Globalizacija v srednji in vzhodni Evropi.

 

Globalizacija, ki je verjetno danes v političnem in ekonomskem besednjaku ena najpogosteje uporabljenih in zlorabljenih besed, je zelo širok pojem, večkrat težko obrazložljiv,[1] ne le v deželah v razvoju, kjer so posledice najbolj dramatične, pač pa tudi v razvitih državah. Globalizacija je potegnila v svoje labirinte sleherno državo. Predvsem pa se to vprašanje pojavi, ko se gospodarstvo ustavi in ko je potrebno najti nove trge za ekspanzijo kapitala ter nov trg za proizvode in usluge. Čeprav ne bi bilo za pričakovati, se najuspešneje upirajo globalizaciji prav razviti, kjer še ostaja močan protekcionizem.[2]

Drugo, kar je pomembno, pa je, da je v času, ko so po letu 1989 pričele politične spremembe v Srednji in Vzhodni Evropi,[3] prišlo do pomembnih sprememb položaja držav v mednarodnem gospodarstvu. Sočasno je prišlo tudi do odpiranja Kitajske in spremembe statusa Hongkonga, obenem pa je tudi Južna Koreja zaključevala razvojni ciklus, ki jo je iz slabo razvite države, ki je izkoriščala predvsem ceneno delovno silo kot konkurenčno prednost, razvrstil med države, ki se jih oprijemajo značilnosti razvitih. To se najbolj opazi v pritisku na plače, torej na dvigu standarda in izgubi prednosti zaradi cenene delovne sile, kar pomeni tudi iskanje konkurenčnih prednosti drugje.[4] Medtem je v Latinski Ameriki eksperiment z neoliberalizmom bil v polnem zamahu. Temu je sledilo težavno prilagajanje novim razmeram, tudi teoretično, nato pa na prelomu v 21. stoletje tudi težki porazi ideologije in prakse neoliberalizma, na osnovi katerega se že nazirajo drugi ideološki poudarki, vendar ne brez boja.

Tretje, ni dvoma, da so precej velike razlike med državami, ki so pred kratkim vstopile v Evropsko unijo, in ostalimi državami regije, ki so šele pristopile k pogajanjem ali pa se k temu pripravljajo. Vendar to ne moremo vzeti avtomatično, češ da so nove članice EU bolj globalizirane od svojih sosed, nečlanic. Vstop v EU ni isto kot globalizacija, čeprav velja, da so regionalne integracije ena od možnih poti, ki jih priznava tudi Svetovna trgovinska organizacija (WTO).[5] Nove članice so se sicer integrirale v Evropo, vendar pa se Evropa v celoti zelo počasi globalizira in odpira, posebej zaostajata Italija in Španija.

            Četrto, percepcija globalizacije je v državah nekdanjega realnega socializma zelo različna in da je zelo težko najti skupni imenovalec. Eden od razlogov je tudi ideološki, čeprav večini političnim krogom, posebej pa novo nastajajoči ekonomski eliti, ideologija ali zvestoba načelom niso delali težav.[6]

            Globalizacija je višja faza imperializma. Brez razvoja mednarodne skupnosti v poslednjih dvesto letih, kolonializma in imperializma, globalizacija ne bi bila možna v taki obliki kot jo poznamo sedaj.

            Petič, globalizacijo drugače zaznavajo ekonomski strokovnjaki, politiki, kulturni delavci, športniki, navadni ljudje itn. Torej tudi tukaj ne moremo najti skupnega imenovalca.

Šestič, že v prvih letih postsocialističnega razvoja je bilo zelo težko najti skupni imenovalec, denimo med Slovenijo, Poljsko in Madžarsko, tudi Moldavijo in Romunijo, čeprav so le nekaj let pred tem izšle iz podobnega družbenega sistema.[7] Države, ki so pristopile k EU, so ohranile lastnosti socialne države v večji meri kot države, ki so ostale zunaj.[8]

Posebna študija Svetovne banke ugotavlja, da so se od vseh držav evrazijskega območja, ki so po letu 1989 pričele s tranzicijo, najbolje odrezale tiste, ki so najbolj radikalno posegle po reformah. To so bile srednjeevropske države, kandidatke za EU. Padec DBP in demontaža pridobitev sta bila bolj temeljita v državah, ki se niso podale na pot pridružitve.[9] Za to je vsaj enega od razlogov lahko najti: Evropa ima socialne standarde, ki jih je bilo potrebno zadovoljiti. Stare članice ne tolerirajo socialni dumping, s katerim bi bilo moč rušiti njen proizvodni sistem.[10] Vse večje so razlike tudi med srednjeevropskimi državami, ki so blizu Zahodni Evropi tudi geografsko in kulturno, in evrazijskimi državami, nastalimi iz nekdanje Sovjetske zveze.

Sedmič, potrebno je ločiti »unionizacijo« od globalizacije. Namreč, ne moremo govoriti o globalizaciji novih srednjeevropskih članic v pravem pomenu besede, kajti Evropa je tesno zaprta regija, ki se zelo počasi odpira neevropskim ekonomijam. Sporazumi z drugimi regijami sveta so močno selektivni. Nove članice se globalizirajo toliko kot jim dopušča evropski okvir. Zato so na nekaterih področjih nove države članice storile celo korak nazaj v globalizaciji.

Osmič, nosilke globalizacije so zaradi svoje velikosti in prilagodljivosti predvsem multinacionalke. Zanje pa je značilno, da ne ustvarjajo novih delovnih mest, izvajajo predvsem regresivno notranjo distribucijo prihodkov, medtem ko uvažajo visoko kvalificirano in specializirano delovno silo ter vodstvene kadre. Njihov cilj je predvsem eksploatacija naravnih bogastev, strateških surovin ter poceni delovne sile, najlažje tudi izkoristijo sistem spodbud in subvencioniranja.

            Devetič, ker globalizacijo pojmuje vsakdo po svoje, ni nenavadno, da obstaja toliko odpora, posebej v organizirani civilni družbi. Paradoksalno je, da je antiglobalizacijska fobija povezala nasprotnike globalizacije po celem svetu. To je z druge strani dokaz, da globalizacija deluje. Odpor proti globalizaciji podkrepljuje predvsem dejstvo, da je največjo korist prinesla multinacionalkam, drugim manj koristi, nekaterim pa nič ali pa le škodo. K temu pripomore dejstvo, da se veliko število prebivalcev sooča s slabšimi življenjskimi pogoji kot prej. Značilni sta predvsem dve tendenci, ki sta od začetka devetdesetih let že skorajda pravilo: raste neenakomerna porazdelitev družbenega bogastva in plače realno padajo, ne glede na gospodarske panoge, socialni sloj, regijo ali državo sveta. Vsekakor je dovolj empiričnih dokazov, da za to obtožimo neoliberalistični koncept.

            Vendar pa to ni razlog, da globalizacijo razglasimo za negativen pojav. Negativno nanjo gledajo predvsem tisti, ki izhajajo iz stališča, da za to, da nekdo z globalizacijo pridobi, mora drugi izgubiti. Šlo naj bi za redistribucijo omejenih resursov (Kot predvideva teorija iger). Dejansko ni tako enostavno. Dokazano je, da v medsebojni menjavi pridobita obe strani. Koristi od globalizacije imajo vsi. V sodelovanju gre za ustvarjanje novega, ena in ena ni več dve, temveč tri.

 

Kriminal kot največja posamična industrija

 

            Globalizacijo ni moč meriti neposredno, pač pa posredno, preko gibanja blaga, uslug in kapitala, ter drugih, neekonomskih indikatorjev. AT Kearney indeks globalizacije uvršča nove članice EU iz Srednje Evrope, tudi Slovenijo, precej visoko.[11]

 

Razpredelnica 1, Indeks globalizacije, spremembe po letih:

 

 

2002

2004

2005

Češka

15

16

15

Madžarska

23

20

23

Slovenija

25

21

20

Slovaška

27

29

25

Poljska

32

31

31

Hrvaška

22

23

16

Romunija

40

39

35

Ukrajina

42

43

39

Rusija

45

60

52

Singapur

3

2

1

Avstrija

9

9

9

Italija

24

25

27

Argentina

48

34

47

Mehika

49

45

42

Čile

34

37

34

Vir: AT Kearney 2005

 

Vidimo, da je Slovenija v vzponu, da postaja po tem indeksu vse bolj globalizirana. Vendar opazimo tudi, da nekatere države zasedajo položaj, ki navidezno ni v skladu z našo percepcijo. Denimo Čile, kljub visoki politični svobodi in odprtosti kapitalu, ni država, ki bi bila močno globalizirana.

Velja pa, da so bolj globalizirane države manj skorumpirane (na osnovi podatkov Transparency International) in z večjo politično svobodo. To pravilo sicer pozna izjeme, denimo Singapur, kjer so politične svobode zelo omejene, pa je vendarle država z zelo nizko korupcijo in tudi prva na lestvici globaliziranih. Posebej pa opazimo, da vseh pet novih članic EU vztrajno napreduje, tudi kandidatki Hrvaška in Romunija, celo Ukrajina. Rusija na tej lestvici nazaduje.

            Če se osredotočimo le na ekonomsko plat globalizacije, ugotavljamo, da najmanj zaprek obstaja za gibanje blaga, z uslugami je že težje. Gibanje kapitala pa poskušajo nadzirati tako razviti kot nerazviti. Če pogledamo proces pogajanj v okviru WTO, bo takoj jasno, da je bilo še najlažje doseči svobodno gibanje industrijskih proizvodov in surovin, vendar se zelo težko odpira trg kmetijskih proizvodov, znanja (vzemimo primer zdravil in licenc, kjer ni veliko razumevanja med lastniki patentov), uslug in kapitala.

Ni nenavadno, da so se države Srednje in Vzhodne Evrope najhitreje globalizirale na naslednjih področjih: seks, mamila, kriminal, nacionalizem in rasizem.[12] V manjši meri je prišlo do odpiranja finančnega sistema.[13] Ostajajo pomembne težave pri univerzalizaciji uslug in še največje pri prostem gibanju delovne sile, kjer so nove članice morale pristati na prehodno obdobje.[14]

            Kriminal je postal v Vzhodni Evropi največja posamična industrija, pogosto povezan s politično oblastjo. Če zanemarimo protizakonito dejavnost, posledico odpora proti (družbenemu) sistemu ali patološkega obnašanja, moramo poudariti, da tudi kriminalno obnašanje ima v osnovi ekonomske cilje, kjer je trgovina z ljudmi, človeškimi organi[15] in seksualnimi uslugami, le ponudba, po kateri potrošniki povprašujejo.[16] Tudi kriminal usmerjata ponudba in povpraševanje, toda ker gre pri tem za nezakonite dejavnosti, je močno pomemben faktor prisile, kar pomeni, da za nezakonito gibanje blaga, kapitala in uslug veljajo posebna pravila obnašanja. To na eni strani pomeni večje tveganje, a tudi večji dobiček. Ker je zakon ponavadi usmerjen na boj proti ponudbi nezakonitih uslug, blaga in kapitala, povpraševanje običajno ostaja na isti ali podobni ravni, zato se temu prilagajajo tudi cene. Vstop v EU novih držav iz Srednje Evrope in odpiranje Evrope proti vzhodu je na trg prineslo tudi povečano nezakonito ponudbo. Tipičen je primer seksualnih uslug. Denimo Češka je postala izvor seksualne ponudbe, tranzitno področje in še trg za seksualne usluge iz bolj vzhodnih držav.

Kot ugotavljajo poznavalci, gre pri slabših rezultatih v boju proti kriminalu v Srednji in Vzhodni Evropi bolj za pomanjkanje politične volje kot za pomanjkanje sredstev.

Pogoji za razcvet kriminala so revščina, slabo razvita demokracija, odprte meje, pomanjkanje izkušenih uradnikov in policistov za boj proti tej vrsti kriminala itn.[17] Težko je najti razliko med seksualno eksploatacijo v Evropi in suženjskim delom ob tekstilnih strojih, kjer denimo bolivijski delavci v nekaterih argentinskih tovarnah spijo in se hranijo ob strojih in pogosto na koncu ne dobijo plačila. Obema oblikama eksploatacije je skupno veliko pomanjkanje dela in strah pred migracijskimi organi.[18]

             

Pomen neposrednega tujega vlaganja

 

Neposredna tuja vlaganja, kljub temu, da so ključni element pri merjenju stopnje globalizacije, vendarle ne povedo vsega. Omenili smo že Čile, ali še bolje Mehika, ena kapitalsko najbolj odprtih držav sveta, pa vendarle proti pričakovanju manj globalizirana, kar je videti tudi v razpredelnici 1.

 

Razpredelnica 2, Pritok neposrednih tujih vlaganj v US $.

 

 

1999

2000

2001

2002

2003

2004*

Češka

6,3

5

5,6

8,5

2,6

4,5

Madžarska

3,3

2,8

3,9

2,8

2,5

4,2

Slovenija

0,1

0,14

0,37

1,6

0,18

0,5

Slovaška

0,4

1,9

1,6

4,1

0,57

1,1

Poljska

7,3

9,3

5,7

4,1

4,2

6,2

Hrvaška

1,5

1,1

1,6

1,1

1,7

1,1

Romunija

1

1

1,2

1,1

1,6

5,1

Ukrajina

0,5

0,6

0,8

0,7

1,4

1,7

Rusija

3,3

2,7

2,5

3,5

8*

11,7

Singapur

16,1

17,2

15

5,7

11,4

16,1

Avstrija

3

8,8

6

1

6,9

4,9

Italija

6,9

13,4

14,9

14,6

16,4

16,8

Argentina

24

10,4

2,2

0,8

0,5

4,2

Čile

8,8

4,9

4,2

1,9

3

7,6

Mehika

13,2

16,6

26,8

14,7

10,8

17,6

Vir: UNCTAD World Investment Report 2004

* Podatek iz poročila 2005. Moramo poudariti, da se podatki istega organizma, UNCTAD, razlikujejo. Starejši podatki so v zadnjem letu rahlo drugačni v primerjavi s podatki v preteklih poročilih. Razlike so ponavadi majhne.

 

Medtem ko so do sredine devetdesetih let države Srednje in Vzhodne Evrope bile praktično zunaj svetovnega kroženja NTV, vlaganja v srednje- in vzhodnoevropske države tudi v zadnjem desetletju niso sledila splošnim svetovnim gibanjem. Ne bi se zmotili če bi dejali, da so te države v zadnjem desetletju »uspešnica«. Primerjava držav v razpredelnici kaže na precejšnje razlike med regijami.[19] Po letu 2000 je kapital slutil težave v Latinski Ameriki in pričel iskati zavetje na severu. Verjetno bi svetovna finančna kriza 2000 - 2001, ki je sicer trajala kratko, kljub argentinskemu gospodarskemu zlomu, bila veliko globlja in daljša, če ne bi prišlo do povečane absorpcije kapitala v Srednji in Vzhodni Evropi. Posebej finančne krize niso občutili v Vzhodni Evropi (Zveza neodvisnih držav in Balkan). Od takrat pritok kapitala raste že četrto leto zapored (2001 – 2004. Slednje je leto največje svetovne gospodarske rasti od sredine 80-ih let).

Po letu 2000 je razlika med Srednjo ter Vzhodno Evropo  postajala očitna. V državah Vzhodne Evrope je neto pritok neposrednih privatnih vlaganj in portfolio investicij z milijarde dolarjev leta 2000 zrasel na 6 milijard v letu 2001. Nekatere države srednje Evrope pa so občutile pomanjkanje kapitala. Zastal je izvoz blaga, privatizacija pa ni več vzbujala zanimanja. Izjema sta češki energetski in finančni sektor. Leta 2002 je prišlo do padca NTV v Moldaviji, Estoniji, Madžarski, Poljski, na Slovaškem, v Makedoniji in Ukrajini. Do rasti pa je prišlo v Albaniji, Bolgariji, na Češkem, v Latviji, Litvi in Sloveniji. Ostale države, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Romunija in Rusija, niso doživele sprememb.

Slovaška je leta 2002 prodala 49% družbe za transport plina, Slovenija pa je v tem rekordnem letu prvič odprla vrata tujim bankam in podjetjem.[20] V zadnjih dveh letih je Slovenija postala neto izvoznik kapitala, edina od novih srednjeevropskih članic.

Hitreje se je odpirala Hrvaška, zelo počasi pa Srbija in Črna gora. Romunijo in Bolgarijo je prizadela kratkotrajna svetovna finančna kriza, Makedonija pa se je znašla na seznamu močno skorumpiranih in zato tudi za multinacionalke ne dovolj privlačnih držav.[21]

Srednja Evropa je med leti 2000 – 2002 pritegnila 50 milijard dolarjev NTV, vendar sta večino kapitala pritegnili le Poljska in Češka (po 14 milijard dolarjev vsaka), sledita Slovaška in Madžarska. Tudi vzhodnoevropske države so pritegnile 50 milijard dolarjev v istem obdobju. Od takrat je trend v obeh regijah v vzponu, razen v Sloveniji.

Toda ne smemo spregledati, da v Romuniji in Češki dve petini izvoza ustvarjajo podjetja v lasti tujega kapitala. Še več, v Romuniji 40% vse prodaje realizirajo podružnice tujih podjetij, kar pomeni, da je trgovina v tej državi močno potujčena. Tudi večina bančnega sektorja v Bolgariji, na Hrvaškem in na Češkem ter v Makedoniji je v lasti tujega kapitala.

S pozitivnega stališča je tuj kapital odprl vrata domači industriji h globaliziranemu svetovnemu gospodarstvu in prinesel novo znanje in tehnologijo. Predvsem pa je pomembno, da je v gospodarstvo vbrizgan svež kapital. V državah, kot Slovenija, drastičen primer pa je Belorusija, je gospodarstvo ostalo za tem razvojem in težko prenaša svetovno konkurenco.

Kar je verjetno najvažnejše, je notranja privatizacija brez prisotnosti tujega kapitala ustvarila novo kapitalistično privilegirano strukturo, ki je prisvojila prejšnji družbeni kapital s pozicije (politične) moči in onemogočila dostop zunanjemu kapitalu, ne samo tujemu, tudi domačemu, ter osiromašila podjetja. Izjeme, ki niso šle skozi tak proces, so sedaj dobro situirane na mednarodnem trgu. Denimo v Sloveniji Gorenje.

Nevarnosti pa še vedno obstajajo, kajti možnosti slabih potez so v zaprtem gospodarstvu precejšnje.[22] Pogosto gre za dvofazni proces, kjer se v netransparentnem procesu prvo iščejo domači privatni lastniki v tesni povezavi z vladajočo politično nomenklaturo.[23] Favorizira se privatizacija novim lastnikom blizu politične oblasti.[24] Ko so novi lastniki ojačali svoj položaj, sledi druga faza odpiranja kapitalu, domačemu ali tujemu. Pri tem pa se vsekakor gleda, da lastni strateški interesi niso v nevarnosti. Pogosto je tako, da z odpiranjem ojačajo lastne pozicije, kar je moč doseči na razne načine, kar pa ni predmet pričujoče razprave. 

Ob vsem tem pa še vedno v vseh državah Srednje in Vzhodne Evrope ni minila predimenzionirana previdnost v odnosu do tujega kapitala, ponekod pa tudi strah za lasten položaj.

S približevanjem članstva srednjeevropskih držav v EU so se razlike v odnosu do vzhodnoevropskih večale. Leta 2003 so NTV v Litvi skočile za 15% in presegle 4 milijarde dolarjev v desetletju neodvisnosti, ali 1000 dolarjev po prebivalcu. Zanimivejše so postale tudi Slovaška, Makedonija ali Armenija. Prišlo je do sprememb v strukturi vlaganj na Češkem in na Madžarskem.

Vendar pa države Srednje in Vzhodne Evrope niso samo uvoznice kapitala, so tudi izvoznice. Češka v sosednje države vlaga enako toliko kot uvaža. Slovenija je pomemben izvoznik kapitala v države na Balkanu. Ruski kapital se prebija v izbrane gospodarske panoge v nekdanjih članicah Sovjetske zveze, denimo v azerbajdžansko ali kazahstansko naftno industrijo. Rusija postaja vse večji izvoznik kapitala.

Gornji podatki suhoparno kažejo na to, da je v tem delu Evrope prisotnega vedno več tujega kapitala. Manj pa je iz njih videti kaj se dogaja z domačim kapitalom ali kaj se dogaja z gospodarskim modelom. Denimo Madžarska je pred desetletjem hitela po kitajskem modelu, pa se je na koncu izkazalo, da tudi s širokogrudno fiskalno politiko in nizko ceno delovne sile, ki je omogočala multinacionalkam ogromne dobičke, ni mogla dolgoročno zadržati kapitala. Tudi ni mogla dovolj uspešno konkurirati velikim sistemom, denimo azijskim.[25]

Skratka, Madžarska ni mogla tekmovati s Kitajsko, ker so vsi ekonomski argumenti bili na kitajski strani. Podobno so poskušale še nekatere vzhodnoevropske države, vendar rezultati niso dolgotrajni. Na koncu procesa se je Madžarska našla v precepu. Makroekonomska politika sedaj predlaga znižanje DDV-ja s 25 na 20 odstotkov in dohodnine z 38 na 36%. Posledica bo neizogibno povišanje deficita na 6,1 odstotka bruto domačega proizvoda. To bo pomenilo tudi skok  na 4,7 % deficita bruto družbenega proizvoda, s sedanjih 2,9 %. Evropa pa je, v okviru Pakta o stabilnosti in razvoju, zahtevala od Madžarske maksimalno 3,0 % deficita. Vidimo v kako začaran krog je makroekonomska politika padla, kljub temu, da je pred desetletjem privabila pomemben delež svetovnega kapitala in da dejansko pritok kapitala še vedno ni usahnil.

             Rusija je nekaj posebnega. Po krizi in prestrukturiranju zunanjega dolga si je hitro opomogla, predvsem s pomočjo mednarodnega kredita in izvoza nafte in plina. Toda država se iz neto uvoznice spreminja v neto izvoznico kapitala. Po uradnih podatkih naj bi od leta 2000 naprej vsako leto letno izvozila 3 milijarde dolarjev, ali neto 300-500 milijonov, vendar pa opazovalci menijo, da so ocene najmanj dvakrat nižje od realnih. Rusija je tudi kot prva odplačala Mednarodnemu denarnemu skladu ves dolg.[26]

 

Razlogov gibanja kapitala je seveda veliko, na eni strani ugodna makroekonomska politika, na drugi cena in stopnja razpoložljivosti faktorjev proizvodnje, pa tudi iskanje pribežališča, kajti velik del kapitala nima najbolj čistega izvora. Del takega kapitala pa, absurdno, ne išče skrivališče v slabše pravno urejenih državah, pač pa v najbolj razvitih regijah: Zahodna Evropa, Kalifornija, New York ali Miami,[27] ki se sedaj razvija pomočjo milijard bolj ali manj sumljivega ruskega kapitala. Nekaj kapitala sumljivega izvora ostaja tudi v regiji, včasih zakrito z makroekonomsko politiko. Tudi v Sloveniji.[28]

Kljub visoki globaliziranosti ali odprtosti tujemu kapitalu, ni rečeno, da je kar tako moč postati center razvoja. V zadnjih treh tisočletjih se je center razvoja prestavljal iz Mezopotamije na Kitajsko, od tam ponovno na Bližnji Vzhod, nato v Evropo, iz Evrope v Ameriko, sedaj pa ponovno nazaj v Azijo – iz civilizacije v civilizacijo. Ni pa moč z gotovostjo napovedati katere države bodo postale lokomotiva razvoja, razen ko so prvi znaki že vidni, kot sedaj v primeru Kitajske. Če bi bilo to moč napovedovati, bi teorija bila sposobna ugotoviti dejavnike razvoja, ki bi veljali za vse čase. Verjetno to ne bo moč nikoli, to pa pomeni, da tudi ne bo moč absolutno usmerjati gospodarskega razvoja. Poslednji tak primer so ZDA, za katere ekonomisti niso mogli predvideti celo tega, da bodo, kljub nedavni recesiji in rasti stopnje nezaposlenosti, še vedno imele visoko rast produktivnosti ter da ne bo prišlo deflacije (Spet ima tukaj roko vmes Kitajska).

Zaradi tega tudi težko napovedujemo kakšni bodo rezultati sedanjega pomembnega skoka investicij v Srednji in Vzhodni Evropi in koliko časa bo to trajalo. Verjetno bo pritok NTV še vedno naraščal. Vendar ne moremo z gotovostjo trditi, da naslednja svetovna finančna kriza ne bo izvirala prav iz te regije ali pa da se ji bo izognila, kot se je to zgodilo pred petimi leti, ko je Latinska Amerika nase prevzela levji delež bremena.

Trdimo lahko le to, da je kapital pomemben, tako potfolio kot NTV, da je investicijska politika izredno pomemben del makroekonomske politike in da je potrebno izkoristiti svetovno konjunkturo v cilju popravljanja položaja, posebej na lestvici konkurenčnosti. Vendar pa ne na račun velikih žrtev.

Kje so meje v hitrosti globalizacije, je težko ugotoviti. Primere imamo v neposredni soseščini, tudi na Kitajskem, četrti svetovni gospodarski velesili. Ne smemo pozabit, da tam živi 85 milijonov prebivalcev s 300 dolarjev prihodka – letno! 

 

© Marko Sjekloča in Bančni vestnik

Februar 2006

 

Literatura:

1. Glatzer, Miguel and Dietrich Rueschemeyer, eds., Forthcoming, Politics Matters: Globalization and the Future of Welfare States, University of Chicago Press.

2. Globalization and the development of Welfare States in Postcommunist Europe, Mitchell A. Martine R. Hass, Maxwell European Union Center, April 2002.

3. AT Kearney globalization index, http://www.atkearney.com

4. John Lyons: Mexico's Foreign Banks Grow Uneasy, Wall Street Journal 22.III. 2004.

5. The Dark Side of Globalization: Trafficking & Transborder Crime to, through, and from Eastern Europe, 2005. http://www.international.ucla.edu/

6. UNCTAD World Investment Report 2004 in 2005.

7. Dr. Sam Vaknin, Investing in East Europe. http://samvak.tripod.com/brief-fdicee01.html . April 2005.

8. UNCTAD World Investment Report 2004

 


[1]           Po Glatzerju in Rueschmeyerju globalizacijo sestavlja: širitev mednarodne trgovine blaga in uslug, širjenje mednarodnih tokov kapitala, rastoča globalizacija proizvodnje (s pomočjo multinacionalk in verige trgovine s strateškimi surovinami), rastoča vloga mednarodnih organizacij kot Svetovna trgovinska organizacija, svetovna banka in MDS, večje mednarodno gibanje ekonomskih idej. Glatzer, Miguel and Dietrich Rueschemeyer, eds., Forthcoming, Politics Matters: Globalization and the Future of Welfare States (University of Chicago Press).

[2]           Nič drugače se ne obnaša tudi Slovenija. Tako kot po vsej Evropi je kmetijstvo tudi pri nas izredno zaščiteno. Še več, odkar smo v Evropi, smo kmetijstvu dali še več subvencij kot poprej. To je bumerang, kajti ni daleč čas, ko bodo naši kmetje ponovno zasedli ceste, če ne prej, leta 2013, ko je Evropa svetu obljubila ukinitev subvencioniranja. Treba pa je gledati tudi drugo stran, namreč le pogled v naše supermarkete kaže koliko proizvodov prihaja k nam iz celega sveta. Pojavlja se vprašanje dvostranskega toka. Dežele v razvoju se odpirajo za nas, kako pa se mi odpiramo zanje?

[3]         Statistični urad OZN je uvedel novo klasifikacijo, ki srednje- in vzhodnoevropske države razvršča na “nove članice EU”, ostale države pa se delijo na Jugovzhodno Evropo in na Zvezo neodvisnih držav (CIS). Klasifikacija je sicer uporabna, toda imam zadržke do njene uporabe. Menim pa, da nova klasifikacija ne izključuje prvo, glede pač na to o kateri regiji želimo govoriti. Z izrazom Srednja Evropa imam v mislih nove članice EU, z izrazom Vzhodna Evropa pa Jugovzhodno Evropo in CIS. Ko bosta Bolgarija in Romunija vstopili v EU, ali bomo uvedli nov izraz, denimo „Jugovzhodna Evropa brez Bolgarije in Romunije“?

[4]           Slovenija je tranzicijo pričela v drugačnih okoliščinah, prišlo je do demontaže starega proizvodnega sistema, toda brez odpiranja tujemu kapitalu in brez prednosti v ceni delovne sile. Dodatna težava je, da tudi nima naravnih virov, ki bi jih lahko čezmerno izkoriščala za doseganje višje stopnje gospodarskega razvoja.

[5]           Pri tem se moramo zavedati, da obstaja tudi nevarnost razbijanja svetovnega gospodarstva na več regij. Ni zanemarljivo, da z vstopanjem držav regije v EU, Rusija postaja vse bolj osamljena. Nevarno pa je ruskega gospodarskega giganta držati zunaj. Tega se zaveda Nemčija, njena največja gospodarska zaveznica.

[6]           Nasprotno, občutljivost za ideale, etiko in moralne vrednote je bila nasprotno sorazmerna z akumulacijo kapitala.

[7]           Da ne omenjamo drugih razlik. Kakšna je primerjava med gospodarstvom, kjer so plače v povprečno 30 dolarjev mesečno in delovni čas tedensko 48 ur (Indija), in gospodarstvom, kjer je delovni čas 42 ur in plače 700 dolarjev (Slovenija)?

[8]           Globalization and the development of Welfare States in Postcommunist Europe, Mitchell A. Martine R. Hass, Maxwell European Union Center, April 2002.

[9]           Kje je iskati razloge za socialne razlike in zaostrene družbene razmere: ideologija neoliberalizma, anarhija, mafijske in druge kriminalne povezave, nedemokratična tradicija ...? Verjetno vse to in še kaj več. Ostaja pa dejstvo, po podatkih United Nations Development Programme (UNDP), da je leta 1989 14 milijonov nekdanjega vzhodnega bloka živelo z manj kot štiri dolarje dnevno, do sredine 90-ih let pa je številka narasla na 147 milijonov. Posledic je še veliko več: padec pričakovane življenjske dobe, povečanje kriminala in samomorov ...

[10]          Problem še vedno obstaja. To ni samo vprašanje spoštovanja zakonitosti. Je vprašanje kje se konča konkurenca in kje se začne socialni dumping. Švedska se sooča z velikimi težavami zaradi nekajkrat nižjih cen iz novih članic v gradbeništvu, zdravstvu itn.

[11]          A.T. Kearney and Foreign Policy Magazine indeks globalizacije. NTV so v tem indeksu eden pomembnejših indikatorjev, ki so v indeksu razdeljeni na ekonomske, osebne, tehnološke in politične. Pogosto na globalizacijo gledamo precej ozko, predvsem skozi gibanje blaga in kapitala. http://www.atkearney.com

[12]          Manj običajno je, da so v te posle marsikje vmešani tudi politični in državni organi. Na Poljskem so za ksenofobijo obtožili celo Komunistično stranko.

[13]          Prelomnico v mednarodnem finančnem sistemu je predstavljala mehiška finančna kriza leta 1995. Posledica krize je bila, da se je kristaliziral oster spopad med interesi bank in nacionalnim gospodarstvom, kar ni bilo brez občutnega vpliva na mednarodne finančne odnose:

-                   finančna kriza je pometla z domačimi bankami (85% mehiških bank v lasti tujega kapitala);

-                   tuje banke niso zainteresirane, da nudijo kompletne finančne usluge na domačem trgu;

-                   tuje banke se predvsem usmerjajo v ustvarjanje takih razmer, ki maksimizirajo ekstraprofite;

-                   zanemarjajo majhne kreditojemalce, srednja in mala podjetja;

-                   znižujejo konkurenčnost in povečujejo cene uslug;

-                   zaradi odsotnosti komercialnih bank na kreditnem trgu, se povečuje prisotnost hipotekarnih bank.

            Glej tudi John Lyons: Mexico's Foreign Banks Grow Uneasy, Wall Street Journal 22.III. 2004.

[14]          V času kolonializma je delovna sila sledila kapitalu, denimo v Južno Ameriko, kjer so nastajali veliki kmetijski in agroindustrijski kompleksi. Danes je omejitev za delovno silo zelo veliko. Sicer pa je kapitalu lažje, da išče razpoložljivo, predvsem pa poceni in kvalificirano delovno silo, kot obratno. Spremembe, kot so bile v srednji Evropi, so bile te vrste priložnosti za kapital, da najde poceni in kvalificirano delovno silo.

[15]          Ledvice je moč kupiti že za 500 dolarjev v Iraku. V ZDA cena zraste na 30.000 dolarjev. Po podatkih Organs Watch je zelo težko boriti se proti tej trgovini, ker v njej sodelujejo zdravniki, zavarovalnice in podjetniki.

[16]          Od novembra leta 2000, ko je dvanajst držav srednje in vzhodne Evrope ustanovilo center za boj proti kriminalu (SECI - Albanija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Grčija, Madžarska, Makedonija, Moldavija, Romunija, Srbija in Črna gora, Slovenija, Turčija), je bilo doseženo nekaj pomembnih uspehov. Vendar SECI ne odpravlja vzrokov.

[17]          The Dark Side of Globalization: Trafficking & Transborder Crime to, through, and from Eastern Europe. http://www.international.ucla.edu/

[18]          To so problemi, zaradi katerih nekateri ekonomisti in zakonodajalci razmišljajo o legalizaciji nekaterih prepovedanih dejavnosti, kot prostitucija, proizvodnja in uživanje mamil ipd.

[19]          UNCTAD World Investment Report 2004 in 2005.

[20]          Prvemu valu privatizacije niso imeli pristopa vsi državljani in tudi ne tuj kapital. Bil je namenjen le privilegiranim, predvsem notranjim igralcem - „insiderjem in menedžerjem komunistične dobe“, kot pravi Vaknin. Dr. Sam Vaknin, Investing in East Europe. http://samvak.tripod.com/brief-fdicee01.html .

[21]          Glej Vaknin.

[22]          Trenutno vidimo kako poteka prerazporejanje lastniških deležev ter prelivanje kapitala na osnovi političnih in administrativnih manipulacij v podjetjih, kot je Mercator, Triglav, Petrol, kjer ima država pomembne deleže. Pri tem gre predvsem za to, da se privatizira javni delež, toda lastniki se ne zbirajo po tržni logiki, ampak na osnovi politične moči. Na ta način se lastniški deleži koncentrirajo v rokah nekaterih domačih kapitalskih lobijev.

[23]          Ki pa je ta tudi sama udeležena v lastninjenju, seveda ne neposredno, ker bi to lahko bilo odkrito označeno s korupcijo, pač pa posredno preko raznih lastniških mehanizmov. Sistem je uporabljala prejšnja levosredinska politično-gospodarska elita, sedanja desno sredinska pa gre še korak dalje.

[24]          Interes ni samo v kapitalu, temveč v jačanju politične moči elite, ki postaja tudi močna ekonomska elita. Ta elita nato koncentrira v svojih rokah močne instrumente ohranjanja oblasti, na načine, ki jih poznamo v klasičnih parlamentarnih demokracijah.

[25]          Latinska Amerika je opri tem imela manjši delež, vzroke je iskati med drugim tudi v družbenem modelu, stopnji razvoja itn.

[26]          Drugi dve sta Brazilija in Argentina.

[27]          Takšen beg kapitala ni nič novega in ga poznamo že iz Latinske Amerike, vsaj od konca 19. stoletja naprej, ko je v Evropi iskal ne samo varnost, temveč tudi možnost luksuznega trošenja.

[28]          Zato so gospodarske reforme, ki se pripravljalo, izredno pomembne, kajti slovenski kapital, ne samo tisti sumljivega izvora, je že pričel uhajati v tujino, medtem ko smo v zadnjem desetletju opazili njegovo nagnjenost v potrošnjo in visok standard.

 

 

Domov
Nazaj