Veliko povpraševanje po zemljiščih v Latinski Ameriki
V Latinski Ameriki imajo visoki zaslužki od izvoza hrane in nafte tudi drugo plat. Veliko zanimanje za kmetijske površine. Vse več vlagajo v nova najdišča nafte
 

V Argentini, eni največjih svetovnih proizvajalk hrane, so cene kmetijskega zemljišča lani zrasle za 35 odstotkov. Najbolj kakovostna zemljišča dosegajo tudi 11.000 dolarjev na hektar. Povpraševanje še vedno raste, ponudba pa je slaba, tudi zato, ker se lastnikom bolj splača dati zemljo v najem kot pa prodati. V Argentini je veliko površin že tradicionalno v najemu, ker se mnogi lastniki tako preživljajo. Najbolj iskana so kmetijska zemljišča, primerna za sojo in koruzo. Tudi Acecoagro, med lastniki je najti tudi Georga Sorosa, je kupil dodatno kmetijsko zemljišče. Multinacionalke v Latinski Ameriki kupujejo tudi z mislijo, da bo vse večje povpraševanje po biogorivih.

Letos v Argentini dva milijona ton manj koruze

V bližajoči se letošnji žetvi bo Argentina požela zaradi suše po predvidevanjih strokovnjakov dva milijona ton manj koruze, verjetno ne več kot 21 milijonov ton. Težave bodo tudi s sojo, kjer naj bi izpadlo vsaj dva milijona ton, tako da bi žetev bila manjša od 50 milijonov ton. V zadnjih sedmih mesecih je cena soje v Argentini zrasla za 50 odstotkov. S težavami se srečujejo tudi proizvajalci pšenice, saj so domače cene veliko nižje od mednarodnih, izvozniki pa plačujejo poseben izvozne dajatve. Na ta način je njihov realni prihodek tudi do 40 odstotkov nižji od potencialnega. Ker so domače cene zamrznjene, imajo velik dobiček mlini in izvozniki. Notranje povpraševanje v Argentini se giblje okoli pet milijonov ton, višek, ki ponavadi ni manjši od deset milijonov ton, pa izvažajo. Takšen argentinski izvozni režim ne vpliva na umirjanje svetovnih cen. Še več, pomeni celo poglabljanje nihanja cen. Proizvajalci morajo najprej preskrbeti domači trg po posebnih notranjih cenah, izvozniki pa sistem izkoriščajo in pridelke pogosto zadržujejo. Tako ob vsaki prepovedi izvoza akumulirajo velike količine žita, ki so ga na domačem trgu odkupili po nizki zamrznjeni ceni. V trenutku sprostitve izvoza, najkasneje pa tik pred novo žetvijo, da bi se sprostili silosi, blago izvozijo in dosegajo velike dobičke. Zaradi take prakse je lani izvoz žita iz Argentine podvojen, vendar pa sistem sproža spore med proizvajalci, ki izvoznike in mline obtožujejo, da na njihov račun akumulirajo velike dobičke.

Težave manjših naftnih proizvajalcev

Zaradi visokih mednarodnih cen se tudi manjši proizvajalci nafte spoprijemajo s težavami v vodenju svoje ekonomske politike. Povpraševanje po nafti na svetovnem trgu se ne zmanjša kljub višjim cenam. Ker so cene doma nižje, izvozniki zanemarjajo domači trg.

Zaradi podobnih dogodkov je argentinska vlada v januarju prepovedala izvoz tekočih goriv ter odredila, da se cene bencinu in dizlu morajo vrniti na oktobrsko raven. Ker se približuje žetev, je makroekonomska politika posebej zaskrbljena. V Argentini izvozniki plačujejo izvozne dajatve na nafto za razliko nad 42 dolarjev. Nekateri opozarjajo, da imajo ukrepi tudi drugo plat. Makroekonomisti opozarjajo, da lahko nastanejo nova neskladja. Poraba zaradi nizkih cen - denimo za bencin se cene gibljejo okoli 0,75 evra, raste po 20-odstotni stopnji na leto. Drugi postavljajo vprašanje premajhnih vlaganj v raziskave in zaščite okolja, ki je od odkritja nafte v Argentini pred sto leti močno degradirano.

Brazilija, Venezuela in Ekvador investirajo v nova nahajlišča nafte

Medtem pa Brazilija, Venezuela in Ekvador vlagajo vse več kapitala v odkrivanje novih nahajališč in gradnjo rafinerij. Brazilija je usposobila še eno veliko nahajališče nafte na morskem dnu ob svoji obali. Venezuela pospešeno vlaga v naftne naprave ob reki Orinoko. Ekvador je zaprosil za možnost vrnitve v članstvo OPEC. Država potrebuje sredstva za odprtje novih nahajališč in rafinerij, zato se je naslonila na venezuelski kapital. Spoprijema pa se tudi z inflacijskimi pritiski, saj njeno ekonomijo obvladujejo monopoli. Predsednik Rafael Correa je zato predlagal zakonske ukrepe, ki naj bi preprečili monopole, posebej v sektorju telekomunikacij in proizvodnje cementa. V tej zadnji panogi ima francoska Lafarge monopolni položaj. Vlada je predlagala tudi sklop davčnih ukrepov, ki med drugim zadevajo usodo neproduktivnega zemljišča ter izvoza kapitala, poskušala pa bo povečati davčno bazo. Uvaja tudi ukrepe za povečanje konkurenčnosti in reorganizira javni sektor.

Predsednik je tudi dejal, da bo Ekvador dajal prioriteto lastnim potrebam pred zunanjim dolgom. Poudaril je, da bo Ekvador izvrševal svoje obveze, toda v skladu z možnostmi. "Če imam problem izplačila plač, ne bom razmišljal dvakrat, da izplačam plače," je dejal. V letu 2008 bo Ekvador namenil plačilu zunanjega dolga 19 odstotkov fiskalnih prihodkov, v naslednjih letih pa naj bi servisiranje dolga padlo na 10-11 odstotkov fiskalnih prihodkov. Predsednik je tudi potrdil, da dolar še vedno ostaja ekvadorsko plačilno sredstvo, vendar naj to ne bi bilo zapisano v novo ustavo, ki jo pripravlja ustavodajna skupščina.

Predsednik je poudaril, da boj proti drogam ne bo potekal na račun suverenosti države, pri čemer je imel v mislih pritiske ZDA in njihovo vojaško bazo na ekvadorskih tleh. V Ekvadorju se bojijo, da zaradi take politike ZDA ne bodo obnovile sporazuma o preferenčnem statusu. Prioritete Ekvadorja bodo "boj proti revščini, neznanju, korupciji, ter skorumpiranim in nekakovostnim sredstvom javnega informiranja".