Nezaustavljiv finančni bicikel

 

Ta teden se pripravlja na pobudo ZDA sestanek svetovnih avtoritet, na katerem bodo razpravljali o svetovni finančni krizi. Ali bo to začetek novega svetovnega gospodarskega reda, ne moremo vedeti, toda zahteve so glasne kot še nikoli. Države v razvoju (Denimo Venezuela, Indija, Brazilija, Kitajska, Rusija) želijo postati manj odvisne od kapitala in finančnega sistema, ki ga je vrinil zahod in prvič po drugi svetovni vojni so ne le finančno, temveč tudi institucionalno dovolj močne, da si lahko omislijo lasten avtonomen regionalni gospodarsko-finančni sistem in lastne regionalne banke, ki bodo poslovale po drugačnih pogojih kot Svetovna banka (WB) in Mednarodni denarni sklad (IMF).

Leta 1944 se je vnel spor med Britancem Maynardom Keynesom, ki je predlagal ustanovitev svetovnega sklada, ki bi pomagal vzdrževati gospodarsko dejavnost in zaposlenost v času krize, in Američani, ki so predlagali sistem 'kreditov za strukturno prilagajanje'. V sporu obeh konceptov je prevladal slednji. Tako je nastal sedanji svetovni gospodarski sistem, čigar temelj predstavljata WB in IMF. Po letu 1971, ko je dolar izgubil zlato podlago, in ko je izbruhnila velika naftna kriza, se je začelo novo obdobje, za katerega je bila značilna hitra rast zadolževanja. V ozadju le-te so bili tudi ideološko-politični razlogi in nekatere države so jemale kredite, čeprav jih niso potrebovale. V osemdesetih letih, ko se uveljavi washingtonski konsenz in prihaja do prevlade ideologije tržnega fundamentalizma, se začenja tretje, ključno obdobje.

 

Washingtonski konsenz je z odpiranjem in poenotenjem svetovnega finančnega sistema imel namen okrepiti položaj zasebnega kapitala, da bi se lahko ta oplajal brez velikega omejevanja. Civilizacijsko poslanstvo gospodarstva je zreducirano na spremljanje statističnih podatkov ekonomske učinkovitosti. V osnovi novega sistema je bila Friedmanova neoliberalistična teorija, vendar absurdno, ni je bilo razvite države, ki bi dosledno sledila njegovim receptom. Zato je neoliberalizem prišel do izraza le v deželah v razvoju, čigar najvidnejši rezultat so bili globoko razslojevanje, degradacija zdravstvenih in pokojninskih sistemov in prenatrpanost zaporov. Tako je nastal sistem, ki je pripeljal do sedanje svetovne krize, verjetno največje po letu 1929.

Da je kriza nastala na osnovi nepremičninskih finančnih inštrumentov, je slučajno. Takšnih inštrumentov je vse več, navaden človek pa njihove lastnosti izve predvsem ob krizah. Te so vse pogostejše, najbolj pa so prizadete šibkejše države, ker kapital ob prvih znakih panično beži na zahod. Prizadete države pa se morajo, kakšen absurd, še 'strukturno prilagajati'. Prilagajajo se torej tisti, ki niso največji krivci in to tako, da se ponovno odpirajo razdirajočemu delovanju kapitala bogatih.

 

Deset manj ena je enajst

 

Slovenija je kapitalizem pričela razvijati sredi devetdesetih let preteklega stoletja. Hitrejše spremembe so pričele po vstopu v EU leta 2004, a je bilo (na srečo) prepozno, da bi tudi mi skočili na vlak, ki je drvel v neznano. Sosednja Madžarska denimo ni bila toliko previdna. Vendar tudi Slovenija ne more biti imuna, saj smo se pričeli zelo hitro zadolževati. S štirih milijard decembra 1995 smo skočili na 40 milijard dolarjev bruto zunanjega dolga oktobra 2008. Največ dolga odpade na kredite bank v tujini, s katerimi so financirale domačo proizvodnjo in potrošnjo, včasih tudi nelogične potrebe visokega standarda. Drugi so 'zajahali' galopirajoče donose raznih skladov, si sposojali denar za nakup vrednostnih papirjev, ki se jim niso hoteli odreči zaradi obljubljenih visokih dobičkov, nekateri pa so s takimi papirji celo garantirali hipotekarne kredite. Tako se je napihoval tudi nepremičnin trg in z njim cene stanovanj. Ta finančni kotel je hranil svež in poceni kapital iz tujine.

Tudi prej konzervativne banke so se pričele ukvarjati z visoko rizičnimi finančnimi instrumenti, nekateri pa so poskušali to pretopiti v novo teorijo vrednosti. Več deset milijonov 'slovenskega' kapitala je odšlo nazaj v tujino, tudi v finančne derivate nastale na osnovi ameriškega hipotekarnega trga. Derivati so kot (navidezna) vrednost prehajali iz rok v roke. Vsakdo je 'odščipnil' nekaj, toda glej ga čuda, 'derivati derivatov' so po vsaki stopnički postajali 'debelejši' in v tej čudni matematiki je od deset manj ena nastalo enajst. Nihče pa ni preverjal zgodovino instrumentov. Tako je delovalo 'finančno kolo', ki se je vrtelo vedno hitreje. Medtem je finančni kapital izgubil stik z realno ekonomijo, denimo gradbenimi podjetji in kupci stanovanj in skozi čas se je povezava izbrisala.

Najbolj previdni so s tega bicikla pričeli sestopati. Nekatere banke, tudi slovenske, »pa so še lani ponujale kredite za nakup njihovih finančnih produktov,« pravi Zdenko Podlesnik, finančni strokovnjak. Do konca oktobra so po vsem svetu našteli vsaj 650 milijard dolarjev izgub, od tega največ v ZDA, 410 milijard dolarjev, končni rezultat pa bodo izgube v višini tri ali še več tisoč milijard. Slabe naložbe slovenskega bančnega sistema naj ne bi presegale nekaj deset milijonov evrov.

 

V krizi je tudi nekaj dobrega

 

Pri izgubah bank, naložbenih skladov in lastnikov finančnih instrumentov ni ostalo. »Posledice finančnega šoka se odražajo v poslovanju gospodarstva in obnašanju prebivalstva, predvsem kot nezaupanje in strah za hranilne vloge oziroma depozite,« pravi Podlesnik.

V naslednjem letu se nam obeta sicer nižja inflacija, 'le' 3,7 odstotka, toda še nižja gospodarska rast, le 2,9 odstotka. Nekaj držav, tudi sosednja Italija, so že v recesiji. Seznam nevarnosti za tiste, ki potrebujejo denar ali ga dolgujejo, pa je obsežen. Zato je, podobno kot po svetu, slovenska centralna banka obljubila varčevalcem polno kritje njihovega varčevanja in bankam kritje njihovih zunanjih obveznosti, skupaj 23 milijard evrov. Obstajala je nevarnost, da bi prestrašeni varčevalci 'napadli' banke in odnesli prihranke. To bi lahko storili le prvi v vrsti, saj banke vsega denarja nimajo, imajo ga le na papirju.

»Pri nas je potrebno nekatere strokovno dogovorjene aktivnosti še sprejeti v državnem zboru. Slovenske banke, ki imajo svoje finančne vire v veliki meri v slovenskem prebivalstvu in gospodarstvu, bodo lažje izšle iz te krize in pomagale gospodarstvu. Težje bo tistim, ki imajo finančne vire predvsem v tujini, ali so imele rizične naložbe in neustrezno zavarovane kredite,« pravi Podlesnik. Najbolj prizadete banke po svetu so že prešle v državne roke, v popolnosti ali delno. Druge banke iščejo možnosti dokapitalizacije. Denimo Celjska banka se je dokapitalizirala s 35 milijoni evrov. Nekateri se poskušajo reševati s prodajajo nepotrebnih in špekulativnih naložb (Denimo Istrabenz, Pivovarna Laško), nekateri tudi po nižji ceni kot so jih kupili. V letošnjem letu se je število imetnikov vrednostnih papirjev v Sloveniji že zmanjšalo za 3,56 odstotka v primerjavi z lanskim letom.

V paketu ukrepov evropske banke je tudi padec obrestnih mer, vendar bodo banke postavile druge strožje pogoje, česar nekateri ne bodo mogli izpolniti. Dolgoročni krediti bodo postali redkost. Zato bo kriza prizadela infrastrukturne projekte, ki potrebujejo veliko sposojenega kapitala. »Pridobivanje kreditov za male podjetnike in začetnike je že dalj časa kritično in je zaradi tega njihov razvoj zelo počasen,« pravi računovodkinja Vida Grivič in nadaljuje, »pozna se pritisk na znižanje cen, predvsem v storitvenih panogah. Finančne naložbe podjetnikov so minimalne, denarja imamo predvsem za tekoče zadeve. Prav tako se bo zmanjšalo zaposlovanje za nedoločen čas, zaradi dragega odpuščanja takšnih delavcev.« UMAR pri nas napoveduje povečanje nezaposlenosti za 13.500 delavcev. Nekatere države pa napovedujejo javna dela.

V krizi je tudi nekaj dobrega, namreč borzni tečaji bodo postali realnejši, obnovilo se bo varčevanje, zmanjšalo špekuliranje in propadli bodo najslabši finančni inštrumenti, čeprav so trenutno v posesti države. Kako kvalitetni bodo rezultati, pa ni več odvisno od trga, temveč od finančnega sistema, predpisov in – lobiranja (!). Tragikomično je, da tisti, ki so nekoč pozivali, da se država umakne iz ekonomije, ki so s špekulantskim in neetičnim obnašanjem tlačili le v lastni žep (in na ta vlak smrti se je z raznimi ukrepi usedla tudi naša odhajajoča vlada), sedaj pričakujejo solidarnost družbe in reševanje s pomočjo prihrankov prebivalstva, ki bodo 'v zahvalo' izgubili delovna mesta, denar za kvalitetne zdravstvene usluge, pokojnine in varnost. Končno je prišel čas za izgradnjo drugačnega svetovnega gospodarskega sistema, ki ne bo ščitil predvsem špekulacije in bogate.

  

Aleš Mikeln, Comet Zreče, predsednik uprave:

V Cometu se pozna umirjanje naročil. Planiranega dobička letos ne bomo dosegli, predvsem zaradi podražitve surovin za 300 odstotkov. To je nemogoče prenesti na kupca. Ne verjamemo, da bomo odpuščali. Pogoji poslovanja se spreminjajo, vendar ne toliko, da bi vplivali na poslovanje podjetij. Obrestne mere sicer rastejo, a se EURIBOR znižuje. Ni vzrokov za paniko.

 

Zdenko Podlesnik, borzni strokovnjak:

V prihodnje pričakujem, da se bodo ljudje iz tega tudi kaj naučili in začeli postopoma vlagati v vrednostne papirje po mnogo realnejših cenah in to izključno prihranke, ne na osnovi kreditov in da bodo tako posamezniki kot gospodarstvo posvetili večjo pozornost strukturi in virom sredstev. Tisti, ki so že sedaj temu posvečali dovolj pozornosti, bodo nastale razmere lahko izrabili kot veliko priložnost in bodo veliki zmagovalci.

 

Majda Letonja, premoženjska svetovalka:

V  tem času se tudi Celjani umikajo v varnejše naložbe, saj žal vrednosti delnicam in skladom ne rastejo že več kot leto dni, čeprav smo bili vajeni več kot desetletje dolge rasti. Cene plemenitih kovin v času krize praviloma rastejo. V zadnjem času pa nekoliko padajo tudi tečaji plemenitim kovinam. To velja trenutno še bolj za srebro kot za zlato. Srebro je na zgodovinsko nizkih nivojih v primerjavi z zlatom.

 

 

© Celjan in Marko Sjekloča,  12. november 2008

 

Domov

Nazaj