Evropske banke v Latinski Ameriki

 
Privabljanje tujega kapitala v obliki dolgoročnega vlaganja je eno osnovnih ciljev latinskoameriških gospodarskih politik. Zdrav kapital ne teži na neurejeno tržišče. V Latinski Ameriki ponavadi dobiček in stabilnost ne gresta z roko v roki. Če je dobiček visok, je to posledica nestabilnosti, neurejenosti in kratkoročnosti.
Za latinskoameriški bančni sistem sta dolga leta bili značilni slaba bankarizacija ter nacionalni značaj. Do začetka 90-ih let je edina tuja samostojna banka v Mehiki bila Citybank. Sedaj so razmere precej drugačne, pa ne samo v Mehiki.
Do kvalitetnega skoka v participaciji tujih bank v Latinski Ameriki je prišlo sredi 90-ih let1. Banke so pričele prodirati v vodilne finančne institucije latinskoameriških držav.2 V letih 1996 in 1997 je v Čilu in Argentini prišlo do serije prevzemov in združevanj. V Braziliji in Mehiki je bil proces počasnejši. Toda v letu 2000 je tudi v Mehiki prišlo do pomembnega preskoka, ko je tuja banka prevzela, maja tretjo največjo banko, junija pa pomemben delež druge največje banke. Tudi brazilski bančni sistem se spreminja bolj počasi. Zadnji večji prevzem je bila lanskoletna prodaja 33% Banespa, tretje največje državne banke v Braziliji.3
Latinskoameriški bančni sistem je s tem v velikem odstotku potujčen,4 kar priča tudi naslednja razpredelnica Mednarodnega Denarnega Sklada (1999):
 

 
% v tuji lasti
Argentina
48,6
Brazilija
16,8
Čile
53,6
Kolumbija
17,8
Mehika
18,8
Peru
33,4
Venezuela
41,9
Skupaj
25
 
V razpredelnici niso prikazane spremembe po letu 1999, po katerih so odstotki še višji: 51% za Argentino, 20% za Brazilijo in 40% za Mehika.5 Izstopa visok odstotek v Čilu in Argentini.
 
Proces potujčenja bančnega sistema
 
Za ekspanzijo tujih bank v Latinski Ameriki obstaja več vzrokov: strategija širjenja6, ugodnejše svetovne razmere ter, kar je tudi pogoj za uspešno strategijo, ugodne lokalne razmere. Vse to je nedvomno močno prispevalo k prilivu tujega kapitala, pa tudi k novemu ciklusu zadolževanja.
Sistemske spremembe na finančnem trgu v Latinski Ameriki v 90-ih letih so sledile procesu liberalizacije gospodarstev v 80-ih letih.7 Prispevale so k večjem zaupanju.8 Pomenile so prelomno točko v širjenju bančnega sistema. Prvi impulz je prišel s prestrukturiranjem gospodarstva, predvsem privatizacijo. 9
Pomemben vpliv je imela globalizacija svetovnih finančnih uslug. “Spread” (razlika med pasivno in aktivno obrestno mero) doma nenehno pada,10 zato evropski in ameriški velikani iščejo nova tržišča. Tudi v svetovnih razmerah je to sprožilo pritisk na profite. K “poglabljanju” globalizacije so prispevali politični pritiski iz tujine in sporazumi z MDS. 11
Spremembe latinskoameriškega bančnega sistema so toliko bolj pomembne v luči dejstva, da je trg kapitala tukaj v preteklosti imel nepomembno vlogo. Zato obstaja še mnogo prostora za bankarizacijo.12
Vse večja konkurenca doma (v ZDA in predvsem v Evropi) ter pogoste regulativne spremembe v državah Latinske Amerike13 so potisnile banke v geografsko in v druge oblike diverzifikacije.14 Evropske banke, med katerimi prevladujejo španske, so prinesle v regijo nov sistem dela in nove finančne instrumente, predvsem pa racionalizacijo, elektronizacijo in telefonsko poslovanje. Za domače banke so pomenile večjo konkurenco, čeprav je uradna politika pričakovala večji padec obrestnih mer.15 Lahko govorimo o ne dovolj uspešni vladni politiki, ki je s spremembami želela doseči sistemsko varnost za vlagatelje in ponuditi domačim podjetjem lažji in cenejši dostop do kapitala ter s tem vplivati na zaposlovanje in gospodarsko rast. Če se ta pričakovanja niso uresničila, gre pripisati tudi temu, da so se banke kaj lahko med seboj domenile za tarife.16 Neto prihodki na osnovi obresti in servisnih uslug med leti 1991 in 1997 sicer padajo (po tem letu ostajajo stabilni), vendar je razlogov za to veliko17 in bi bilo težko ugotoviti natančno vlogo tujih bank.18
Tuje banke ne delijo iste interese s centralno banko. V politiki privatne banke sta modernizacija in racionalizacija bančnega sistema instrument ekstra profita, v politiki centralne banke pa instrument znižanja stroškov gospodarstva. Vladna politika ni kos interesom bančništva (močno podprtega s političnimi pritiski iz tujine), ki želi kar najdlje obdržati visoke dobičke. Neoliberalistična politika centralne banke gre tej strategiji na roko.
Makroekonomska politika je s potujčenjem hotela urediti in ojačati banke, ponuditi nove instrumente ter dati podjetjem novega zaveznika. Toda po pravilu na banke lahko računajo predvsem velika in močna podjetja, ki tudi prej niso imela preveč težav v kreditiranju, medtem ko imajo mala in srednja podjetja še vedno omejen pristop do kapitala. V zadnjih letih so se banke sicer znašle v težavah kako plasirati ves razpoložljivi kapital, posebej v razmerah recesije. K povečani likvidnosti je prispevalo tudi dejstvo, da so velika podjetja zaobšla bančni sistem in se financirala neposredno z izdajanjem vrednostnih papirjev.
V prvi fazi v začetku 90. let so na tarči tujih bank bile šibkejše banke ali banke v težavah. Nato je proces sredi 90-ih let zajel močne privatne domače banke, sledile pa so državne19, čigar položaj je postajal zaradi večje učinkovitosti novega privatnega bančnega trga še neugodnejši. K temu je prispevalo dejstvo, da državne banke niso imele pomembnejšo vlogo v (ponavadi neobstoječi) razvojni politiki, kar naj bi bila ena osnovnih nalog državnih bank (Subvencioniranje gospodarskih sektorjev, ki sami ne bi mogli preživeti). Od tod do privatizacije tudi ni več daleč. Toda tam, kjer so javne banke edini kreditor prizadetih sektorjev gospodarstva, kot je to sektor malih in srednjih podjetij, privatizacija javnega bančništva sproža nov problem.
Druga faza procesa potujčenja bančnega sistema v Latinski Ameriki je pričela s sistemskimi spremembami v dveh največjih državah, ki sta se najdalje upirali. Mehika in Brazilija med zadnjimi odstranjujeta sistemske zapreke in omejitve.20 Novo kvalitetno spremembo pa je pričakovati po integraciji bančništva in zavarovalništva ter prodoru bank v pokojninske sklade. S tem bo po vsej verjetnosti zaključena faza odpiranja bančnega sistema v Latinski Ameriki. Prodor v pokojninski sektor bo verjetno precej zapleten in mogoče tudi najpočasnejši, kajti tukaj je še precej problemov. Na eni strani zaradi zastarele zakonodaje, ki povzroča konfuzijo, na drugi pa zaradi zlorabe pokojninskih skladov.21
 
UČINKI POTUJČENJA BANČNEGA SISTEMA
 
Medtem ko je realna ekonomija v Latinski Ameriki močno volatilno področje za vlaganja, je bančni sistem po številnih spremembah postal veliko bolj stabilen. Banke imajo stabilno tržišče, kjer same odločajo, brez posebnega pritiska centralne banke, o svoji poslovni politiki. V resnici to postavlja sektorje v neenakopraven položaj. Izvzeta so velika podjetja, posebej veliki izvozniki, ki lahko računajo na ugodnejše kredite. V Argentini, čeprav krediti malim podjetjem predstavljajo le 40% kreditne mase, prinašajo 65% prihodka bančnega sistema. To je prispevalo k polarizaciji, posebej pa k oblikovanju oligopolov v določenih sektorjih gospodarstva. Mala podjetja, da bi obstala, pa so zatekajo davčni utaji, zaposlovanju “suženjske delovne sile”, carinskim in finančnim prekrškom, itn. Uradna gospodarska politika poskuša takšen vpliv bančnega sistema minimizirati.
Argentina izvaža le 8% DBP, kljub milijardam dolarjev tujih vlaganj in polovici bančnega sektorja v rokah tujcev. Postavlja se vprašanje učinka tujih privatnih vlaganj.22 Kaj je interes kapitala in kaj interes zakonodajalca in izvršne oblasti? Kako s pomočjo tujih vlaganj (tudi v bančni sektor) doseči višje razvojne stopnje? Kako stabilizirati zaupanje svetovnega kapitala? Argentina to ni uspela kljub potujčenju bančnega sistema. Koristi od sprememb so nesorazmerne. Tuj kapital je odnesel več koristi kot pa Argentina. Tuj kapital kriz ni občutil, vsa teža je padla na najemnike kapitala. Kapital je zaščiten, nenazadnje z odločnim postavljanjem MDS. Enostranskost odnosa se je pokazala v drastični obliki v ekvadorskem primeru, ko je celo IMF bil prisiljen stopiti na stran Ekvadorja, mimo interesov svetovnih bank.
Prva tarča svetovnih bank je Argentina, po njihovi oceni zaradi najugodnejših pogojev za ekspanzijo: visoka potencialna rast monetizacije in bankarizacije (V začetku 90-ih let je bila zelo nizka), relativno visok družbeni proizvod po prebivalstvu ter sistemska politika (olajšave). Na odločitev tijih bank za nakup nacionalnih bank je vplivalo tudi dejstvo, da so se po mehiški “tequila” krizi argentinske banke relativno hitro postavile na noge. Tudi devizni sistem je uspešno prestal preizkušnjo, varčevalci niso bili prizadeti in depoziti so se hitro obnovili. Zakonske spremembe leta 1994 so ukinile vse omejitve tujemu kapitalu, Nacionalni sklad za bančno kapitalizacijo pa je odobril posebne kredite za nakup aktiv in pasiv lokalnih bank.
Medtem je v razmerah intenzivnega združevanja pritisk na “spread” v Evropi vse večji. Če k temu dodamo še tradicionalne kontakte španskega govornega področja Latinske Amerike z nekdanjo kolonialno metropolo Španijo, so to bili dovolj veliki razlogi, da so velike španske banke večji del sredstev, ponekod tudi polovico vseh, namenjenih v mednarodno ekspanzijo, usmerile v Latinsko Ameriko. Seveda vse to ni bilo brez posledic na značilnosti evropskega, posebej španskega bančnega sistema, kjer je prihajalo do koncentracije in sprememb v poslovanju.
“Zakon o konvertibilnosti” iz leta 1991 je omejil vlogo argentinske centralne banke kot zadnjega kreditorja in garanta bančnih depozitov. Monetarne oblasti so poskušale pomanjkanje varnosti v finančnem sistemu nadomestiti s tem, da bi se v kreditorja spremenile centrale tujih bank, sistem zavarovanja depozitov pa naj bi nadomestila pozitivna slika tuje banke v mednarodnih razmerah. To naj bi prispevalo k zaupanju varčevalcev in stabilnosti varčevanja.23
Čeprav vse ni potekalo po načrtu, je sprememba prinesla pozitivne rezultate. Sicer so še ostale sive luknje, posebej ko omenjamo politične motive v bankarskih odločitvah. S potujčenjem bančnega sistema ostaja manj prostora za take odločitve, na drugi strani pa ni mogoče izogniti se negativnim učinkom, kajti monetarne oblasti nimajo več popolne svobode v sprovajanju svoje politike, kajti tuje banke v prvi meri delujejo po navodilih svoje centrale.
Tuje banke so se tudi hitro prilagodile realnosti družbe. Pri tem imamo v mislih institucionalizirano korupcijo, ko državni mehanizmi delujejo v nasprotju z zakoni.24 Določene banke so razvile paralelni sistem za pranje denarja, čigar korenine so v kriminalu in korupcijskih kanalih. Parlamentarna preiskava je v Argentini ugotovila, da so vmešane tudi tuje banke. Nekatere so s pomočjo velikih bank prale denar v davčnih paradižih.25
Kar zadeva sprememb v poslovanju, je postalo očitno, da tuje banke izbirajo samo močnejša podjetja in da zanemarjajo geografsko diverzifikacijo. Delujejo skrajno racionalno in se izogibajo oddaljenim provincam, kjer ne obstaja razvita infrastruktura. Podjetja iz teh krajev imajo manj možnosti za kreditiranje. Številna podjetja so diskriminirana, ne obstaja pa mehanizem, ki bi prisilil banke na investiranje dela kapitala v sektor malih podjetij in v nerazvite province. Makroekonomski razlogi, posebej pa socialno-politični, za banke niso relevantni, neoliberalistična politika pa je zanemarila integralni razvoj.
Tako se je tudi v argentinskem primeru pokazalo, da je s koncentracijo bančnega sektorja prišlo do spremembe bančnega portfolija, ko se je vzporedno s koncentracijo in potujčenjem bančnega sistema zmanjšal delež malih in srednjih podjetij v kreditni masi.26 Kljub temu v Argentini ni redko slišati zahteve po privatizaciji še zadnje državne banke, Banco de la Nacion. Niso najbolj transparentni motivi teh zahtev, je pa jasno, da bi to povzročilo makroekonomski politiki še dodatne razvojne probleme.
*
Ob dejstvu, da ni opaziti sprememb v makroekonomski politiki, predvsem pa v politiki koncentracije in “extranjerizacije” bančnega sistema, lahko zaključimo, da bo potrebno še dalj časa do trenutka, ko bodo končne posledice dovolj jasne. Natančno spremljanje procesa in pravočasna reakcija centralnih bank, ki pa v Latinski Ameriki niso vedno pravočasno reagirale, so velikega pomena, posebej ob dejstvu, da so vse te države po vrsti potencialna krizna žarišča, čigar gospodarska politika nima dovolj zaupanja v očeh mednarodnega kapitala. Nenazadnje brezkončne notranje-politične težave ter neuspešne gospodarske politike upravičeno, ter znova in znova, postavljajo Latinsko Ameriko na preizkušnjo. Opisani procesi pa so nenazadnje pomembni tudi v luči širjenja Evropske skupnosti, kjer se bo postavilo vprašanje bančnega sistema novih pridruženih držav, med njimi tudi Slovenije.

© Marko Sjekloča in Bančni vestnik
Buenos Aires, 1.6.2001
 
 
1 “International Capital Markets«, Chapter IV, The role of foreign banks Emerging Markets, IMF, september 2000, p. 155 .
2 Podoben proces so v Centralni Evropi sprožile nemške, avstrijske, belgijske in nizozemske banke.
3 O tem sem pisal v članku s tematiko spreminjanja brazilskega finančnega trga v marčevski številki Bančnega Vestnika.
4 V Latinski Ameriki se za potujčevanje uporablja izraz “extranjerizacion”.
5 Odstotki so, v primerjavi z nekaterimi pomembnimi svetovnimi gospodarstvi, izjemno visoki. V ZDA se gibljejo okoli 22%, v Južni Koreji 5%, Italiji 4%, Španiji 7%, na Japonskem 1% skupne bančne aktive. The Economist 1999.
6 V Latinsko Ameriko prodirajo predvsem španske in ameriške banke.
7 Sredi 80-ih let so drug za drugim, predvsem pod pritiskom iz tujine, padali vojaški režimi. To je pripisati dejstvu, da so zaprti, militaristično vodeni gospodarski sistemi, ki delujejo na nacionalističnih in voluntarističnih principih, postali ovira imperializmu in globalizaciji. Izjema je pri tem bila čilska vojaška hunta, ki je pričela proces liberalizacije, ki se je po demokratizaciji še poglobil.
8 Številna podjetja se upirajo plačevanju plač na bančne račune, mnogi, predvsem upokojenci, pa s tekočega računa dvigujejo vse svoje mesečne prihodke. To dejstvo prispeva k cikličnemu povečanju roparskih napadov ob začetku meseca.
9 V prvem obdobju neoliberalističnega navdušenja je privatizacija dajala lažno sliko finančne moči. Ko pa je zmanjkalo javnih podjetij za prodajo, je državi ostal le visok proračunski deficit ter večkratno povečan zunanji javni dolg. To pa je zelo nevarna kombinacija, ki sedaj odseva v polni luči v primeru argentinske večletne recesije. Nekatera podjetja so pravzaprav oropana, kot se je zgodilo z letalskim prevoznikom Aerolineas Argentinas, ki je praktično služil za ekspanzijo španske Iberie, argentinskemu prevozniku pa je ostalo le eno letalo in globoki dolgovi. Dežele v razvoju bi morale bolj pametno razmisliti o razlogih zakaj tujci kupujejo privatizirana javna podjetja.
10 “Spread” je za evropske razmere nerazumno visok. V Argentini je za vezano vlogo 10.000 dolarjev mogoče iztržiti 8% letne obrestne mere. Podjetja, med njimi predvsem mala in srednja, pa ne morejo računati na kredite pod 25% letne obrestne mere, če jih sploh dobijo. V letu 2000 je bil “spread” 53,4% aktivne obrestne mere, ali 6,4% kredita. V zadnjem času sicer pada.
11 Industrializirani so močno pritisnili na Dežele v razvoju, da odprejo svoje bančne sisteme. Tej politiki so sledili tako IMF kot Svetovna trgovinska organizacija, posebej s sporazumom FSA (Financial Services Agreement, 1998).
12 V Latinski Ameriki se je tradicionalno poslovalo v gotovini, tudi visoke vsote. Mnogi še danes odklanjajo sistem plačevanja preko bančnih računov. Glavni razlog je izogibanje davkom. Za evropske razmere je sicer manj razumljivo zakaj država po eni strani uvaja nove davke, da bi pokrila izpad prihodkov, po drugi strani pa večjih naporov za discipliniranje davkoplačevalcev ni videti.
13 Te so bile posebej drastične po mehiški finančni krizi leta 1995. Namen sprememb je bil ojačati finančni sistem tako, da bi bil manj podložen externim nihanjem. Ta cilj so države Latinske Amerike dosegle.
14 Tako so v Braziliji velike banke prisiljene delovati tudi s prebivalstvom, kar prej ni bilo, ker so lepo živele na državnih obveznicah.
15 O negativnih vplivih pretiranega potujčenja bančnega sistema v: Stiglitz J.E., “The Role of the State in Financial Markets”, Annual Bank Conference on Development Economics, The World Bank, Washington 1993.
16 Neredko po privatizaciji javnih podjetij iz monopola nastane oligopol.
17 Med njimi koncentracija bank s 167 na začetku procesa na sedanjih 98, možnost velikih firm za kreditiranje preko mednarodnega trga kapitala, prestrukturiranje gospodarstva, ki je pripeljalo do stečajev in zaostajanje v izvrševanju kreditnih obveznosti, potujčenje, itn.
18 V krogih ekonomistov se razpravlja pogosto o tem ali je “bila prej kura ali jajce”, ali so tuje banke povzročile spremembe ali pa je prihod tujih bank posledica sprememb. Verjetno bo držalo oboje.
19 Državne banke, predvsem provincijske, so bile težka mora in največji porabnik javnega denarja. Njihova učinkovitost je bila zelo nizka. Zanje interesa ni bilo, zato je država z velikimi napori, političnimi pritiski in izdatno finančno pomočjo “prepričala” privatni kapital za nakup teh bank.
20 V Mehiki je do kvalitetnega preobrata prišlo decembra 1998, ko je kongres ukinil prepoved participacije tujih bank v velikih državnih bankah.
21 V Argentini šele razpravljajo o uvajanju privatnih pokojninskih skladov. Največja zapreka pri tem je dejstvo, da se je denar državnih pokojninskih skladov porazgubil v labirintih korupcije, nenamenski uporabi ter v nelegalnem financiranju strank. Kaznovana pa je sedanja generacija upokojencev.
22 V Argentini je med leti 1996-1998 bilo 20% neposrednih tujih vlaganj usmerjenih v bančni sektor.
23 Bleger Leonardo, El proceso de concentración y extranjerizacion del sistema bancario argentino durante los 90. Boletin Informativo Techint No. 301, Buenos Aires, Enero – Marzo 2000, p.33.
24 S korumpiranjem državnih uradnikov se realna ekonomija izmika carinskim dajatvam, z dvojnimi fakturami znižujejo davčno osnovo, sistem subvencij uporablja za prikazovanje izvoza, ki ga ni bilo, nato za pranje denarja, predvsem podjetij, ki zatajujejo obseg proizvodnje, pranje narkodolarjev, itn.
25 Nekaj zadnjih škandalov je odkrilo kako se je to delalo. Vmešana je tudi ameriška Citybank. Obsežno poročilo iz ZDA pa preučuje posebna parlamentarna komisija. V tem poročilu je prvič zaslediti popolne podatke, kot imena oseb, bank in podjetij, vrste nelegalnih poslov, kot tudi vsote opranega denarja ali višine podkupnin. Podrobnosti naj bi ostale tajna, dokler sodišča ne končajo svojega dela, vendar pa je to v Argentinskih razmerah to zelo težko in pričakovati je, da bodo kmalu nekatere podrobnosti prispele v javnost.
26 Bleger, str. 35.
 
 
Domov
Nazaj