Potreba po novih finančnih razvojnih instrumentih.

 

Marko Sjekloča

 

            Ob vprašanju strategije slovenskega gospodarskega razvoja in posebej v luči zakona o spodbujanju neposrednih tujih investicij, se večkrat pojavljajo vprašanja kakšno prestrukturiranje je potrebno v finančnem sistemu, da bi ta pričel služiti ciljem pospešenega gospodarskega razvoja. Če postavim zadevo še bolj drastično, kako se izogniti latinoamerikanizaciji slovenskega finančnega prostora.

Izhajam predvsem iz dveh ugotovitev. Prva je konzervativnost slovenskih bank in njihova neprimernost kot instrumenta pospešenega gospodarskega razvoja. Na drugi strani pa ugotovitev, da v razvitem gospodarskem okolju finančni sistem deluje drugače kot v Sloveniji, da ima na voljo večje število finančnih instrumentov, da ne omenjamo dinamičnost v spreminjanju in prilagajanju finančnega trga. Vsekakor, da imajo skeptiki tudi prav, ko zatrjujejo, da so hitra prilagajanja postavljena predvsem na špekulativnih temeljih. Toda stabilnost se zna pogosto preleviti v neaktivnost, omrtvičenost gospodarstva.

Tokrat se ne bom spuščal v značilnosti latinskoameriških finančnih sistemov, pač pa bom izhajal iz ugotovitve, da so latinskoameriški finančni sistemi pravzaprav zrcalna slika, mogoče celo karikirana ali banalizirana slika finančnih sistemov razvitega sveta. To trditev temeljim predvsem na tem, da poslovna politika finančnih institucij v deželah v razvoju deluje v funkciji gibanj na razvitih trgih, da so gibanja na nerazvitih trgih v veliki meri ne samo odvisna od gibanj na razvitih kapitalskih trgih, pač pa tudi pogosto njihov neposreden proizvod.

            Če na eni strani ugotavljamo, da se razviti finančni trgi od manj razvitih razlikujejo tudi po številu finančnih instrumentov s katerimi se na takem trgu posluje, da se razlikujejo tudi po tem ali so manj ali bolj tvegani ipd., pa vendarle moramo posebej poudariti, da tudi na trgih dežel v razvoju obstajajo konzervativne politike in konzervativne banke.

            Nadalje želim poudariti dejstvo, ki je verjetno ušlo marsikateremu očesu: pomembni svetovni finančni subjekti se v zadnjih letih pospešeno diverzificirajo. To pomeni, da tudi konzervativne finančne institucije iščejo način kako bi povečale svoje prihodke in dobičke, zato pa posegajo tudi po manj varnih instrumentih.

Gibanje svetovnih finančnih trgov ponavadi usmerjajo ameriške banke, ker so te tudi najmočnejše, ameriški trg pa je relativno (denimo v primerjavi z evropskim) liberalen in inovativen. Zato je pomembno dejstvo, da so v zadnjih letih ameriške banke v cilju izboljšanja poslovnih rezultatov podvojile vlaganje v manj varne finančne instrumente. Največjih 50 ameriških bank 40 odstotkov prihodkov črpa iz poslov kot so investicijsko bančništvo, upravljanje s skladi ali zavarovalništvo. Leta 1990 je ta številka bila 26 odstotkov. Tudi ta podatek morajo imeti na očeh tako makroekonomska politika kot finančne institucije, torej slovenske (konzervativne) banke.

            Mogoče naslednja trditev zveni preveč pesimistično, toda po dosedanjih izkušnjah spoznavam, da razviti finančni trgi pričakujejo od novih finančnih trgov, mednje pa štejem tudi razvijajoči se slovenski trg, večjo liberalizacijo, večje donose in večjo fleksibilnost, to pa po drugi strani pomeni tudi večjo špekulativnost. Pričakujejo nekakšno zrcalno sliko urejenosti in (relativni) predvidljivosti ter varnosti domačih trgov.

            Če rezimiram, bi dilema bila naslednja: radi bi se vključili v razviti finančni trg, toda naš finančni trg ima majhen obseg poslovanja in premalo število finančnih instrumentov. Vse pa se začne pri močnih igralcih. V pomanjkanju močnih domačih akterjev je na kratek rok moč računati le na tuje, kar pa domači gospodarski politiki poganja strah v kri. Vse to navaja na zaključek, da tudi ne moremo pretendirati na stabilnost finančnega trga. Takšen trg pa ni najboljši partner razvijajočega se gospodarstva, ki potrebuje večji rizik in več kapitala.

            Kako pa priti v klub močnih, vodilnih? Kako pričeti? Kako privabiti tuj kapital, pa vendarle ohraniti kontrolo? Ali je to mogoče v razmerah, ko se naša družba ne more ponašati z močnimi gospodarskimi subjekti?

 

 

KAJ NAM MANJKA

 

            Pogosto je zaslediti mnenje, da tam, kjer vladajo klasični finančni instrumenti, ni prostora za inovativne, manj varne, v skrajni meri »junk« instrumente. Pa vendarle je možno, da na določenem finančnem trgu obstajajo in se razvijajo tako klasični konzervativni instrumenti kot močno volatilni.

            Slovenski finančni trg ni razvit ne v širino ne v globino. Moja izkušnja iz razvitih trgov govori o tem, da brez globine in širine finančnega trga, posebej pa brez zavestnega tveganja, ni moč planirati povišanih stopenj gospodarskega razvoja. Izkušnja iz »emergentnih« finančnih trgov pa me postavlja na realna tla z ugotovitvijo, da ti trgi nimajo možnosti, da postanejo razviti finančni trgi, ker to ni konsistentno s sedanjimi mednarodnimi ekonomskimi odnosi. Če to še poglobim, po vsej verjetnosti bodo »za večno« obstajali »emergentni« finančni trgi, v funkciji razvitih.

            Ko planiramo razvojne stopnje, na kaj računamo? Ponavadi na razpoložljive ali dostopne (z določeno ravnjo špekulacije) vire razvoja. Kako bomo planirali kapital, raztresen med bankami, skladi, zavarovalnicami, »nogavicami«, v tujini in doma? Kako bomo »planirali« tujo gospodarsko, posebej monetarno politiko? Kako bomo planirali obnašanje velikih, posebej špekulacijsko nastrojenih? Kako dolgo bodo sploh prisotni pozitivni učinki in rentabilnost javnih skladov?[1]

Za pospešeni gospodarski razvoj tudi zakon o tujih vlaganjih ni dovolj, saj primanjkuje večje število osnovnih pogojev, posebej pa je opazno:

-         ne vzpodbuja se večja konkurenčnost bank,

-         ne vzpodbuja se uvajanje inovativnih instrumentov finančnega poslovanja in

-         ne podpira se dovolj privabljanje tujega kapitala.

S tujim kapitalom pa je takole: če je lokalni kapital našel interes, bo kaj kmalu prišel tudi tuj kapital, seveda če je finančni sistem odprt. Preden se uredi zakonodaja in pripravijo finančni in davčni instrumenti, organizira lokalni finančni trg ter »omreži« lokalni finančni kapital, je nagovarjanje tujega kapitala izguba časa.

Verjetno je jasno za kaj gre: nimamo osnovnih pogojev, čeprav se pogosto (in na žalost) v očeh tujega vlagatelja ocenjevanje novega trga zreducira na štiri do pet osnovnih pokazateljev. Moramo biti realni in se zavedati, da tuj kapital, ko prodira na nove trge, kot končni cilj išče, če je le moč, le dvoje: hitri zaslužek na špekulativnih osnovah (predvsem z igro na finančnem trgu), če to ni moč, pa možnost dolgoročnega zaseganja trga, torej ponovno špekulacija z možnostjo dolgoročne monopolizacije ali oligopolizacije.

V takem okolju preostajata dva scenarija.

-         Da se makroekonomska politika ohrani taka kot je, s tem pa tudi sedanje in še nižje stopnje gospodarskega razvoja, ki bi kmalu sledile. To pomeni utopitev v sivino evropskega povprečja.

-         Drug scenarij je preurediti makroekonomsko politiko in finančni sistem ter finančne instrumente prilagoditi pospešenemu razvoju. To pa pomeni večjo rizičnost, večji skoki in padci, večji mentalni napori, hitrejše gibanje kadrov,[2] kapitala,[3] idej[4] itn.

            Pomemben faktor pri oblikovanju pospešene razvojne politike je čas: ukrepati takoj, sproti pa oblikovati in korigirati razvojno politiko, vse do točke, ko je izdelana strategija pospešenega razvoja. Takrat ta postane obveza in lastnina vsakega državljana, ne samo gospodarske politike.

            Torej, trenutno še nimamo osnovnih pogojev za konsistentne, dolgotrajne in visoke razvojne stopnje. Posebno je to vidno na primeru regionalnih gospodarstev, ki so vpletena v začarani krog zaostajanja, njihove težave pa poskušamo razreševati predvsem z (neracionalnim) sistemom javnih skladov.

           

 

INSTRUMENTI POSPEŠENEGA GOSPODARSKEGA RAZVOJA

 

            Instrumentov se ni potrebno držati kot pijanec plota, celo škodljivo bi bilo. Morajo biti tudi sami dinamični in morajo delovati v dinamičnem okolju.[5] Jasno je, da je s tem dodana precejšnja mera špekulativnosti, vendar pa je to nujna posledica, ki spremlja politiko pospešenega gospodarskega razvoja.

            Dosedanji način mišljenja, ki prevladuje v slovenskih podjetniških in bančnih krogih, ni primeren za dinamičen finančni sistem. Poleg uvajanja novih institucionalnih instrumentov bo potrebno zamenjati tudi njega.

Drugič, sedanji način financiranja »spomenikov« iz javnih domačih in evropskih skladov je potrebno zasnovati na drugih osnovah, predvsem pa v vseh fazah usmerjati in kontrolirati porabnike kapitala ter zmanjšati možnost prelivanja v osebno porabo.[6]

Tretjič, pospešeni, vsestranski in konkurenčni gospodarski razvoj ne more temeljiti predvsem na javnem denarju. Javni denar je lahko srednjeročno in dolgoročno le spodbujevalec privatnega vlaganja.

            Med številnimi instrumenti in možnostmi, ki bi dinamizirali gospodarstvo in s tem tudi finančni sistem, naj navedem le dva, ki se že sama po sebi ponujata in ki sta v naših razmerah povsem zanemarjena:

-         sklad rizičnega kapitala in

-         instrument recikliranja izgubarjev.

Zaenkrat smo slovenskemu varčevalcu ponudili le dve pravi možnosti: bančno varčevanje in vzajemni skladi. Ustanavljanje rizičnih skladov pa je zahtevna naloga, ki jo ovira preslabo znanje borznih akterjev,[7] institucionalna slabost ter neuspešen kontrolni sistem.

Pogosto se banka odloči, da izgubarjem še nadalje dobavlja kapital, da bi rešila primarno investicijo. Toda primernejše bi bilo predati taka podjetja posebnim skladom, prejšnji vložek in svež kapital pa bi se kapitalizirala v zameno za prevzem kontrolnega paketa. Taka podjetja bi se prestrukturirala, se usposobila za tržno tekmovanje in nato prodala nazaj lastnikom ali pa drugim zainteresiranim. Kajti banka, ki se ne zna hitro znebiti dolžnikov,[8] denarja ne obrača dovolj hitro, zato pa pada tudi njena ocena.[9] Podjetja morajo namreč hitreje propadati in nova hitreje nastajati. [10]

 

Celje 31. 8. 2004.

 © Marko Sjekloča

Bančni vestnik

 


[1] Vemo, da se javni skladi zelo neracionalno trošijo, vzemimo primer kako razsipamo denar iz evropskih skladov, gradimo lokalne »spomenike« v obliki premalo nadzorovanih ali preslabo zamišljenih inkubatorjev ali grozdov in prelivamo kapital v žepe lastnikov, ki si nato zidajo palače in kupujejo drage avtomobile, jahte v Miamiju ipd. Presenetljivo je koliko državnega in evropskega denarja je potrošeno z učinki, ki bi jih bilo potrebno postaviti pod lupo.

[2] V Sloveniji trg dela ne obstaja, razen v manjši meri na področju slabo plačane in manj kvalificirane delovne sile. Posebej je to vidno po slabi fluktuaciji vodstvenih kadrov, kar zavira razvoj gospodarstva, daje prostor nepotizmu, elitizmu, gospodarskemu kriminalu itn. Zakostenelost in monopolizacija vodstvenih organov v podjetjih je vzrok in posledica slabih rezultatov. Vse to ima še globlje korenine, namreč pri naš še vedno poteka privatizacija in primarna akumulacija, biti izločen iz elite pa pomeni izgubiti možnost sodelovanja v delitvi. Če poenostavim, uspešnost razvoja gospodarstva lahko merimo že z gibanjem vodilnih kadrov. Dokler bo to nizko, bo nizka tudi dinamičnost gospodarstva.

[3] Trenutno v Sloveniji poteka inflatorni proces prelivanja sredstev varčevalcev. Nominalne obrestne mere v bankah so namreč nižje od inflacijske stopnje. Ne glede na to kakšen je končni cilj take politike, pa nimamo še dovolj razvitih transmisijskih mehanizmov, ki bi razpoložljivo varčevanje preusmerili v realno ekonomijo, torej neposredno na borze ali posredno v investicijske sklade.

[4] Ideje se pretakajo prepočasi. Premalo je vlaganja v raziskave, nimamo pa absorpcijske možnosti tujih kadrov ali naših strokovnjakov, ki so izkušnje pridobivali na tujem, še več, proces je še vedno obraten. Statistike kažejo, da mnogi mladi želijo oditi v tujino. Eden od osnovnih razlogov je okosteneli trg delovne sile, posebej strokovnjakov in vodilnih kadrov, kot omenjam v op. št. 2.

[5] V Sloveniji je popularno omenjati finski model. Toda pri tem sem opazil, da so le redki, posebej tisti, ki odločajo o regionalnih razvojnih planih, podrobneje preučili tudi teoretične osnove in dobro dodelane plane »finskega uspeha«. Slovenski regionalni razvoj je stihijski, sicer pa to ni nič nenavadnega, saj še nimamo izdelanega modela lokalne uprave. Denimo, »statistične« regije poskušajo zgraditi dinamično okolje razvoja, ne razmišljajo pa o dinamičnih in inovativnih instrumentih, temveč se predvsem držijo starih receptov, od katerih nekateri segajo še v stari socialistični sistem: dogovorna ekonomija, javni skladi, frazeologija o odpiranju novih delovnih mest, ekonomski voluntarizem ipd. Premalo poudarka je na podrobni analizi realnih gibanj v lokalnem gospodarstvu in svetovnih in evropskih gospodarskih gibanjih in pričakovanjih.

[6] Mnogi nanovo pečeni slovenski podjetniki prvo poskrbijo za svoj visok standard, nato pa šele gredo v ekspanzijo, pri tem pa predvsem računajo na nepovratna sredstva ter ugodna sredstva javnih skladov, investicijskim bankam in komercialnim kreditom pa se poskušajo izogniti. Dobro bo potrebno prevetriti tudi kriterije za izbor projektov, večji poudarek pa dajati na podjetja v nastajanju, ki morajo postati center pospešenega gospodarskega razvoja.

[7] Na borzi preveč delujejo psihološki faktorji in je tudi preveč možnosti za špekulacije, skrite očem javnosti.

[8] Ko je izbruhnila argentinska kriza, je na sekundarnem trgu prišlo do žive trgovine z dolžniškimi papirji. Na eni strani so nekateri videli lepo priložnost, da poceni pridejo do razvrednotenih aktiv, na drugi strani pa so banke poceni prodajale, da bi popravile svojo boniteto.

[9] V današnjem finančnem svetu se vse menja. Nekoč so vlagatelji imeli na očeh obrestne mere in ko so te šle navzgor, so prodajali delnice bank, ker so računali, da bodo zaradi povečane konkurenčnosti banke pričele zniževati “spread”. Diverzifikacija bančnega poslovanja v posle, ki niso toliko občutljivi na gibanje obrestnih mer, pa postavlja dvom v to klasično shemo.

[10] Bilo bi potrebno več stečajev. Banka tudi ne more razmišljati o zaposlenosti, pač pa o racionalnosti in produktivnosti. Med gospodarstveniki večkrat slišim govoriti o odpiranju novih delovnih mest in razreševanju problema nezaposlenosti. Toda to je posel države in makroekonomske politike, ne pa podjetnikov. Na mikroekonomski ravni morajo banke in podjetja skrbeti predvsem za produktivnost, učinkovitost, rentabilnost, makroekonomska politika pa je tista, ki bo iskala ravnovesje.

 

 

 
Domov
Nazaj