Slovenski zunanji dolg in inflacija

The autor is analizing Slovenian inflation from the aspect of foreign debt. Slovenian foreign debt has changed from publicly driven foreign debt, typical for the countries in development, to private type of foreign debt. The foreign debt is rapidly growing, thanks mostly to the banking sector, and was an important factor that added to the high inflation. The government had instruments to react, but did not understand the processes and was implicated in the politically inspired changes. The Bank of Slovenia stayed passive, even in the case of not enough secured management buy-outs that added to the growing foreign debt and inflation. The conclusion is: Slovenian capital is accelerating foreign economic growth, and Slovenia is growing thanks to foreign credits.

Zunanji dolg je v času globalizacije postal zapletena kategorija. Zaradi odpiranja gospodarstev, vedno novih finančnih instrumentov ali ukrepov makroekonomske politike, tudi ponekod še vedno prisotnega prilagajanja statističnih podatkov ga je pogosto tudi težko nadzorovati.

Poznamo več oblik zunanjega dolga glede na kriterije, s katerimi ga ocenjujemo. Denimo zunanji dolg dežel v razvoju se razlikuje od zunanjega dolga razvitih. Nekatere države imajo predvsem javni zunanji dolg, drugje prevladuje zasebni dog.

Finančni kapital je vedno poskušal odpravljati meje lastnemu gibanju in tako je nastal washingtonski konsenz,[1]čigar temeljna značilnost je ekspanzija zasebnega zadolževanja in, absurdno, pogosto nenadzorovana rast javnega dolga.

Konsenz je postal teoretična podlaga mnogih gospodarskih politik dežel v razvoju, ne pa tudi razvitih. Zato je njegova najvidnejša posledica polarizacija svetovnega trga kapitala na razviti in nerazviti del. V razvitem delu so poti kapitala manj očitne, medtem ko so v nerazvitih deželah najpomembnejše značilnosti negativni neto tokovi kapitala pa tudi težji nadzor gibanja kapitala, pomanjkanje svežega, velika ponudba kratkoročnega kapitala, dolg pa se postopoma spreminja v prezadolženost. Gibanje kapitala je ponavadi prociklično. Gospodarski cikli se pogosto zaključijo s krizami in prestrukturiranjem zunanjega dolga, z odpisom dela glavnice in obresti. Ker kapital ne pristaja prostovoljno na prestrukturiranje dolga, na enakomernejšo porazdelitev bremena, je to ponavadi zametek novega cikla, ki se konča z novo dolžniško krizo.

Ena od skritih posledic washingtonskega konsenza je tudi ta, da je med lastniki javnega zunanjega dolga precej velik odstotek domačih rezidentov. Argentinska kriza je pokazala, da je bilo v določenem trenutku celo 60 odstotkov javnega zunanjega dolga v lasti domačih rezidentov.[2] Tega iz sedanje metodologije, ki spremlja gibanje (tudi slovenskega) zunanjega dolga, ne moremo razbrati.

Po dveh desetletjih ortodoksnih politik v deželah v razvoju se je pokazalo, da model, temelječ na washingtonskem konsenzu, akumulira tako velike socialne, sektorske in razvojne razlike, da se na koncu razrešujejo le še z radikalnimi sredstvi. Poenostavljeno rečeno, neoliberalistični model globalizira domače gospodarstvo in ga spreminja v privesek svetovnega. Menjalni sektor postaja del svetovne ekonomije, nemenjalni pa ostaja monopolistično ali oligopolistično organiziran. Model ne razrešuje problemov zaposlitve in razvoja. Prinaša hitro gospodarsko rast le sektorjem povezanim z zunanjim trgom. Produktivnost temelji delno na modernizaciji, delno na odpuščanju delovne sile.

Bistvene značilnosti v gibanju zunanjega dolga ostajajo desetletja nespremenjene. Plačilna bilanca, posebej gospodarsko šibkejših držav, je precej transparentna, njen tekoči del je močno odvisen od konjunkturnih gibanj na svetovnem trgu (gibanja cen strateških surovin), medtem ko je kapitalski del plačilne bilance pogosto negativen. Število uspešnih panog se oži, močno raste uvoz. Gospodarstvo se loči na tisto, ki dela predvsem za izvoz, in ono, ki dela le za domači trg. Ohranja se dvojnost gospodarstva, sožitje med sodobnim in tradicionalnim načinom gospodarjenja. Do izraza prihaja samodestruktivna komponenta kapitala.[3]

Izraz zunanji dolg dobiva različen prizvok glede na to, v kakšnem položaju je država, predvsem pa na katerem kontinentu.

V prvi polovici leta 2007 so se pojavljala prva znamenja, da gospodarska rast v Sloveniji ni pod kontrolo. Povezanost med zunanjim dolgom in inflacijo je v drugi polovici leta 2007 postala očitna, saj je zadolževanje predstavljalo svojevrstno monetarno ekspanzijo.[4] Obrestne mere so rasle, toda to ni zaustavilo visokega priliva kapitala iz tujine in s tem povpraševanja v Sloveniji. Drugič, Banka Slovenije je ostala pasivna, na eni strani zaradi vloge, ki jo ima kot članica Evropske centralne banke (ECB), na drugi strani pa je njena moč ukrepanja otopela, ker je postala žrtev političnih obračunov. Tretjič, na račun gradnje cest (in stanovanj) je prihajalo k nam še več kapitala (tudi iz strukturnih skladov), saj gradnje nismo več financirali iz javnih prihodkov. Četrtič, tudi slovenski način privatizacije je prispeval k inflaciji. Pri tem imamo v mislih tako sistem privatizacije po letu 1992,[5] vladno (raz)prodajo javnih podjetij kot tudi sistem menedžerskih odkupov. Če k temu prištejemo še rast izvoza in davčno reformo, ugotavljamo, da so ti dejavniki skupaj z visoko konjunkturo poganjali tudi inflacijo.

Tako visoko konjunkturo smo imeli v gospodarskem sistemu, kjer vlada očitno nesorazmerje med menjalnim (močno usmerjenim na izvoz) in nemenjalnim sektorjem (ki ni povezan z zunanjim trgom). Nemenjalni sektor ima pri nas zelo omejeno konkurenčnost in lahko zvišuje cene. V takem primeru je zelo pomembna vloga države pri kontroli stroškov in ne toliko cen. »Vlada je imela instrumente, lahko bi omejila te monopole, toda ni ukrepala.«[6]

V takšnem položaju je skok cen nafte in hrane na svetovnem trgu predstavljal šok za Slovenijo. Ne smemo tudi pozabiti, da so bile cene hrane pri nas dalj časa nižje kot v tujini, kar na dolgi rok ne more trajati, rasle pa bodo še cene plina in električne energije. Še dodaten šok je bila visoka konjunktura na svetovnem trgu z nizkimi obrestnimi merami. Sočasno je namreč Slovenija ostala brez devizne in monetarne politike. Sloveniji sta ostali le še fiskalna in dohodkovna politika. V teh razmerah je vlada povečala porabo.

V vrstah vladnih institucij je vladalo prepričanje, da »ni nevarnosti inflacije«[7] kljub 7,2-odstotni gospodarski rasti, ki bi morala biti že sama po sebi dovolj velik znak za alarm. Dolgoročno se lahko visoka gospodarska rast spremeni v bolezensko stanje s povišano temperaturo, ki se na dolgi rok ne more prenesti brez posledic, če je ne spremlja premišljena makroekonomska politika, ki preprečuje strukturna neskladja in pridobitve visoke rasti čimbolj enakomerno razporeja na celotno gospodarstvo. Vlada je spregledala vsa opozorila in si pripisovala večji del zaslug za gospodarsko rast, da bi pridobila politične točke in pokazala, da ima nadzor nad gibanji.

Graf 1: Povprečna letna stopnja rasti življenjskih potrebščin (HICŽP) na letni ravni v letu 2007

Januarja in februarja smo v primerjavi s preteklim mesecem imeli deflacijo. Nato je inflacija vztrajno rasla. Septembra je bilo jasno, da vlada nima pripravljenih scenarijev antiinflacijske politike, kaj šele strategije za pretvarjanje pretekle rasti v razvoj. Takšen scenarij vsebuje instrumente za enakomernejšo prerazporeditev koristi hitre rasti nekaterih sektorjev na celotno družbo in tudi antiinflacijske ukrepe. Nasprotno pa je vlada prepustila vlogo prerazdelitve stihijskim instrumentom trga, kjer je nato prišel do izraza privilegirani položaj posameznih sektorjev, panog ali podjetij. V vladnih vrstah so iskali opravičila za inflacijo predvsem v zunanjih vzrokih, medtem ko je večina strokovnjakov, tudi iz Mednarodnega denarnega sklada, iskala vzroke predvsem znotraj Slovenije in priporočala strožjo fiskalno politiko.

Visoka inflacija ogroža rast gospodarstva in zaposlenost. Prva vidna posledica nenadzorovane visoke gospodarske rasti je po pravilu socialno razslojevanje. Drugače povedano, antiinflacijska politika je tudi socialna politika. Ker pa te ni bilo, so sindikati zahtevali višje plače, kar predstavlja nevarnost inflacijske spirale z vsemi negativnimi posledicami.

Nedojemanje opisanih mehanizmov je bil vzrok, da je inflacija ušla izpod kontrole makroekonomske politike. Vlada se je obnašala kvazineoliberalistično, tako da ni posegala neposredno v tržne mehanizme, po drugi strani pa je negativne dogodke pospešila s političnimi sredstvi, denimo kadrovske zamenjave s političnimi cilji.[8] Tako je vlada porušila učinkovite linije odločanja in koordinacije in obglavila strukturo, ki bi lahko kompetentno ukrepala. Začel je prevladovati strah.

Tako je vlada izgubila zaupanje in moč vladanja. K temu so prispevali še poseben položaj Banke Slovenije ter že opisana dogajanja na mednarodnem trgu. Vlada pa je trmasto nadaljevala politiko spreminjanja Slovenije po politično-ideološkem ključu. Zato je bila njena največja žrtev makroekonomska politika, v vidnem spektru pa predvsem boj proti inflaciji. Podobna opozorila je bilo slišati že v prvi polovici leta 2007.[9]

Slovenija je izšla iz modela, značilnega za nekdanje socialistične države in dežele v razvoju. To je pomenilo prevladujoč ali izključno javni zunanji dolg. Temeljna značilnost slovenskega zunanjega dolga od leta 1995 naprej, ko ta gibanja tudi merimo po enotni metodologiji, je visoka rast bruto zunanjega dolga ter v tem sklopu upadanje državnega in hitra rast zasebnega zadolževanja, kar je bil tudi cilj washingtonskega konsenza.[10] Od leta 2003, posebej pa po vključitvi v EU, je ta trend pospešen, čeprav Slovenija še vedno ni privlačna za neposredna tuja vlaganja. Kredite v tujini najemajo povečini banke za potrebe slovenskih komitentov. Ker Slovenija ni visoko tehnološko razvita država (nima visoke družbene produktivnosti) in tudi ni dežela nizkih stroškov (čeprav je precej pritiskov v tej smeri), je to pri visokem zunanjem dolgu sistemsko nesorazmerje, ki na dolgi rok (ko prispejo obveznosti vračanja kapitala) ustvarja inflacijske pritiske.[11]

Za leto 2007 je po podatkih Banke Slovenije značilna visoka rast primanjkljaja v blagovni menjavi ter visok presežek v menjavi storitev, vendar slednjega ni dovolj, da bi odpravil primanjkljaj v tekočem delu plačilne bilance. Avgusta in septembra je izvoz blaga sicer rasel hitreje kot uvoz. Kljub temu je bil kumulativni primanjkljaj blagovne menjave blizu milijarde evrov. Na letni ravni do septembra 2007 je zabeležena tudi 40-odstotna rast uvoza finančnih storitev.

Čeprav je v letu 2006 sledil rahel padec visokega trenda bančnega zadolževanja v tujini, je zasebno zadolževanje doseglo kar 46,3 % bruto zunanjega dolga Slovenije. Z nekaj več kot milijarde evrov leta 1995 se je v letu 2007 povzpelo na prek 14 milijard evrov. To je negarantirani zasebni dolg, v katerega so vprežene predvsem banke. Predvsem so to dolgoročna posojila, namenjena financiranju domačega gospodarstva. Namreč, rast domačega varčevanja je bila prepočasna, da bi zadostila potrebam.

To ni presenetljivo, saj so evropske realne obrestne mere padale (do leta 2002 tudi nominalno), zato je kapital iskal nove priložnosti, denimo na ameriškem nepremičninskem trgu. Tudi v Sloveniji so bile razlike med višjimi domačimi in nižjimi tujimi obrestnimi merami dodaten motiv za zadolževanje bank na tujem trgu.[12] Trenutno je nominalna obrestna mera ECB (4 %) le za odstotek višja od evropske inflacije. Medtem se je pojavljalo vse več možnosti za donosnejše vlaganje, predvsem v investicijske sklade, kar postavlja banke v položaj, da morajo vse več razmišljati o tveganem načinu poslovanja.[13]

Slovenija je pomemben izvoznik kapitala, saj je bil neto slovenski zunanji dolg oktobra 2007 le 5,2 milijard (bruto zunanji dolg 32,7 milijard in terjatve 27,5 milijard evrov). Rastejo slovenske terjatve do tujine v zasebnem sektorju, predvsem v državah nekdanje Jugoslavije, ter njihova koncentracija v le nekaj instrumentov, denimo visok porast neposrednih naložb (jan.-okt. 2007 844 milijonov evrov,) ter naložb v vrednostne papirje (3,6 milijarde evrov za isto obdobje). Tuje neposredne naložbe pri nas so bile v istem obdobju 787 milijonov in v vrednostne papirje 72 milijonov evrov. Nesorazmerje je očitno.

V letu 2007 so se močno povečala plačila obresti v tujino (oktobra saldo neto 430 milijonov evrov). Obveznosti so se do septembra povečale za 61 %, bank celo za 82 %. Finančni pritoki iz tujine (posojila bankam) so se med junijem in septembrom povečali z 1,1 na 2,2 milijarde, finančni odtoki pa z 1,3 na 1,9 milijarde evrov. Zabeležili smo tudi manjšo rast vlog nerezidentov v naših bankah. Nižje kot poprej je bilo zadolževanje podjetij v tujini.

Slovenija po povprečnem deležu terjatev in obveznosti še precej zaostaja za razvitim kapitalskim trgom EU-15. Po kriterijih World Bank še vedno ni prezadolžena, čeprav se njen bruto zunanji dolg bliža 100 % BDP.[14] Vendar pa se postavlja vprašanje, ali bo Slovenija od sedanji dinamiki (leta 1996 je bil dolg le 26 % BDP, leta 2006 že 78 %.) lahko brez večje škode prenesla sedanje finančne tokove. Če primerjamo dinamiko priliva in odliva kapitala z rastjo produktivnosti, je jasno, da slednja preveč zaostaja. To je dolgoročno nevaren trend, ker pomeni večje breme na račun anuitet.

Graf 2: Dinamika slovenskega zunanjega dolga 1995–2007 na dan 31. decembra

Dobički v Sloveniji rastejo. Velik del tega kapitala se investira v tujino. Pričakujemo lahko, da se bo ta kapital vse bolj vračal v obliki tujega kapitala. Drugače povedano, ne domači ne tuji imetnik kapitala ne zaupata slovenskemu finančnemu sistemu. Neposrednemu vlaganju se izogibata. Večje zanimanje kaže le špekulativni kapital (primer NKBM). Če v takem položaju prične rasti javni dolg, banke kaj hitro najdejo svoj interes v financiranju države in s tem se bližamo modelu izčrpavanja družbenega kapitala, o katerem smo govorili na začetku.

Do sedaj se je država zadolževala prvenstveno na domačem trgu. V letu 2007 pa prihaja do sprememb. Namreč vse več je tujih vlagateljev, ki nalagajo v naše dolgoročne državne vrednostne papirje. Verjetno se za temi vlagatelji skriva precejšen delež slovenskih rezidentov. V tem ni nič napačnega, če le zadolževanje države ni preveliko. Ker ima kapital rad javni dolg, je tudi izziv velik in potrebna je velika samodisciplina države. Namreč pogosto se dogaja, da po razprodaji javnih podjetij vlada ni sposobna zategniti pasu, ker je s prodajami, kot denimo Mercator ali NKBM itn., pridobila precej likvidnostnih sredstev. Ko teh zmanjka, je zelo težko radikalno zmanjšati javno porabo in država se zateče v dodatne emisije obveznic.[15]

ECB je obrestne mere zviševala glede na okvire, v katerih deluje. Ti so predvsem finančna stabilnost, ne pa inflacija ali gospodarska rast.[16] Medtem ko se je inflacija v Evropi prebujala, je ECB postopoma dvigovala obrestne mere,[17] toda avgusta 2007 se je zgodila kriza z ameriškim hipotekarnim trgom, zaradi katerega so morale posebej centralne banke ZDA, Japonske in Evrope močno povečati likvidnost bank.[18] ECB je od konca novembra šla še dlje in je pričela ponujati bankam neomejene količine likvidnostnih sredstev po fiksni obrestni meri med 4,21 in 4,9 odstotka.

ECB in BS sta posredno sokrivi za slovensko inflacijo. ECB ne ukrepa, da bi preprečila obuditev inflacije. Tudi BS je ostala pasivna. Imela je možnost uporabiti nekatere instrumente, denimo nadzor bank in njihovega kreditiranja in s tem nadzor agregatnega povpraševanja, kar posredno vpliva na inflacijska gibanja. Tega instrumenta banka ni uporabljala, ker je “namen bančnega nadzora zagotavljanje finančne stabilnosti in ne makroekonomske”.[19]

Nasprotno pa ameriška FED skrbi za inflacijo in gospodarsko rast. Med leti 1992 – 1996 smo imeli priložnost spremljati primer uspešne koordinacije politik v naboru instrumentov, ki jih je banka imela. FED je imela več manevrskega prostora in je bila uspešna, tudi na račun Evrope, ki se je soočala z ameriškimi ukrepi kot oteževalnimi za vodenje lastnih politik.

Denarna politika ECB se ne ozira na slovensko gospodarstvo, ker je v evroobmočju zelo majhno. Ker BS prek tradicionalnih instrumentov denarne politike (tj. obrestnih mer in deviznega tečaja) ne more vplivati na agregatno povpraševanje in prek njega na inflacijo, je to moč storiti predvsem s fiskalno politiko in politiko plač. Drugi možni instrumenti so strukturne reforme, spodbujanje konkurence, politika reguliranih cen itd.

Ko je bila inflacija konec leta že 5,7 odstotka, je decembra 2007 banka le sprejela dva ukrepa:

- sklep o povečanju uteži potrebnega kapitala za banke, ki so izpostavljene s posojili do gospodarskih družb, ustanovljenih za prevzem ciljnih gospodarskih družb,

- priporočilo o povečanju rezerv iz dobička zaradi kreditiranja v tuji valuti.

Vse kaže, da je banka šele takrat ocenila, morda tudi zaradi političnih pritiskov, da je inflacija že dovolj visoka, da predstavlja nevarnost za finančno stabilnost, za katero mora skrbeti. Vendar sta ukrepa ozko usmerjena, prvi pa vzbuja dvome, ali ni politično pogojen, čeprav ni dvoma, da menedžerski prevzemi, proti katerim je ukrep uperjen, vplivajo ne le na povečanje ranljivosti bank, temveč tudi na povečano agregatno povpraševanje in s tem na inflacijo. Zato je realno vprašanje, zakaj ni banka oba sklepa sprejela veliko prej. BS bi morala reagirati že po podatkih o skokovitem naraščanju bančnih kreditov v letih 2004-2006 in omejiti povečano zadolževanje bank v tujini, vsaj za kredite namenjene menedžerskim prevzemom.[20]

BS je reagirala šele, ko je bilo že očitno, da je makroekonomska nestabilnost že tako visoka, da predstavlja resno nevarnost finančni stabilnosti. Slovenska konkurenčnost pada, to spravlja v nevarnost gospodarsko aktivnost, padec le-te pa ogroža kredibilnost nosilcev ekonomskih politik. Brez kredibilnosti ni družbenega konsenza, brez konsenza pa ni učinkovite makroekonomske politike. Če določeni sektorji ne sprejemajo vladne makroekonomske politike, imajo na voljo številne instrumente, da jo rušijo.[21]

Trenutno podeljujejo banke kredite tudi kreditno slabše sposobnim. To je eden od razlogov, zakaj so zanimivi menedžerski prevzemi. BS bi lahko zaostrila pogoje kapitalske ustreznosti slovenskih bank, toda ne ukrepa, ker ne kontrolira tujih bank, ki bi lahko postale bolj konkurenčne.

BS in poslovne banke tudi nimajo natančnih instrumentov za spremljanje kreditne sposobnosti prebivalstva in malih podjetij. Za srednja in velika podjetja ti kriteriji obstajajo. Zato ravnajo banke velikokrat po občutku. Najbolj enostavno je posnemati, kar naše banke tudi delajo, ker niso nagnjene k inovativnosti. Mogoče jih opravičuje tudi neinovativnost makroekonomske politike.

Slovenski menedžerski prevzemi (MBO -management buy outs) se ne morejo primerjati tistimi v tujini. Za slovenske razmere je značilno:

Prvič, menedžerski prevzemi so primeri slabe kreditne sposobnosti, ker imajo v slovenskih razmerah menedžerji neprimerno manj kapitala ali lastnine za zavarovanje. To povečuje tveganje in ranljivost bank. Že omenjena ukrepa BS sta za zmanjšanje bančnega tveganja dobrodošla, verjetno pa prepozna za nekatere banke, ki so te kredite že podelile.

Drugič, položaj prevzetih podjetij v tranzicijskih razmerah še ni stabilen, zato tudi obstaja dvom v kvaliteto podjetja, poleg tega, da obstaja resen moralni dvom v garancijo, ki zastavlja šele potencialni bodoči prihodek. Pravo vrednost podjetja je še toliko težje ugotoviti v razmerah visoke inflacije, ker ta briše sliko realnega tržnega položaja podjetja.

Tretjič, negativni vpliv menedžerskega kredita na kapitalski del plačilne bilance se ne kompenzira s povečanjem prihodka na tekočem računu plačilne bilance. Slovenija je že visoko zadolžena, za menedžerske kredite pa morajo banke najemati nove kredite na zunanjem trgu, zato menedžerski prevzemi prispevajo k povečanju deficita plačilne bilance. Podjetje zgolj zaradi menedžerskega odkupa ne bo več izvažalo. Rast podjetja je odvisna predvsem od dobre poslovne politike in ugodnih makroekonomskih razmer.

Četrtič, kolizija interesov. Osnovna naloga menedžerjev, ki jo od njih pričakuje lastnik, je delati tako, da vrednost podjetja raste. Osnovni interes menedžerjev, ki prevzemajo podjetje, pa je prikazati čim nižjo vrednost podjetja (tukaj je moč uporabiti veliko število prijemov, tudi računovodskih). Posledice so še globlje, ker to pomeni tudi slabši izkoristek potenciala podjetja v daljšem časovnem obdobju, torej zaostajanje v razvoju in vpliv na nižji BDP in zaposlenost.

Petič, ne smemo pozabiti, da je vprašanje menedžerskih odkupov pri nas postalo politično vprašanje, kar z drugimi besedami pomeni, da ekonomska teorija izgublja odločilni pomen.[22] V svetu je drugače, menedžerski odkupi so resna alternativa drugim oblikam lastništva. Če gledamo skozi oči vlagateljev, je njihov interes posojati kapital za odkup podjetij menedžmentu, ki naj bi s tem postal motiviran za doseganje boljših rezultatov.

Zgoraj našteti razlogi, posebej rast zunanjega dolga,[23] položaj slovenskega finančnega sistema, značilnosti evropskih in domačih ekonomskih politik in še bi lahko naštevali, nas vodijo k sklepu, da bo v Sloveniji v letu 2008 nemogoče znižati inflacijsko stopnjo na evropsko raven. To pa bo sprožilo številna razvojna vprašanja. Dalj časa bo to trajalo, večji strukturni posegi bodo nato potrebni.

Za kratek čas je moč zaustaviti inflacijo in zadolževanje z administrativnimi ali političnimi ukrepi. Za dolgoročno uspešen napad nanju pa bomo potrebovali vlado, ki bo vredna zaupanja, in izdelane strategije. Sedanja vlada je že presegla točko, ko bi si lahko povrnila zaupanje, zato bo imela velike težave z uresničevanjem makroekonomske politike do konca svojega mandata.

Položaj otežuje dejstvo, da od priključitve EU Slovenija nima v svojih rokah vseh možnih instrumentov. Članstvo v EU otežuje vodenje makroekonomske politike, če gospodarstvo ni strukturno konsistentno. Zato preostane Sloveniji, da sproži strukturne reforme in spremembe cenovnih odnosov med sektorji, da bi spodbujala konkurenco, predvsem pa da bi sprožila cikel tehnološke obnove ter nadpovprečno povečala produktivnost.[24] Rast produktivnosti v Sloveniji je prenizka,[25] zato ne moremo računati nanjo kot na instrument rasti konkurenčnosti gospodarstva ob visoki inflaciji.[26] Evropski okvir, denimo lizbonska strategija, ne more v najkrajšem času sprožiti višje stopnje rasti produktivnosti, kar bi bil verjetno najhitrejši način razrešitve sedanjih slovenskih težav.

Naslednji ukrep bi moral biti zavreti nominalno rast javne porabe, čeprav ta realno pada, toda zaradi visoke gospodarske rasti in inflacije. Potrebni so tudi fiskalni popravki. Sprostitev fiskalnega pritiska za kategorije z visokimi dohodki je bil ukrep, ki ni prinesel koristi narodnemu gospodarstvu.

Spremeniti bo treba financiranje gradnje avtocest; ne prodajati javnih podjetij, če za to ni ekonomskih razlogov, prodajati pa predvsem strateškim partnerjem z dolgoročnim interesom. To pogosto pomeni prodajati tujcem, ne pa domačim rezidentom, ker niso dovolj močni, da neinflatorno in učinkovito prevzamejo večja podjetja.

Sestavek lahko sklenemo z ugotovitvijo, da pogled na plačilno bilanco odkriva strukturne težave slovenskega gospodarstva: slovenski kapital spodbuja gospodarsko rast na tujem, mi pa se zadolžujemo v tujini, da bi zagotovili visoko gospodarsko rast doma.

[1] Točke washingtonskega konsenza: fiskalna disciplina, javni proračun za zdravstveno varstvo, izobraževanje in infrastrukturo, davčna reforma, realne obrestne mere, devizna politika v cilju konkurenčnosti, uvozne dejatve med 10 in 20 odstotkov, tuja vlaganja, privatizacije, antimonopolna zakonodaja in pravica do privatne lastnine.

[2] Šlo je predvsem za izčrpavanje in špekulacije poznavalcev tega trga, predvsem domačega kapitala pot tujo preobleko. Domači kapital ima prednost pred državo, ker pozna do potankosti gospodarska gibanja, delovanje države in slabosti makroekonomske politike. Tega tuj kapital nima. Tudi slovenska privazitacija NKB je nekaj podobnega, znanje prodajalcev NKBM je bilo nedoraslo spretnosti kapitala. Banka je v veliki meri prodana predvsem v cilju špekulacije in tudi skladom, ki imajo po vsej verjetnosti povezave s slovenskimi rezidenti. Še vedno pa ni jasno zakaj je banka sploh šla v prodajo, posebej pod takimi pogoji. Je pa jasno, da je način prodaje prispeval k dodatnemu poglabljanju razlik med tistimi, ki so imeii kapital, da vplačajo delnice NKBM, in tistimi, ki ga niso imeli. Privatizacija banke je odtujila nekdanji družbeni kapital, na akomulaciji katerega so delali vsi aktivni državljani.

[3] Na koncu tega ciklusa, po dveh desetletjih neoliberalizma, se vrača duh kolektivizma in ideja o »obrambi suverenosti nad lastnim nacionalnim bogastvom«. Zaradi nepoznavanja teh procesov pa se v razvitem svetu in tudi pri nas, nato razmahne javna propaganda, v kateri se države kot Bolivija, Venezuela ali Ekvador obsojajo kot demagoške, populistične, obtožujejo se nespoštovanja pravic kapitala, kršenja pogodb ipd.

[4] Dr. France Križanič o tej vrsti ekspanzije pravi: V stabilnem monetarnem okolju tako imamo obdobje (lahko tudi leto ali dve) rasti denarne ponudbe s povsem verjetnim vplivom na inflacijo. Vprašanje kdaj in kako se bo ta učinek nehal, je stvar ekonomske analize. Jasno je, da bomo imeli takrat rast obrestnih mer in upočasnitev ali prekinitev gospodarske rasti. (Iz osebne korespondence).

[5] Certifikatska privatizacija je bila ena prevar stoletja. Med državljane je vlada razdelila certifikate, ki jih več let ni podkrepila z realno vrednostjo in v javnosti se je razširila ideja, da ti certifikati niso nič vredni. Ko je prišlo do koncentracije certifikatov v nekaj rokah, so se skladi napolnili z realno vrednostjo in nekaj oseb je čez noč obogatelo. Vlada ne bi smela dovoliti trgovanje s certifikati preden ne bi jasno opredelila koliko realne vrednosti bo za njimi stalo. Prišlo je tudi do izčrpavanja skladov s previsokimi administrativnimi stroški upravljanja in na ta način ustvarjanja novih bogatašev. Če bi obstajal širši politični interes, bi lahko to bila osnova za pravno razveljavitev te prve privatizacije socialistične lastnine.

[6] Dr. Dušan Mramor, glej Marko Sjekloča, Mramorov pogled na vzroke inflacije, Celjan št. 362, 19. 12. 2007. www.markosj.net

[7] Janez Šušteršič, direktor UMAR, glej Marko Sjekloča, Razlogi visoke gospodarske rasti, Celjan št. 336, 20.6. 2007. Šušteršičeve izjave so verjetno prilagojene vlogi UMAR, ki je institucija, usmerjena predvsem k iskanju teoretičnih temeljev vladne makroekonomske politike. To občasno pomeni tudi prilagajanje statističnih podatkov in metodologij, kot denimo pri merjenju in brisanju iz evidenc nezaposlenih. Drastičen primer je Argentina, kjer je 1,5 milijona prejemnikov socialne pomoči izbrisano s seznama nezaposlenih, ker so bili obvezni opravljati javna dela. Toda teh del ponavadi sploh ni bilo.

[8] Ena večjih podobnih napak je bila neizvolitev Mitje Gasparija za guvernerja Banke Slovenije.

[9] »Nekoga čakajo večji glavoboli zaradi visoke gospodarske rasti kot če je sploh ne bi bilo.« Marko Sjekloča, Razlogi visoke gospodarske rasti, Celjan št. 336, 20. junij 2007.

[10] Težko je mehanično primerjati jugoslovanski dolg s slovenskim. Prvič, gre za drugačno ideološko in politično okolje. Drugič, Slovenija je sedaj v klubu razvitih, z vsemi posledicami, ki jih ta status prinese. Tretjič, njeno gospodarstvo je drugačno, privatizirano. Četrtič, če je kreditojemalec država, je njena pogajalska moč večja. Petič, v sedanjih razmerah nizkega javnega dolga je država manj ranljiva, je pa bolj ranljiv gospodarski subjekt, možno ga je bolj izčrpavati, kar je tudi cilj kapitala in WK. Šestič, nekoč smo imeli svojo valuto, kjer so obstajale velike nevarnosti tečajnih razlik, v pogojih konstante devalvacije dinarja, zaradi česa je šlo ne le za konstantno povečevanje dolga v dinarjih, pač pa tudi za njegovo prelivanje in podružbljanje. Danes, v pogojih pretežno privatnega dolga, je za servisiranje dolga predvsem zadolžen tisti, ki ga je najel.

[11] Interes dolžnikov je, da se z inflacijo devalvira njihov dolg, pritiskajo pa tudi na lastne cene, da bi pridobili več sredstev.

[12] Z evrom se je pričelo trgovati 4 januarja 1999 z začetno vrednostjo 1,17 dolarja za evro. Oktobra 2000 je bil vreden za 30 odstotkov manj ali 0,822 dolarja, nato pa je pričel vzpon. V letu 2007 je vrednost evra do dolarja zrasla še za 12 odstotkov, saj je januarja bilo potrebno odšteti 1,2999 dolarja za evro, decembra pa 1,45517 dolarja. Ta terminska premija 12 odstotkov je spodbujala zadolževanje.

Dolarski varčevalec pa je v letu 2007 »pridelal« realno 11,76 odstotkov izgube. K 12 odstotnemu padcu dolarja je treba prišteti inflacijo (CPI), ki je bila v ZDA v letu 2007 4,1 odstotka in odšteti letne obrestne mere, ki so denimo v Banki Celje za dolarski depozit do tri mesece bile povprečno 4.34 odstotkov, torej rahlo realno pozitivne.

[13] Leta 1999 je prišlo z novim Zakonom o deviznem poslovanju do delnega ukinjanja omejitev pri iznosu kapitala, leta 2002 pa je Banka Slovenije tudi dokončno te omejitve odpravila. Dokler Slovenija ni vstopila v EU, je obstajal vakuum, ko je delovanje tujih skladov na našem trgu neposredno iz tujine bilo nezakonito, toda to ni preprečilo številne agente, ki so kapital nabirali med slovenskimi varčevalci. Takrat se je začel velik odliv kapitala in banke so pričele izgubljati precejšen del potencialnega varčevanja, ki so ga nadomestile s povečanim zadolževanjem. Sedaj, ko imamo pri nas 200 skladov, je ponudba že dovolj pestra, da ni potrebno na vso silo kapital nositi čez mejo. Medtem so se navade vlagateljev bistveno spremenile in klasično varčevanje že več ni tisto kar je bilo pred spremembo predpisov leta 2002. Temu se prilagajajo tudi banke.

[14] Več o tem Jože Markič, Dinamika zunanjega zadolževanja Slovenije, Delovni zvezek 10/2007, let. XVI.

[15] Do sprememb ponavadi pride šele s spremembo politične strukture na oblasti.

[16] O tej vlogi ECB potekajo razprave in menja se delijo.

[17] Najnižja obrestna mera ECB je bila junija 2002 – 2,0 %, decembra 2005 - 2,25 %, junija 2007 pa že 4,0 %. Toda to ni bilo dovolj, da bi zaustavilo slovensko inflacijo, ki je rasla z dvojno hitrostjo kot povprečna evropska (Trenutno evropska 3 in slovenska 5,7 %).

[18] Slovenska banke so (na srečo?) ostale zunaj, ker so na ta vlak vskočile prepozno, toda zanimivo je, da so se ameriške banke obnašale bolj previdno. Razlog je bil v tem, da je evropska gospodarska rast bila nizka, obrestne mere v ZDA pa precej višje od evropskih.

[19] Mirjana Samardžija, Banka Slovenije, privatna korespondenca, 13. december 2007.

[20] Po podatkih BS naj bi med decembrom 2006 in junijem 2007 bilo najetih za 750 milijonov eurov menedžerskih kreditov. Za nemoteno poslovanje bodo banke morale iti v dokapitalizacijo ali pa na drug način priskrbeti dodatna sredstva, da ohranijo kapitalsko ustreznost. Ker pa je ukrep retroaktiven, bo to povzročilo precejšnje premike, tudi padec sedanje rasti kreditiranja in verjetno tudi ohlajanje gospodarske rasti in inflacije. Če je do sedaj bila BS pasivni opazovalec, sedaj pod političnim pritiski, povezano tudi z bližajočimi se volitvami, postala del protiinflacijske politike.

[21] Pivovarna Laško, ki je trenutno tarča napada vlade »protitajkunske politike«, lahko zaradi razpredenih kapitalskih povezav, močno blokira makroekonomsko politiko in celo povzroči vladin padec.

[22] O nevarnostih menedžerskih odkupov glej članek Ali naj banke kreditirajo menedžerske odkupe z zastavo delnic, ki jih odkupujejo, Večer 26. november 2007, www.vecer.si/clanek2007112605269578

[23] Dr. France Križanič: Rast zunanjega dolga je, z vidika inflacije, zanimiva, ker vpliva na nižjo obrestno mero in investicije v osnovna sredstva ter stanovanja. Deloma neposredno vpliva na investicije v avtocestni križ, čeprav bi te potekale tudi z domačimi prihranki. Morda bi brez neto priliva kapitala iz tujine sledil crowding-out z rastjo obrestnih mer in nižjimi investicijami gospodarstva. Lahko pa tudi ne. To je stvar ekonomske analize.

[24] Določene izkušnje bi lahko pobrali s preučevanjem prvega predsednikovanja Billa Clintona v ZDA (1992-1996).

[25] Nemška inflacija je v novembru 2007 na letni stopnji znašala 3,1 odstotka, kar je od januarja leta 1994 tudi najvišja stopnja. Prebujajoča se inflacija je junija povzročila povišanje obrestnih mer ECB za četrtino točke na 4 odstotka.

[26] Edino Irski je uspelo visoko stopnjo inflacije nevtralizirati s še višjo stopnjo rasti produktivnosti, ki jo je vodil predvsem visoko tehnoloških sektorjev. Med leti 1990 in 2003 je rasla po stopnji 4,6 odstotka letno. Overview of Ireland's Productivity Performance, 1980-2005. Forfas, National Competitiveness Council, Dublin 2006.

	31.12.1995	31.12.2006	31.10.2007
Skupaj bruto zunanji dolg	4.275	24.034	32.595
Dolgoročni dolg	2.083	17.709	18.931
-Javni in javno garantirani dolg	1.178	4.275	4.481
-Negarantirani zasebni dolg	905	13.435	14.450