Mikrokrediti in dvojnost gospodarskega prostora
 
Mikrokrediti niso nov izum. Obstajajo odkar je človek pričel trgovati. V zadnjih letih je, v okviru razvojnih projektov od Azije, preko Afrike, do Južne Amerike, mikrokredit deležen posebne pozornosti.[1]
Natančnejšo definicijo mikrokredita so sprejeli na prvem svetovnem kongresu o mikrokreditih[2] februarja leta 1997, pomeni pa dajanje majhnih kreditov zelo revnim posameznikom s ciljem, da si zagotovijo samozaposlovanje in vzdržujejo sebe in svoje družine. Takšni mikrokredit ne presegajo 5000 US$.
Osnova definicije je majhnost kredita in socialni položaj kreditojemalca. Ravno to je pogosta tarča kritikov.
Bangladeški Nobelov nagrajenec Muhammad Yunus meni, da obstaja mnogo zmede v uporabi besede in predlaga ožjo opredelitev tipov mikrokredita, kajti ponavadi ne vemo »kdo o čem govori«.[3]
Yunus predlaga delitev mikrokreditov na:
a. Tradicionalni neformalni mikrokredit,
b. Mikrokredit tradicionalnih neformalnih organizacij,
c. Mikrokrediti konvencionalnih ali specializiranih bank,
d. Ruralni krediti preko specializiranih bank,
e. Zadružni mikrokrediti,
f. Potrošniški mikrokrediti,
g. Partnerstvo bank in nevladnih organizacij,
h. Granmeen vrsta mikrokredita,
i. Druge vrste mikrokreditov nevladnih organizacij,
j. Druge vrste mikrokreditov, razen nevladnih organizacij.
Yunus meni, da klasifikacija lahko pripomore k boljšemu odločanju ter predlaga, da se izraza»mikrokredit« in »mikrofinanciranje« več ne uporabljata brez ožje opredelitve.
Da so Yunusovi dvomi upravičeni, kaže tudi to, da pri nas uporaba besede ni redka, čeprav imamo pri tem drugačno predstavo. V Sloveniji se je izraz udomačil predvsem za tiste vrste kreditov, ki so namenjeni samozaposlovanju ali za kratkoročne kredite za financiranje nabave opreme, obratna sredstva ali zaposlitve, predvsem v sektorju malega gospodarstva.
Podjetniški sklad je v razpisu iz leta 2005 opredelil »mikrokredit do višine 6 milijonov tolarjev«.[4] Podobne definicije lahko zasledimo tudi v izrazoslovju Gospodarske zbornice Slovenije in drugih institucij in skladov.[5]
Tako kot v Sloveniji pojmujemo kredit, izraz v sebi ne vsebuje socialne komponente, ki je značilna za mednarodno definicijo. V Sloveniji imamo še nekatere druge vrste mikrokreditov, ki jih v svoji razdelitvi omenja Yunus, denimo tradicionalni neformalni mikrokrediti. Pri tem gre predvsem za tiste jemalce kredita, ki nimajo pogojev pridobiti kredit iz uradnih virov ali bančnih institucij, ali pa za posle, ki jih ni moč oznaniti, tudi zato, ker so pogosto nelegalni. Temu primerno se nato gibljejo vračilni pogoji in obrestne mere. Tudi v teh primerih obstajajo garancije, ponavadi v obliki hipoteke.
Pojmovanje mikrokredita se razlikuje od države do države. Razlikuje se tudi po tem kdo upravlja z mikrokrediti (nevladne ustanove, banke ali pooblaščene državne ustanove). Sinonim mikrokreditov pa je postala Yunusova banka,[6] ki ima svoj model mikrokreditov. Ima dva tisoč podružnic in deluje v 70.000 vaseh. 58% klientov s pomočjo kreditov živi po standardih Bangladeša nad mejo revščine. Posojila so v povprečju 200 US dolarjev. Ženske so posojilojemalci v 97 odstotkih. Vračilo dolga je 98%, kar je visok odstotek tudi za klasični kreditni sistem. Klasičnih bančnih garancij ni, garancija so predvsem kolektivna odgovornost, beseda in zaupanje. Granmeen tistih, ki posojila ne vrnejo, ne terja po sodni poti, toda ne morejo dobiti novega kredita.
Model Yunusovega mikrokredita je pokazal, da tudi ta vrsta socialnega vlaganja prinaša dobiček. Razširil se je tudi drugod po Aziji, manj v Afriki, najmanj pa v Latinski Ameriki. Nekaj primerov najdemo tudi v ZDA in Evropi.
 
Mikrokredit, sinonim za skrajno revščino
 
V deželah v razvoju se srečujemo z drugačnimi pogoji poslovanja in finančnega sistema, katerih smo vajeni v Evropi. Pojavlja se vprašanje kakšen je tam način proizvodnje, kakšen je potrošniški trg in prevladujoči tip potrošnika, tudi kakšen je finančni trg in kaj od njega pričakovati?
Milijoni, posebno v deželah v razvoju, živijo predvsem od sive ekonomije, ne plačujejo davkov in nimajo možnosti, da se dvignejo iz začaranega kroga revščine. Krediti pomikajo gospodarstvo, ogromno število zemljanov pa nima možnosti, da najame kredit in ostajajo prikovani na socialno dno. Njihova finančna moč je skorajda nična in tudi niso zanimivi za velik kapital in za banke.
          V teh pogojih subeksistence se mikrokrediti uporabljajo predvsem za mini kmetijsko proizvodnjo, obrt in mini trgovino. Redkokdaj gre za manjšo industrijsko proizvodnjo. Tudi tukaj med državami obstajajo razlike. V Bangladešu je večina prebivalstva kmečkega, zemlja je razdeljena na majhne dele in tukaj je pomemben ruralni mikrokredit z vsemi značilnostmi, ki jih prinaša kmetijska proizvodnja. Bangladeška izkušnja je pokazala, da je z mikrokrediti moč odpirati nova delovna mesta in ponuditi najrevnejšim minimalno ekonomsko varnost.
V Argentini je zaradi koncentracije zemlje ruralnih mikrokreditov precej manj. Pogosto gre za nabavo solarnih panelov zaradi neobstoja električne napeljave. V Argentini ni razvitega formalnega trga mikrokreditov, deluje pa neformalni trg kapitala, ki briše razliko s formalnim trgom mikrokredita.[7] V Braziliji obstaja širša paleta mikrokreditov.
Za te države je značilna velika razslojenost prebivalstva in tudi močan nižji sloj s slabo kupno močjo. Bankarizacija je nizka in elektronski denar se uporablja redkeje kot v razvitih državah. Zato banke kažejo malo interesa za poslovanje s prebivalstvom, marže so visoke in pogosto jih mora omejevati država z administrativnimi posegi. Socialni programi so neobstoječi ali  omejeni s političnimi interesi in ciklusi. To so države z mladim prebivalstvom, kjer se otroci že zgodaj vključujejo v aktivno delovno prebivalstvo. Vlada velika nezaposlenost, predvsem ženskega prebivalstva. Siva ekonomija sega pogosto do 50% bruto narodnega dohodka, podobno temu pa tudi utaja davkov.[8]
Plačilni promet pogosto poteka z gotovino. Proizvodna veriga, od nabave surovin, pa do maloprodaje, je prežeta s sivim kapitalom in proizvodi, ki se izogibajo formalnim finančnim tokovom in davčnim organom.[9] Manjše vsote po pravilu ne gredo skozi formalni plačilni sistem, pogosto tudi vsote nekaj deset tisoč dolarjev. To se nato nadgrajuje do te mere, da se v proces vključujejo tudi banke in operejo denar, denimo v davčnih paradižih na karibskih otokih. Občasno izbruhnejo škandali (Denimo primer Citibank in nekaterih manjših bank v Argentini), vendar pa vse to večjega vpliva na gibanje kapitala nima. To pojasnjuje tudi trdoživost sistema sivega trga kreditiranja, ki je organsko povezan s sistemom delovanja celotnega gospodarstva. V takih razmerah je težko tudi opredeliti vrste mikrokreditov.[10]
Precejšen delež blaga na trgu izvira iz kriminalnih dejanj ali nelegalnih tovarn in delavnic.[11] Pogosto to blago prodajajo na ulicah tisoči prodajalcev, ki do blaga pridejo s pomočjo mikrokreditov.
V takšnem makroekonomskem okolju je poskus spraviti tokove kapitala v okvir formalnega finančnega sistema napor, povezan z velikimi stroški in političnim tveganjem.
V 90. letih preteklega stoletja je pričela liberalizacija in pojavil se je moderni načini poslovanja, vezan na svetovni trg. Tradicionalni sistem pa ni izumrl. Pojavil se je gospodarski dualizem, v katerem oba sistema bivata v sožitju in se občasno prepletata, posebej kadar gre za področje delovne sile.
V državah, kjer so dobički nadpovprečni, prihaja kmalu do akumulacije le-teh, predvsem v izvoznem sektorju in bančnem sistemu, ne glede na politični sistem. Multiplikacijski učinek pa je slab. Kitajski mešani sistem ali argentinski kontroliran in delno avtarkični sistem v obdobju po krizi 2002, tudi ogromen brazilski notranji trg, ki se le počasi odpira, niso ovira. Tradicionalni gospodarski sistem živi vzporedno z novim in ponavadi se uspešno prilagodi, čeprav bi pričakovali, da bi pod pritiskom novih odnosov izumrl.
Ker visoki kapital investira predvsem v projekte, ki so povezani s svetovnim trgom, državi ostane, da se ukvarja s problemom uravnoteženega razvoja. Države v razvoju se zato dodatno zadolžujejo, pogosto pa ta kapital nima pravega učinka. V cilju omilitve velikih razlik, država povzroča nastanek nove »časovne bombe«. Pomoč mehanizmov kot Svetovna banka ali donacije, niso dovolj, da povzročijo večje spremembe v sistemu.
Poslovanje s prebivalstvom, posebej z revnimi, je prepuščeno domačim ustanovam, a to pogosto niso banke. V državah v razvoju do 90% prebivalstva nima dostopa do formalnih finančnih tokov. Rezultat je kaj kmalu viden, saj imajo sektorji, povezani z zunanjim trgom, tudi v kriznem obdobju lažji dostop do kapitala, zato se nadpovprečno hitro razvijajo, koncentrirajo se visoki dobički, in nenazadnje to pripelje do napetosti v gospodarstvu. Ponavadi se ciklus konča s krizami, predvsem ekonomskimi, a tudi političnimi, kot posledica kompromitiranja gospodarskega modela, čigar padcu sledi tudi padec političnih elit. Zanimivo pri tem pa je, da obnova pričenja ponovno pri podjetjih, ki jih je kriza najmanj prizadela, ker so bili povezani z zunanjim trgom. Toda marsikaj je medtem že spremenjeno.
Dogaja se celo, da je država konkurent lastnim državljanom v boju za kapital. Denimo v Argentini so tuje banke zanemarjale varčevanje prebivalstva in se usmerile v zelo donosne državne obveznice, na koncu pa je bankrotirala država in ne varčevalec, čigar varčevanje je nato država nacionalizirala. Govorimo o sokrivdi tujega kapitala v navezi z domačo gospodarsko politiko in nastanku nekonsistentega finančnega sistema, posledice pa ponavadi občuti realna ekonomija. Ker pa se vse to ponavlja v ciklusih, se oblikuje paralelni finančni sistem, ki deluje po principu omejenih finančnih instrumentov, predvsem pa gotovinsko. Odvisno od ciklusa kapital iz formalnega prehaja v neformalni finančni sistem in obratno. Kreditiranje v neformalnem sistemu tako nikdar ne zamre, kljub občasnemu zlomu formalnega finančnega sistema in suspenziji kreditiranja. Se pa prilagaja, tudi po velikosti kredita, ki je v kriznih obdobjih nižji.
S privabljanjem visokega kapitala z obljubami po visokih dobičkih in obrestnih merah, predvsem v izvozni sektor in lastno neproduktivno potrošnjo, država povzroča še večjo polarizacijo in jačanje tradicionalnega gospodarskega sistema, spodbuja naturalno menjavo, sivo emisijo denarja in obstoj sive ekonomije, prežete s kriminalom in korupcijo. Nižji sloji so prepuščeni samemu sebi, zatekajo se v samozaposlovanje in odvisnost od kapitala s sivega trga ali socialne programe, kamor spada tudi sistem mikrokreditov.
Danes je v svetu izven formalnih finančnih tokov 1,2 milijarde revnih, ki po podatkih Svetovne banke (WB) živijo z manj kot dolarjem na dan. V sistemu, kjer je siva ekonomija pomemben del narodnega dohodka in čigar jačanju na opisan način pripomore tudi makroekonomska politika, ne obstajajo učinkoviti inštrumenti za usmerjanje, kajšele nadzor sivega trga finančnih tokov. V močni sivi ekonomiji je močan tudi sivi trg kapitala. Naj bo še tako presenetljivo, neredko na tem trgu konča tudi del kapitala iz formalnih bančnih tokov.
Siva ekonomija ni rezervirana le za najrevnejše sloje, vendar pa so v deželah v razvoju neločljivo povezani siva ekonomija, sivi trg kapitala in revščina.
Napad na na sivo ekonomijo je pogosto napad na sivi trg kapitala in revščino. Zato je boj z revščino zelo težak. Če ni prave alternative, je rezultat lahko porazen. Denimo boj proti proizvodnji koke je imel v Boliviji porazne posledice, ker od tega živijo sto tisoči kmetovalcev, ki prave alternative nimajo. Ameriško-bolivijski model odstavljenega predsednika Sancheza de Lozade pa je predvideval zamenjavo kulture, nato pa je kmete prepustil trgu, ki mu niso vajeni.
Nekompletni ukrepi ne dajejo rezultata in sama zamenjava  kulture v pogojih odprtega gospodarstva in brez široko razvejanega sistema (mikro)kreditiranja, v Južni Ameriki ne more uspeti.
Visoki kapital proizvaja za zunanji trg in le presežke plasira na domačem trgu (kar ima inflacijski učinek), »narodna« ekonomija pa deluje po principih neformalnih tokov blaga, kapitala, kreditov in plačilnega prometa. To so razlogi zakaj kritiki, posebej sindikati, pogosto govorijo o »prodaji« države tujcem.
Ne obstaja možnost, da se del tega trga formalizira, ostali del pa ne; tudi ne sistem kreditiranja. Je tudi absurdno to zahtevati in težko je najti, ne le inštrumente, pač pa tudi interes, da se sistem mikrokreditiranja poveže z interesi visokega kapitala, tujega ali domačega. Zato je težko govoriti o  vključevanju mikrokreditiranja v sistem klasičnega bančnega sistema in zato so v svetu začetki formalnega mikrokreditnega sistema predvsem povezani z donatorstvom.
Pogosto politično-gospodarska oblast ne kaže teoretičnega ali praktičnega napora in tudi ne sposobnosti premostiti ekonomski dualizem. »Narodna« ekonomija je potrebna zaradi (sub)eksistence velikih množic prebivalstva, ki ostajajo predvsem (delovna) rezerva visokega kapitala in mednarodno povezane ekonomije.[12] Mikrokrediti so, predvsem nenamerno, del vzdrževanja takega sistema. So kot platnena krila, ki gredo na majhno letalo, medtem ko velikega reaktivnega letala ne morejo nositi.
          Sloji prebivalstva, ki živijo v pogojih subeksistence, niso značilni le za dežele v razvoju, so tudi del razvite družbe. Vendar je v bogatih državah subeksistenca posledica ekonomskega modela, med drugim slabe absorpcijske moči znanja, in znak pomanjkljive politike. V deželah v razvoju je subeksistenca predvsem posledica preteklega razvoja, tudi nerazvoja.
 
Nobelova nagrada za neekonomsko obnašanje
 
Postavlja se resna dilema ali sistem mikrokreditov pomeni izbavljanje iz revščine, ali zagotavljanje njenega obstoja. Pred tridesetimi leti je banka Grameen kot prva pričela s sistemom  mikrokreditiranja, da bi omogočila revnim dostop do formalnega kreditnega sistema, omogočila ekonomski napredek in rešitev pred močno izkoriščevalskim tradicionalnim kreditnim sistemom.[13]
Kljub dvomom, drži trditev, da so mikrokrediti v deželah v razvoju izziv konvencionalnemu bančništvu (skladi, banke), kajti kreditirajo kategorije, ki so po konvencionalnih kriterijih (tržna obrestna mera, zavarovanje, sposobnost vračanja…) neupravičene kredita.
Mohammad Yunus se na trditev, da revni niso kreditno sposobni, sprašuje, »morda banke niso vredne ljudi«? Te besede vsebujejo etično in socialno komponento. Na drugi strani pa je tukaj najti delni odgovor zakaj Yunus, namesto za mir, ni dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo.[14]
Revnim so pogosto zaprta vrata zaposlovanja in rasti. Otežen jim je pobeg od sive ekonomije in nelegalnosti. Ali sistem mikrokreditov prebija to oviro? Mnogi ekonomisti menijo, da ne. OZN in Svetovna banka so drugačnega mnenja in podpirajo programe mikro kreditiranja v številnih državah sveta.
Mikrokrediti naj bi bili začasen instrument za posojilojemalce, vendar ni znakov, da bi to bilo tako. Trajno življenja ne izboljšujejo. Niso vrata v visoko ekonomijo. Nekateri menijo, da ovirajo razvoj, ker so bolj politično-socialni instrument kot ekonomski. Zato so razširjeni predvsem v deželah v razvoju. Mikrokredit ponavadi ni pot navzgor, temveč horizontalni premik in ohranjanje subeksistence. Z drugimi besedami, težko bi mikrokredit označili kot podjetje, prej dejavnost za preživetje (Dichter).
Sistem mikrokreditov je razvejan tudi tam, kjer država ne izvršuje svoje socialne vloge. Zato mikrokrediti ne prispevajo trajno k boju proti revščini. To postavlja pod vprašaj trditev MWC, da so »mikrokrediti sredstvo proti revščini«, vsaj ne trajnega značaja.
Thomas Dichter pomanjkljivosti mikrokreditov vidi v naslednjem:
-       Niso namenjeni kategoriji, ki ni »dovolj revna«;
-       Ne prispevajo k ustvarjanju kritične mase, ki bi ustvarila pogoje za radikalno spremembo.
Meni, da je v sistemu več propagande kot uspeha, obstaja pa nevarnost, da se povzroči večja škoda kot korist. Kritizira mednarodne inštitucije kot OZN, USAID (kjer je deloval več let), češ da brez razloga dajejo velik pomen mikrokreditu kot instrumentu »močne in cvetoče lokalne ekonomije«, kar pa se ne dogaja. Nasprotno od tega revni potrebujejo dobro vlado, jasne zakone, manj korupcije in več razvoja, zaključuje Dichter.
Sprašuje se tudi, kakšna je razlika med neformalnim kreditnim sistemom in formalnim mikrokreditnim sistemom? Postavlja tudi vprašanje zakaj bi revni v deželah v razvoju bili obetajoči podjetniki, ki bodo pravilno uporabili kredit, medtem ko je v razvitem svetu kreditiranje predvsem usmerjeno v porabo in večina prebivalstva ne bo nikoli podjetniško usmerjena? Zakaj bi v nerazvitem svetu bilo drugače?
Paradoks mikrokredita je v tem, da najrevnejši ostajajo slabo produktivni. Najrevnejši najbolj potrebujejo kredit, toda lahko najmanj storijo z njim. Rezultat je, da uporabniki mikrokredita ponavadi opravljajo posle, ki bi jih tudi brez mikrokredita. Ne morejo doseči kritične mase, potrebne za radikalni premik v poslovni aktivnosti. Na makro ravni so zadeve še slabše. Namreč najrevnejši kopirajo, »vsi prodajajo isto stvar«, in več je kredita, bolj je trg nasičen.[15]
Osebe, ki imajo znanje in sredstva, lahko kredit bolje uporabijo, vendar mnogi med njimi nimajo dostopa do kredita, ker so »premalo revni«. Nekateri iščejo rešitev na neformalnem trgu kapitala, kjer pa so pogoji veliko težji.
Dichter rešitev vidi v tem, da mikrokrediterji postanejo banke.
Če poskušamo povzeti, kritiki vidijo negativne plati mikrokreditov v sledečem:
  1. Potrebe revnih so: infrastruktura, voda, elektrika, šole, zdravstvena varnost, streha nad glavo, pravica, socialna varnost, konec korupcije.
  2. Mikrokrediti ne dosegajo najbolj revne, temveč »bogate« revne, dosegajo tiste, ki jih v resnici ne potrebujejo.
  3. Mikrokrediti vodijo še v večjo revščino, še v večje izkoriščanje otroškega dela, v cilju vračanja kreditov.
  4. Mikrokrediti privatizirajo socialno sfero, tam kjer bi morala država bolje delati. Mikrokrediti ne gradijo cest, šol, zdravstvenih domov.
  5. Dvom v sposobnost mikrokreditov kot inštrumenta ekonomskega razvoja. So le rešitev iz skrajne revščine.
  6. Mikrokrediti ne prispevajo k premostitvi ekonomskega dualizma, torej delitve na tradicionalno in moderno izvozno povezano ekonomijo.
Čeprav bi po vsem tem bilo težko podeliti Nobelovo nagrado za ekonomijo s področja mikrokreditov, s stališča uporabnika, mikrokredit pomeni mnogo, nenazadnje že stalnost dela, ki je lahko izvor samospoštovanja in napredka. Mikrokrediti so koristen eksperiment, ker ni boljšega sistema v okviru današnjega prevladujočega sistema družbene proizvodnje, ki temelji na privatni lastnini, akumulaciji in monopolizaciji naravnega bogastva in nesorazmernem prisvajanju družbenega proizvoda.
Mikrokrediti pa nam dajejo tudi posebno lekcijo: lahko so dobičkonosni, čeprav je socialna komponenta na prvem mestu. Dolgoročno namreč ne moremo zagotoviti miru na našem planetu, če bomo podpirali teorije, ki na prvo mesto postavljajo dobiček, učinkovitost in produktivnost, v drugo vrsto pa potiskajo osebnostni razvoj. V sistemu mikrokreditov lahko najdemo model, s katerim bomo vsaj omejili monopoliziranje ali razgradnjo družbe, globoke socialne delitve ter uničevanje naravne dediščine.
 
Literatura:
- Dichter, T., Hype and Hope: The Worrisome State of the Microcredit Movement, Microcredit: All Dressed Up and No Place to Go, www.microfinancegateway.org/content/article/detail/31747
- Muhammad Yunus, What is Microcredit? January , 2007, www.grameen-info.org/bank/WhatisMicrocredit.htm
- Hari Srinivas, So, what is “microcredit”? www.gdrc.org/icm/what-is-ms.html
- Juan Freire, Las limitaciones y efectos perversos de los microcréditos,  nomada.blogs.com/jfreire/2006/04/las_limitacione.html
- Nobelov nagrajenec Yunus bo vstopil v politiko, Delo 18.2. 2007
- Samo Kofol, Mikrokreditiranje revnega prebivalstva v državah v razvoju, Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani 2002.

 
[1] Leto 2005 so OZN razglasile za leto mikrokredita. Od takrat je ideja mikrokreditiranja prežela mednarodne razvojne projekte za pomoč revnim. Ideja mikrokredita je sestavni del programa OZN v boju proti skrajni revščini. Nobelova nagrada za mir v letu 2006, za idejo mikrokreditiranja, je bila logična posledica. Že leta 1993 je med svoje razvojne inštrumente mikrokredite vključila Svetovna banka.
[2] Svetovno gibanje »Microcredit Summit Campaign« (MWC) združuje 140 držav sveta. Njegov cilj je do leta 2015 iz revščine potegniti 175 milijonov najrevnejših družin. www.microcreditsummit.org
[3] Muhammad Yunus, www.grameen-info.org/bank/WhatisMicrocredit.htm
[4] Ali 32.000 UD $, kar je primer neprimerne uporabe izraza mikrokredit.
[5] »Mikrokrediti je projekt, v okviru katerega se financirajo delodajalci in podjetniki-začetniki, z namenom samozaposlovanja in odpiranja novih delovnih mest. Projekt se izvaja skupaj z Zavodom RS za zaposlovanje, lokalnimi skupnostmi in nekaterimi poslovnimi bankami v skladu z letno objavljeni razpisi.« Razvojni center Novo Mesto, Garancijska shema za Dolenjsko. www.pc-nm.si/podjetnistvo.php?id=8
[6] Prva banka, ki se je pričela ukvarjati z mikroposojili že leta 1976, je bila banka Grameen v Bangladešu. Leta 2006 sta banka in lastnik banke Muhammad Yunus dobila Nobelovo nagrado za mir.
 
[7] Ena od zadrug, ki se je ukvarjala s posojanjem svojim članom, je bila tudi kreditna zadruga Sloga, slovenskih izseljencev v Argentini. Med krizo 2001 je propadla, a ne zaradi tega, ker člani ne bi bili sposobni vrniti mikrokreditov, pač pa predvsem zaradi velikih vsot in nesmotrnega poslovanja. V Argentini so priseljenska društva imela privarčevani denar za donacije v primeru ekonomske krize ali nesreče v družini, nekatera pa tudi kreditne zadruge, ki so podeljevale v začetku mikrokredite, ko pa je skupnost ojačala, pa so se v povezavi z bankami pričeli ukvarjati tudi z večjimi posli. To je zadrugo Sloga pripeljalo tudi do zloma. Izseljenska društva so v Argentini imela posebej razvito socialno funkcijo v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja.
[8] Največji dolžniki pa niso mikropodjetniki, temveč podjetja, od katerih bi večina davke lahko plačala. Ponovno se pokaže, da tisti, ki imajo kapital, lahko tudi iz nereda največ izvlečejo.
[9] Ukrepi le malo zaležejo, tudi spodbude za potrošnike, da zahtevajo račun, niso dovolj. Denimo v Argentini se spodbuja nakup preko kreditne kartice s popustom 5% na račun DDV-ja. Vendar ukrep mnogo ni zalegel, ker so trgovci odobrili 10% popust na gotovino, višji od odstotka, ki ga država vrača, to pa vkalkulirali v ceno.
[10] To je tudi ena od skritih pasti poslovanja tujih družb v Latinski Ameriki, ki so vajene na visoko racionalizacijo poslovanja, kontrolo tokov blaga in denarja, kar je vse elektronizirano. Težko je v ta sistem vklopiti plačilni sistem na roko ali izogibanje davkom. Slabšanje konkurenčnosti ali dobičkov pa nadoknadijo na drug način, denimo v oligopolih trgovskih verig s pritiskom na dobavljalce in skrajnim izkoriščanjem delovne sile, enkratnimi davčnimi olajšavami ipd.
[11] V Južni Ameriki pomemben delež avtomobilskih rezervnih delov izvira iz kraje, s katero se ukvarjajo tisoči nezaposlenih mladih fantov. V Argentini je kontrola trgovin z rezervnimi deli znižala krajo avtomobilov in s tem povezane umore za eno tretjino.
[12] Največkrat gre pri tem za sektorje strateških surovin, denimo v Latinski Ameriki za kmetijstvo, rudarstvo, težko, agrokemično in avtomobilsko industrijo in novejšem času elektronsko industrijo in telekomunikacije.
[13] Mikrokrediti v tem sistemu sicer po pravilu podjetjem niso namenjeni, čeprav v kriznih obdobjih zunaj trga kapitala ostajajo tudi številna podjetja. Dogaja se absurd, da ko je kapital najbolj potreben, ni dostopen. Če bi iskali en sam razlog, bi ga opisali z besedo – varnost. Še bolj pa se zaplete zaradi dejstva, da krize najbolj prizadenejo dežele v razvoju, saj takrat kapital beži in se zateka v varnejše finančne instrumente v razvitih državah.
[14] Nobelove nagrade za eksaktne znanosti, kamor nekateri poskušajo prišteti tudi ekonomijo, se ne podeljujejo za dosežke na socialnem področju.
[15] Denimo v Južni Ameriki oseba, ki izgubi službo, pogosto gre med taksiste ali pa nabavi torbo blaga ter prodaja po ulicah, vlakih, avtobusih in podzemeljski železnicah.
 
© Marko Sjekloča in Bančni vestnik, maj 2007
Domov
Nazaj