Latinoamerikanizacija Slovenije

Marko Sjekloča

Ko je ostalo le še nekaj dni pred vstopom v EU, se optimisti sprašujejo ali je Slovenija nova »zgodba o uspehu«. Če za sedaj preskočimo dvomljiv »Lizbonski« načrt, da ES postane do leta 2010 najbolj dinamično svetovno gospodarstvo, posebej Sloveniji primanjkuje kar nekaj osnovnih pogojev. Ne samo, da ostajajo krepko zakoreninjene stare navade, ki takšne želje postavljajo v kategorijo utopije, porajajo se celo navade, ki bi bolj spadale v Južno Ameriko ali italijanski jug, kot pa v moderno Evropo.

Ko je Nemčija po prvi svetovni vojni zapadla v težave, so takoj našli grešnega kozla: Žide. Sledilo je napihovanje lačne in apolitične množice, ki je spravila Hitlerja na površje. V Sloveniji se nekateri trudijo, da bi ljudstvo pripeljali do podobne histerične faze. Nacionalistična evforija bi bila ena prvih zaprek v »zgodbi o uspehu«.

Druga zapreka je v vse večjem razslojevanju in krivični delitvi novoustvarjene vrednosti, ki potiska vsak dan večji del prebivalstva pod mejo revščine, s tem pa postaja plodno tlo za populistične izpade. Tako se, namesto v ekonomijo, pogledi usmerjajo nazaj, nekaj podobnega kot v 30-ih letih v Nemčiji – izbrisani, od tod do alergije do tujih delavcev pa tudi ni več daleč. Zaenkrat jih ne obtožujejo za vse slovenske gospodarske težave, toda glede na dosedanje izkušnje ni daleč dan, ko bodo (ponovno) začeli razlagati kdo »odžira« zaslužek Slovencem. Glede na to, da je študij vse bolj dosegljiv le tistim, ki imajo denar, bomo tako sproti »pridelovali«, poleg nove elite, še nove množice ignorantov in apolitičnih posameznikov, ki bodo postali hrana spretnim in na jeziku podmazanim politikom, ki z lahkoto vznikajo iz zaplankanih sredin. Ti svoje osebne in lokalne frustracije prenašajo na državno raven in politična elita je nato prepredena s takšno mentaliteto.

Sposobni posamezniki, strokovnjaki in politiki, se brez možnosti izgubljajo v sivini agresivnih, pogosto celo intelektualno omejenih. Strokovnost in sposobnost v sedanji netransparentni ureditvi, ko je z različnimi prijemi prav lahko držati osvojene pozicije, čeprav, denimo, pri tem podjetje vidno propada, nima načina, da se izkaže. To pa je velika zapreka h »končnemu uspehu«. Zato bi naslednji korak moral biti koncentrirati znanje in povečati možnosti za kvalitetne.

Toda dogaja se nasprotno, naš sistem postaja vse bolj »argentiniziran«, kar pomeni klientelizem in prilaščanje oblasti s strani določenih elit, najsi bo to s katerekoli strani, z leve ali desne. Namreč opisanih deviacij ne moremo pripisati prav nobeni ideološki barvi posebej, vse so dovzetne zanje, ker je to posledica teorije in prakse kapitalističnega parlamentarnega političnega sistema. Moderni kompetitivni kapitalizem, kjer se predvsem gleda skozi nekakšne kvantitativne pokazatelje »uspešnosti«, ki naj bi bili predvsem ekonometričnega izvora, medtem ko druge veje družbenega življenja že ne moremo z lahkoto meriti, ker za to nimamo neposrednih instrumentov, pa globoko prodira v slovenski način življenja in miselnost.

Pri tem se pojavlja še ena past, ki jo potihoma uvažamo iz ameriškega pojmovanja kapitalizma. Namreč odpora je precej manj, ker se pač ljudstvo slepi z demokracijo, torej s sistemom navidezne svobode, v kateri naj bi vsakomur bila dana »priložnost«. Priložnosti so sicer na papirju zagotovljene, toda v praksi delujejo le zakonitosti kapitalizma, to pa je akumulacija, kapital na kapital, moč na moč, povezava na povezavo, itn. Organizira se pravcati paralelni sistem oblasti, ki meji na mafijske mreže, in to tako v sodstvu, v pravniških vrstah (vse bolj donosen posel je tožiti državo), v menedžerskih, občinskih upravah, ministrstvih, športu, pa še drugje, kar lahko bralec še doda.

In ko že omenjamo ZDA, je treba razkriti, da predvsem oponašamo slabe navade s tega konca sveta (resnici na ljubo večkrat nehote), medtem ko ponavadi slišimo, tako iz ust naših politikov kot evropskih, da ni moč prenesti ameriškega sistema v Evropo, ker smo pač »socialna država«. Toda v tej »nesocialni državi Ameriki« je v najhujših časih nezaposlenost 6 odstotna, mi pa smo zadovoljni v Evropi če se le uspemo spustiti pod 10 odstotkov.

Tako je realna nevarnost »argentinizacije«, kjer bodo, kljub obilju blaga v nakupovalnih centrih in denarja v bankah, številni otepali tudi že ne poceni »kruh in vodo«, drugi pa pred brezizhodnim položajem jemali sebi življenje. Obenem  se bomo opravičevali s preživetimi načini razmišljanja, predvsem pa izgubljali pamet. Vse več bo ne samo visokega kriminala, ki prodira skupaj z novim načinom življenja, pač pa bodo marginalni sloji v svojem brezizhodnem položaju vse bolj iskali pot rešitve v kriminalu. Vse več bo pouličnih kraj, vse več bo oboroženih ropov in vse bolj nemočni, neuspešni in posledično arogantni bosta policija in država. Spominjali se bomo z melanholijo, ko so naše kronike zapolnjevale »banalne« novice, kot: iz kioska odnesli pijačo in cigarete, iz stanovanja ukradli računalnik, kolesa z avtomobila, itn. Vse bolj bomo pa brali: oropal meščana in ga ubil, trojica z brzostrelkami oropala banko, peterica težko oboroženih napadla vozilo za prevoz denarja in ubila varnostnika, neznanci ugrabili podjetnikovega sina in v opozorilo poslali njegove prste itn.

V Španiji, v senci tragedije, je objavljen podatek, da se že 56,24% družin težko prebija do konca meseca, v primerjavi s 54,9 % v letu 2003. Razslojevanje je torej vse večje v Španiji, ki je vstopila v ES krog pred nami.

Bije odločilna ura, kajti Slovenija je na začetku takega procesa. Ali bo šla po poti Rusije in Latinske Amerike, ali pa bodo končno na površje splavali ljudje, ki so sposobni nekaj storiti, to pa je posnemati, ne Španijo, Grčijo ali Portugalsko, temveč prej Irsko. Recept za to je znan: preprečiti stranpoti v srži, sestaviti dolgoročno strategijo kompletnega družbenega razvoja, fleksibilizirati finančni sistem, trg dela, gibanje kadrov – predvsem kvalitetnih, pritegniti tuj kapital, poglobiti čezmejno in obmejno sodelovanje (Za katero kažejo v slovenskih regijah premalo zanimanja, verjetno zato, ker je njihov lasten regionalni razvoj še vedno v fazi improvizacije in trošenja evropskega denarja s široko roko, brez pravih učinkov), diverzificirati mednarodno trgovino ipd. Vendar pa je največji problem v tem, kje dobiti ljudi, ki bi bili pripravljeni storiti prvi korak. Namreč v novih razmerah kadrovanja ni sistema, ki bi na površje potiskal kvaliteto. Sistem izbire je zelo poosebljen, giblje se v okviru rotacije znotraj »upravnih odborov«, prijateljskih vezi in političnih ciljev. Skrajni rezultat je viden na primeru Enrona, Parmalata in drugih, tudi že v Sloveniji se nazirajo. Če taki  morajo odločati o dolgoročni strategiji družbenega razvoja, pa ni nič kaj drugega za pričakovati kot to, da bodo zagotovili pozicije sebi, svojim prijateljem, sorodnikom ipd. Vse ostalo, posebej mali in veliki kriminal, pa bosta samo simptoma, da je družba zbolela.

Slovenija je podobna potniškemu vlaku, ki vsak dan skorajda do sekunde točno pelje mimo našega okna, prepelje šolarje, delavce in popotnike na cilj, toda ostaja dolgočasni predvidljivi potniški vlak, pa najsi še tako kupujemo najmodernejše vagone. Ni ekspresen. Glede na dosedanje ukrepe naših odgovornih, na nedelovanje trga dela, na še vedno prisotno »samoupravno dogovarjanje« in pritiskanje nekaterih na državo, ki bi radi, da jim država zagotovi ceneno delovno silo, sami pa ne bi plačali ceno, ki jo določi trg, nato glede na nefleksibilnost finančnega sistema, pomanjkanja tveganja in idej, slabega menedžerskega znanja, nefleksibilnosti delovne sile, še posebej na vodilnih mestih, prepočasnega obnavljanja ali dopolnjevanja znanj, improvizacije v regionalnem razvoju ipd., Slovenija nima za sedaj ne enega argumenta v prid »zgodbe o uspehu«.

 Ah, da, skorajda sem končal, a sem se spomnil, da bi moral omeniti še tiste, ki naj bi nas varovali. Toda ti nimajo časa, kajti na koncu vasi, sto metrov pred znakom prepovedi, veselo pobirajo kazni za državni proračun in svoje plače. Te kazni za prometne prekrške so tipičen primer kako je moč zakone izopačiti in spremeniti v instrument, ki ne služi pravim ciljem, to pa je izobraževanje, preventiva, ipd. To je pač posledica tega, da lahko hitrost natančno zmerimo, medtem ko za kratkovidnost politične elite, spretnost skorumpiranih javnih uslužbencev ter nesposobnost ali »nabrisanost« gospodarstvenikov radarja nimamo. Toda ne prenaglimo se z zaključkom, odgovorne je kaj lahko najti, obstaja cela veriga: predsednik vlade s svojimi ministri, takoj za njimi poslanci, nato predsednik države, lokalni organi ter še najmanj volivci, ki razen svojega »da ali ne« kaj več ne morejo storiti v takšnem političnem sistemu kot ga imamo in kamor smo s tako radostjo drli. Arogantnost policajev ni samo italijanska (evropska) značilnost, prej bo veljalo, da je posledica spreminjanja slovenske države, ki postaja vse bolj elitistična in oddvojena od ljudstva, »ki mu vlada«, vse bolj »evropska« - tudi v slabem pomenu besede - to pa je, objektivna pomanjkljivost parlamentarne ureditve in boj za oblast v katerem stranke postajajo vse bolj podobne druga drugi. Nekateri se predvsem trudijo, da bi Slovenijo približali latinskoameriškim državam.