Druga, zanemarjena plat kolonizacije Amerike.

Vse prevečkrat pozabljamo, da evropska kolonizacija Amerike, ki je sicer pričela že pred daljnimi petsto leti, še zdaleč ni končan proces. Na teh stranicah največkrat sicer govorimo o evropskem preseljevanju in kako so se znašli slovenski priseljenci v tako različnem svetu, o tem kako želijo iz Argentine nazaj že tudi njihovi potomci, itn. Predvsem ostaja odprta druga, zamolčana plat medalje: indijansko vprašanje in njihov odnos do priseljencev.

Amerika je še vedno kontinent velikih migracij, tako notranjih kot zunanjih. Sedaj ni več Evropa največji izvoznik emigrantov kot še do pred petdesetimi leti, pač pa so migracije predvsem regionalne. Zanje je vzrok iskati v notranjih gospodarskih težavah. Pri kontinentalnih migracijah pa gre predvsem za pripadnike azijskih ljudstev, ki preko Latinske Amerike želijo priti v ZDA.

V notranjih gibanjih prebivalstva posebno mesto zavzema problem odnosa med avtohtonim indijanskim prebivalstvom in potomci priseljencev. Socialno in rasno vprašanje v Latinski Ameriki se prepletata, vendar s prebujanjem indijanske zavesti slednje vse bolj prihaja na dan. To je v razgaljeni obliki videti v kratkem in jedrnatem stavku, ki ga je izrekel svojim ječarjem nekdanji bolivijski gverilec, sedaj voditelj indijanskega gibanja in sindikalist Felipe Quispe: »Borim se za to, da moja hčerka ne bi postala tvoja služkinja«. S tem je slikovito ponazoril dejstvo, da Indijanci ponavadi končajo v službi belcev.

Indijansko prebivalstvo v Latinski Ameriki je odrinjeno na rob dogajanj, ostala jim je slabša in hribovita zemlja, nimajo pristopa do politične oblasti, njihov socialni položaj je najnižji na lestvici, nimajo šol in univerz v svojih jezikih, poleg tudi vseh ostalih problemov, ki jih takšno zanemarjanje prinaša. V Latinski Ameriki večina socialnih sporov v zadnjem času izvira prav kot posledica podrejenega položaja indijanskega prebivalstva. Tako je v Boliviji, Čilu, Ekvadorju, Paragvaju, Mehiki, tudi Braziliji.

Indijansko prebivalstvo je globoko prepreženo s tradicijo. Revne latinskoameriške države ne premorejo dovolj denarja, da preprečijo propad številnih indijanskih skupnosti. Letošnje poletje je ponovno pognalo indijansko prebivalstvo na ulice in trge paragvajskih mest, kjer moški iščejo priložnostno delo, ženske in otroci pa prosijo. Oblasti so jih sicer odpeljale nazaj v njihove vasi, vendar pa nimajo dovolj denarja, da bi razdelili mednje hrano, orodje, domače živali ali semena. V Paragvaju je 17 etničnih skupin s skupaj 100.000 člani, čigar gola eksistenca, ne samo njihov tradicionalni način življenja, ki še vedno temelji na pol nomadskem načinu gospodarjenja, je v nevarnosti.

Prekomerni posek je uničil naravni habitat, ki jim je stoletja omogočal preživetje. Število divjih živali se je občutno zmanjšalo, tudi suša »požanje« naravne sadeže. Tradicionalni način življenja razpada, država pa ne razpolaga z dovolj sredstvi, da bi prebivalstvo naučila novih poljedelskih ali živinorejskih tehnik, ki bi omogočile samozadostnost. V Čilu je država prodala indijansko zemljo tujim gozdarskim podjetjem, ki so ne glede na neprecenljivo vrednost gozdov, kjer so nekatera drevesa stara po več sto let, gledala le na lastne dobičke. Indijanci Mapuche so zagrozili, da bodo prijeli za orožje, če država ne bo uslišala njihovih zahtev.

Podobna grožnja, ki se je tudi uresničila, je posledica boja za preživetje, ki ga bijejo bolivijski Indijanci. Ti so vse bolj agresivno nastrojeni proti oblastem, ki jim uničuje polja s koko, medtem ko je uvajanje novih kultur neuspešno. Posledica indijanskega upora, ki je samo v septembru lani zahteval 56 življenj, je bil tudi odstop predsednika države Sancheza de Lozade. Nova začasna vlada je dobila ultimat, če ne bo uslišala zahteve, bo pričel gverilski boj. Grožnja je resna, ker prihaja iz ust poslanca Quispea, nekdanjega gverilca.

Čeprav je indijanski upor dobil zamah v zadnjem desetletju, a ne slučajno, v nekaterih državah gverilski boj traja že stoletja. V Peruju se Indijanci niso nikdar predali. Gverilci Tupac Amaru, ki so si dali ime po legendarnem indijanskem voditelju vstaje pred dvesto tridesetimi leti, z orožjem iščejo pravico. Perujskemu predsedniku Alejandru Toledu, čeprav je sam indijanske krvi, zamerijo, da je premalo storil za izboljšanje položaja avtohtonega prebivalstva.

Zahteve Indijanci v Latinski Ameriki vse bolj koordinirajo. Perujski so sodelovali v bolivijskem uporu. Opaziti je koordinacijo med ekvadorskimi, perujskimi in bolivijskimi Inki in tako se že govori o »Inkovski internacionali«.

V Ekvadorju so sindikati v povezavi z indijanskimi združenji organizirali demonstracije z zahtevami, da predsednik Lucio Gutierrez napravi prve korake v cilju izboljšanja njihovega položaja, sicer bodo zahtevali, da odstopi, čeprav je prišel na oblast prav s pomočjo indijanskih glasov. Grožnja ni brez osnov, saj so te iste organizacije leta 2000 odstranile tudi predsednika Jamila Mahuada.

Tudi protiameriški občutek se med Indijanci vse bolj krepi, hrani pa ga desetletje neoliberalizma, ki je v popolnem nasprotju s tradicionalnim indijanskim korporativnim načinom življenja. V ideji ameriške integracije zato Indijanci Latinske Amerike vse bolj vidijo idejo o »jenkijevskem svetovnem imperiju«.

V Kolumbiji so v zadnjih desetletjih desničarske paramilitaristične organizacije, pogosto v tajni povezavi z vladajočo elito in s pomočjo vojske, pobile vse najvidnejše levičarske politike. Zato ni nenavadno, da so se preostali odločili na gverilski boj, saj tako branijo ne samo svoje življenje, temveč tudi svoje ideale. Sedaj so žrtve pobojev paramilitaristov najbolj pogosto vaščani amazonskih naselij, ki podpirajo gverilce.

V Argentini je poslednja gospodarska kriza prizadela predvsem najnižje sloje in obrobne province, kjer pa velik odstotek predstavljajo ravno Indijanci in mešanci. Te province je liberalistični način gospodarjenja pripeljal na rob bankrota in mnoge so preživele le zaradi pomoči iz glavnega mesta. Povezanost ideologije s socialnim in rasnim vprašanjem je v tej državi zaradi globoke družbene krize manj vidna.

V Braziliji je odločitev vlade, da ustvari velik indijanski rezervat na severu na meji z Venezuelo in Gvajano, sprožila oborožen odpor med kmetovalci. Odlok, da se do konca januarja ustanovi do sedaj največji indijanski rezervat, ki bo obsegal 1,75 milijona hektarjev ali 7,7 odstotka države Roraima, je sprožil proteste 7000 kmetovalcev, ki bodo morali rezervat zapustiti. Protestirajo pa celo Indijanci, ki bodo morali opustiti gojenje nekaterih kultur, denimo riža, ki ni tradicionalna kultura in ogroža obstoj Amazonskih gozdov.

V državi Mato Grosso do Sul pa protestirajo Indijanci Guarani, ker menijo, da je država določila preozke meje rezervata in da je prepočasna v zaščiti njihovih pravic. Poslednji incident so sprožili Guaraniji na jugu države, ki so pobarvani v bojne barve z orožjem zasedli kmetije. Razlog težavam je dejstvo, da država ni uspela uresničiti naloge, ki jo zadaja ustava iz leta 1988, po kateri bi morali dokončno opredeliti in razmejiti 580 indijanskih rezervatov. Od tega števila je 342 že dobilo administrativne meje, vendar pa so v večini teh rezervatov prišleki ponovno nasilno zasedli zemljo.

V Braziliji je cerkev ena najglasnejših zaščitnic indijanskih pravic. V Nikaragvi je med revolucijo obstajala posebej tesna zveza med pripadniki »teologije osvoboditve« in revolucionarnim vrhom. To dejstvo je motilo tudi samega papeža. Toda že v sosednjem Salvadorju je bilo drugače, tamkaj so bili mnogi pripadniki cerkve na drugi strani in, kot leta 1980 nadškof Oscar Romero, žrtve atentata.

V indijanskih gibanjih še vedno ni videti enotne ideologije. V primeru Bolivije poskušajo za ideološkimi frazami skriti dejstvo, da velik del koke konča na severnem trgu, ki ga kmetje ne želijo izgubiti brez prave zamenjave. Socialne težave Bolivije, ki je ena najmanj razvitih držav sveta, dodatno hranijo upor. Tudi zgodovinski spomin igra pomembno vlogo, denimo bolivijska izguba morske obale v vojni s Čilom pred 120. leti. Pod pritiskom prebivalstva je bolivijska vlada morala to vprašanje internacionalizirati in na pomolu je še vprašanje dodatnega zaostrovanja odnosa s Čilom. Sicer pa, če Izraelci zahtevajo od Arabcev zemljo, ki so jo izgubili pred tri tisoč leti, kako ne bi podobno vprašanje postavili Bolivijci po 120 letih.

Vendar pa za sedaj v Latinski Ameriki še vedno prevladuje parlamentarni način izražanja stališč kot sredstvo boja indijanskih plemen. Denimo gibanje Pachakutik v Ekvadorju ali Gibanje za socializem v Boliviji sta člana parlamenta, nekatera izven parlamentarna združenja v več državah pa kot sredstvo boja uporabljajo zasedanje javnih komunikacij, zgradb in kmetijskih posestev. Za sedaj je le manjšina, kot v Mehiki, Kolumbiji, Peruju ali Boliviji prijela za orožje, čeprav obstaja nevarnost, da se njihovo število poveča, kajti radikalizacija indijanskih zahtev je v zadnjih letih jasno vidna. Zato ni rečeno, da ne bo prišlo še do poslabšanja odnosov. Vse bo odvisno od zavesti tistih na oblasti. Če bodo pokazali gluha ušesa, lahko po Latinski Ameriki zagori, še celo v tistih državah, ki v zadnjih letih gverile niso poznale, kot Argentina. Toda če najbolj radikalni, kot v Boliviji ali celo v Argentini, grozijo z oboroženim bojem, bo te grožnje morala vzeti resno ne samo lokalna vlada, pač pa tudi Združeni narodi, kamor so se Indijanci zatekali po pomoč, vendar brez pravih rezultatov.