Nezaposlenost, svoboda in demokracija

Policija je zaprla zakonski par, ki je imel v podzemeljski jami zaprta štiri dekleta in jih prostituiral. Devetnajstletno mati dveh otrok, ki se je najbolj upirala, so kaznovali tako, da so jo mučili z elektriko, ji poskušali izpuliti nohte, v ranah na glavi je imela črve in po telesu modrice. In kot da to ne bi bilo dovolj ponižujoče, so jo kaznovali še tako, da je morala jesti iztrebke svojih kolegic.

Novica je sicer iz Latinske Amerike, vendar suženjski odnosi tudi pri nas niso neznani. V Celju smo imeli škandal s »plesalkami« iz Vzhodne Evrope. Zakaj prihaja do takih primerov? Prvi razlog je brezposelnost. Ljudje so pripravljeni za male denarje v suženjskih razmerah delati za druge. So pripravljeni tvegati bolezni v bordelih, prečkati Sredozemsko morje, kjer imajo veliko možnosti, da se utopijo, tudi tvegati smrt v puščavi med Mehiko in ZDA. So tudi pripravljeni čakati v azilih in tvegati, da jih vrnejo. Vse to zaradi dela, ki si ga tako želijo.

Delo je v današnjih razmerah vse težje dobiti, pa tudi obdržati. Še leta 1987 je bilo v Sloveniji 1,5% brezposelnega aktivnega prebivalstva. Nato se je spremenil sistem, čigar posledica je bila 11,5% nezaposlenih v letu 1992. Med leti 1994 in 1998 je bilo tudi več kot 130.000 nezaposlenih. Trenutno vlada v evropskem prostoru primerna konjunktura in ta je prispevala k znižanju nezaposlenosti tudi pri nas. Prvič po letu 1992 je padla pod sto tisoč. Vendar pa je sedanjih 84.000 še vedno občutno preveč v primerjavi z 12.000 novih delovnih mest kolikor so jih letos ponudili delodajalci. V drugem četrtletju je bilo prostih povprečno 9650 delovnih mest, to pa je občutno premalo.

Če se omejimo na Celje, je bilo avgusta pri nas 3355 brezposelnih oseb (v juliju 3496). Številka je visoka, ker presega 12%, kar nas uvršča med problematične regije, saj je slovenska nezaposlenost pod 10%, evropska pa med 8 in 9%.

Tako kot v Sloveniji tudi v Celju brezposelnost upada. Vendar pa je zaskrbljujoča struktura, saj je 54% žensk, 48% jih čaka več kot eno leto, 40% jih nima strokovne izobrazbe, 45% je starih več kot 40 let itn.

V planine v »salonarjih«

Slovenska vlada poskuša vprašanje nezaposlenosti razreševati z ukrepi »aktivne politike zaposlovanja«. To je pripomoček, ki približuje delodajalce in iskalce, vendar delovna mesta odpirajo delodajalci, ne pa ministrstvo za delo.

Nezaposlenost je postala posledica sistema in je tudi največja nevarnost današnjega sveta. Z izrazom sistemska nezaposlenost ne smemo razumeti, da je krivico treba pripisati objektivnim razlogom, denimo vojni, spremembi politično-gospodarskega sistema ipd. Vse to bi se dalo premostiti, vendar pa je bilo premalo znanja, predvsem pa se je čakalo, da država kaj stori. Če poenostavim, znanja vodstvenih struktur, prenesena iz socialističnih časov, so bila ne le popolnoma neprimerna, pač pa tudi nevarna v novih politično gospodarskih razmerjih. Skratka, v »planine smo odšli v špičakih«. Vodstva nekaterih podjetij še vedno tako razmišljajo. Fleksibilnost trga delovne sile, posebej vodstvenih struktur, je premajhna, pa tudi preveč je političnih interesov, da bi se vodstveni kader soočil na trgu z nosilci novih znanj.

Politično ideološki pritisk polarizira družbo, ki vse bolj temelji na izključevanju. Žrtev je tudi trg dela. Politična praksa iz ekonomskih teorij sumljivih vrednosti uvaja boj za delovna mesta, kar ne le znižuje plače, povečuje dobiček, v boju za konkurenčnost povzroča padec cen proizvodov, tudi pod njihovo vrednost, temveč postavlja človeka nasproti človeku kot volka volku. Posameznik v vojni proti vsem, kot je dejal pred 360 leti Thomas Hobbes, Galilejev sodobnik, ki je uvidel kako anarhično lahko postane življenje brez urejene države.

Čeprav je nezaposlenost posledica preteklih dejanj, njeno razreševanje nima opravka s preteklostjo, pač pa s prihodnostjo. Dojemanje modernih gibanj v svetovnem gospodarstvu, predvsem pa konsistentna makroekonomska politika z racionalno uporabo razpoložljivih sredstev, v prvi meri znanja, je edina pot pri razreševanju nezaposlenosti. Ta politika pa mora biti zelo previdna pri izbiri instrumentov, saj denimo zviševanje minimalne plače, ki je pogosto zahteva sindikatov, lahko vpliva na povečanje zaposlovanja na črno.

Se je pa na izkušnjah spoznalo, da imajo odprta gospodarstva nižjo nezaposlenost. Taka gospodarstva so fleksibilna. Fleksibilen je tudi trg dela. Z drugimi besedami, službo je lahko zgubiti in dobiti. V praksi se krog zapira pri delavskih pravicah, ki so vse bolj okrnjene.

Začelo se je z idejo o svobodi

Velik del sveta je postal žrtev sistemske ali množične brezposelnosti z vsemi njenimi posledicami. Prva vidna posledica je povečanje socialne in fizične distance do dela, kot pravi francoski ekonomist Jean Paul Fitoussi. To pomeni zapiranje v predmestja, v gete, kjer je zaposlenost velika vrednost. Poglablja se socialno razslojevanje in neprehodnost med sloji. V Franciji je drastičen primer priseljencev iz nekdanjih kolonij, v Sloveniji pa ljubljanskih Fužin, kjer prihaja do izseljevanja, ker se Fužine socialno diferencirajo. Nastajajo »bogate« in »revne« četrti. V Celju se je nekaj podobnega dogajalo v Novi vasi, čeprav verjetno ne bo prišlo do novih celjskih »Fužin«. Druga vidna posledica je kriminalno obnašanje. Tretjič, množična nezaposlenosti vodi do izključenost in nastajanja vedno novih oblik segregacije. Četrtič, procesi selekcije delavcev postajajo vse bolj nehumani, izločitveni. Nato so še tukaj psihološke posledice.

Pogosto se za zaposlitvenimi oglasi in metodami selekcioniranja skriva pohlep. Idealno zaposljivi naj bi bili tako mladi moški, neporočeni, ne preveč izobraženi, poslušni, zdravi, itn. Skratka, privatni kapital želi smetano, ostalo pa prepušča državi. Ostre meje pa ni in če bi odločal kapital, bi ta bila zelo visoka. To napenja odnose v globalizirani družbi, ki se še nadalje vidno razslojuje.

Zakoni, tudi če niso mili, so neučinkoviti ob dejstvu, da ima druga stran možnost obsežnega instrumentarija izogibanja pravici, tipičnega za moderno demokracijo. Umetnost izogibanja in zavlačevanja je postalo uspešen poklic, verjetno tudi eden od najbolj donosnih. Bogatenje odvetnikov in veliki sodni zaostanki so le vidna manifestacija te deviacije. V tej smeri se razvija tudi naš družbeni sistem, ki je sicer poln izjav o svobodi in človeških pravicah, čeprav vemo, da se neoliberalistično pojmovanje svobode v praksi kaže kot manipulacija, prilagojena politični in ekonomski moči, čigar skrajno obliko smo navedli v začetku članka. Zaradi tega sama sprememba političnega sistema pri nas ni prinesla večjo svobodo ali srečo, v nižjih socialnih kategorijah celo obratno, občutek izgube svobode.

Takšne ideje pogosto pronicajo v politične kroge in njena žrtev postaja tudi oblast ter celotna nadgradnja. Denimo razne protikorupcijske komisije, kjer oblast nadzira samega sebe. Pravica je postala predmet trgovanja, kjer pa brezposelni ne morejo sodelovati, saj so ponavadi materialno šibki, slabo zdravstveno in pravno zavarovani itn. In četudi pravni sistem formalno ščiti šibkejše, je v praksi podvrženo, če ne že elitističnim centrom moči, pa vsaj improvizaciji. V takem razmerju se slabše zaščiteni težko na kogarkoli zanesejo. Sodni sistem postaja nemočen pred obilico kriminalcev in prestopnikov, ki se dobro zavedajo te pomanjkljivosti. Nastajajo ranljive socialne skupine: brezposelni, otroci, ženske, starejši, invalidi, ki jih pa družba več ne ščiti kot nekoč, ker »živimo v demokraciji«. Vse skupaj pa je začelo z idejo o »svobodi«.

Kakšne posledice pušča dolgotrajna nezaposlenost na posameznika?

Jožica Barborič, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka:

Pri dolgotrajni brezposelnosti so odzivi ljudi zelo različni. Odvisno je od starostnega obdobja v katerem so ostali brez zaposlitve, od spola od osebnostne strukture, vsekakor pa tudi okolja v katerem živijo, tu mislim na družino, prijatelje sosede, prav tako pa je razlika ali je človek doma iz kmetije ali iz mesta. Ko človek izgubi službo, najprej doživi šok, razočaranje, jezo, nemoč, žalost. Potem nekateri postanejo malodušni, krivijo sebe, da so službo izgubili, drugi krivijo družbo in razmere v njej, zopet drugi pa nikoli ne obupajo, najdejo v tem izziv, odkrijejo v sebi svoje skrite notranje vire in s pomočjo svoje lastne ustvarjalnosti poskrbijo za samozaposlitev.

Če torej govorimo o negativnih posledicah dolgotrajne brezposelnosti, vidimo da se pogosto poslabšajo odnosi v družini.

Pride lahko do socialne izolacije, do občutka manjvrednosti in nepotrebnosti, do izgube samospoštovanja, do povečanja zdravstvenih težav psihičnega izvora in negativnih čustvenih odzivov, kot so apatičnost, strah, agresivnost, samodestruktivnost, tudi samomorilnost.

Moški izgubo zaposlitve doživljajo često še bolj tragično kot ženske. Ker družini ne morejo več zagotavljati socialne varnosti, se počutijo manjvredne. V družinah, kjer so moški dolgotrajno brez zaposlitve, neredko opažamo porast konfliktov v medosebnih odnosih, porast agresivnosti do žene in otrok in povečanje psihosomatskih obolenj pri vseh družinskih članih.

Pri mladih dolgotrajna nezaposlenost negativno vpliva na samopodobo. Pri starejših pa se pogosto zmanjša motivacija za ponovno zaposlitev, poveča se nagnjenost k odvisnostim (alkohol, tablete), različnim psihičnim ( depresivnost, suicidalnost) in telesnim obolenjem, izguba samospoštovanja.

Prav tako pa lahko dolgotrajna brezposelnost privede do osebnostne rasti, do boljše samopodobe in do večje samozavesti, če je človek pripravljen na izzive in iskanje svojih notranjih rezerv.

Neža Ceglar, dipl.pedagog:

Številne raziskave in (tudi) praksa so pokazale, da trajno brezposelne osebe, ki se dnevno spoprijemajo z vprašanjem preživetja, postopoma izgubijo občutek strukturiranja dneva, prežema jih pesimizem, pojavljati se jim začno dvomi o primernosti in sposobnosti za opravljanje dela, zaradi česar pride do nizke samopodobe in upada samozavesti. Izključenost iz družbe ter občutek nekoristnosti jih pahnejo v asocialnost, zaprejo se vase, kar pogosto vodi v depresivnost, v skrajnem primeru tudi v fatalnost.

Sonja Mlejnik, dipl.psiholog:

Posledice dolgotrajne brezposelnosti so za posameznike različne in so odvisne od njihove osebnostne strukture. Na splošno pa ugotavljamo, da so posamezniki v začetni fazi brezposelnosti še aktivni, optimistični, odprti za nove izkušnje in znanja.

V kolikor jim v tej fazi ne uspe realizirati zaposlitve, se njihov optimizem in začetna pozitivna energija začneta prevešati v pasivnost, pesimizem povezan z občutki depresije, začno se zapirati vase, načeta je njihova samopodoba in samozavest. Te spremembe so posledica negativnih izkušenj pri iskanju zaposlitve saj pogosto od delodajalcev ne dobijo niti odgovora na njihove prošnje in ponudbe, zaradi velike konkurence na trgu dela pa se dogaja, da s strani delodajalcev večkrat zaporedoma niso izbrane. Vsaka nova negativna izkušnja navedene posledice samo še poglobi. V tej fazi posameznik potrebuje individualno ali skupinsko podporo za dvig motiviranosti in spremembo samovrednotenja v smislu pozitivne samopodobe. V nasprotnem primeru se začarani krog poglablja, saj posameznik, ki je pasiven, nesiguren in nesamozavesten delodajalca težko prepriča, da ga bo izbral. V kolikšnem času po nastanku brezposelnosti nastopijo omenjene negativne posledice je odvisno od posameznikove osebnostne strukture kot tudi od prehojene poti in izkušenj pred nastankom brezposelnosti.

13. september 2006

Domov

Nazaj