PRODOR KITAJSKEGA KAPITALA V LATINSKO AMERIKO

 Konec tedna je bil v Čilu azijsko pacifiški gospodarski vrh, kjer so luči bile usmerjene predvsem v Kitajsko. Njeno zanimanje za Južno Ameriko in v tem okviru sporazuma med Kitajsko in Brazilijo ter Kitajsko in Argentino je znak, da so spremembe v svetovnih gospodarskih odnosih velike. Opomin za Evropo...

          Novica, da so Kitajska, Brazilija in Argentina podpisale sporazum o dolgoročnem sodelovanju v okviru katerega bo Kitajska investirala milijarde dolarjev, potrjuje, da so spremembe v mednarodnem gospodarstvu že zelo globoke. Na eni strani to potrjuje, da je kitajska ekspanzija, ki temelji na nizki ceni delovne sile, na podpiranju investicij in na izvozu, povzročila veliko kopičenje rezerv (kar 450 milijard dolarjev), ki jih poskuša produktivno naložiti.

          Na drugi strani pa je dokaz trditev kitajskih politikov, da je Brazilija kitajski strateški partner med državami v razvoju. Dokaz za to je ogromen Kitajski trgovski center, ki so ga dogradili v Sao Paulu kot tudi kitajska podpora brazilski kandidaturi za predsedovanje Svetovni trgovinski organizaciji. Vse to kaže, da se je že končala doba brazilske samo izolacije in kitajske drugorazrednosti. Predvsem Kitajska postaja gospodarski gigant, ki ji napovedujejo do sredine stoletja naskok s sedanjega četrtega mesta na številko ena, pred ZDA, Braziliji pa prav tako naraščajočo politično in ekonomsko moč.

          Brazilsko-kitajsko sodelovanje ima izreden potencial, čeprav so dosedanji odnosi slabi, le 250 milijonov dolarjev vzajemnih investicij, ki so skorajda uravnotežene, ter do septembra letos 9 milijard dolarjev vredna trgovinska menjava, čeprav je že ta številka za milijardo višja kot podatek za celotno leto 2003.

          Kitajska je zelo zainteresirana, da Brazilija in Argentina redno pošiljata surovine, ki jih ta bodoči velikan potrebuje, da obdrži hiter gospodarski razvoj v višini povprečja desetih odstotkov. Zato je pripravljena investirati v infrastrukturo v obeh državah. Tako naj bi po vsej verjetnosti v naslednjih letih Kitajska bila pripravljena vložiti 12 milijard dolarjev v brazilske luke, železnice, aluminijsko in železarsko industrijo.

          Za Argentino, čeprav je tam pričela krožiti verzija, da bo Kitajska vložila dvajset milijard dolarjev, a so to novico Kitajci hitro označili kot za močno pretirano, pa je sporazum pomembna točka na poti k stabilizaciji gospodarstva in posebej na poti k diferenciaciji mednarodnih odnosov. Kitajska naj bi bila tudi prva pomembnejša investicija po krizi leta 2001.

Sicer obstaja med strokovnjaki v Južni Ameriki velika previdnost in so manj navdušeni nad kitajskimi namerami, saj do sedaj ni videti, da bi sporazum obsegal kaj več kot zagotovitev surovin za kitajsko industrijo. Položaja predvsem proizvajalcev surovin pa se obe največji južnoameriški državi poskušata lep čas znebiti, vendar z malo uspeha. Kitajska ponudba vse to še otežuje, kajti vprašanje je kako se upreti naraščajoči kitajski kupni moči, posebej njenim potrebam po soji, olju, mesu, pšenici in vsem ostalim surovinam, kot tudi njenemu višku kapitala in turističnemu navalu, ki lahko sledi razvoju gospodarskih odnosov.

Sodelovanje s Kitajsko bo imelo tudi drugo plat. Namreč z vstopom Kitajske v WTO bodo članice trgovinske organizacije imele ne samo pristop do kitajskega trga, pač pa bodo morale tudi svoj trg odpreti Kitajski. Ta je v nekaterih panogah, kot denimo igračke, nepremagljiva. Brazilija je to panogo pred desetletjem zaščitila s posebnimi protekcionističnimi ukrepi. Da ne omenjamo tudi velike ekološke spremembe, ki bi jih predvideni kolosalni posegi v infrastrukturo v Amazoniji in Argentini lahko povzročili.

Pojavlja se tudi vprašanje kako bo Kitajska spravila svoj kapital v svet, ker ima do sedaj le 35 milijard dolarjev neposrednih investicij ali pol odstotka vseh svetovnih investicij. Vendar pa je treba verjeti kitajskim napovedim, da nameravajo samo v Latinsko Ameriko do leta 2015 vložiti 100 milijard dolarjev.

Sicer je potrebno navesti, da je Latinska Amerika šele na četrtem mestu kitajskih prioritet, za ZDA, Kanado, Afriko in Azijo. Evropa je tukaj na repu kitajskih namer. To je še en znak, da z evropskim gospodarstvom nekaj ni v redu.

          Je pa pomembno tudi, da azijske dežele, posebej Kitajska, že dalj časa opazujejo kaj se dogaja v slabo naseljeni argentinski Patagoniji, v Braziliji, Venezueli in Peruju, torej državah, bogatih s surovinami. Čeprav Kitajska ne postavlja odkrito pogojev kot koncesije za uporabo naravnih bogastev, skeptiki menijo, da je ta interes skrit v ozadju, ga pa je slutiti tudi s tem, da kitajski gospodarski giganti pospešeno kupujejo aktive naftnih in drugih družb v svetu. Strah vzbujajoč je denimo sporazum, ki predvideva, da Argentina redno dobavlja Kitajski »commodities« (primarne surovine brez dodane vrednosti) v naslednjih tridesetih letih.

          Prodor Kitajske v svet močno spreminja tokove svetovnega kapitala. Kitajska postaja velikan okoli katerega se vrtijo vsi največji trgi in kjer vidijo rešitev nekatera gospodarstva v težavah, med njimi tudi južnoameriška. Toda ključnih vprašanj je več, ker se se poleg dvomov o lastnih razvojnih konceptih, denimo Evrope, pojavlja še kapital, ki mu očitajo kršenje tako osnovnih človeških pravic, pravic delavcev kot tudi neobčutljivost za probleme okolja.

© Marko Sjekloča

Novembra 2004