Ne tič ne miš
Ko govorimo o izseljevanju v Argentino, govorimo pravzaprav o naslednjih fazah: izseljevanje, nato prilagajanje novi sredini ter utapljanje ali asimilacijo, posebej naslednjih generacij, na koncu pa še povratek ali ponovno izseljevanje iz Argentine ter ponovno prilagajanje novemu okolju. Sicer je povratek bil stalna tema med izseljenci, tudi v časih, ko se je tam »v Ameriki« dobro zaslužilo. Mnogi v prvi generaciji so se vračali že kaj kmalu po izselitvi, drugi so povratek načrtovali, toda s časom sta želja, predvsem pa možnost, skopneli. Sedaj se »vračajo« pravzaprav potomci, druga ali tretja generacija. Ostaja dilema ali je to resnično povratek ali pa prej priložnost izogniti se težavam v Argentini. Ko sem se pogovarjal z rojakom, ki živi v Ronkah, o življenju teh priseljencev ali povratnikov iz Argentine, je dejal, da njihov materialni položaj ni zavidanja vreden. Verjetno ni potrebno za naše potrebe izdelovati anketo, čeprav bi prav prišla v druge namene, toda lahko je zaključiti, da nenehna selitev pomeni ponovno prilagajanje novi sredini, ki tudi ni brez materialnih in psiholoških naporov. Če k temu prištejemo še vsaj začetno nezaposlenost, je biti izseljenec ali povratnik neekonomično. Tudi zato, ker ni gotovo, da bo v novi sredini resnično toliko bolje. Izseljenci – priseljenci nosijo s seboj etnične značilnosti okolja, kjer so preživeli večji del življenja. Ni dvoma, da je veliko lažje vrniti se v kraj od koder so odšli stari starši ali starši. Vključevanje je kulturno mnogo lažje, pogosto pa tudi materialno, ker nekateri so še vedno obdržali nepremičnino, ki so jo podedovali. Zanemarimo, da etnične značilnost po več generacijah v izseljenstvu dobivajo močno stilizirane oblike. Bolj ko čas teče, bolj izgubljajo podrobnosti, bolj se tudi spreminjajo. Tam, kjer je povezava z domovino slaba, pa celo zaidejo v drugo smer, spreminjajo se pod vplivom in s primesmi nove kulture. Če je to pri izseljencih 18. in 19. stoletja težje opaziti, pa je opazno pri Indijancih, ki so prevzeli nekatere dele kulture svojih kolonizatorjev ter jih celo spremenili v mite. Mešanju kultur se ni moč izogniti. Vendar moramo ponovno ločevati povratnike od priseljencev. Denimo »navadni« priseljenci v Italijo ali Slovenijo so drugega nacionalnega izvora in druge kulture, medtem ko so povratniki obdržali večji ali manjši delček kulturne povezave. Celo v drugi generaciji je moč govoriti o vračanju, ne pa o priseljevanju. Etnične značilnost, ki jih prinašajo imigranti s seboj, so sestavljene iz vsakdanjih opravil in obnašanja. Nekatera se spremenijo pod pritiskom razmer, nekatera postanejo odvečna, druga absurdna, tretja smešna, četrta škodljiva, ipd. Denimo tradicionalna volnena oblačila ali jedi so v vročih krajih Južne Amerike neuporabni. Opuščanje jedi in oblačil pa so prvi znaki asimilacije, v prvi fazi bi celo rekli izgube nacionalnih značilnosti, čeprav je prisotna težnja k ohranjanju vsaj osnovnih značilnosti. Predvsem je kulturne značilnosti opaziti v načinu komuniciranja. Pri vzgoji otrok pa je pogosto prisotna dvojnost. Denimo mnogi otrok niso naučili svojega jezika, toda prenesli so nanje kulturne značilnosti. Postavlja se vprašanje koliko je nekdo lahko Slovenec če mu starši jezika niso prenesli. Ali je moč biti špansko ali angleško govoreči Slovenec? Okolje in šola v tujem jeziku sta posebej močna razloga, da druga generacija skorajda po pravilu več ni slovenska. Med Slovenci v prvi generaciji, predvsem v letih pred drugo svetovno vojno, ko je tudi družbeno življenje bilo drugačno, brez televizije in računalnikov, so teater, kino in predvsem tedenska srečanja in plesi v društvih bili edina zabava. Društva so imela več sto članov, torej tudi ni bil težav s pridobivanjem posameznikov za razne dejavnosti. Toda čas opravi svoje in dejavnosti pričenjajo zamirati. Tiste, ki se še ohranjajo, izgubljajo na kvaliteti, so vse bolj površne. Pevski zbori niso več množični, pesmi se pozabljajo, melodije postajajo neuglašene, narodne noše izgubljajo sijaj in podrobnosti, plesi so stilizirani in prilagojeni, ritem pod vplivom druge glasbe. Pojavljajo se stereotipi kulturnega rezoniranja. Če sedaj pogledamo kako je s povratniki, so ti v zelo neugodnem položaju. Če so nekoč izseljenci v tujini imeli družbeno življenje, čeprav pogosto okrnjeno, povratniki le redko uspejo organizirati nekaj podobnega. Vprašujemo se, kaj naj bi s tem gojili? Argentinski tango in kulturo, čigar popolni del niso bili? Srečanja argentinski povratnikov pri Adiju Daneuu na Proseku so postala tradicionalna. Toda niti približno jih ni moč primerjati s potrebo po družabnem ali organiziranju v nekakšno kvazi-državo, ki so jo denimo razvili Primorci in drugi Slovenci v 30-ih letih preteklega stoletja in po drugi svetovni vojni. Tudi delovanje društva argentinskih povratnikov v Ljubljani bi težko primerjali z družbenih delom, ki so ga razvili izseljenci v 30-ih letih prejšnjega stoletja v Argentini. Kljub tako veliki razliki je potrebno iskati vzporednice. Povratniki se ne čutijo popolnoma del novega okolja. Pogrešajo kraj kjer so se rodili. Nova sredina jih ni v popolnosti sprejela. V tem novem okolju bi ne bili povratniki, ampak Argentinci - priseljenci, če bi v svojih društvih plesali le tango, peli le argentinske pesmi, jedli le argentinske jedi, organizirali medsebojno pomoč in vse ostalo, kar so napravili slovenski izseljenci po prihodu v Argentino. Zato je moč reči, da so ti povratniki v neugodnem položaju, ker niso ne Argentinci ne Slovenci. Obstaja še en razlog zakaj ti povratniki ostajajo zunaj družbenega življenja. Med Slovenci na Tržaškem namreč obstaja stoletna tradicija prepletenega in zapletenega družbenega življenja in odnosov, tudi v ideološkem smislu, medtem ko v Argentini te zapletenosti ponavadi ni bilo. Družbeni odnosi so bili precej transparentni, vedelo se je kdo kam spada in kdo kam ne bo prispel. Še več, v Argentini so se le redki Slovenci (in drugi priseljenci) sploh zanimali za lokalno politiko. Nekateri so sicer nadaljevali s svojim političnim (na levi ali na desni) delom v Argentini, toda bolj v cilju boja proti tedanji fašistični Italiji ali diktaturi kralja Aleksandra Karađorđevića v Jugoslaviji kot pa v cilju boja za pravice argentinskega delavstva. Na Tržaškem je obratno, politika in ideologija sta še danes pogosti temi razgovora med Slovenci, včasih precej žolčnega. Verjetno položaj slovenske manjšine v Italiji sam po sebi postavlja politične teme v ospredje. V Sloveniji je položaj slovenskih povratnikov iz Argentine drugačen od položaja povratnikov v Italiji. (Mimogrede omenimo, da je v Italiji veliko več Argentincev, ki nimajo nikakršne povezave s Slovenijo, v Sloveniji pa bi priseljence iz Latinske Amerike lahko prešteli na prste.) V okviru matičnega naroda so prioriteta druge politične teme. Drugi so tudi interesi. Toda povratniki se tako v Italiji kot v Sloveniji soočajo s problemom zaposlitve in s težavo rešujejo osnovne potrebe. Vsakoletna srečanja argentinskih Slovencev ali povratnikov pri Daneuu na Proseku tako ostajajo srečanja, ki nimajo nič podobnosti z društvenim delom v Argentini v času priseljevanja pred sedemdesetimi leti. Iz tega zagotovo društvo argentinskih povratnikov ne bo nastalo. Čeprav bi verjetno bilo potrebno. Na Tržaškem so povratniki iz Argentine močno raztreseni. Verjetno ne bomo nikoli vedeli koliko se jih je dejansko vrnilo. Verjetno ne bomo zvedeli kako so si uredili svoje življenje. Vemo pa, da mnogi slabo zahajajo v družbo, slabo berejo časopise, ipd. To je verjetno največja podobnost med nekdanjimi izseljenci v Argentino in sedanjimi povratniki. Verjetno je biti povratnik nič manj težko kot biti izseljenec. Buenos Aires, junij 2004 © Marko Sjekloča in Primorski dnevnik
| Domov | Nazaj |