Manjšine, ki niso gospodarji na svoji zemlji

V Čilu so pred kratkim organizirali mednarodni seminar na temo avtohtonega prebivalstva (»indigenismo«), kjer so govorili o položaju predkolumbijskih prebivalcev v Latinski Ameriki. Nas položaj teh ljudstev v Ameriki zanima predvsem zaradi vzporednic z našima manjšinama v Italiji in Avstriji.

Na seminarju so, poleg čilskih, sodelovali strokovnjaki iz Kanade, Španije, ZDA, Kitajske, Peruja, Venezuele in Bolivije. Kot rdeča nit se je vleklo prepričanje, da so Indijanci prvi lastniki zemlje, ki so jih prišleki neusmiljeno uničevali.

Danes, tudi tam, kjer so ostali v večini, še manj pa tam, kjer so v manjšini, prvotni prebivalci nimajo nikakršnega statusa, še najmanj zakonsko urejenih pravic kot »manjšine«, kar pomeni, da so še v slabšem položaju kot evropske manjšine.

Kolonizacija pomeni ne samo kulturno asimilacijo, pač pa predvsem prisvajanje materialnih dobrin prvotnih naseljencev, skorajda vedno nasilno ali s pomočjo grožnje z nasiljem in ustrahovanjem. Rezultati so dolgoročno le malo drugačni od tistih v rani– suženjski - fazi človeške zgodovine.

Prej pa pojasnimo od kot prihajajo beseda »Indijanec« in njene izpeljanke. Indijanec ali špansko »indio« označuje prebivalca Amerike, za katero so napačno menili, ko so jo odkrili, da je Indija.

Kaj pa beseda »indigente«? To je skovanka besed »indio« in »gente«. Indio smo pojasnili kaj pomeni, »gente« pa v španščini pomeni ljudje. »Indigente« tako pomeni Indijanci-ljudje. Ker pa so to bili ljudje, ki so jim evropski priseljenci odvzeli vse, se je beseda oprijela vsakega, ki je brez vsega, živi pa v skrajni revščini, torej »ljudje indijanci«, »ljudje brez vsega«.

No, verjetno je že kdo od bralcev pogruntal potegavščino. V resnici beseda »indigente« prihaja iz latinskega izraza »indigeo«, kar pomeni imeti potrebo po nečem, uporablja pa se v vsakdanjem govoru za označevaje ljudi v ekstremni revščini. Dalje v izvor te besede pa prepuščam, da kopljejo sami bralci.

Toda, ali resnično pretiravam? V obdobju kolonializma so v Ameriki izvršili genocid nad Indijanci ter si prisvoji njihovo zemljo in naravna bogastva. Indijance so selili v odročne kraje po večkrat, odvisno od ekspanzije ali lastnosti naravnega bogastva, kjer so živeli. Veljala je pravica močnejšega, bolje oboroženega, bolj opremljenega, bolj »civiliziranega«.

Oglejmo si pomen nekaterih izrazov, ki so tako nastali. V španščini obstaja izraz »caer de indio«, kar pomeni »biti prevaran kot Indijanec«. Ne, ni to moja potegavščina, izraz obstaja tudi v španskem etimološkem slovarju.

Izraz »hacer el indio« pomeni pošaliti se z nekom, nekoga napraviti za »indijanca«. Nato izraz »indio de carga«, kar bi v prostem prevodu pomenilo »indijanski nosač«. Izraz je nastal v času kolonializma, ko so Indijance uporabljali za nošenje tovora. In da ne bo pomote, še danes obstaja ne samo izraz, in ne samo v prenesenem pomenu, pač pa obstajajo tudi nosači. Denimo ob bolivijsko – argentinski meji črnoborzijanci uporabljajo lokalno prebivalstvo za prenašanje blaga naskrivaj čez mejo. Mnogi si v osrednjih delih Južne Amerike tako služijo denar za preživetje. Seveda več kot za golo preživetje na ta način ni moč zaslužiti. Danes od 6,5 milijard ljudi na svetu polovica živi z največ dvema dolarjema na dan. V Latinski Ameriki pa je 220 milijonov skrajno revnih, ki ne zaslužijo dovolj niti za prehrano.

Indijanci so v svoji domovini postali manjšina z vsemi pritiklinami. Ponavadi se z manjšinami dogaja ravno to kar sem zgoraj napisal – biti »prevaran kot Indijanec«. Že to, da jih počasi preplavlja večinski narod, je prevara. Še večja je prevara, da jim jemljejo kulturo in jezik, krajevne oznake, itn. Medtem ko je v Evropi večinski narod številčno močnejši, pa v Latinski Ameriki sploh ni tako. Pogosto je indijanska manjšina v Latinski Ameriki številčno večina. Potomci evropskih priseljencev, ki držijo v rokah vse vajeti, so (razen v velikih mestih) številčno v manjšini, denimo v Boliviji ali Ekvadorju, čeprav Indijance obravnavajo kot manjšino. Ponekod pa še to ne, ker nimajo nikakršne politike do teh kultur in jih pogosto imajo za integralni del nacionalne kulture, ki naj bi bila le ena: država-nacija.

V Evropi so pravice manjšin veliko bolje zaščitene, čeprav še ni zdaleč tako kot bi bilo potrebno. V Latinski Ameriki manjšine pogosto nimajo niti šole v lastnem jeziku, kaj šele posebnih političnih pravic. Predvsem pa je indijanski problem socialno vprašanje - kajti predkolumbijsko prebivalstvo ponavadi ni vključeno v moderni proizvodni sistem. Je tudi politični problem – nimajo politične avtonomije, prebivalstvo pa je žrtev boja med lokalnimi elitami. Je kulturni problem, kajti nimajo inštrumentarija za ohranitev tradicije in kulture - šol in univerz v lastnem jeziku. Je gospodarski problem, ker ne razpolagajo z lokalnim naravnim bogastvom, itn. Vidimo pa, da se nekateri od teh problemov pojavljajo tudi pri naših zamejcih.

          Kaj pomeni biti manjšina v Ameriki ali v Evropi, konkretneje ob slovenski meji, in kaj pomeni biti kolonizator? Slovenski človek se je v preteklosti znašel v obeh vlogah, kolonizatorja in koloniziranega. V Latinski Ameriki so pred več stoletji sodelovali v kolonizaciji in širjenju krščanske vere številni slovenski duhovniki in avanturisti. Ne glede na koliko so nekateri posamezniki (Denimo Juan Benigar v Argentini ali Friderik Baraga v ZDA) prispevali k ohranjanju avtohtone kulture, so veliko več prispevali k njenem spreminjanju ali tudi izginotju. V Latinski Ameriki so nekatera plemena izginila, ne samo njihova kultura in jezik, pač pa tudi fizično. Civilizacije so sicer izginjale že prej, kulture so se spreminjale in stapljale, ljudstva so osvajala in so bila osvajana tudi v Južni Ameriki preden so tja prišli prvi španski konkvistadorji, vendar pa je petsto let osvajanja Latinske Amerike šele pomenilo fizični in kulturni genocid.

          Sprva so bile vojne in načrtni poboji Indijancev, nato ropanje njihovega bogastva, sledila je dekolonizacija, ki jo je vodila nova elita, vendar po krvi evropskega izvora, ki odnosa do Indijancev veliko ni spremenila, nato pa so v zadnjem času sledila še nova ideološka, politična in gospodarska gibanja, čigar posledica je bila nadaljnja marginalizacija avtohtonih ljudstev, ki so na najbolj divji način vržena v neoliberalistični kapitalistični način proizvodnje, kjer nimajo možnosti za preživetje, kajti nimajo razvitega ne političnega sistema, ne akumuliranega kapitala, ne razvitega načina proizvodnje, s katerimi bi konkurenčno nastopila v neoliberalistični tekmi – na svetovnem ali notranjem trgu. Sprejemanje pravil igre, ki jih prinaša zunanji kapital pa bi dokončno pomenil tudi kulturno izginotje. Toda tradicionalni način gospodarjenja nima možnosti preživetja. Od tod izvirajo tudi vse bolj pogosti konflikti.

          Rudna bogastva izkoriščajo tuje multinacionalke, na plantažah gojijo kmetijske pridelke, ki prekašajo po produktivnosti vse dosedanje načine pridelovanja, tako da na koncu celotna indijanska civilizacija, ne le njihova ekonomija, postopoma preide v ilegalo. Indijanski način proizvodnje je po liberalističnih pojmovanjih ilegalen: ne plačujejo davke, ne vodijo knjigovodstva, poznajo še kolektivno lastnino, itn. Njihova ekonomija je kriminalizirana, ne samo zato, ker se ukvarjajo s sivo ekonomijo, ker so na črno zaposlena in priložnostna slabo plačana delovna sila, ampak tudi, ker se v sivi ekonomiji ukvarjajo s tistimi dejavnostmi, ki jih država ne prevzema ali organizira ali ki se podjetjem ne splačajo. Brez tradicionalne kulture koke bi indijanska skupnost v Latinski Ameriki živela še slabše. Mamila so zato kulturno, socialno, politično in ideološko vprašanje, ne pa prvenstveno vprašanje zdravja prebivalstva razvitih. Govoriti o tem, da so ZDA uspešno pripomogle k zmanjšanju proizvodnje mamil za 30%, kot je dejal pred nekaj dnevi ameriški predsednik, je udarec v prazno, namreč vprašanje ni koliko se je proizvedlo, temveč koliko je bila potrošnja. Za temi podatki se namreč skriva vprašanje organizacije proizvodnje, saj ni najbolj pomembno koliko se odkrije in uniči, ker se posluje na moderni kapitalistični način, to pa pomeni proizvajati toliko kot trg zahteva in predvideti izgube na poti do kupca. Že s prostim očesom vidimo, da na trgu mamil ne primanjkuje.

          Rešitve, ki jih nekateri predlagajo, posegajo v preteklost, kar tudi ni pravi izhod. Gverilci Sendero Luminoso v Peruju predlagajo, da se osvobodijo evropskih kolonizatorjev, gospodarstvo pa vrnejo v preteklost, ko so proizvajali koruzo, krompir in kininovec, celo domačim živalim kot krava, ovca, prašič, se želijo odpovedati. Toda preteklost, tudi brez konkvistadorjev, je bila v Južni Ameriki krvava, z nenehnimi vojnami med plemeni in civilizacijami. Indijanske vstaje, predvsem znane pod imenom vodij iz družine Tupac, se idealizirajo, so pa dejansko koncepti za vrnitev v preteklost in z realnostjo niso imeli veliko stičnih točk. 

          Ko so prvi konkvistadorji prispeli v Južno Ameriko, so se soočili s civilizacijami na ravni Egipta, mogoče celo Babilonije,  daleč celo od civilizacijske ravni zgodnje Grčije. Genocid in večstoletno zanemarjanje in zaviranje razvoja teh ljudstev ne more vbiti razlog za vračanje v preteklost, pred leto 1492.

          Že v 70. letih prejšnjega stoletja so po vzgledu gibanja »Black power« v ZDA v Boliviji (Fausto Reinaga) sprožili »indijansko revolucijo«, kar naj bi pomenilo vrniti oblast Indijancem. Te ideje so poudarjale kolektivističen duh indijanske civilizacije, kar je bil tudi povod marksistom na kontinentu, da so pričeli poudarjati »socialistični« značaj predkolumbijskih civilizacij. Seveda je to bilo močno pretirano, ker je ta civilizacija bila močno razslojena in izkoriščevalska.

          Leta 1816 je general Manuel Belgrano predlagal ustanovitev kraljevine Združenih provinc Južne Amerike (Rio de la Plata), ki bi ji načeloval indijanski poglavar Tupac Amaru. Ideja sicer ni bila nova, o njej je že prej govoril legendarni osvoboditelj Jose San Martin. Vendar pa je ideja bila nerealna, saj je šlo predvsem za osamosvojitev od kolonialnih metropol, ki jo je vodila nova elita, ne pa za osvobajanje pred kolonizatorji.

          Usoda indijanskih ljudstev sicer mnogo skupnega z evropskimi manjšinami nima. Toda vsaj ena povezava je globoka. Usoda slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji je negotova, saj izgubljajo povezavo s tradicijo in tudi prostorsko so žrtve invazije dominirajočega naroda. Nad njimi konstantno visi meč pogube. V Latinski Ameriki je podobno, čeprav je primarni problem tam socialni. Čeprav ne moremo trditi, da slovenski manjšini ne ogroža tudi socialni problem, kot posledica političnega in kulturnega pritiska večine.

Dolgoročno nihče ne more zagotoviti, da bodo manjšine obstale, da se kulture in jeziki ne bodo stapljali, da ne bodo nastajale nove kulture in novi jeziki, saj je tako bilo vedno v preteklosti. Toda eno je vprašanje nasilnega spreminjanja in genocida, drugo pa naravnega procesa asimilacije ali integracije, posebej pa ni sporno spreminjanje in ločevanje kultur in jezikov.

          Brez poglabljanja v razlike, lahko še ugotovimo, da v primeru evropskih manjšin, posebej slovenskih, nihče resno ne zagovarja prehod v preživele proizvodne odnose. Evropske manjšine iščejo rešitev v okviru modernega načina proizvodnje in modernega demokratičnega političnega sistema.

Demokracija sama po sebi ni garancija za popolno enakopravnost. Sicer pa, kaj sploh je » demokracija« - politični sistem, na katerega mnogi tako prisegajo? Poglejmo izvor izraza »demokracija«. Namreč »demos« pomeni po grško ljudstvo, drugi del besede, »kracija«, pa izvira iz slovenske besede krasti in njene izpeljanke kraja. Demokra(ci)ja torej pomeni »krasti ljudstvu«. Kdor verjame, naj si pogleda slovar tujk.