Čim več s čim manj truda

Ne spominjam se, da bi zadnji mesec televizijo prižgal zaradi česarkoli drugega kot le zaradi nogometa. Ne bom govoril kako slovenskega programa skorajda ne gledam, čeprav ga veselo plačujem in se sprašujem ali je obvezno plačevanje televizijske članarine - davka v skladu z ustavo. Toda pri nas marsikaj ni v skladu z ustavo.

Svetovno prvenstvo je posebna priložnost, da v kratkem času dojamemo kako se nogomet razvija. Spominjam se leta 1990, ko je Argentina prilezla do finala, pa še danes z Maradono na čelu obtožujejo Fifo in sodnike, da jim niso pustili zmagati. Spominjam se tudi, da si takrat s svojo igro niso zaslužili niti, da bi preskočili prvi krog, kaj šele s kazenskimi streli premagali boljšo Jugoslavijo, ki je večino tekme igrala z desetimi igralci, Argentina pa je stala in »faulirala«. Podobno je storila Italiji in sveža dočakala utrujene Italijane na kazenskih strelih. Argentina je takrat izumila obstrukcijski način igre, kar je pomenilo čimmanj igranja, zaustaviti nasprotnika na nepravilen način, nato pa iz prekinitev s pripravljenimi kombinacijami doseči gol. Ta način je nato postal med trenerji splošni trend.

Spraševal sem se zakaj tako igro gojijo reprezentance, ki imajo dobre posameznike, ki lahko s svojim znanjem dosežejo zmago. Toda še nisem dojel, da tudi v nogomet prodira neoliberalistična teorija, ki se je takrat šele dodobra pričela uveljavljati, doseči čim več s čim manj truda. Tudi v športu gre »na nož«.

Sedanje svetovno prvenstvo mi bo najbolj ostalo v spominu po teatralnosti. Padalo se je v stilu umirajočega kot za stavo. Sodniki so v glavnem nasedali. Nogomet se mi zdi vse bolj podoben ragbiju, kjer je potrebno osvajati teren. Nekateri že lep čas predlagajo spremembe, da bi prišla do izraza kvaliteta igralcev, toda Fifa je konzervativna. Če že vsi predlagajo, naj še jaz: ukinimo kazenske strele na koncu, zmaga pa naj tisti, ki je imel žogo več v nogah, večkrat streljal na gol nasprotnika, povečajmo gole ali podobno.

Če poskušamo to preplesti, ugotovimo, da nogomet ne more ostati imun od vplivov družbenega razvoja, da pa je tudi družbeno življenje svojevrstna igra, ki se nenehoma spreminja. Pravila igre se ne prilagajajo dovolj hitro, ljudem pa je v krvi, da iščemo način kako bi jih izigrali in s čim manjšo izgubo energije dosegli zmago. Čeprav se toliko govori o tekmovalnem duhu, pogosto ne zmaga boljši, temveč tisti, ki je bil bolj spreten v izigravanju pravil. Zmenimo se »ne koplji«, a ko obrnemo hrbet, je ponovno vse po starem. Želimo zabiti čim več golov in po možnosti nobenega ne prejeti. Sramu več ni. Največje razlike niso posledica znanja in sposobnosti. Če bi bilo tako, bi bili med nezaposlenimi le najmanj izobraženi, lenuhi ali drugače prizadeti. Našo »Fifo« (javna uprava) in pravila (zakoni in podzakonski akti) pa je življenje že daleč prehitelo.