Za mir sta potrebna dva pametna, za vojno je dovolj le en neumnež.

Sedaj že daljnega februarja in marca, ko so ameriške in britanske bombe padale po iraških mestih, ni bilo težko zatrditi, da vojna le ne bo ostala samo pri hitri napadalčevi zmagi. Ne glede na to, da so na novinarskih konferencah govorniki, tudi sam Bush, bili neizmerno optimistični. Bilo je jasno, da sredi arabskega morja samovolja vase zaverovanih in najmodernejše opremljenih napadalcev ne bo ostala brez odgovora.

Ni bilo težko predvideti sedanjih težav, kajti zgodovina je polna podobnih primerov. Začnimo le pri Vietnamu med francosko in kasneje ameriško okupacijo, predvsem pa imamo pred očmi našo narodnoosvobodilno vojno. Že ti primeri so dovolj za zaključek, da je eno bombardirati z najnovejšo tehniko tisoče naselij in pobiti tisoče nedolžnih Iračanov, drugo pa je vsiliti narodu nekaj kar ta noče, posebej, ko se je odločil, da okupatorja izžene.

Verjetno je iraški narod predvsem želel rešiti se Sadama. Toda kot kaže, se ga sam ni mogel in to željo je, čeprav ga zanjo nihče ni vprašal, plačal s tisoči življenj. S krvjo je plačeval pod Sadamovim jarmom, da bi sedaj plačeval še njegov odhod, sprva z življenji, kmalu pa tudi z naravnim bogastvom, ki ga imajo v načrtu ameriške multinacionalke spraviti na svetovni trg kot poplačilo zmagovalcu.

Zato pa se sedaj pojavlja vprašanje ali bo mogoče lažje rešiti se okupatorjev kot Sadama. Verjetno bo to možno, vsaj tako kaže v tem trenutku. Toda ne glede na to, da ZDA poskušajo v ogenj po kostanj poslati druge, je jasno, da bodo vsi pošteno plačali ameriško in britansko avanturo v Iraku. Na našo veliko žalost, kajti po vsej verjetnosti bodo ZDA uspele vroč kostanj potisniti v roke Združenim narodom. To po vsej verjetnosti ne bo pomenilo zmanjšanje nevarnosti. Na Bližnjem vzhodu je pričakovati krvavo vojno nič manj kot dosedaj, mogoče še bolj.

Ves svet bo moral plačati avanturo, ki je sprožila slepo mržnjo iraških upornikov in njihovih zaveznikov. In ko razmišljamo kako so ZDA s pomočjo mlačnih Združenih narodov uspele strniti vrste arabskih ekstremistov, se pojavlja nekaj vprašanj. Prvo in največje pa je, ali niso Združeni narodi krivi za Irak, ne veliko manj kot ZDA in Velika Britanija. Kaj niso Združeni narodi sposobni uveljaviti svojo voljo? Verjetno ne. Na tem mestu ne želim razpravljati o šibkosti Združenih narodov, toda države, tudi tiste, ki so se odločno uprle, Francija, Rusija, Nemčija, Kitajska, bi morale iti do konca in nikakor ne popustiti. Kako, to je sicer drugo vprašanje, verjetno pa bi se našla rešitev. Toda vsekakor je dvomiti, da bi se ZDA odločile napasti, če bi kdo javno ponudil vojaško pomoč Iraku. Verjetno bi tudi Sadam v zameno za mir pristal na kompromise, saj je že bil na tej poti.

Zanimivo je bilo opazovati Sadama Huseina kako se je trudil, po tem ko se je več let igral mačke z mišjo, izogniti se vojni. Ko so ZDA napadle, je bil pripravljen na še večja odstopanja. Videli smo, da so ZDA imele druge načrte, predvsem pa, da za ZDA mir le ni najbolj sveta stvar. Zato se verjetno ne bom zmotil ob trditvi, da se je tudi tukaj pokazalo, da »je za vojno potreben le eden neumnež, za mir pa sta potrebna vsaj dva pametna«.

Resnično si je težko zamisliti, da bi Sadam na koncu postal miroljubnež, toda imel je svojo računico. Vedel je, da bi ob ameriškem napadu bil ob oblast. To se je zgodilo in tudi njegovi poslednji miroljubni napori niso bili dovolj, da zaustavijo nerazumneže, ki imajo neupravičeno v rokah največjo vojaško moč v vsej zgodovini.

            Takšne misli se utrinjajo sedaj, ko iz Slovenije, po šestih letih odsotnosti in življenja v Južni Ameriki, gledam na medkontinentalne odnose. Z onega konca sveta se mnoge zadeve vidijo v drugi luči.

            Ko berem poročila o tem kako je Brazilija z jezo odgovorila na izgubo svojega mirovnika Sergia Vieira De Mella, postaja jasno, da bo ameriško avanturo svet pošteno plačal. Verjetno se bo na koncu zgodilo tako, da največji krivci spet ne bodo plačali kar bi morali. Nenazadnje, postaja vse bolj jasno zakaj se ZDA tako trudijo, da bi se izognile mednarodnemu kazenskemu sodišču?

V Južni Ameriki je lažje razumeti kaj pomenijo mir, razvoj, človeške pravice, itn. Južna Amerika živi že desetletja (najmanj) v nenehni notranji vojni. V desetletjih po drugi svetovni vojni smo bili priča številnim nasilnim režimom, pokolom in kršenju človeških pravic, težavam ob prehodu na demokracijo, nato pa še neoliberalizem, ki je krivec za še več smrtnih žrtev kot so jih povzročile vse diktature v Južni Ameriki skupaj. Toda o tem svet preveč ne govori.

            Če to zveni neverjetno, poglejmo le koliko otrok je v zadnjih dveh letih umrlo v s hrani prebogato Argentino. Statistike kažejo, da ne v Argentini, ne v Braziliji, ne v Mehiki, treh najpomembnejših državah Latinske Amerike, revščina ne pade pod 60 odstotkov prebivalstva. Ozrimo se tudi na dejstvo, da so številna mesta po Latinski Ameriki v rokah mafije, kriminalcev, da ne omenjamo gverilcev, tako v Kolumbiji kot v Peruju, kjer se odpor in obup ponovno prebujajo.

            Ali ni potemtakem za razumeti ogorčenje brazilskega predsednika, ki na noben način ni hotel, da njegovega mirovnika iz Bagdada prepelje domov ameriško letalo?

            Toda največja težava, ki se sedaj pojavlja, je v tem, da nas bo Bushev ekstremistični krog potegnil v totalno vojno, ko bo na muhi arabskih ekstremistov katerikoli zemljan. To se v Iraku že dogaja. In ko bodo spoznali še drugi, malo manj odločni, ki sedaj še kolebajo ali bi se priključili ekstremistom, da je »nevernik« močno ranljiv, se bodo še ti potihoma odpravili na lov nanje. Saj to se že dogaja. Ljudje z Bližnjega Vzhoda kar čez noč »izginjajo« in jasno je, da so prešli v ilegalo. Tako je nerazumna politika nekaterih, ki so se čutili izbrani, da razrešijo vprašanje v svetovnem pogledu ne preveč pomembnega Iraka, ki pa je kljub temu bil trn v peti motnim interesom, povzročila, da se tudi razumni ljudje pričenjajo spraševati ali je obramba lastnega načina življenja sploh terorizem?

            Ne, v Iraku že več ne govorimo o terorizmu, temveč o gverilskem gibanju. Razlika med njima pa je velika. Medtem ko za teroristične oblike boja težko najdemo opravičila, je obsoditi gverilski boj veliko težje, če pa se bori za osvoboditev lastnega naroda, pa je na njegovi strani celo mednarodno pravo. Zato bodo strokovnjaki iz mednarodnega prava morali precej napeti možgane, da bi opravičili ne samo prisotnost ameriških enot, temveč celo OZN. Nevarnost je namreč, da se celo svetovna organizacija ujame na ameriške limance in se pretvori v okupacijsko silo.

Po vsem tem je absurdno vprašanje globalizacije v gospodarskem smislu, medtem ko opažamo, da se globalizira tudi trpljenje. Mnogi, ki so izgubili z globalizacijo, si upravičeno postavljajo vprašanja, zakaj ne bi globalizirali tudi odpor?

            V gverilski vojni je pomembno to, da uporniške skupine delujejo napol ali pa popolnoma avtonomno, torej brez posebne odvisnosti od centralne komande.

V Kolumbiji smo videli, da so številne ugrabitve delo avtonomnih gverilskih skupin. Delujejo toliko samostojno, da jih preveč ne prizadeva če druga skupina nekje na drugem koncu doživi izgube. Gverilski boj ima za cilj izčrpavanje nasprotnika, ne pa dosegati pomembne vojaške zmage. Zadovoljuje se z malimi zmagami proti nepomembnim silam. Zato so prvo fazo iraške vojne proti osovraženemu Sadamu »zavezniki« mogoče dobili, toda vojne proti ljudstvu ne morejo dobiti.

            Mimogrede bi se ustavil ob izrazu »zavezniki«, ki se mi dozdeva zelo neposrečen, kajti spominja na zavezniško vojsko v drugi svetovni vojni. Če je takrat boj proti nacizmu in fašizmu imel vso moralno opravičilo, si sedanji »zavezniki« v Iraku zaslužijo vsaj narekovaje, četudi ne že potrebo, da zanje iščemo drug izraz.

            Spominjam se razgovora na Floridi s ponosno potomko Slovencev. Takrat sva se v odnosu do Iraka popolnoma razšla. Ko sva povedala vsak svoje stališče, si nisem mogel kaj, da sogovornici ne bi dejal, da sem vse to, kar je povedala, v preteklih dnevih slišal že od samega Busha ali Rumsfelda. Verjetno je čas pokazal, da sem imel prav, toda vsekakor imam veliko željo govoriti s temi Američani in jih vprašati kakšno je njihovo mnenje sedaj.

            Pri tem pa si bom dovolil majhen izlet drugam, k pravopisu. Tisti, ki imajo program OpenOffice.org in slovenski črkovalnik, lahko preverijo ob pritisku na desno tipko kako se črkuje po slovensko Rumsfeld: feldmaršalu, feldmaršal, itn. Kaj ni simbolično, če ne že ironično?

Danes je gibanje prebivalstva večje kot kdajkoli v preteklosti. Ljudje se selijo iz Evrope v ZDA, iz Latinske Amerike v Evropo, iz Azije v ZDA, itn. Vsa ta mešanica kultur in individualnih teženj povzroča občutek, da so včasih težave, ki jih povzroča takšno mešanje, nepremostljive. Pri nekaterih Evropejcih, ki prihajajo v ZDA in tam ostajajo, je bilo opaziti pravzaprav, da so žrtve kompleksov. Verjetno je to manjšina, saj jih veliko prihaja zaradi številnih drugih vzrokov, nenazadnje zato, ker z vrednejšim evrom lahko prav lepo živijo ob sončnih plažah, pa še angleško se jim ni potrebno učiti. Na Floridi je toliko izseljencev, da je prav lahko najti rojake in se počutiti kot doma. Vzemimo Ruse ali Nemce, ki jih je v North Miami Beach toliko, da se človek vpraša ali sploh tam živijo Američani?

Toda kaj je to v načinu ameriškega življenja tako mogočno, da se ga nekateri oprimejo kot »prilepljeni«? Verjetno je ključ iskati v materialnih dobrinah, za katerimi ta in podobni sistemi tako težijo. Zato ni moč drugače kot zaključiti, da dokler bo prevladovala tako sumljiva morala, nihče ni varen v današnjem svetu, toda ne pred teroristi, ampak pred tistimi, ki si sami vzamejo pravico, da ocenjujejo kaj je prav in kaj ne. Tako se na koncu pojavlja vprašanje, zakaj neki obstajajo Združeni narodi, pa stotine konvencij, mednarodno kazensko sodišče in še kaj, če nekdo dela kar hoče. Če Irak ne bi obstajal, bi si ga verjetno izmislili.