V začetku julija so ministri Evropske unije dali zeleno luč in 1. januarja nas čaka euro. Prehod verjetno ne bo travmatičen, saj smo pred dobrim desetletjem imeli podobno izkušnjo z dinarjem, ki nam je po hiperinflaciji ostal v slabem spominu. V istem trenutku sem živel v drugi državi, kjer je bilo še huje, saj je dolar znal dnevno rasti po 5 – 30%. Seveda smo tujci hiperinflacijo izkoristili, saj so cene zaostajale za tečajem dolarja, ki smo ga menjali po večkrat na dan in zapravili pese še preden so se prilagodile cene. Zamenjave valut imajo negativno in pozitivno plat. Zamenjava za denar večje vrednosti ima deflacijski učinek. Namreč manjše število bankovcev ljudje želijo čim dlje obdržati v rokah. Tudi drobiža ne bomo več puščali. Nasprotno pa je zamenjava v euro priložnost za trgovce, da »pozabijo« na cente ter zaokrožijo navzgor, kar statistično pomeni inflacijo. Pri menjavi denarja tako igrajo pomembno vlogo psihološki faktorji. Koliko, je pa zelo težko napovedati, saj je mnogo odvisno od hitrosti sprememb v naših glavah. Do sedaj smo operirali s tolarji, euri, kunami, dolarji, švicarskimi franki itn. Sedaj nas čaka potreba po globljem razumevanju odnosov svetovnih valut in vedno več bomo morali razmišljati o tem kaj žene menjalna razmerja med dolarjem, eurom, jenom ali rubljem, ki je tudi postal konvertibilna valuta. Če lahko prišepnem, to niso le osnovne obrestne mere, stanje plačilne bilance, proračuna in drugih makroekonomskih pokazateljev. Mnogo je vezano za špekulativna gibanja, posebej pri kratkoročnih nihanjih. In če prišepnem še, da gibanja na finančnih borzah v deželah v razvoju večkrat nimajo realne osnove v gibanju gospodarstva, temveč pogosto v glavah borznih špekulantov, ki reagirajo v paketu, potem je jasno, da racionalnih razlogov v gibanju valut ni vedno iskati in zato je tudi toliko težje odločiti v kateri sklad bomo naše prihranke vložili. Z eurom bomo postali solastniki druge najpomembnejše svetovne valute. Najpomembnejša je še vedno dolar, ki predstavlja 66,3% uradnih svetovnih deviznih rezerv. Na drugem mestu je euro s 24,8%, na tretje pa se je konec marca prebil angleški funt s štirimi odstotki in prehitel japonski jen. To pomeni, da vlagatelji vidijo funt kot varno in nadpovprečno donosno naložbo, kar bo dalo misliti tudi našim vlagateljem. Seveda pa ne bomo zlahka pozabili, ko je funt zapustil vezanost na euro in v treh mesecih padel za 20 odstotkov, kar je prineslo Sorosevemu skladu Quantum milijardo dolarjev dobička. Manj je valut na svetu, manj je priložnosti za špekulacije z njimi. Zato pa je pritisk na transparentnost devizne politike toliko večji. Potreba po poznavanju odnosov med valutami in faktorjev, ki jih opredeljujejo, bo od novega leta še pomembnejša, če ne želimo (p)ostati zmanipulirani. © Marko Sjekloča in Celjan 26. julij 2006
| Domov | Nazaj |