Obletnica največjega izseljenskega društva, ki tone v pozabo

Pred enaintridesetimi leti, natančneje 10. oktobra 1974, je nastalo v Buenos Airesu združeno društvo slovenskih izseljencev, z imenom Triglav. Nastalo je iz treh primorskih društev, zato je tudi v novem društvu prevladovalo članstvo izseljencev s Primorske. Združili so se Ljudski oder, Naš dom in Zarja, pridružili pa so se tudi člani drugih predvojnih izseljencev in člani društva Samopomoč, ki so ga imenovali tudi Kranjsko društvo, ker so tamkaj prevladovali slovenski izseljenci iz drugih pokrajin razen Primorske.

Proces združevanja ni bil enostaven, vlekel pa se je od srede tridesetih let prejšnjega stoletja, torej od nastanka drugega po vrsti društva Naš dom. Razlog je bil predvsem politične narave, saj je društvo Ljudski oder, nastalo leta 1925 (Zato lahko trdimo, da Triglav vleče svoje korenine že v leto 1925), bilo predvsem delavsko društvo socialistične usmeritve, ki ga je vodilo članstvo, aktivno v komunističnih strankah Argentine, Italije in Jugoslavije. Naš dom, nastal leta 1935, je bilo pred vojno monarhistično usmerjeno, po vojni pa politično najmanj aktivno. Zarja pa je nastala leta 1958, s članstvom srednjega sloja in kritično razpoloženim do politične aktivnosti Ljudskega odra. Nastanek prvega je bil posledica dejstva, da so po obnovitvi društvenega življenja zaradi prepovedi večine slovanskih društev v Buenos Airesu, propadle ideje o tem, da se ne oživljajo stara predvojna društva in da se ustanovi novo enotno društvo.

Do leta 1974 je bilo še več poskusov združitve, vendar razmere niso bile ugodne. Pred vojno je bila ideološka delitev močna, med mnogimi pa Kraljevina Jugoslavija močno osovražena zaradi svojega diktatorskega vladanja. Med vojno združevanje ni bilo mogoče, po vojni pa so nastali dodatni problemi v povezavi s širjenjem stalinizma, težave z argentinskimi oblastmi in hladno vojno, tako da je šele v sedemdesetih letih postalo objektivno možno Primorce in druge Slovence združiti v eno društvo. Seveda pri tem nimamo v mislih povojne izseljence, ki so bili enklava zase in dolga leta v odkritem sporu s predvojnimi izseljenci.

Z veliko ur prostovoljnega dela, z materialno in drugo pomočjo izseljencev, iz Slovenije in Jugoslavije, je tako nastalo društvo Triglav s sedežem na obrobju Buenos Airesa, kjer so zgradili veliko zgradbo, ki je še vedno ponos mnogih, ki si svojega življenja ne bi mogli zamisliti brez tega društva.

Zgradili so sedež z uporabno površino 4300 m2, ki si ga lahko poželi vsako izseljensko društvo, tudi večje emigracije in ne samo slovenske, ki je ena manj številnih v zgodovini argentinskega priseljevanja. Ta zgradba je desetletja bila priča številnih srečanj, sestankov, koncertov, športnih prireditev itn. Z leti pa je tako velika zgradba postala breme, kajti čas je opravil svoje. Večina predvojnih izseljencev ni več živih, mlajša generacija ne gre po stopinjah svojih prednikov in v društvo več ne zahaja. Od prvotnih tisoč članov je ostalo pred slabimi petnajstimi leti še šeststo članov, sedaj pa le še približno polovica tega. Dejansko aktivnih pa je le peščica, predvsem starejših.

Ni bilo vedno tako. Triglav je imel svoje zlate čase, nato pa, kot tudi večina drugih društev v Argentini, postal žrtev asimilacije in potrebe po iskanju novih poti. Sedaj je društvo odprto za vse Argentince, predvsem pa za potomce Slovencev. Je društvo, ki se je usmerilo v športne in izven šolske aktivnosti predvsem za mladino in tako se tudi preživlja, saj ni več dovolj članov, da bi se vzdrževalo s članarinami.

Sicer pa to ni nič nenavadnega, saj ima zgradba idealne možnosti. Bazen in več gimnastičnih dvoran je usposobljeno za številne športe. Na tem parketu so slovenska športna društva doživljala svoje briljantne trenutke, predvsem odbojkarski ekipi, tako ženska kot moška, ki sta nekoč bili med najboljšimi v Argentini.

Drugi prostori pa so bili priča bogate kulturne dejavnosti. V najlepših časih so delovali pevski zbor, ki je tudi zadnji zamrl z delom, tamburaški orkester, dve folklorni skupini itn. Prvi mešani pevski zbor v društvu je nastal leta 1978, vodil pa ga je dolgoletni entuziast Jože Samec. Ni manjkalo izobraževalnih tečajev, kot tečaji slovenskega in srbohrvaškega jezika. Slovenski tečaj v društvu še vedno obstaja.

Društvo je bilo dolga leta osnovna vez predvojnih izseljencev med Slovenijo, Jugoslavijo in Argentino. Po letu 1991 je prišlo do osipa, tudi do globokih notranjih sporov in razdelitve, zaradi katere je okoli tristo članov društvo zapustilo. Vendar pa dela to ni zaustavilo, večjo škodo je storila asimilacija, umiranje starejših ter nezanimanje mlade generacije.

Sedaj društvo že več nima tesnih vezi s Slovenijo. Nekdaj si ni bilo moč zamisliti praznovanja državnih obletnic ali obletnice ustanovitve društva brez prisotnosti veleposlanika. Sedaj člani slovenskega veleposlaništva društvo le poredkoma obiskujejo, kljub povabilom. Velika kolonija predvojnih izseljencev in njihovih potomcev se čuti odmaknjena od domovine in se sprašuje kako je mogoče, da se zanje uradna Slovenija skorajda več ne zanima.

Dejstvo je, da je med predvojnimi izseljenci, člani Triglava, le malo takih s slovenskim državljanstvom, zaradi česar politično niso zanimivi, vsaj ne toliko kot povojni, kjer slovenska politična desnica lahko ob vsakih volitvah računa na približno tisoč glasov. Po vsej verjetnosti je to osnovni razlog zakaj ta predvojna kolonija izseljencev ni več zanimiva. Drugi razlog je verjetno ta, da je ostalo le malo prvih izseljencev, njihovi potomci pa se več ne čutijo Slovence in tudi slovenskega jezika skorajda več ne obvladajo. To pa ne pomeni, da niso s srcem v Sloveniji. Mnogi še vedno obiskujejo Slovenijo in Primorsko, tako kot povojni izseljenci. Člani Triglava iz prve generacije niso pozabili Slovenije morebiti zaradi tega, ker jih je vse manj ali zato, ker so v drugi ali tretji generaciji že Argentinci. Prej bi dejali, da je nanje pozabila Slovenija, kajti z večjo prisotnostjo Slovenije bi tudi člani pogosteje prihajali v društvo, ker bi tako čutili prisotnost koščka Slovenije. Podobna usoda v naslednji generaciji čaka še preostala društva, tudi povojnih izseljencev, ki so za generacijo mlajši, že zato, ker bo v določenem trenutku asimilacija opravila svoje, ponavadi pa pragmatična politika, čigar interes se giblje predvsem v boju za oblast, ne bo imela več toliko zanimanja za sredino, čez eden ali dva oceana, ki ji političnih točk ali volilnih glasov ne more prinašati.

Kljub vsem spremembam v zadnjih dveh desetletjih politične razlike med povojnimi in predvojnimi izseljenci, predvsem tistimi, zbranimi v društvu Triglav, še naprej obstajajo. Je pa zanimivo pomanjkanje političnega in diplomatskega občutka v vrhovih slovenske oblasti, kajti za prvega slovenskega diplomata so, vsaj drugič, če ne že tretjič, od petih predstavnikov v zadnjih petnajstih letih, izbrali osebo iz povojnih političnih krogov. Ne glede na osebne kvalitete slovenskih diplomatskih predstavnikov, ostaja dejstvo, da se po eni strani zanemarja velika kolonija naših izseljencev v Argentini, predvsem tista, ki se zbira okoli društva Triglav in ki so predvsem Primorci ali primorskega izvora. Tudi dejstvo, da v izboru (neprofesionalnih) diplomatov slovenski kriteriji niso na ravni ustaljenih običajev, kjer je izogibanje izbire po političnih kriterijih vrlina, prispeva k temu, da ugotavljamo, da se zanemarja celotna generacija slovenskih izseljencev, ki je nekoč štela najmanj 23.000 oseb. K temu dodajmo še drugo, tretjo in ponekod četrto generacijo, pa bomo dobili precejšnjo število izseljencev in njihovih potomcev, med njimi uglednih posameznikov v argentinski družbi, ki za politiko v domovini niso več zanimivi ali pa le občasno, ko ta politika pač oceni, da jih potrebuje.

Tako je tudi s »pozabljenim« društvom Triglav, po številu članov še vedno največjim slovenskim izseljenskim društvom vseh časov. Kako naj ne bi bilo pozabljeno, če celo na svečanost ob obletnici ustanovitve izseljenskega društev ponavadi slovensko veleposlaništvo ne pošilja svojega uradnega predstavnika? Vsekakor, da to ni samo znak malomarnosti in pomanjkanja političnega in diplomatskega občutka, to je že nekaj več.
 
 ©    in Marko Sjekloča, Četrtek, 13. oktobra 2005
 
Domov
Nazaj