Nazaj
 
Indijanci in imigranti v latinskoameriški družbi
 
            Pred sto leti, ko je Argentina doživljala obdobje največje imigracije iz Evrope, se je pričel vzpostavljati poseben in nenavaden odnos med avtohtonimi predkolumbijskimi prebivalci in novimi, predvsem nešpansko govorečimi priseljenci. Čeprav zveni nenavadno, toda indijanska kultura je bila tuja, govorili so tuj jezik, kar je ta ljudstva povezovalo s priseljenci. Bili so in ostali vir poceni delovne sile v cilju interesov vladajoče oligarhije, bili so politično in socialno zapostavljeni. Podobno, v večji in manjši meri, je bilo tudi v nekaterih drugih državah Latinske Amerike.
            V diplomatskem arhivu argentinskega ministrstva za zunanje zadeve sem našel nekaj diplomatskih not, ki jih je jugoslovansko poslaništvo, v obdobju pred drugo svetovno vojno, tudi s konca tridesetih let, ko je bil šef predstavništva Slovenec Izidor Cankar, pošiljalo ministrstvu in v katerih so se pritoževali nad skrajnostjo izkoriščanja. Ni bilo redko, da so po slabi letini zaradi prevelikih zahtev ali svojevoljne razlage, največkrat pa kršenja pogodbenih obveznosti, lastniki, s pomočjo lokalne politike, sodnih organov ter policije metali na cesto cele družine. Vsakršen upor so krvavo zadušili in razglasili za komunistično dejavnost.
            Tako se je jugoslovansko poslaništvo znašlo v dvojni vlogi, na eni strani kot denucianta svojih lastnih državljanov, ki so tudi v Argentini še naprej politično delovali v boju za interese delavskega razreda, na drugi strani pa se je moralo potegovati za pravice svojih državljanov, ki jih tudi v Kraljevini Jugoslaviji veliko manj niso izkoriščali. Večji uspeh so imeli s prvo nalogo.
            Indijanci so bili še v hujšem položaju, zanje ni moglo poskrbeti nobeno diplomatsko predstavništvo, zemljo so izgubili že nekaj stoletij ali desetletij prej in se umaknili, če jih niso do zadnjega pobili, v suhe nerodovitne predandske hribe ali pa v močvirnate tropske kraje. Indijanci in priseljenci so tako predvsem služili interesom vladajoče oligarhije, sprva zemljiške, nato pa še porajajoče se industrijske, ki je nastala z razvojem predelovalne industrije na osnovi kmetijskih surovin.
In kot lahko zaključimo, je poleg omenjenih kategorij obstajala še kategorija potomcev prvih španskih kolonizatorjev, pravzaprav tistih, ki so si prvi prilastili in kolonizirali Južno Ameriko in ki so so v 19. stoletju dvignili v revolucijo za osvoboditev od španske ali portugalske krone. Ideali teh revolucij so kaj kmalu postali le še zgodovina, razvoj Evrope je prinesel tuj kapital, predvsem angleški, in z njimi nov oligarhični sloj. Stara oligarhija španskega izvora, zrasla na kolonialnih ali postrevolucijskih privilegijih, ter nova, predvsem angleška oligarhija, zrasla na veliki moči industrijskega in finančnega kapitala, sta v 19. in v začetku 20. stoletja obvladala Argentino, Urugvaj in Čile, kajti rudniki zlata in srebra v Visokem Peruju ali Boliviji so izgubljali na pomenu. Ta oligarhija je predvsem živela od rente na posestva, ki jih nekateri nikoli niso videli, špekulirali so na borzi in se ukvarjali s politiko in potovanji v Evropo.
Nekako tako kot je v novejšem času čutiti v Sloveniji, ko se določene kategorije zapirajo v svoj krog in koncentrirajo vajeti politične in ekonomske oblasti. Predvsem pod vplivom svetovnih razmer so se taki odnosi v Latinski Ameriki v zadnji polovici prejšnjega stoletja spreminjali, toda le v industrijskih centrih. Množična imigracija evropskega življa je na površje postavila novo kategorijo bogatašev, tako da so sčasoma na tej osnovi tudi ti pričenjali segati po politični oblasti. Za Indijance pa to ne bi mogli reči, še danes ne, posebej pa so ostali daleč od politične oblasti, ki jo je v preteklosti popolnoma obvladoval sprva španski kolonizator, nato »kreolci«, osamosvojeni od svojega kralja, nato pa še drugi priseljenci iz Evrope ali nova elita. Za predkolumbijsko prebivalstvo še danes ni prav veliko drugače, čeprav je kaudiljizem v izumiranju in čeprav se nekatere države poskušajo predstaviti kot nadaljevanje starih kultur.
S socialnega stališča so Indijanci zapostavljena in atomizirana kategorijo prebivalstva. Socialne razlike sicer ne poznajo rasnih osnov, vendar so Indijanci revni in zapostavljeni zato, ker so Indijanci. Pri preostalem delu južnoameriške družbe je socialna zapostavljenost prej posledica družbeno-ekonomskega modela, manj pa tradicije ali rasnega izvora.
Zato je težko na prvi pogled ugotoviti rasizem v Latinski Ameriki, predvsem zaradi nedokončne asimilacije kultur, ki dejansko obstajajo v raznih oblikah in stopnjah integracije. Če bi morali na splošno označiti južnoameriško kulturo, bi lahko posplošili tako, da bi dejali, da je indijanska kultura marginalna in ponekod iztrebljena, stara španska kultura pa se je utopila s kulturami evropskih priseljencev v novo kvaliteto. Socialni upori, gverila, velika stopnja kriminala, pa so v Latinski Ameriki predvsem posledica politično-gospodarskega modela, ki prinaša lakoto ter nezaposlenost, in neučinkovitosti države pri opravljanju svojih osnovnih funkcij. Kulturne osnove upora je najti le v ne dovolj vidnih oblikah pri bolivijskih, mehiških ali perujskih Indijancih, verjetno še ekvadorskih ali čilskih. Upor paragvajskih Indijancev je v tem, da bežijo iz svojih vasi in prosjačijo po velikih mestih, da volijo kaudiljistične diktatorje; upor argentinskih Indijancev je, da potrpežljivo prenašajo lakoto in umiranje svojih otrok; upor čilskih Mapučev je v tem, da uničujejo gozdno mehanizacijo tujih multinacionalk, ki izkoriščajo njihove pragozdove; upor kolumbijskih Indijancev je v tem, da bežijo h gverili, zato pa so občasno žrtve masakra desničarskih paramilitaristov; upor ekvadorskih Indijancev je v tem, da množično na ulicah zahtevajo odhod predsednika; upor bolivijskih Indijancev pa dobiva ideološke osnove, se povezuje s socializmom, s parlamentarnimi strankami in sindikalnimi organizacijami. Perujski Indijanci so se ponovno vrnili gverili in Senderu Luminosu, končno pa so se tudi organizirali brazilski Indijanci in pod grožnjo oboroženega upora zahtevajo od političnih oblasti, da izvajajo zakone, ki jih formalno ščitijo.
            Razloge takih odnosov je treba iskati v tradicionalnem kolonialnem sistemu in kaudiljističnem sistemu politične oblasti in ekonomskega monopola in koncentracije ustvarjenega bogastva, kot tudi v nepripravljenosti ali nesposobnosti vladajočih ustvariti osnove za napredek in razreševanje dnevnih potreb državljanov. Čeprav smo do sedaj že videli kako zapleten je pogled na latinskoameriško družbo s sociološkega vidika, vendarle ni težko označiti osnovnih značilnosti družbe, karakteristike države – nacije, posebej pa ni težko odkriti gospodarske modele.
            Imigracija večini držav Latinske Amerike ni prinesla potrebnega napredka, predvsem je šlo za akumulacijo novo ustvarjene vrednosti na osnovi dela imigrantov. Politično-ekonomski sistemi od časov imigracije naprej se mnogo niso spremenili, vse do dveh desetletij nazaj, ko je pričel prodirati zahodni demokratični parlamentarni sistem, ki je prinesel ekonomski model v obliki liberalizma.
            Čeprav latinskoameriške države rade govorijo o državi – naciji, je nemogoče trditi, da so proces ustvarjanja države – nacije, tudi skozi vojne, dokončali kjerkoli v Latinski Ameriki. V večini držav so ostale pomembne indijanske skupine, tudi med seboj neenotne. Več milijonov Indijancev španskega ali portugalskega jezika sploh ne govori. Povečini nimajo svojih šol, kaj šele univerz. V Boliviji, Ekvadorju in Peruju take razmere dobivajo obliko političnih programov in organizirane oblike boja. Drugod, kot v Čilu, Paragvaju, tudi Argentini, indijanska zavest še ni prišla do stopnje, da bi se učinkovito postavila družbenemu modelu po robu, najsi bo na parlamentarni način ali pa z odkritim antagonizmom in nasiljem.
            Moralna kriza, ki že dalj časa v povezavi z institucionalno, politično in ekonomsko krizo prizadeva več južnoameriških držav, se na poseben način odraža v državah, kjer je predkolumbijsko prebivalstvo ostalo v večini ali vsaj v pomembnem odstotku. Rasne osnove je najti v sporih v Mehiki, Hondurasu in Nikaragvi, tudi Gvatemali in Salvadorju, kjer so desetletja trajajoče državljanske vojne bile pravzaprav upor indijanskega prebivalstva proti diktaturi. Zato so tudi največji davek v krvi plačali sami. Na ta element posebej pozabljamo, ko govorimo o preteklih državljanskih vojnah v Gvatemali ali Salvadorju.
            Rasni odnosi so sicer prekriti z velom globoke gospodarske in institucionalne krize, ki jo še bolj prekriva splošna korupcija. Vendar je čutiti ne samo prebujanje indijanskega prebivalstva z jasno politično osnovo in programom, pač pa tudi internacionalizacijo vprašanja. Nastaja enotna fronta indijanskega prebivalstva, denimo med Ekvadorjem, Perujem in Bolivijo, predvsem pa v okviru največje etnične inkovska skupine Aymara.
            V okviru teh procesov sicer poteka prečiščevanje in kristaliziranje latinskoameriške družbe, vendar je proces zelo počasen. Površnemu opazovalcu sicer uide rasna komponenta, ker se največkrat govori o globoki korupciji, toda ta je le posledica tradicije. Ponekod je posledica stoletnega načina življenja in marsikdo ne razmišlja o tem, da je nekaj nedopustnega. Razlika je predvsem v drugem etičnem modelu. Zato se postavlja vprašanje ali so poslednji primeri, ko sodišča v več latinskoameriških državah kažejo več odločnosti kot nekoč v razreševanju korupcije in kriminala na najvišjih mestih, le trenutna modna muha ali znak spreminjanja etičnega modela, predvsem pa družbenega in ekonomskega sistema.
Denimo sodišče v Nikaragvi je obsodilo nekdanjega predsednika Arnolda Alemana na dvajset let zapora zaradi več sto milijonov dolarjev, ki si jih je prisvojil. Čeprav je to sprožilo dodatno politično polarizacijo in latentno politično krizo, za sedaj še ostaja v okviru sodnih poti. Tudi v Gvatemali je novi predsednik pričel razčiščevati nepravilnosti v delu svojega predhodnika. Pred kratkim so prodali nepremičnino v Miamiju, ki je bila vredna 3 milijone dolarjev ali več kot je proračunska postavka te države za socialo. Mnogim visokim kriminalnim organizacijam sploh ne morejo do živega, kot Pinochetu v Čilu, Menemu v Argentini, tudi Fujimorija v Peruju pravica še ni dosegla, itn.
Indijancem preostaja še dolgotrajen boj za rasno emancipacijo, politične in socialne pravice, potomcem nekdanjih imigrantov pa prav tako dolgotrajen boj za modernizacijo in humanizacijo družbenega sistema. Čeprav so začetki, motivi, poti in pogosto še sredstva boja različni, pa je cilj povsem verjetno skupen: dostojno življenje, suvereno odločanje o svojih kulturni dediščini in pravično plačilo za svoj prispevek k družbenem razvoju. V tem primeru je za pričakovati, da se Indijanci ne bodo več pretirano vračali k prednikom, imigranti pa iskali poti v Evropo, domovino svojih prednikov.
 
Celje, 1. 8. 2004
Marko Sjekloča in Rodna gruda