Izseljenci, neizkoriščen potencial

ZDA so največja slovenska izseljenska kolonija. V zadnjem popisu je 178.000 Američanov izjavilo, da se čutijo Slovence. Prava številka naj bi bila celo 300.000. Na drugem mestu je Argentina, kamor se je med leti 1879 in 1960 izselilo 30.000 Slovencev, danes pa je njihovo število težko oceniti, ker Argentina ni opravila popisa, v katerem bi dala možnost državljanom izraziti svojo nacionalno pripadnost. V Avstraliji so popisali 14.189 Slovencev, naj bi jih bilo tudi 25.000. V Evropi naj bi bilo 60-80.000 Slovencev, na Hrvaškem 13.000, v Srbiji 5000, Bosni 2000 in Makedoniji še 1000. Državljanov, ki imajo stalno bivališče v tujini, pa je 72.000. Skupaj naj bi bilo po svetu 500.000 izseljencev in njihovih potomcev, ki se čutijo povezani s Slovenijo. Tudi za večji narod kot je slovenski, so to visoke številke.

Zgodovina odnosa domovine z izseljenci pa je zelo burna. Zaenkrat še nimamo popolnejše zgodovine izseljevanja v omenjene države, razen v Argentino. Če poskušam čisto na kratko opisati odnos do izseljenstva v zadnjih desetletjih, smo v socialistični Jugoslaviji priznavali le tiste izseljence in njihova društva, ki niso bili proti veljavnemu družbenemu sistemu in monopolu Zveze komunistov Jugoslavije. Z izseljenci, ki sistema niso priznavali, Jugoslavija ni imela stikov. Z nasilnimi izseljenci pa je tudi odnos bil nasilen. Tisti, ki so se ukvarjali z idejo in prakso rušenja Jugoslavije, so dobili vrnjeno iz isto mero. Bili so  budno na očeh naših državnih organov in policije držav, kjer so delovali. Če pa so se ukvarjali s terorizmom, pa so bili tudi predmet skrajnih ukrepov jugoslovanske tajne policije, največkrat s pristankom tuje policije.

Ta podtalna vojna se je končala leta 1991. Usoda velikega dela izseljencev je postala tudi naša usoda. V Srbiji so oživele ideje o vrnitvi kraljevine in prestolonaslednik je postal resen kandidat za predsednika države. Na Hrvaškem so se tudi najbolj ekstremni vrnili v domovino in nekateri so postali generali v hrvaški vojski. Ekstremni slovenski izseljenci pa so v veliki večini ostali v tujini, ker jim pri nas še vedno ni všeč. Še vedno pričakujejo, da se jim država opraviči, ker smo jih imenovali za izdajalce. Njihova težava je v tem, da je politična oblast sladka in je malo prostora za vse.

Vendar pa v Sloveniji le niso popolnoma brez moči. Nekaterih političnih sil na naši desnici njihova nekdanja kolaboracija in pogled v preteklost ne moti. Tudi to jih ne moti, da jih je povojna zmagovalna koalicija (predvsem na zahodu) obravnavala resno le takrat, ko je potrebovala njene usluge. Slovenija v tujini nikoli ni imela resne politične alternative, kar pa ne pomeni, da ta ambicija ne obstaja. Tako imamo sedaj zanimiv odnos. Levi politični pol v Sloveniji, tj. LDS in SD, skorajda nimata odnosov z izseljenci, tudi tistimi ne, ki so desetletja podpirali jugoslovanski politični sistem. Nasprotno pa je za desno stran izseljenska politična opcija postala sestavni del ne samo notranje, temveč tudi zunanje politike.

Politika pa iz odnosa z izseljenstvom le s težavo izginja. Letos julija je Komisija Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu organizira že šesto srečanje z izseljenci. Letošnje je bilo zgodovinska prelomnica, saj nihče od slavnostnih govornikov, predvsem France Cukjati, predsednik Državnega zbora, Janez Kramberger, predsednik omenjene komisije in Zorko Pelikan, Državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu, ni omenil besede »politika«. Ni bilo revanšizma, ne sponašanja preteklosti, ne diktata, kot nekoč. S tem ni rečeno, da ni bilo še vedno prisotnega omalovaževanja izseljenstva. To še vedno obstaja, vendar bolj na individualni kot na institucionalni ravni. Imamo nov zakon za zamejce in Slovence po svetu, ki daje tudi mlajšim generacijam izseljencev možnost pridobiti državljanstvo in predvideva zanje finančno pomoč.

Seveda bo potrebno v tej smeri še precej storiti. Verjetno je največja pomanjkljivost, da je izseljenska stran bolj ali manj slučajni partner, kajti izseljenci sodelujejo predvsem samoiniciativno. Reprezentativnost pa bodo dosegli, ko se bodo organizirano vključili preko svojih institucij.

Čeprav ugotavljamo, da se je v zadnjih letih precej premaknilo, izseljenci še vedno čutijo, da nismo dosegli zadovoljive točke. In ena in druga stran upata, da bo nov zakon omogočil nastanek potrebnih instrumentov, ki bodo odnose dvignili na raven rutine.

To ne pomeni, da nekateri ne bodo več na izseljenski potencial še naprej gledali enostransko. Pogosto na predloge izseljencev prvo odgovarjajo z odporom, nato počasi prevladuje razum, da bi na koncu vzpostavili dialog, v katerem tudi slovenska stran poskuša najti korist zase. Ta pa je zaenkrat še precej enostranska, namreč omejuje se na finančni kapital, ki naj bi ga slovenski izseljenci imeli. Po svetu je sicer kar nekaj izseljencev, ki so milijonarji, toda nihče od teh še ni vložil pomembne vsote v Slovenijo. Namreč vedo, da ni prostor, kamor bi tuj kapital drl, kapital pa ne pozna domovinskih čustev. Toda Slovenci po svetu imajo še druge oblike kapitala: možnost lobiranja, kontakte, poznavanje jezikov in kultur, znanje, ugled, navdušenost za domovino svojih prednikov itn. Vse to ostaja neizkoriščeno, ker Slovenija ne ve kako bi te oblike kapitala izkoristila za lastne interese, kjer je končni cilj hitrejši gospodarski razvoj.

Še večja praznina je v Celju. V občini še ne obstaja institucija, ki bi se ukvarjala z izseljenci. Tudi glede vprašanja gospodarskega sodelovanja in privabljanja kapitala izseljenci niso bili resnejša tematika. Nekaj lahko o tem spregovorim tudi iz prve roke, ko smo v okviru Regionalne razvojne agencije pripravljali tudi take načrte, vendar pomembnega koraka naprej nismo storili, zaradi različnih razlogov. Vrata so sicer odprta, toda naši izseljenci ostajajo še vedno slučajnostni obiskovalci in njihovo znanje, kontakti in volja še vedno čakajo, da se organiziramo in jih sistematizirano vključimo v potrebe razvoja Slovenije in Celja.