Latinska Amerika išče kapital v Aziji

Medtem ko kolumbijska vlada privatizira naftno industrijo, sosedne države to industrijo nacionalizirajo.

Kolumbijska vlada je objavila privatizacijo naftne družbe Ecopetrol, ki je lani k 41 milijardam dolarjev državnih prihodkov sama prispevala 7%. Država bo prodala 20% družbe v vrednosti 5 milijard dolarjev. Za ta korak se je odločila zaradi strahu pred izčrpanjem rezerv, ki so že sedaj precej nižje od rezerv sosednjih držav. Kolumbija naj bi se pretvorila v neto uvoznika nafte leta 2011, zato potrebuje nov kapital za raziskave. Že leta 2003 je Kolumbija dovolila tujim multinacionalkam samostojno iskanje novih rezerv. Pred tem so v Kolumbiji delovale predvsem največje multinacionalke kot BP, Exxon in Chevron, od takrat pa so se pojavile tudi manjše naftne družbe iz Kanade, Indije in Kitajske.

Bolivija, Venezuela in Ekvador so, nasprotno od Kolumbije, ubrale pot nacionalizacije, da bi zase zadržale večji delež visokih prihodkov, posledica velikega skoka v ceni nafte.

Kitajska je med novimi vlagatelji najbolj aktivna. Postaja tudi venezuelski strateški partner, posebej po nedavnem obisku venezuelskega predsednika na Kitajskem, kjer so podpisali večje število dvostranskih sporazumov na področju tehnološkega sodelovanja, stanovanjske izgradnje in posebej črpanja nafte. Venezuela je med državami v regiji, ki imajo najtesnejše gospodarske odnose s Kitajsko. S kitajsko pomočjo Venezuela planira tudi izgradnjo nove rafinerije.

Venezuela je močno povečala prodajo nafte na Kitajsko. Dnevno ji prodaja 150.000 sodčkov nafte, kurilnega olja in destilatov, kar pa naj bi se povečalo na 200.000. Na Kitajskem naj bi Venezuela kupila 12 naftnih platform, 12 pa bi jih delovalo v skupnem lastništvu. Kitajska bo tudi pomagala Venezueli zgraditi 20.000 stanovanjskih zgradb naslednjih dveh letih.

          Kitajska gospodarska rast je bila v prvem tromesečju 10,9 %, investicije pa so zrasle za 30%. Za takšno hitro rastoče gospodarstvo so potrebni novi trgi in viri surovin, to pa omogoča Latinska Amerika. Do sedaj je Latinska Amerika bila nižje na njeni lestvici prioritet s 3% v celotni trgovinski menjavi.

Tudi Latinska Amerika pričakuje mnogo od skokovitega kitajskega razvoja, kot izvoznik surovin ter kot prejemnik kitajskih investicij. Latinska Amerika je že postala drugo kitajsko tržišče za vlaganja, predvsem v komplementarnih sektorjih: rudniki cinka, bakra, kjer je Kitajska največji svetovni porabnik, tudi aluminij, sladkor, nafta, soja, kjer je na drugem mestu. Kitajska ponuja tudi znanje in izkušnje v stanovanjski gradnji ter posreduje moderno tehnologijo.

          Na svoji poti odpiranja pa vztraja Čile, ki bo kmalu podpisal sporazuma o prosti carinski menjavi z Japonsko, čeprav še ostaja nekaj spornih vprašanj. Denimo Japonska ni pripravljena na hitro odpiranje trga kmetijskih proizvodov in želi to opraviti v 10 do 20 letih, Čile pa želi čim prej na japonski trg z ribami in sadjem. Sicer je trgovinska menjava med državam zelo neenakomerna. Čile izvaža za 2,7 milijard dolarjev, z Japonske pa uvaža za 0,5 milijard dolarjev blaga. Čile je eno najbolj odprtih gospodarstev sveta, medtem ko je pričujoči za Japonsko šele drugi podoben sporazum z državo v Latinski Ameriki, po sporazumu z Mehiko leta 2004 in šesti sploh. Čile ima  sporazume z Evropsko unijo, ZDA, Mehiko, Kanado, Kitajsko, Korejo ter vsemi državami srednje in južne Amerike, skupaj 25.

          Tudi Salvador in Honduras ne želita izgubiti priložnost pritegniti del azijskega kapitala in sta pričela pogajanja o svobodni trgovini s Tajvanom, ki ima do sedaj podobne sporazume s Panamo in Gvatemalo. Omenjene štiri države ter Nikaragva imajo tudi diplomatske odnose s Tajvanom, s katerim ima take odnose, zaradi kitajskega nasprotovanja, le 28 držav.

          Medtem ko se gospodarski odnosi med državami Južne Amerike kot tudi med Azijo in Južno Ameriko razvijajo v zadovoljivem tempu, pa je vse več izjav, da je ameriška integracija, ki jo posebej zagovarjajo ZDA, že mrtva. Tako izjavo je med zadnjimi dal tudi Argentinec Carlos Alvarez, visoki uradnik regionalne v Mercosur in jo pojasnil z dejstvom, da bi to zahtevalo asimetrična pogajanja sever - jug.