izraza strukturna nezaposlenost, ali točki, ko se ponudba in povpraševanje delovne sile izrazito razideta, za spremembe pa je potrebno več naporov. Že sedaj je ta struktura pri nas izredno neprimerna. Tudi v Evropi se soočajo s podobnimi problemi. Pojavlja se mnogo vprašanj: kje najti primerno delovno silo, zakaj mladi še vedno radi študirajo družboslovje, ko pa je plača inženirja neprimerno višja, službo pa dobi celo že pred diplomo. Ta vprašanja porajajo nova: zakaj nekateri odklanjajo ponujene službe, zakaj država znižuje socialne pomoči itn.

Neredko oblast, v iskanju prave politike, na problem nezaposlenosti odgovarja s prirejanjem statističnih podatkov. Drastičen primer je Argentina, kjer 1,5 milijona prejemnikov socialne pomoči statistika šteje med zaposlene. Tudi pri nas je prišlo do (kazenskega) izbrisa velikega števila nezaposlenih. Resnici na ljubo so mnogi delali na črno in obenem prejemali socialno pomoč.

V že omenjeni Argentini so se zaradi velikega števila zaposlenih na črno odločili, da bodo vsakomur, ki je bil zaposlen na črno, pa je izgubil službo, priznali pomoč za nezaposlene, če podpiše izjavo, da je delal na črno. Podoben ukrep bi sprožil pri nas pravo malo revolucijo. Pa vendarle smo prevzeli že marsikatero slabo navado, tudi južnoameriške napol suženjske razmere, v katerih delajo zaposleni na črno (posebej tuji sezonski delavci v gradbeni industriji). Zakaj ne bi prevzeli še kakšne dobre?

Imamo še druge šibke točke, denimo veliko število zaposlenih študentov, ki so uspeli s političnimi pritiski zadržati sedanji absurdni sistem. Študentje delajo ne le za manjši denar, temveč podaljšujejo študij, mnogi pa študija ne končajo in bi ga verjetno končali, če ne bi bili zaposleni. Tudi tukaj vlada ni imela dovolj politične moči, pa tudi ne alternativnih rešitev, da bi študente vrnila v šolske klopi, nezaposlene pa na delovna mesta.

Kdo se delu izogiba?

Na jugu Bolivije kroži pregovor, da so ljudje tam tako pošteni, da ko najdejo delo, ga takoj vrnejo. Nekateri vedo povedati, da tudi slovenski nezaposleni odklanjajo delo, ker raje sedijo doma in prejemajo socialno pomoč. Toda težava ni v visoki socialni pomoči, temveč v nizkih minimalnih plačah, previsoki nezaposlenosti, nizki produktivnosti (predvsem posledica tehnološkega zaostajanja, pa tudi nefleksibilnega trga dela) in delu na črno. Zelo težko je dobiti delavce za plačo blizu minimuma (538 evrov neto avgusta 2007) in celo za povprečno plačo (817 evrov). Toda ne le najnižja, celo povprečna plača ne zadošča za preživetje štiričlanske družine, posebej, če ta ni lastnica stanovanja, v katerem živi.

Nezaposlena oseba ne vrača družbi, kar je ta vložila v njegovo izobrazbo. Prekvalifikacija pomeni, da se v izobrazbo posameznika vlaga še enkrat. Pri tem pa moramo ločiti sistem vseživljenjskega izobraževanja ali nenehnega izpopolnjevanja, ki pri nas še ni v popolnosti zaživel. Pet odstotkov avstrijskih študentov na univerzah (skupaj 11.000) je starejših od 40 let. Po vsej verjetnosti ne moremo celotnega števila pripisati 'faliranim' študentom. Podobnega podatka pri nas nismo mogli dobiti.

V preteklosti naš šolski sistem ni pripravil dovolj kadrov v deficitarnih poklicih. Lani je zavod za zaposlovanje v Celju vključil v dodatno izobraževanje 394 oseb, v usposabljanje na delovnem mestu pa 441. Vendar dodatna izobrazba ali prekvalifikacija ne zagotavljata zaposlitve ali skoka po plačilni lestvici navzgor. Da ne omenjamo, da je v celjski regiji med nezaposlenimi kar 6,5 odstotka visoko in višje izobraženih.

Nižja delovna mesta so slabo plačana, zato je delovno silo težko dobiti. Sistem povpraševanja in ponudbe ne deluje, tudi zato, ker 'uvažamo' tujo delovno silo, ki je skrajno izkoriščana. Delajo za evro na uro, brez plačanih nadur, spijo v posteljah na izmeno - je za Večer povedal Branko Medik iz sindikata kovinske in elektro industrije. Delodajalci so mu zaradi podobnih izjav že grozili.

Inženirjev primanjkuje, ker nismo pravočasno predvideli potreb. Novih vodstvenih kadrov pa ne potrebujemo, ker je po eni strani sistem privatizacije pri nas to strukturo postavil zelo rigidno, po drugi pa nimajo koga voditi. 

Delodajalci se morajo oklepati delavcev, npr. iz Slovaške ali Romunije, članic Evropske unije, v Bosni in Srbiji pa bi lahko dobili kvalitetnejše kadre, pa ne morejo dobiti delovnih dovoljenj, pravi Hugo Bosio iz podjetja Bosio. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve želijo podobne pomanjkljivosti našega trga dela sistematično omiliti. Pripravljajo novo strategijo migracije, po kateri naj bi lažje prihajali do deficitarnih kadrov iz tujine. Drug projekt je promocija deficitarnih poklicev ter spodbujanje geografske in poklicne mobilnosti. Za te namene naj bi v letu 2008 namenili dodatna sredstva.

Pravi kadri na pravih mestih?

Na ministrstvu za šolstvo in šport pa poskušajo spreminjati zadeve tako, da so se lotili prenove poklicnih in strokovnih programov. Doslej so jih prenovili trideset. Prenovljeni programi odražajo potrebe gospodarstva, zaživeli pa naj bi v naslednjem šolskem letu, je pojasnil Janez Mežan z omenjenega ministrstva na seminarju, ki ga je nedavno organizirala celjska območna gospodarska zbornica.

V Celju, po podatkih zavoda za zaposlovanje, je med brezposelnimi 36,7 odstotka (avgust 2007) oseb brez izobrazbe, močno pa primanjkuje zdravnikov, inženirjev strojništva in gradbeništva, poklicno izobraženih v kovinarstvu, trgovini, poslovnih storitvah, gostinstvu, prometu in električarstvu.

Poznavalci primerjajo sedanje stanje v Sloveniji s tistim v Nemčiji in drugih zahodnih državah pred tridesetimi leti. Vsiljuje pa se vprašanje, ali bomo sposobni pritegniti ali zadržati strokovnjake, če pa teh istih strokovnjakov primanjkuje po celi Evropi, tudi tam, kjer so plače neprimerno višje. V Avstriji potrebujejo podobne poklice kot pri nas in že kar nekaj Celjanov je zaposlenih pri sosedih, saj so tam plače vsaj za tristo evrov višje. V Nemčiji delodajalci tudi drugače razmišljajo. Vsako drugo nemško podjetje zaposluje osebe, ki ne ustrezajo formalnim zahtevam delovnega mesta. Pa to ni ovira, da je njihovo gospodarstvo daleč pred nami.

Delodajalci se sicer pritožujejo, da naš sistem ne omogoča odpustiti nedelavnega ali nekvalitetnega delavca. Vendar delodajalci niso tako nedolžni. Ali se pri nas ne držimo preveč formalizma, zanemarili pa smo  kvaliteto zaposlenih? Tisti, ki so imeli priložnost priti na razgovor pred 'kadrovike', so v praksi ugotovili pomanjkljivosti slovenskega načina izbora kadrov, ki ne zagotavlja pravih kadrov na pravih mestih.

Kot pravi Tatjana Dremelj, ki je diplomirala iz ekonomije z diplomsko nalogo z naslovom "Nekateri vidiki družbenega položaja brezposelnih v celjski regiji", šolstvo in podjetja ne sodelujejo več, od ekonomistov pa pričakujejo znanja, ki dejansko niso potrebna. Pogosto zasledimo tragikomičen oglas, »iščemo prodajnega inženirja«. Kateri inženir je študiral za to, da se bo šel trgovca? Ali nam zato primanjkuje inženirjev?

Pogosto je treba krivico iskati v pomanjkljivem sistemu kadrovanja, kar v dobršni meri pojasnjuje, zakaj slovensko gospodarstvo tako težko dohaja produktivnost v zahodni Evropi. (Pri tem zanemarimo dejstvo, da so nekatere gospodarske panoge produktivnejše od drugih, ali v drugem gospodarskem ciklusu, denimo zaradi tehnološkega prodora.). Z uvozom delovne sile se ta vprašanja ne dajo razrešiti.

Kako naprej

Dokler ne zaživijo predvidene spremembe, ostaja zavod za zaposlovanje še vedno najpomembnejši vzvod v reševanju temeljnih problemov, ki sta »neusklajenost med ponudbo in povpraševanjem in strukturna brezposelnost«.

Seveda pa s tem še nismo izčrpali problematike. Pripravljajo se spremembe v zakonu o šolstvu. Obstaja pa bojazen, da spremembe ne bodo prinesle tistih profilov, ki jih gospodarstvo potrebuje. Pogosteje je slišati tudi kritiko, da sta politika in ideologija preveč posegli na področja dela in življenja, kjer zanju prostora ne bi smelo biti. Ali bomo izšolali naravoslovca brez Darwinovega nauka, zdravnika, ki bo odklonil opraviti abortus?

Tatjana Dremelj, diplomirana ekonomistka:

Podjetja pričakujejo multifunkcijska znanja. Ko sem prišla na razgovor za neko delovno mesto, sem ugotovila, da bi morala biti kovinar z znanjem vseh komercialnih poslov, obvladati bi morala proizvodnjo in iskati nove priložnosti za prodajo na trgu, obenem pa bi morala obvladati postopek varjenja. Sem diplomirana ekonomistka in obvladam vsa področja komerciale, o varjenju pa nimam pojma. Kdo je sedaj tukaj tisti, ki ne ve, kaj hoče?

Karmen Leskošek, direktorica Območne službe Zavoda za zaposlovanje Celje:

ZRSZ nudi poleg sodelovanja in priprav strokovnih podlag svetovalnim delavcem tako osnovnih kot srednjih šol tudi informiranje in svetovanje mladini in brezposelnim o deficitarnih poklicih. Znotraj ukrepov politike zaposlovanja spodbujamo vključevanje v izobraževanje ali prekvalifikacijo za deficitarna področja ter s tem vplivamo na povečanje zaposlitvenih možnosti brezposelnih oseb.

Simon Siter, direktor Tagoss d. o. o.:

Pri nas zaposlujemo tudi ljudi, ki nimajo izobrazbe, ali vsaj ne prave, imajo pa znanje in želijo delati. To nekaj šteje, mar ne? Glavni problem z naše perspektive je, da je treba delavce izobraževati, jih učiti in jim dati mankajoče znanje, kar pa, roko na srce, ni ravno poceni. Država bi lahko veliko pripomogla, če bi finančno podpirala podjetja, kjer se trudijo tudi za tiste, ki niso imeli možnosti, ali iz drugih razlogov niso prišli do izobrazbe. Skratka, ves problem se začne in konča pri denarju.