Ne dopingirajo se samo konji

Ne dopingirajo se samo konji

Ali bodo atletske steze odslej prepovedane za Jolando Čeplak?

Doping je v profesionalnem športu prisoten že dalj časa. V amaterskem pa se je močno razširil v zadnjih desetletjih, posebej, ko so šport preplavili sponzorji, ki v idolih iščejo učinkovito sredstvo za svojo ekspanzijo. Doping prevladuje v atletiki, nogometu, dvigovanju uteži, kolesarstvu, teku na smučeh, najdemo ga še v športih kot kriket, tudi v šahu. Celo rekreativni športniki posegajo po dopingu.

Velik škandal je pred dvema desetletjema sprožil nemški nogometni vratar Toni Schumacher, ki je v svoji knjigi opisal kako je nemška reprezentanca izgubljala z 0:2, v polčasu pa so vzeli doping in premagali Jugoslavijo s 4:2. Doživel je močan napad svojih nogometnih kolegov in funkcionarjev, zamerili so mu celo pomanjkanje patriotizma. Danes je uporaba dopinga v nogometu še bolj razširjena kot v njegovem času.

Leta 1980 so na olimpijskih igrah v Moskvi odkrili, da so Kitajci s posebnimi snovmi zaustavljali rast svojih gimnastičark. Velik škandal je sprožil na olimpijskih igrah leta 1988 kanadski šprinter Ben Johnson. Od takrat naprej je doping kontrola obvezna. Atletska zveza ZDA je leta 2000 pred olimpijskimi igrami v Sydneyju ujela 19 atletov, a so jim dovolili tekmovati. Na olimpijskih igrah leta 2004 v Atenah so potrdili 26 primerov nedovoljenega jemanja poživil. Jolanda Čeplak bi lahko bila tretji slovenski športnik, ki so mu dokazali nedovoljene substance. Nogometašu Rusminu Dediću so leta 2003 našli anabolični steroid testosteron, nedovoljene snovi pa so našli tudi pri kolesarju Martinu Hvastji.

Skorajda več ne zmagujejo le tisti, ki se najbolje pripravijo, temveč tisti, ki so uspeli tudi pravilno uporabiti prepovedane substance. V nekdanji Vzhodni Nemčiji so sistematično vzgajali »nadljudi«, ki so redno zmagovali. Odkritih je bilo malo primerov, ker ni bilo kontrol ali pa so testi bili preslabi. Šestkratni kolesarski zmagovalec Tour de France Miguel Indurain ni jemal prepovedanih poživil, ker je tisto, kar so mu našli v krvi, šele naslednje leto postalo prepovedano. To pomeni, da je bil korak pred predpisi. Mnoge športnike pa so rešili odvetniki, ker so našli v postopku testiranja »dlako v jajcu«. Bodo tudi Čeplakovo?

Psihofizične meje

Posebej tisti, ki so se ukvarjali s športom, vedo, kje so fizične in psihične meje človeškega telesa. Te meje je moč povišati s strokovnim treningom, še bolj pa s posebnimi substancami. Seznam prepovedanih drog, ki izboljšujejo psihofizične sposobnosti športnikov, je zelo dolg, vendar še vedno daleč od popolnosti.

Na eni strani imamo substance, ki vplivajo na psiho, učinki pa se vidijo v povečani koncentraciji, denimo pri šahistih, kjer je potrebno ure in ure ostati skoncentriran, kar pa je po naravni poti nemogoče doseči. Na povečano koncentracijo, neobčutljivost na bolečino ter povečano budnost vplivajo efedrin, kokain in kofein. Efedrin je nekoč bil klasična droga jugoslovanskih in drugih atletov. Najdemo ga v rastlinah kot ginseng in se uporablja tudi v terapevtske namene. Kokain je denimo uporabljal argentinski nogometaš Diego Maradona.

Med fizični doping sodijo steroidi, ki povečujejo mišično maso. Izločanje mlečne kisline je moč pospešiti s treningom, najbolj pa s posebnimi sredstvi. Navaden človek se ob veliki količini mlečne kisline v okončinah skorajda več ne more premikati.

Čeplakovi so odkrili EPO (eritropoietin), ki sodi v krvni doping, kajti z njegovo pomočjo se povečuje zaloga rdečih krvnih telesc. Več kisika v krvi povzroči, da je telo bolj vzdržljivo, zato ga radi uporabljajo tekači in kolesarji. EPO je naravni hormon, zato dolgo časa ni bilo metode, ki bi pokazala ali ima kdo več tega hormona kot ga proizvede njegovo telo. Nekoč so si športniki povečanje tega hormona zagotavljali s treningi v višinah, kasneje pa tudi z odvzemom krvi, ki so jo nekaj ur pred tekmovanjem vračali v telo.

Boj proti dopingu, ali dvoličnost

Prva znana žrtev dopinga je bil atenski vojak Filipides, ki je leta 490 pred našim štetjem pretekel razdaljo 42,191 kilometra od Maratona do Aten. Takoj po predaji sporočila je umrl, kajti odpovedalo mu je srce kot posledica uporabe mamila OOP, na osnovi mešanice tobaka, ki so ga uporabljali sicer za drogiranje konj. Že tukaj je najti prvo dvoličnost sedanjega časa, saj je absurdno, da je Filipidesu posvečena tekaška disciplina maraton.

V skrajni izčrpanosti normalen človek pade v nezavest in porablja energijo le za vitalne funkcije. Trening, posebej pa doping, mejo pomakneta visoko. Nikdar ni moč oceniti ali ne preveč. Zato mora vrhunski športnik biti popolnoma zdrav in niso redki primeri nenadne smrti, tudi pri športnikih, ki niso uporabljali dopinga.

Neprevidno jemanje dopinga lahko povzroči hitro smrt, nekateri umirajo več let, kot verjetno ameriška tekačica Florence Griffith Joiner, nekateri pa živijo s telesnimi okvarami in boleznimi celo življenje. Ponavadi obolijo jetra, pride do zlatenice, nekateri notranji organi odpovedujejo, pojavijo se zarasline na srcu itn.

Toda zakaj se vedno več športnikov dopingira? Ključ je v modernih časih, ki zahtevajo od posameznika vse večjo konkurenčnost, nenehne vrhunske rezultate, ki jih telo ne psihično ne fizično ni sposobno kazati toliko kot to sponzorji ali okolje od njih zahtevajo. Tako pridemo do denarja, ki ga je v vrhunskem športu toliko, da se mnogi težko uprejo skušnjavi. Interesi kapitala so vzrok, da mnogi zamižijo na oba očesa, ko pride do škandalov, pa se sponzorji operejo krivde, čeprav ni verjeti, da so tako naivni, da verjamejo rezultatom športnikov, ki jih sponzorirajo, saj zaposlujejo tudi nekdanje športnike, tako da imajo informacijo praktično od znotraj.

Zato je absurdno slišati »kako slovenski športniki ne dosegajo najboljše rezultate«, le redki pa pomislijo, da je razlog predvsem neuporaba dopinga. Toda doping je tudi v slovenskem vrhunskem športu že močno zasidran.

Sizifov posel

Uporaba dopinga, posebej samostojno odmerjanje, ni le nevarna, je tudi neetična, kajti tisoči ljubiteljev športa, ki drog ne uporabljajo, nimajo možnosti, da bi premagali druge, ki jih uporabljajo. Le redko se zgodi, da bi športnik izdal svojega kolego. Mogoče bi bila rešitev v razveljavitvi dosedanjih rekordov, mogoče jih za vedno opustili, šport pa razdelili na profesionalni, kjer bi dovolili določene vrste dopinga, ter na amaterski, kjer bi prepovedali uporabo vsega, tudi še neznanih substanc.

Vedno dopinga ni moč odkriti, a ne zato, ker ga v telesu ne bi bilo. Zato je tudi obramba z besedami, »številni testi so pokazali negativno, le eden pozitivno,« iz trte zvita. Gre za to, da se nekatere droge hitro razgrajujejo (zato nekateri športniki ne 'lulajo' nekaj ur, z opravičilom, da ne morejo), druge se hitro izločajo, denimo z diuretiki, nekatere je moč odkriti le po spremembah na organih, ali pa prikriti.

Dokazom se je moč izogniti tudi z izogibanjem kontroli. Najbolj učinkovit pa je pravni postopek, kjer poskušajo najti proceduralne napake v samem procesu odvzema in analize vzorcev, sabotirajo vzorce ali laboratorije, postopke vlečejo v neskončnost, vse z namenom, da bi vsaj ena od analiz pokazala dvomljiv rezultat, kar je dovolj, da se posumi tudi v rezultate prejšnjih analiz in uradno operejo krivci. V praksi je jasno, da je že dovolj, da vzorec A, vsekakor pa vzorec B, pokaže pozitivno. Naknadne analize služijo bolj poskusom športnikov, da se operejo krivde.

Zato je delo medicinske komisije, ki jo je Mednarodni olimpijski komite ustanovil že leta 1961, pogosto 'sizifov posel'. Mogoče bo dosleden korak naprej 'dopinški vrh', ki ga pripravlja Svetovna antidopinška agencija (WADA) in na katerem bodo govorili predvsem o nedavnih zapletih v kolesarstvu. Pred tridesetimi leti so na balkanskih atletskih igrah z rešilnim avtomobilom zapeljali vzorce kar v najbližjo reko.

Jolanda Čeplak, atletinja:

To so zelo težki trenutki ... V življenju v svoji karieri sem imela zelo veliko kontrol in nobena kontrola ni bila pozitivna. Tudi v tem tednu sem imela tri kontrole ... Prva in zadnja kontrola je bila negativna, vmes je bila pozitivna ... Izbiramo pač ljudi, ki bojo ... ki so pač strokovnjaki na tem področju in da se bo vse pregledalo ... Zaenkrat bom nadaljevala s svojim delom, da bom trenirala ... (Jolanda Čeplak za SLO 27.7.07)

Stane Rozman, podpredsednik atletskega društva Kladivar in državni rekorder:

Še vedno verjamem, da je možno dosegati vrhunske rezultate brez uporabe nedovoljenih poživil, čeprav je skušnjava velika, glede na to, da je konkurenca ostra in da šport že dalj časa ni zgolj šport, ampak del industrije, biznisa. Slovenski vrhunski šport do sedaj ni imel velikih dopinških afer, zato verjamem, da je dosegel rezultate brez droge in verjamem, da bo tako tudi v prihodnje.

Olimpijski komite Slovenije

»Na podlagi ratifikacije evropske Konvencije o boju proti dopingu in Medicinskega pravilnika Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) sta Slovenija kot država in Olimpijski komite Slovenije (OKS) s svojimi članicami dolžna izvajati aktivnosti proti uporabi dopinga. Za te potrebe sta Ministrstvo za šolstvo in šport in OKS ustanovila Nacionalno antidoping komisijo (NAK) kot organ, ki skrbi med drugim tudi za izvajanje doping testov in v skladu s pravilniki ustrezno reagira.« (www.olympic.si)

Z dopingom do zmag

Med stotinami primerov dopinga smo izbrali nekaj tipičnih, ki so označili moderno dobo profesionalnega športa.

Florence Griffith Joiner, pokojna atletinja ZDA.

Umrla je leta 1998, stara 38 let. Njen svetovni rekord na sto metrov (10,49) je daleč nad zmožnostmi ženskega telesa. Družina po smrti ni dovolila testiranja, da bi poiskali morebitne sledi prepovedanih substanc, čeprav so spremembe, ki so jih našli na notranjih organih in srcu, odgovarjale uporabi testosterona. V njeni športni karieri so testi vedno pokazali negativno, vendar je bilo testiranje še v povoju.

Marita Koch, nekdanja vzhodno nemška atletinja.

Leta 1985 je dosegla svetovni rekord na 400 metrov (47,60), ki bo verjetno ostal nepresežen. Drugi in tretji svetovni rezultat sta več kot sekundo slabša. Dopingiranja ji niso dokazali, čeprav so mnogi trdili, da je uporabljala anabolične steroide. Kochova je bila ena od številnih vzhodnonemških atletov, ki so jih sistematično pripravljali s pomočjo prepovedanih sredstev. Danes potekajo sojenja zaradi zdravstvenih posledic.

Diego Armando Maradona, argentinski nogometaš.

Leta 1992 je kot igralec Napolia dobil 15 mesečno prepoved igranja zaradi jemanja kokaina. Leta 1994 so mu dokazali, da je jemal efedrin, zato je moral predčasno zapusti svetovno prvenstvo v ZDA. Po koncu nogometne kariere je postalo jasno, da je odvisnež, zato je nekajkrat poskušal zdravljenje. Zaradi predoziranosti s kokainom je bil leta 2004 po srčnem napadu na robu smrti. Leta 2007 so objavili, da ima hepatitis.

Ben Johnson, nekdanji kanadski atlet.

Leta 1988 je zmagal na olimpijadi s svetovnim rekordom na sto metrov (9,79). Antidopinški test je pokazal, da je uporabljal steroid stanozolol, zato so ga suspendirali in mu odvzeli medaljo. Njegov primer je bil ključna prelomna točka. Johnsonov trener Charlie Francis je priznal, da so njegovi atleti jemali anabolične steroide, Johnoson pa je dejal, da je jemanje poživil množično in da si IAAF namerno zatiska oči.

Michael Rasmussen, danski kolesar.

Je le eden v vrsti najboljših kolesarjev na Tour de Francu, ki so ga dobili pri jemanju nedovoljenih substanc. Tritedensko tekmovanje je že samo po sebi prenaporno in presega meje normalne vzdržljivosti. Nekdanjim zmagovalcem, Armstrongu in Indurainu, so našli nedovoljene substance, vendar kolesarska zveza nikdar ni šla do konca. Letos je sponzor izključil Rasumsena s toura, ker se je izognil dopinški kontroli.

Domov

Nazaj