Gospdoarska rast ter vključenost v trg finančnih uslug

In May 2007 the Slovenian town Bled was the host of the The global Annual World Bank Conference on Development Economics. The first plenary session was named “Financial inclusion”. The discussion followed the presentation of the paper “Banking Services for Everyone? Barriers to Bank Access and Use Around the World”. The article presents the position of Slovenia in the paper and shows the most important limitations of the paper that are mentioned by the authors, in the discussion, as well as those not mentioned.

Letošnja redna letna konferenca Svetovne banke o razvoju, čigar gostitelj je bila Slovenija,[1] je bila razdeljena na tri sklope: finančna vključenost, dejavniki, ki vplivajo na poslovno okolje in učinkovito zagotavljanje javnih storitev ne-državnih institucij.

V razpravi na Bledu je poudarjena tudi vloga fundacij kot posrednika med javnim in privatnim sektorjem, priznana je vloga privatnemu kapitalu kot pomembnemu členu pri donatorstvu, donatorstvo pa omenjano kot eden od elementov podobe modernega podjetja.

Izhodišče za razpravo o finančni vključenosti je na Bledu predstavljala študija z naslovom Banking Services for Everyone? treh avtorjev iz oddelka Svetovne banke za razvojno ekonomijo,[2] ki so poskušali primerjalno med državami prikazati pomen finančnih storitev za razvoj in boj proti revščini. Avtorji so preučili dostop do treh vrst bančnih uslug: vezane vloge, posojila in plačilni promet.

Prišli so do zaključka, da je v slabo razvitih državah tudi dostop do finančnih storitev slab. Ugotavljajo, da je v finančni sistem v najmanj razvitih državah vključeno manj kot 20% družin. Zapreke so lahko prenizki prihodki, diskriminacijski razlogi, nestalna zaposlitev, cene uslug, tudi možnost fizičnega dostopa do poslovalnic ter odprtost družbe. Prizadeti so pogosto tako posamezniki kot mala in srednja podjetja.

Ena vrednejših ugotovitev študije je, da so omejitve za bančni račun manjše tam, kjer obstaja:

Denimo za odpiranje tekočega računa je povprečno potrebno 2,57 dokumenta, večina razvitih držav pa zahteva manj kot dva. Na drugi strani so skrajni primeri, kjer so od 48 držav, ki so jih analizirali, avtorji ugotovili, da v desetih 30% družin nima pogojev za tekoči račun. V sedmih državah je izključeno več kot 50% prebivalstva. V nekaterih državah se postopki vlečejo več kot mesec dni.

Oviran dostop do finančnih uslug je po prepričanju avtorjev v osnovi posledica »racionalnih bančnih odločitev, ki temeljijo na poslovnem modelu, položaju na trgu, makroekonomskega in zakonskega okvira poslovanja, ter stopnje konkurenčnosti, s katero se soočajo.«[4]

Raziskava je prišla tudi do zaključka, ki se razlikuje od splošno sprejete slike o državnih bankah, da naj bi te imele nižje ovire. Obstoj državnih bank se pogosto opravičuje ravno z argumentom, da ponujajo usluge klientom, ki jih ostale banke zanemarjajo. Avtorji pa ugotavljajo, da so ovire višje tam, kjer prevladuje bančni sistem v državni lasti, tam kjer je večji delež tujih bank pa so ovire v poslovanju z depoziti nižje.

Ovire pa so ponekod umetno višje, kajti določene banke želijo sugerirati kakšne kliente želijo. Večje banke imajo nižje ovire. Pozitivno vpliva na nižje ovire tudi ekonomija obsega.[5]

Nadalje študija ugotavlja, da kljub temu, da tuje banke raje kreditirajo večja podjetja in stranke, torej zanemarjajo manjše, pa konkurenčnost pritiska na domače banke, da ponujajo usluge tudi šibkejšim strankam, to pa vpliva na splošno zmanjševanje ovir.[6] Tuje banke zaračunavajo višje takse na depozite, ostale ovire niso občutno višje, nižje ovire pa so ponavadi pri depozitih.

Razlike v splošni infrastrukturi, denimo razširjenost in učinkovitost električne mreže ter telekomunikacijskega omrežja, vplivajo na višino ovir, saj slabša infrastruktura pomeni tudi višje ovire za dostop do finančnih uslug.

Avtorji so preučili tudi svobodo medijev. Večja transparentnost pomeni večjo možnost za primerjanje bank. Banke v okolju, kjer je državna kontrola medijev večja, postavljajo tudi večje ovire, nenazadnje tudi težje pristajajo na kreditne zahteve skozi netradicionalne kanale, zaključuje študija.[7]

V analizo je vključena tudi Slovenija. Iz Slovenije je odgovorilo vseh pet bank, ki so jim avtorji vprašalnike poslali. Teh pet bank pokriva 67,48% vseh depozitov in 70,68% vseh kreditov na slovenskem trgu.

Analiza vključuje Slovenijo med države, kjer je lažje priti do omenjenih finančnih uslug. Dostop do bančnega računa ima v Sloveniji več kot 80% družin, kar je na ravni tradicionalnih razvitih držav. V najmanj razvitih državah je ta odstotek pod 20, v večini hitro rastočih gospodarstev pa med 40 in 60. Italija in večina novih članic EU ter Rusija in Čile so v skupini držav pod 80%.

V rubriki števila potrebnih dokumentov za odpiranje tekočega računa je Slovenija na devetnajstem mestu med 56 državami, saj je v povprečju pri nas potrebnih 1,88 dokumenta. Podobno v sredini pa je tudi po številu zahtevanih dokumentov za odpiranje varčevalne knjižice.

V rubriki minimalnih sredstev potrebnih za odpiranje tekočega računa Slovenija zahteva 0,01% BDP po prebivalcu in je od skupaj 58 držav tik za osemnajstimi, ki nimajo minimuma. Na podobnem mestu je Slovenija tudi glede odpiranja varčevalne knjižice.

Kar zadeva letnih stroškov vzdrževanja tekočega računa, je Slovenija v sredini vzorca 55 držav, v rubriki stroškov za vzdrževanje varčevalne knjižice pa v skupini tridesetih držav, ki nimajo stroškov za to obliko usluge.

V rubriki posojila je položaj Slovenije malo slabši, toda spada v skupino držav, ki omogočajo lažji dostop do kreditov.[8]

Minimalni kredit za prebivalstvo znaša 1,13% BDP per capita in 5,21% za podjetja. Stroški so 1,22% za državljane in 0,95% BDP per capita za podjetja.

V rubriki dostopnost do poslovnih in hipotekarnih kreditov je Slovenija dobila oceno 2,13 od petih možnih za fizično dostopnost, precej visok pa je minimalni znesek hipotekarnega kredita (94,90% per capita BDP). Postopek traja 1,13 dneva za prebivalstvo in 3,89 dneva za mala in srednja podjetja.

Glede fizičnega dostopa do depozitov je od treh možnih točk Slovenija dobila 1,50 in se nahaja na tretjem mestu za Grčijo in Slonokoščeno obalo ter pred Španijo, Libanonom in Švedsko.

V rubriki stroški v mednarodnem plačilnem prometu je Slovenija med najcenejšimi s stroški v višini 2,88% na 250 US$ in je na osmem mestu od vzorca 48 držav.

Kar zadeva prebivalstva, ki nima dostopa do depozitov, je Slovenija v sredini, saj je za vzdrževanje tekočega računa potrebno letno 23,91 US$. Za varčevalno knjižico ni stroškov.[9]

Iz analize lahko zaključimo, da je Slovenija med državami, ki imajo nadpovprečno visok dostop do finančnih storitev. To samo po sebi sicer ni podatek, ki bi dajal sliko o razvitosti finančnega trga ali celo o razvitosti države, saj pogosto zelo visoko v razpredelnici srečujemo države kot Albanija, Belorusija, Sri Lanka, Pakistan, Peru itn. Pa vendarle te države ne veljajo za tiste, ki imajo ugodno okolje za razvoj podjetništva in tudi finančnega trga.

Za končne zaključke je potrebno še več analiz. Vendar tudi te analize kmalu zastarevajo, po eni strani zato, ker je monetarna politika živa, ker se spreminjajo obrestne mere in zunanji vplivi, ker se prilagajajo in spreminjajo ostale politike, ker je v Sloveniji aktivna politika subvencioniranja in drugih ukrepov za pospeševanje podjetniške dejavnosti itn.

V analizi manjkajo tudi številne razvite države, zato primerjava Slovenije z drugimi ni absolutna. Kljub temu daje relativno sliko stopnje razvoja finančnega trga Slovenije.

Kot pravijo avtorji, je študija »prvi poskus vpeljati mednarodne pokazatelje ovir, s katerimi se prebivalstvo in podjetja soočajo pri dostopu do finančnih uslug.«[10] Ena od prvih komparativno preučuje dostop do finančnih storitev. Njena vrednost je tudi v tem, da postavlja kriterije in definira problem.

Avtorji se zavedajo tudi dejstva, da v raziskavo niso bile vključene vse banke v določeni državi in tudi ne ostale finančne institucije. Tudi mikrofinančne institucije bi sliko precej spremenile. Nekatere države imajo dobro razvit sistem mikrokreditiranja, denimo Bangladeš, ki pa je v pričujoči analizi med tistimi, ki močno omejujejo dostop do finančnih uslug.[11]

Premajhno število držav je naslednja šibka točka študije. Od 115 predvidenih so avtorji dobili odgovore le iz 88 držav. Po izločitvi držav, kjer pet prvih bank ne zajema skupaj več kot 30% trga, kar je bil pogoj za sodelovanje v raziskavi, je ostalo le še 62 držav.

Vsekakor, da bi rezultati raziskave bili precej drugačni, če bi avtorji uspeli priti do vseh podatkov, na katere so računali. Tako je v analizo vključenih 15 držav iz Vzhodne Evrope in Osrednje Azije, 14 iz podsaharske Afrike, 9 iz Zahodne Evrope, 9 iz Latinske Amerike in Karibov, 5 iz Južne Azije, 4 iz Vzhodne Azije in še Avstralija.

Manjkajo pomembne države, ki imajo dobro razvit finančni sistem. Analiza je zajela le nekatere države zahodne Evrope, kot Švedsko, Švico, Belgijo, Grčijo, Dansko, Španijo ali Francijo.

Tudi položaj večjih bank se od države do države razlikuje. Pet bank ponekod obvladuje ves trg, drugod komaj presegajo 30%.[12]

Naslednja težava je definicija velike banke. Velika banka v nerazvitih državah je pogosto po velikosti aktive za evropske razmere majhna banka. Vrednost nekaterih bank pa je v mreži poslovalnic.

Študija ne posveča pozornosti neformalni ekonomiji, problemu zaposlovanja za določen čas in pogodbenemu delu, ki pripomorejo k težjemu dostopu do finančnih uslug. Vprašanj, ki sproža analiza, je več kot pa odgovorov, ki jih daje.

Razprava na Bledu je odprla tudi vprašanja odnosa med domačimi ali tujimi ter javnimi in privatnimi bankami. Fabricio Coricelli je ugotavljal, da tuje banke manj kreditirajo majhna in srednja podjetja, zato je rešitev zanje v tveganem kapitalu.

Tuje banke prilagajajo tarife in poslovni model prevladujočem modelu na domačim trgu. Z drugimi besedami, prinašajo nove finančne usluge, toda ne modele. Ne najdejo razloga za pomembnejše odstopanje od ustaljene prakse na (slovenskem) trgu. Banke spadajo med konzervativne inštitucije in se prilagajajo z zamudo.[13]

Zunaj razvitega sveta je bankarizacija nizka. Ne le, da banke denar, ki je izven bančnih tokov, ne morejo zajeti v lastno aktivo, pogosto je promet s tem kapitalom izven formalnega plačilnega prometa, torej ni provizije in tudi ne prometa z davki. Še večje težave ta kapital povzroča makroekonomski politiki, ker vpliva distorzivno na konkurenčnost, ker ni moč z gotovostjo predvideti njegovo obnašanje, ni moč pobirati davkov in zato tudi ne dosledno uporabljati instrumente makroekonomske politike.

Te težave multirateralni finančni mehanizmi in razvite države poskušajo razrešiti z liberalizacijo svetovnega gibanja visokega kapitala. V državah, kjer prebivalstvo ne zaupa lastni makroekonomski politiki, precejšen del prihrankov ostaja v »nogavicah« ali pa je vezan kratkoročno.[14] Zato tuje banke rade posegajo (tudi preko multilateralnih finančnih mehanizmov) v politične odnose, posebej pa v makroekonomsko politiko s ciljem, da dosežejo večjo bankarizacijo. Pogosto je finančni sistem zaradi nezrele politične oblasti ali demokracije, zaradi nestabilnih političnih odnosov, kompromitiran, kar se nato odraža ne le v visokih obrestnih merah (»kazenskih točkah«), pač pa tudi v oblikah poslov, ki se omejujejo predvsem na špekulacije na finančnem trgu.

V državah, kjer ni razvit kreditni sistem, kjer ni razvejanega sistema elektronskega bančništva, tudi ni pomembnega varčevanja v bankah, ni razvita uporaba elektronskih oblik plačila in tudi ni mini kreditov ali kratkoročnega kreditiranja prebivalstva. Inovativnost finančnega trga je mala, sistem kreditiranja pa zelo drag (prebivalstvo in manjša podjetja se kreditirajo s čeki ali preko kreditne kartice z visokimi obrestmi – predvsem posledica kartelnega dogovarjanja). To pa vpliva tudi na povpraševanje in s povpraševanjem spodbujan razvoj gospodarstva.

Tuje banke za te težave niso zdravilo same po sebi. Pogosto ne prinašajo svežega kapitala, ne prispevajo k večji varnosti depozitov, ne znižujejo pomembneje tarife, bežijo po prvih znakih nestabilnosti, pa tudi dobiček izvažajo. Kljub vsemu vplivajo na večjo bankarizacijo, posredno na večjo finančno disciplino in na povečanje konkurence in ponudbe. Predvsem pa prispevajo k standardiziranju uslug in vnašajo več reda.

Ponekod se tuje banke z lahkoto prilagodijo tudi neformalnemu trgu, nezakoniti praksi, skrivnim računom, nelegalnim transferjem, pranju denarja, črnim fondom za podkupovanje itn.

Različna mnenja so se na seminarju na Bledu pojavila o vlogi privatnih in javnih bank. Slišati je bilo, da državne banke ne prispevajo k večjemu dostopu do kapitala in pogosteje so nagnjene h korupciji. Ross Levine je mnenja, da državne banke posojajo predvsem na osnovi političnih kriterijev in se ne odločajo na osnovi kvalitete projektov.

Kakšna politika pa olajšuje pristop do kapitala, se sprašuje. Po njegovem »lahko učinkovit finančni sektor veliko prispeva k zmanjšanju revščine, saj namenja finančna sredstva tistim projektom, ki imajo najvišji donos. To pomeni, da banke ne poslujejo zgolj z bogatejšimi posamezniki, ki imajo daljšo kreditno zgodovino in lahko za posojilo zastavijo svoje premoženje, ampak se o posojilih odločajo na podlagi donosnosti projektov, za katere posojajo sredstva. Razvit finančni sistem ne spodbuja zgolj gospodarske rast, ampak zmanjšuje prepad med razvitimi in bogatimi.« Pri tem postavlja vprašanje ali je kredit dostopen samo bogatim, kot tudi ali kapital resnično izbira najboljše ideje.[15]

Nekateri so ugovarjali, da je pogosto vpletena politika, tako da kvaliteta projekta ni vedno odločilna.[16] Prihaja do političnega klientelizma. Zato sistem deluje nemoteno tam, kjer deluje finančni sistem tako kot je predvidela teorija. Toda v svetu skorajda ni finančnega sistema, ki ne bi imel anomalijo ali več, začenši od prodaje notranjih informacij, manipulacij z globino in širino trga, z nedoslednimi predpisi itn.

Razvit finančni sistem teži k podrejanju nerazvitega. Razvit in stabilen finančni sistem poglablja prepad med imetniki kapitala in tistimi, ki ga nimajo. To povzroča tudi dvom v učinkovitost inštrumentov, čigar namen naj bi bil perfekcioniranje finančnega sistema. Denimo na Ljubljanski borzi pogosto gibanja indeksov ne sledijo logiki in racionalnosti, ker gre za špekulativno in neodgovorno obnašanje. Trenutno se špekulira z novimi »lastniškimi konsolidacijami«.

To zdrav kapital vodi v premislek, tudi umik z borze, ker gibanje borze, ki nima povezave z realnimi gibanji, ogroža stabilni razvoj. Lastniki kapitala pridejo do točke, ko več ne vedo ali se še ukvarjajo z realno ekonomijo ali pa že s finančno dejavnostjo ali celo špekulacijami (primer Enrona). Ta velika past finančnih trgov, ki posebej obremenjuje hitro razvijajoče se trge, se je pokazala kot resna nevarnost globalnemu razvoju gospodarstva.

Na koncu je treba poudariti še dejstvo, da podobne analize morajo računati tudi na razlike med gospodarskimi gibanji in makroekonomskimi politikami, ki jih povzročajo gospodarski ciklusi. Raziskava v Argentini, ki je v šestem pokriznem letu, je pokazala, da je odstotek družin, ki s krediti kupujejo trajne proizvode, večji od odstotka družin, ki varčujejo. To je pogosta reakcija v času obnove, kaže pa na vračanje zaupanja prebivalstva. Prihodki se realno povečujejo, kar sproža dodatno povpraševanje, predvsem da bi nadomestilo preteklo pomanjkanje. Dodatno povpraševanje je usmerjeno predvsem v potrošno in trajnejše (hladilniki, televizorji ...) blago in če k temu dodamo še deprimirane cene iz kriznega obdobja, je pritisk na inflacijo po krizi izjemno visok. Raziskava kaže, da je 18,9% družin imelo višje realne prihodke, 14,1% pa nižje. Avtorji so opazili tudi rast varčevanja in ga obrazložili z rastjo zaposlenosti in višjimi prihodki. Raziskava je pomembna za vodenje antiinflacijske politike, ker opozarja, da se rast plač v trenutku, ko se gospodarstvo po krizi obnavlja, prelevi v povečano povpraševanje, a tudi povečano varčevanje, kar pa je sinonim za vračanje zaupanja v makroekonomsko politiko.

V sedanjem trenutku, ko v Sloveniji oživlja inflacija, bi bila potrebna poglobljena analiza finančnih inštrumentov ter vpliva kreditne politike in stimulacije varčevanja, v cilju najti optimalno pot za razvoj in omejiti nevarnost dodatne rasti stopnje inflacije, kot tudi omejiti previsoke spremembe v gospodarski rasti, navzgor ali navzdol, kajti oboje je pogosto škodljivo; vse to v luči poslednjih ugotovitev, da je slovenski vlagatelj neracionalen in nepreviden. Rad se pusti zavesti s podatki o preteklih donosih, ki v resnici ne povedo o bodočih prihodkih, le to, da se je v preteklosti močno špekuliralo. Donosi, večji od normalnih izkušenemu vlagatelju dajo vedeti, da gre za špekulacije, medtem ko jih slovenski vlagatelj jemlje za normalne.

Kljub temu, da je slovenski finančni sistem precej zaprt za tuj kapital, je vse več razpoložljivega kapitala. Ob dejstvu, da je uvoz pokrit z izvozom le 90 odstotkov, da je kreditiranje v zadnjem letu poskočilo skoraj za dvakrat, je zadolževanje v tujini tisto, ki je precej povečalo ponudbo kapitala na domačem trgu.[17]

Po vsem tem je moč za nalizo Banking Services for Everyone? zatrditi, da je zelo dobrodošla, vendar kljub vsemu še »ena v seriji apologij« sistema, ki ga zagovarja Svetovna banka, tudi zato, ker predlaga »posvetiti pozornost pomanjkljivostim finančnih trgov v boju proti revščini in dohodkovni neenakosti«. Za izkoreninjenje revščine je to daleč premalo, še več, boj proti takim nepopolnostim je »sizifov posel«, ker se stalno rojevajo nove, še preden se razrešijo stare. Odločen korak naprej zahteva tudi sistemske spremembe.

[1] The Annual Bank Conference on Development Economics (ABCDE) 2007, Bled, 17-18 maj 2007.

[2]Thorsten Beck, Asli Demirguc-Kunt and Maria Soledad Martinez Peria, Banking Services for Everyone? Barriers to Bank Access and Use Around the World, World Bank, February 2007, http://siteresources.worldbank.org/INTABCDESLO2007/Resources/Demirgucpaper.pdf

[3] Diskusija Asli Demirguc-Kunt, http://siteresources.worldbank.org/INTABCDESLO2007/Resources/AsliDemirguc.pdf

[4] Banking services for everyone?, str. 5.

[5] Ibid. str. 32.

[6] Ibid. str. 23.

[7] Ibid. str. 31.

[8] Kot pričajo podatki iz maja letos, je v primerjavi z lanskim letom kreditiranje podjetij podvojeno, dolgoročno kreditiranje gospodinjstev pa je za 70% višje, kljub rasti obrestnih mer. Zadeve se v Sloveniji hitro spreminjajo, predvsem posledica dejstva, da je slovenski finančni prostor v razvoju, da lastnina še ni konsolidirana in da imamo probleme s pomanjkanjem tradicije in znanja ter poznavanja delovanja finančnih trgov.

[9] Uvajanje podobnih dodatnih stroškov, čeprav banke financirajo svoje delo iz lastnih marž, je iskati v kartelnem položaju bank, ponekod pa je tudi znak liberalizacije finančnega trga in konkurence, ki povzroča topitev visokih marž, ki pa so v nekaterih deželah v razvoju še vedno prisotne.

[10] Banking services for everyone? str. 6.

[11] V BV št. 5/07 smo obravnavali vprašanje mikrokreditov in izključenosti iz formalnega sistema kreditiranja vseh, ki ne odgovarjajo klasični definiciji varnosti naložbe po bančnih kriterijih.

[12] Victor Murinde se v svojem prispevku k razpravi sprašuje ali ni to študija KARTELA petih bank v vsaki državi.

[13] Tako kot pogosto banke »pozno ujamejo vlak, ga tudi pozno zapustijo«. Takšen primer je prenapihnjeni trg hipotekarnih kreditov u ZDA, ki bi pripeljal do zloma finančnega sistema, če ne bi posredovale centralne banke Evrope, ZDA in Japonske. Kljub trhlim nogam, tudi evropske banke niso želele zaobiti potencialne dobičke velikega ameriškega nepremičninskega trg, kjer so celo ameriški vlagatelji bili previdnejši od evropskih. Če to primerjamo s trgi dežel v razvoju, kjer je ponavadi več špekuliranja kot poznavanja teh trgov, pa je v ameriškem primeru šlo tudi za sistemske rešitve, ki so podpirale vlaganja v hipotekarni trg, čeprav močno špekulativen. Pri tem je pomembno dvoje: če kriza pričenja v deželah v razvoju, poseg finančnih avtoritet v reševanje sistema ni samoumeven; drugo, določeni inštrumenti so dovolj tvegani, da je vnaprej moč dvomiti v dober konec, toda ker so »na ta vlak vstopili vsi,« pozornost pade, računajoč vnaprej na poseg finančnih avtoritet in se vztraja do konca.

[14] Na to je v svoji razpravi opozorila Liliana Rojas-Suarez. Opozorila je tudi na distorzije, ki jih povzročajo predpisi (»Effect of Basel's capital requirements«).

[15] Ross Levine, Finance & Opportunity, http://siteresources.worldbank.org/INTABCDESLO2007/Resources/RossLevine.pdf

[16] Slovensko Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in razvoj je julija letos od štirih izbranih znanstvenih programov dodelilo finančno pomoč cerkvenima institucijama po netransparentnih kriterijih, ki jih akademski svet ni sprejel, nakar je postavljeno še vprašanje, »od kdaj pa se cerkev ukvarja z znanostjo«? Razpis je na pritisk javnosti razveljavljen.

[17] Bruto zunanji dolg Slovenije je konec aprila znašal 29.478 milijonov evrov, v primerjavi z lanskim decembrom pa se je povečal za 5.584 milijonov evrov. Kar 62,2 odstotka povečanja dolga je bilo posledica obveznosti BS do evrosistema, s čemer BS želi zagotoviti likvidnost denarnega trga, 28,5 % pa zadolževanja domačih poslovnih bank. K rasti njihovega dolga je zlasti vplivalo črpanje tujega posojila v aprilu s strani večje banke. Zaradi izdaje obveznice Slobond v vrednosti milijarde evrov se je povečal tudi dolg državnega sektorja. Ostali sektorji, med katerimi prevladujejo podjetja, so se večinoma zadolževali pri poslovnih bankah.« UMAR in Večer, 7.8. 2007.