Novi rekordi argentinskega političnega establišmenta

Ob robu neuspešnega drugega kroga argentinskih predsedniških volitev, ko je predsedniški kandidat Carlos Menem v strahu pred katastrofalnim porazom, vrgel »brisačo v ring«, se pojavlja priložnost, da potegnemo zaključke in pouke o značilnostih današnjega parlamentarnega sistema v svoji ekstremno neorganizirani in zmanipulirani obliki, kot je to primer Argentine. Nenazadnje je to, posebej za države kot je Slovenija, ki so na pragu šele drugega desetletja kapitalističnega demokratičnega sistema v svoji moderni obliki, posebej pomembna izkušnja. Pa tudi izkušnja za italijansko politično sceno, saj je za nekatere drastične značilnosti Argentine prav lepo videti, da izvirajo iz italijanske tradicije.

Odstop Carlosa Menema nekaj dni pred drugim krogom volitev potrjuje številne ugotovitve, med katerimi takoj na začetku naštejmo najpomembnejše:

1.Argentinski parlamentarni demokratični sistem je ujetnik tradicionalnih provincialnih kaudiljističih odnosov.

2.Argentinska politika odgovarja interesom tradicionalnih neformalnih političnih in ekonomskih centrov, ki vlečejo nevidne vajeti iz ozadja.

3.Osnovni argument političnega prepričevanja volivcev in državljanov je demagogija, manipulacija z zgodovino, manipulacija s statističnimi podatki.

4.V Argentini obstajata dve vrsti politične kulture: prva je politična kultura političnega aparata, posebej strank in najbolj izpostavljenih voditeljev, druga pa politična kultura širokih množic. Slednja pa je nerazvita, kot posledica preteklega političnega razvoja in namenske manipulacije in ohranjanja politične nepismenosti volilnih množic.

5.Politični sistem, predvsem pa volilni sistem, sta izoblikovana tako, da omogočata monopol tradicionalnih strank in perpetuiranje na oblasti. Vsa družbena struktura, predvsem pa državni aparat, sta izoblikovana tako, da v kali zatirata vsakršen poskus politične in moralne, posebej pa institucionalne obnove. To je značilnost večine latinsko ameriških držav, to pa je bil tudi razlog venezuelskega preobrata in prihoda Huga Chaveza.

6.Pokazalo se je, kot večkrat doslej, da kadar je peronizem v krizi, je v krizi celotna Argentina.

Poglejmo kaj se je v ozadju predvolilnega boja dogajalo na argentinski politični sceni. Predvsem je treba ugotoviti, da globoka gospodarska kriza ni pomembneje vplivala na spremembo obnašanja osnovnih političnih akterjev. Medtem ko so se nekatere sile, predvsem tiste, ki niso bile krive za krizo, umaknile v ozadje, se je boj za oblast med osnovnimi strujami nadaljeval s srdito močjo. Večina ni razmišljala o tem, da je položaj tako težak, da bo po vsej verjetnosti zahteval precejšnjo politično ceno od tistega, ki se bo lotil procesa obnove.

Toda zaradi tradicionalno znanega sistema »nagrajevanja« je torta kljub temu preveč mamljiva, da bi se ji tradicionalne sile odpovedale, kljub odločnim zahtevam precejšnjega dela prebivalstva po popolni obnovi.

Vendar pa se pri tem moramo za trenutek zaustaviti in povezati zadnjo trditev z gornjo ugotovitvijo, da ima argentinski državljan neizdelano politično kulturo. Namreč zahteve po popolni politični obnovi so se slišale iz  krogov, ki imajo višjo stopnjo politične kulture in predvsem v srednjih slojih. Toda ta srednji sloj je sedaj povsem obubožan in okrnjen in podrejen »volilni diktaturi zmanipuliranih množic«. Je pa zanimivo, da kot enega od argumentov svojega odstopa Carlos Menem navaja prav predsednikovo manipulacijo volilnega telesa, ki pa jo je sam s pridom izkoriščal v preteklosti, tudi tako, ko je »obljubljal« demagogijo in populizem, ko pa je imel oblast v rokah, pa je vsilil skrajni neoliberalizem, ki z izvornim peronizmom nima nič skupnega. Zato je bilo celo tragikomično poslušati Menemov odstopni govor, ki ga je pričel z »v imenu« Evite Peron, osebe, ki je tolik storila za argentinske množice, ki jih je nato Menem v desetih letih svoje vladavine spravil na relativno in absolutno najnižjo raven v vsej svoji zgodovini, v zameno za usluge centrom kapitala in oligopolom.

Najpomembnejši element in praktični temelj moči političnih strank je v Argentini v nižjih slojih. Ti pa so brez izdelane politične kulture lahek plen političnih strank, predvsem peronizma. Delavski in nižji sloji so v Argentini predvsem volilni instrument peronizma, nasprotno od nekaterih drugih sredin, kjer delavstvo predstavlja bazo levih strank. V Argentini je baza levih strank predvsem v srednjem sloju, večina volivcev pa sledi tistemu, ki najbolj ponavlja ime Juana Perona in Evite. Tudi to je znak ideološke neizdelanosti in pomanjkanja politične kulture.

Dogajanja v zvezi s predsedniškimi volitvami s pokazala tudi, da je peronizem gibanje s toliko različnih ideologij kot obstajajo tudi v sami družbi. Vse te struje veže le še boj za Peronov mit in tradicijo, ki se jima nihče noče odreči. Kako bi si drugače razlagali izjavo Carlosa Menema, ki dejansko nima ideološko ničesar skupnega s Peronom ali Evito, »Kirchner naj ostane z 22-imi odstotki, jaz pa ostajam z ljudstvom«. Trda glava, bi dejali, saj je jasno, da bi 75% volilo Kirchnerja, pa ne zato, ker bi jim bil posebej všeč, to so pokazali že s tem, da so mu v prvem krogu dali celo manj glasov kot Menemu, pač pa zato, ker posebej črtijo Menema. No, tukaj je tudi ključ Menemove odločitve, da odstopi od drugega kroga volitev. Menem, predvsem pa njegovo okolje, niso sposobni sprejeti poraza, še najmanj pa katastrofe. Sicer po zadnjem dejanju ni več opaznega triumfalizma, toda to je le prehodno, kmalu ga bomo spet videli, ko se bo ta struktura z vso nemo vrnila na stara pota zaslepljevanja sebe in javnosti.

V tem je tudi jasno vidno kako je v družbi z nerazvito politično kulturo mogoče manipulirati z demokratičnimi instituti. Manipulacija z demokratičnimi institucijami, ki ni tako jasno na očeh državljanov, razen malo bolj vsaka štiri leta, ko gredo na volitve, pa je tako že znana stvar in v »rokovniku« ne samo Argentincev, saj jo vsakodnevno zasledimo, denimo v ameriškem manipuliranju v zvezi z iraško vojno, v italijanskem političnem življenju, pa tudi v Sloveniji ne manjka podobnih manipulacij z državnimi institucijami, demokratičnimi instituti in močjo, ki jo daje politična funkcija.

V Argentini kroži šala, da bi tudi »Jaka Racman« lahko bil predsednik Argentine: edina skrivnost je, na katerem seznamu. To posebej daje luč na poslednje dogodke in na poslednjo  Menemovo izjavo, kjer udriha po predsedniku Eduardu Duhaldeu, ker je preprečil interne volitve v peronistični stranki. Namreč te volitve bi Menem vsekakor dobil, saj je njegova militantna skupina v stranki najbolje organizirana, medtem ko je druga stran precej mlačna. Tragikomično je pri tem, da so po zakonu interne volitve v strankah javne, ko je jasno, da se jih udeležujejo predvsem militantni člani strank, medtem ko se večina, ki bi odločilno vplivala na izhod, na volitvah ne pojavlja. Da ne omenimo sploh kakšni so seznami članov strank. Predsednik Duhalde to prav posebej dobro ve, saj je v preteklosti tudi sam s pridom manipuliral s tem sistemom, zato mu je treba verjeti, da je storil prav, ko je tak sistem internih volitev preprečil.

Ob mlačnosti večine zmaguje militantna manjšina. To je dejansko največja šiba demokratičnega sistema. Kdor zmaga v peronistični stranki je avtomatično predsednik, saj peronistom v normalnih razmerah sploh ni problem zmagati na volitvah. Zato tudi razumemo ogorčenje Carlosa Menema, predvsem pa njegovega okolja, ki se je naslanjalo na njegovo karizmo in izkušnje, posebej pa na politično izkušenost, da bi prišli do moči, ministrskih stolčkov in morebiti še osebnih korist, tako kot je to bilo s prvo Menemovo ekipo, od katere je sedaj več kot sto imen na seznamu javnega tožilca.

Toda menemisti niso dotolčeni. O tem priča še blok 30-ih poslancev, brez katerih bo novi predsednik Nestor Kirchner imel velike težave (beri: trgovina) pri sprejemanju tako potrebnih zakonov.

Nenavadnosti in okostenelost v argentinskem političnem sistemu so eden pomembnih razlogov sedanje globoke politične krize, kjer gre predvsem za boj za oblast, drugi problemi pa se potiskajo v ozadje. Politična kriza je obenem tudi moralna kriza, ekonomska kriza pa je stranski proizvod. Ekonomske težave so predvsem posledica stoletnega izžemanja, političnega voluntarizma, alienacije širokih mas od politične oblasti in odkritega elitizma, ki sledi le interesom svojih vrhov.

Na koncu se vrnimo k najnovejšim dogodkom, ki so tudi povod sedanjemu komentarju. Drugi krog predsedniških volitev, do katerega ni prišlo, je Argentini prinesel dva neslavna rekorda: prvič, nikoli se v novejši parlamentarni zgodovini ni zgodilo, da odstopi kandidat, ki je v prvem krogu zmagal. Drugič, javne raziskave so kazale, da bo Menema volilo verjetno manj kot 25 odstotkov volivcev, torej še manj kot ga je volilo v prvem krogu. To je še en argument h gornji trditvi, da je argentinski volivec oportunističen, da njegova politična kultura ni izdelana. In to ne glede na trditve o zrelosti volivca, ki so se pojavljale v najuglednejših časopisih po prvem krogu volitev, ko so ugotavljali »pozitivnosti razdelitve glasov na številne kandidate«.

Namesto zaključka pa omenimo besede novinarja, ki je pred kratkim zapisal v časopisu La Nacion: če je davčna utaja 48 odstotkov, to pomeni, da je polovica Argentincev zunaj zakona. In resnično, tudi ta argument pristaja k naši že stari trditvi, da je argentinska miselnost še vedno kolonialna in da s tem, ko volivec podpira kandidate, ki so obsojeni kot kriminalci, ni najti druge razlage, kot da ta volivec želi kakšno drobtinico tudi zase, mimo poštenega dela. Končne ocene argentinskega demokratičnega sistema seveda ni kar tako lahko podati, vendarle pa le lahko zaključimo s tisto znano: ljudstvo si zasluži vladarja, ki ga ima. Če bi to poskušali opisati še s prispodobo iz nogometa, športa, ki tako jasno odraža vso argentinsko tradicijo, kulturo in sodobnost, bi lahko dejali, da si je Argentina še enkrat zabila avtogol. Tako pa resnično ni možno postati svetovni prvak.