Argentinski Slovenci, tokrat v domačih logeh.

            Dolarček na dolarček, peso na peso, evro na evro – in kaj dobimo? Pogača, palača? Ne, primorskega izseljenca na obisku v rojstnem kraju.

            Mnogi živijo deset mesecev skorajda samo še zato, da bi dva meseca preživeli v domačih krajih. Pa še tistih deset mesecev v Argentini razlagajo skoraj vsakemu, ki jih želi poslušati, da bodo tam nekje poleti, ali pozimi po argentinskem koledarju, potovali »domov«. Tako nekako je to z argentinskimi Primorci.

            Kaj pa nastane, če skupaj postavimo dva Primorca? Pevski zbor, seveda. Kakšen duet neki, Primorca prekašata še marsikateri oktet, posebej po glasnosti. Kaj pa dobimo, če vse te Primorce zberemo na Primorskem? Primorce v »osmici«, kajpak! Če si kdo zasluži po desetletjih garanja in izgrajevanje tiste daljne Argentine, da si v jeseni življenja privošči videti domovino in se pri tem poveseliti, izmenjati mnenja na bolj ali manj žolčen način, so to verjetno argentinski Slovenci.

Priznati moramo, da je zato pri glasbeniku Adiju Daneuu na Proseku tistega 1. oktobra bilo zanimivo, kajti zbralo se je kar nekaj argentinskih Primorcev, pa še nekaj domačih. Pesmi ni bilo, povejmo že kar takoj, to pa zato, ker so najbolj navdušeni bili vsi po vrsti že zahripani ali prehlajeni. Zato pa ni manjkalo, poleg dobrega vina, pršuta in ostalega, tudi ne tipičnih razprav, torej politike. Pa še kar žolčna in ostra je bila razprava, tako kot je znala biti vselej, dokler spomin nese nazaj.

Seveda je bilo tokrat drugače, kajti argentinski Primorci niso bili v Buenos Airesu, pač pa na domači zemlji. Opaziti je, da Primorci vse raje prihajajo v rodne kraje. Argentinske pokojnine so sicer tako revne, da z njimi ni moč plačati še vseh tekočih stroškov ne, toda marsikateri ima še kakšen evro od italijanske pokojnine, precej pa se jih zanaša na prihranke iz let, ko so spravljali za povratek, nato pa povečini kar ostali v Argentini. Nekaterim se je zgodilo, da so namesto njih, odšli njihovi otroci v domače kraje. In ni jih malo, bilo bi precej zamudno vse našteti.

Tisti oktobrski večer je na večerji pri znanem tržaškem glasbeniku Adiju Daneuu bilo precej argentinskih Slovencev. Bilo je malo nenavadno videti na kupu toliko »Argentincev«. V Buenos Airesu je sicer navada, da se Primorci, vsaj tista peščica najbolj zavzetih, zbirajo ob sobotah ob večerji, ob vinu in pesmi. Tokrat pa se jih je kar nekaj zbralo - nikjer drugje kot doma, na Primorskem. Če bi jih samo poslušal, bi zaključil, saj ni nič drugače kot v Buenos Airesu: žolčne razprave o politiki, o tem kaj so in kaj niso Primorci, pa še kup političnih in drugih tem, ki se jim pač ni mogoče izogniti.

Verjetno so »Argentince« tisti »ta pravi« Primorci začudeno gledali. Nanje pač moraš biti navajen. V emigraciji zbiranje, prepevanje, žolčne razprave, itn. med Primorci niso nič posebnega. Tako je že desetletja, najmanj osemdeset let, odkar se zbirajo po društvih.

Na srečo so čast domačih Primorcev »rešili« Adi Daneu, Aleksij Pregarc in še kdo, tako da se le nismo spozabili in pomislili, ali smo mogoče v Buenos Airesu. Vendar tudi lokalni Primorci niso nepoznavalci Argentine. Še več, Adi Daneu je preživel več mesecev v Buenos Airesu, kjer je bil dirigent zbora v znamenitem teatru Colon. Aleksij Pregarc je bil že tudi na obisku v Argentini. Tudi ni slab poznavalec razmer tamkaj na oni strani oceana. Sam pa sem moral pogoltniti marsikatero njegovo kritiko, ko je menil, da ni preveč zadovoljen z mojim pisanjem. Kar takoj mi je povedal, da bi lahko malo več pisal tudi o drugih, ne samo Primorcih, in ne samo o starih, temveč tudi novih izseljencih, pa še mladi generaciji.

Evelina Germek se je pred tremi leti, po smrti svojega moža, s hčerko Vittorio vrnila na Primorsko. Njena življenjska pot ni bila ravno postlana z rožicami. Silvia Pipan pa kar več mesecev na leto preživi pri svojih vnukih. Tudi Milan Štoka si skoraj vsako leto privošči po dva ali tri mesece »obiska« v rodnem kraju, njegova soproga Veronika pa ni prenesla vremenskih sprememb in jo je dajala bolezen.

Ob pogledu na »Argentince« tistega večera na Proseku, bi lahko dejali, kakšna asimilacija neki, saj so še večji Slovenci in Primorci kot tisti tukaj... Vtis verjetno ne vara, ti izseljenci vedo kaj je boriti se za svoj osebni in kulturni obstoj v morju argentinstva. Vendar pa je na vsakega, ki je ohranil svojo prvotno kulturo, še kar nekaj deset, mogoče tudi stotin tistih, ki so bolj ali manj pozabili na svoje korenine. Peščica, ki se asimilaciji upira, celotne podobe le ne bo rešila.