Balkanizacija Latinske Amerike ali nova južnoameriška »Evropska skupnost«?

          Južnoameriška integracija (Unión sudamericana), ki je te dni formalno zaživela, je nastala na osnovi združitve dveh integracij, Mercosur (Brazilija, Argentina, Urugvaj in Paragvaj), Andske skupnosti (Venezuela, Kolumbija, Peru, Ekvador, Bolivija) ter drugih treh držav Južne Amerike, Čila, Gvajane in Surinama.

          Že majhno začetno navdušenje kaže, da bo integracija težko dosegla svoje cilje: predsedniki treh manjših članic Mercosur na ustanovnem sestanku v perujskem nekdanjem kolonialnem središču Cusco, niso bili prisotni. Predsednik največje države Brazilije, ki je obenem največji zagovornik integracije, ni uspel privabiti tudi predsednike Kolumbije, Ekvadorja in Bolivije. Ta slab odziv že tudi nekaj pomeni, čeprav naj bi integracija postala bodoča »Evropska skupnost«.

          Že osnovna ideja - koordinacija na ekonomskem področju, integracija infrastrukture, nastanek skupne valute ter politična integracija in s tem poenotenje zunanje politike z integracijo diplomatskih služb, nekatere ne navdušuje. Verjetno bo najlažje izvesti integracijo v infrastrukturi, kjer je najmanj razlik. Že naslednje leto pričenja uresničevanje prve faze, vredne štiri milijarde dolarjev, ki jih bodo razdelili med enaintrideset projektov, kar naj bi bilo približno deset odstotkov vseh prijavljenih. To je tudi najmanj presenetljivo, saj potreba po enotni infrastrukturi (slab mesebojni kopenski, rečni in zračni promet ter avtonomni energetski sistemi) najmanj sporna.

          Težav, ki jih je potrebno premostiti, je še veliko več. Južna Amerika še ni razčistila svojih meja iz 19. stoletja, kaj šele drugih zadev. Oboroženi spopadi niso daljna preteklost. Čile in Bolivija nimata odnosov na ravni veleposlanikov in njuni odnosi bodo še dolgo nevarno žarišče.

          V tem trenutku so na površju, poleg številnih drugih vprašanj, posledica različnih interesov, tudi razlike v osnovnem pristopu. Denimo Argentina želi prvo ojačati Mercosur, čilski predsednik želi manjše zapiranje vase in znižanje zunanjih carinskih dajatev, venezuelski predsednik Hugo Chavez kot eno osnovnih nalog postavlja pravično prerazporeditev bogastva, medtem ko brazilski predsednik Lula da Silva želi obratno pot, prvo ustvarjanje bogastva, nato pa delitev. To z druge strani pomeni, da dosedanjih odnosov ne želi menjati. Čeprav je ta njegova želja logična samo po sebi, pa imamo v Argentini primer, ko je podoben model pripeljal do zloma gospodarstva in celotnega političnega in vrednostnega sistema. Z drugimi besedami, razen za redke izbrance, ni bilo napredka in na koncu tudi ne kaj deliti.

          Ta razlika je precej obremenjujoča. V prvem primeru je možno, da preureditev delitve narodnega bogastva sproži probleme razvoja in beg kapitala. V drugem primeru pa je možno, da do prerazdelitve bogastva nikoli ne pride, da se nadaljuje skrajna eksploatacija in slabšanje odnosov, rast kriminala ali še huje.

          Medtem ko brazilski pristop temelji na svetovno razširjeni ideji globalizacije, Chavezova ideja vsebuje napor po močno nadzorovanem odpiranju, integracijo pa zagovarja le v latinskoameriškem prostoru, brez velikih in bogatih na severu. Izhaja iz ugotovitve, da pravičnosti v sedanjih razmerah v svetu ne more biti in da ne morejo biti uspešne integracije med razvitimi in slabo razvitimi.

          Poleg vseh teh dilem, se nova integracija sooča s kritikami od zunaj. Namreč že prej je zorela ideja, da podoben proces zajame vso špansko in portugalsko govorečo Latinsko Ameriko. Sedaj pa je v dobrem letu zaživela ideja o integraciji le Južne Amerike. S tem posebej niso zadovoljni v Mehiki. Mehiška veleposlanica v Argentini Rosario Green meni, da je integracija Južne Amerike, s katero so zaobšli srednjo Ameriko, Karibe in Mehiko, »balkanizacija«, politično dejanje, bolj sen kot realnost. Drugim spet ni všeč, da ves proces vodi Brazilija, ki zaradi svoje velikosti že ima precejšnjo politično moč.

Ne glede na končno usodo integracije pa bo tristo šestdeset milijonov potrošnikov na sedemnajstih milijonih kvadratnih kilometrov še moralo dolgo čakati na prvi pravi korak k integraciji. Objektivne razlike so prevelike, subjektivni napori pa zelo različni. Po vsej verjetnosti gre v tej fazi res le za politično akcijo, veliko manj pa ekonomsko integracijo, čeprav jo želijo tako prikazati.

© Marko Sjekloča

Decembra 2004.