Dolarizacija ali regionalna integracija?

Ali je dolarizacija lahko dobra zamenjava za regionalno integracijo? Na to vprašanje poskuša odgovoriti predlog dolarizacije argentinskega gospodarstva. Ali ima predlog opraviti več s političnimi motivi kot z ekonomskimi?

        Eliksir stabilnosti

        Novoindustrializirane države intenzivno iščejo eliksir večne stabilnost. Ena takih rešitev naj bi bila dolarizacija. Zaenkrat sta dolarizirali svoji ekonomiji samo Liberija in Panama. Toda če bi množično pričeli dolarizirati še ostali, bi to že bil vzrok zaskrbljenosti za Mednarodni Denarni Sklad (MDS), posebej pa ZDA, ki ne kažejo prevelikega zanimanja za idejo in opozarjajo, da ne želijo voditi tuje monetarne politike ali predstavljati kreditorja tem državam. Kar zadeva MDS, je dolarizacija v nasprotju z njegovo recepturo, ki vsebuje predvsem drastično nihanje obrestnih mer in po potrebi spremembe valutnega razmerja.

        Finančna tržišča v Argentini in ostalih državah v procesu industrializacije predstavljajo ventil za finančni sitem razvitega sveta. Perverznost gibanja kapitala je v tem, da se v času finančne ali dolžniške krize (padca zaupanja), torej v trenutku, ko te države najbolj potrebujejo stabilne razmere, kapital vrača v manj donosne, toda varne vode razvitega sveta. Zato je gibanje tujega kapitala generator nestabilnosti finančnih tržišč v deželah na poti industrializacije. Domači kapital je manj podložen paniki, vendar ga tudi manj mika domače tržišče. To vprašanje je posebno pereče, toda ne preseneča, saj kapital neredko izvira iz nezakonitih dejavnosti, iz izmikanja davčnim obveznostim itn. Repatriacija tega denarja dosedaj ni bila uspešna, ne glede na amnestijo, ki mu je obljubljana.

        Na drugi strani so države kot Argentina dosegle visoko stopnjo zadolženosti. V Argentini je javni dolg večji kot je bil v času najhujše dolžniške krize. Razlika je v tem, da je struktura dolga drugačna in da imajo sedaj kreditorji boljše garancije kot so jih imeli v prejšnjem desetletju. Gospodarska rast v Argentini je več let bila med 5% in 8% in dovoljevala ne preveč nadzorovano trošenje. Sedanja recesija je državo potisnila na raven iz leta 1995. Perspektiva je še bolj mračna, ker tokrat ni zunanjega povpraševanja.

        Velika odvisnost finančnih tržišč od tujega kapitala ter spirala javnega dolga prisiljuje vladajočo politiko, da globlje pogleda v makroekonomske računice. Izpostavlja se da, kljub visoki stopnji rasti in skoraj nični inflaciji, v indeksu rizičnosti države ni bistvenih sprememb. Za kratkoročne in srednjeročne makroekonomske cilje so žrtvovani dolgoročni, tj. dolgoročna ekonomska rast in socialna stabilnost. Ob zaskrbljujoči stopnji kriminala, nesorazmernem lokalnem in sektorskem razvoju, propadanju podeželja, ki povzroča nove socialne in kulturne konflikte, je družbeno-ekonomska politika v slepi ulici.

Argentina odpira vprašanje dolarizacije

        V takem položaju se je trenutno našla Argentina, ki jo dolga leta navajajo kot razvojni model, na opozorila pa se ni ozirala tako Argentina kot tudi ne mednarodni faktorji, kot npr. MDS.

        Kaj naj bi torej v takšnem trenutku predstavljal predlog dolarizacije ekonomije? Predvsem bi to pomenilo ohraniti pridobitve brez nujnega odstopanja od osnovne teoretične zamisli, torej ohraniti model. Zato ni nenavadno, da je argentinski predsednik Menem kmalu po brazilski krizi v začetku leta sprožil idejo o dolarizaciji ekonomije. V tem trenutku je bilo predlog razumeti kot sporočilo finančnemu tržišču, da Argentina ne misli devalvirati ter pomiriti vznemirjene vlagatelje. Nato je vlada storila še korak naprej, ko je uradno pozvala ZDA na pričetek dvostranskih pogovorov. V javnosti je predlog branila z več argumenti. Glavni argument je bil, da bi se drastično zmanjšala rizičnost, ki jo s seboj nosi devizni tečaj. To naj bi pomenilo padec indeksa rizičnosti države, nižje obrestne mere in cenejši krediti pa bi pomenili povečanje vlaganj, konkurenčnosti, zaposlenosti, višje realne plače in gospodarsko rast, kar bi olajšalo breme servisiranje zunanjega javnega in privatnega dolga Argentine, ki se približuje nevarnim 200 milijardam dolarjev.[1]

Ta argument o indeksu rizičnosti je najlažje spodbiti, saj ne upošteva, da se zaupanje gradi v največji meri na makroekonomski stabilnosti države, posebej pa na plačilni sposobnosti lokalnih dolžnikov. Tudi dejstvo, da so dolgoročni dolgovi že od vsega začetka nominirani v dolarjih, finančne transakcije v državi na velike vsote pa se tudi vršijo v dolarjih, ne bi imelo neposrednega vpliva na olajšanje bremena dolga. Nezaupanje finančnega tržišča[2] v ekonomsko politiko v veliki meri vpliva na povečanje javnega dolga. Nezaupanje vpliva na manjše prihodke državnega proračuna[3] in večje odhodke zaradi višjih obrestnih mer[4] ravno v trenutku, ko bi država potrebovala sredstva pod karnajbolj ugodnimi pogoji, da bi se izvlekla iz krize.

        Dvomljivo je prepričanje, da se svet približuje času, ko bodo dominirala tri monetarna področja, dolarsko, euro in jensko. Skorajšnji nastanek dolarske zone ali celo Ameriške integracije ni realen, kljub bombastičnim izjavam in željam nekaterih akterjev. Po tej tezi naj bi Argentina pripadala dolarskem področju, medtem ko se preskakuje pred nekaj leti razglašen cilj Mercosurja o oblikovanju enotne regionalne valute. Še več, Argentina je svetovala tudi Braziliji, da razmisli o dolarizaciji lastne ekonomije.

Z dolarizacijo bi za “večno” izključila tečajno politiko s seznama makroekonomskih instrumentov. Omejena monetarna politika in trden devizni tečaj ob niski finančni disciplini so sprožili probleme v zvezi s stroški, ki so v veliki meri padli na račun plač, medtem ko je raven nacionalne produktivnosti ostala daleč za produktivnostjo ZDA. Finančna nedisciplina, trden devizni tečaj[5] in slaba produktivnost so vzrok problemov s proračunskimi prihodki in (delni) vzrok, da je država zanemarila socialno sfero. Vezava na ameriški monetarni sistem ni garancija, da bi se poboljšala finančna disciplina, pospešila modernizacija države in s tem izboljšala produktivnost. Dolarizacija tudi ne razrešuje problema konkurenčnosti, pač pa jo še bolj potencira.

Velika možnost je, da bi dolarizacija sprožila ekonomsko recesijo in beg kapitala, ki prihaja v te države povečini zaradi špekulativnih namenov, torej zaradi visokih realnih rent. V tem primeru bi morale ZDA izdatno odpreti kreditne linije, kar pa je malo verjetno, če se ima v mislih natančna monetarna politika ZDA.

S političnega stališča se resnost predloga postavlja pod vprašaj že ob samem dejstvu, da so oktobra predsedniške volitve in da je sedanja vladajoča garnitura v tako slabih odnosih z javnostjo, da popularnost predsednika Menema ne presega 20%. Popularnost je v korelaciji z zaupanjem, brez zaupanja pa ni uspešne ekonomske politike. Vlada niti ni poskušala iskati nacionalni politični konsenz, ki je za takšen korak nujno potreben. Vse to postavlja pod vprašaj racionalnost ideje in poudarja politične razloge pred ekonomskimi. In ker je ekonomska politika v Latinski Ameriki, predvsem pa v Argentini, bila leta in leta podvržena volutarizmu, je vztrajanje na iniciativi lahko vzrok novih politično-ekonomskih težav. Z ekonomskega stališča predlogu manjka trdnih argumentov, če pa ga postavimo v politične okvirje, je nerealen.

         Možne rešitve

        Argument v prid dolarizacije meni, da je potrebna le še dolarizacija de jure, kajti praktično naj bi ekonomija že bila dolarizirana: cene so dolarizirane, varčevanje je večje v dolarjih kot v domači valuti, državne rezerve visoke, monetizacija pa se vrši le kot posledica pritoka deviz iz tujine. Tuja valuta ni zamenjala domačo kot plačilno ali obračunsko sredstvo ali kot rezervno vrednost. Argument pravi, da je to možno, kajti rezerve v Argentini omogočajo takojšnjo zamenjavo z dolarjem kot plačilnim sredstvom. Kot obračunsko sredstvo se dolar že praktično uporablja, kajti od leta 1991 je razmerje valut ena proti ena. Kor rezervna valuta pa se je dolar uveljavil že veliko prej, kajti tradicionalno varčevalec ne zaupa v lastno valuto kot rezervno vrednost, poučen s stoletno inflatorno tendenco argentinske ekonomske politike.[6] Od tod tudi vtis, da je do dolarizacije de jure le še majhen korak.

Druga oblika dolarizacije bi bila dolarizacije de facto, ne pa tudi de jure. Za to dolarizacijo ni potreben pristanek ZDA. Ta vrsta dolarizacije se v resnici dogaja vsakokrat, ko ekonomija zaide v težave in se opre na močno svetovno valuto. To dolarizacijo so Argentina in mnoge druge države že doživele. V tem smislu je tudi svetovna ekonomija do neke mere dolarizirana, če upoštevamo, da je dolar še vedno najmočnejša rezervna svetovna valuta in da se mednarodna trgovina obračunava v dolarjih. Trdni devizni tečaj v razmerju ena proti ena je dolarizacija de facto. Podobno je z marko v srednjeevropskih državah.

        Lažja oblika dolarizacije bi bila monetarna unija dveh držav od katerih ena prevzame valuto druge.

Četrta oblika. Dolarizacija je lahko tudi regionalna monetarna integracija. Vendar je Amerika v drugačnem položaju kot Evropa. Medtem ko je Evropa unificirala svoje gospodarstvo na kompromisni platformi, je vprašanje ali je to v primeru ameriškega kontinenta možno. Namreč ekonomija ZDA je premočna za to vrsto gospodarske in monetarne unije. Postavlja se vprašanje kako se bo razvijala ideja regionalne integracije v Ameriki in ali to ne bi bilo bolj pridruževanje k ZDA. Malo je verjetno, da bi ZDA dovolile, kot v primeru Evrope, oblikovanje Centralne banke in da bi dovolile v razformiranje Federalnih rezerv kot centralnega monetarnega organa.

Zaključek

        Že evropska izkušnja je dala vedeti, da je za monetarno unijo potrebna visoka integracija ekonomij, posebej pa svoboda gibanja kapitala. Kako bi potekala monetarna integracija dveh držav kot so Argentina in ZDA, med katerima trgovinski odnosi niso najbolj razviti, kjer so tokovi kapitala omejeni, kjer je gibanje delovne sile in kapitala enosmerno (in nezdravo), kjer ni mnogo možnosti za integracijo ekonomij, posebej pa ne za postopno izenačevanje produktivnosti? Danes je produktivnost Argentine na ravni začetka 80-ih let. Ura dela je v Argentini 5-6 $, v ZDA 35$. In če med državama ni dobro razvita trgovina, ali je ta enostranska, monetarna unija ali dolarizacija nima pravega učinka na zmanjšanje stroškov in racionalizacijo medsebojne trgovine. Državi imata tudi popolnoma drugačne ekonomske cikluse. Z monetarnega stališča je tudi problematično unificirati monetarne sisteme dveh držav, kjer je ena med njimi znana po davčnih utajah in fiskalni nedisciplini, druga pa ima velike presežke in visoko stopnjo izpolnjevanja davčnih obveznosti. Enostranska dolarizacija pa ne bi imela večjega pozitivnega učinka na zaupanje in padec indeksa rizičnosti države.

Predlog poskuša skreniti pozornost s pravih problemov, krivico zvaliti na mednarodne razmere in mednarodno finančno tržišče in tam tudi iskati rešitev. To pomeni nesposobnost ureditve fiskalne discipline, socialnih problemov in sektorskih neenakosti, zunanjetrgovinskega primanjkljaja. Argentinski izvoz se koncentrira v glavnem na poljedelske surovine in njihove proizvode. Izostala je tudi geografska diverzifikacija zunanje trgovine. Atraktivnost države ostaja na špekulativnih ravneh. Neresnost predloga kaže tudi izjava samega predsednika Menema, da če na volitvah zmaga opozicijia, je možnost, da se država kaj kmalu vrne na pot devalvacij. Čemu torej predlog dolarizacije, če ni prepričan[7] ali ima ideja možnost, da preživi volitve?

         In če je z ekonomskega stališča kaj malo razlogov za dolarizacijo, kam torej meri? Najdemo lahko več političnih kot ekonomskih razlogov. Celo želja, da se nevtralizirajo negativni vplivi svetovnih finančnih pretresov, je zasnovana na notranjepolitičnih razlogih.

Po vsej verjetnosti so podobni predlogi posledica tudi spoznanja, da določene integracije napredujejo, medtem ko drugi ne uživajo ekonomske in monetarne blagodeti integracije. Kljub temu, da je v Argentini več nasprotovanja kot odobravanja ideji, je v mednarodnih razmerah vse več odmevov. Predlog o dolarizaciji so objeli separatistični politiki, kot v kanadskem Quebecu. Celo šef ekonomistov Banco Interamericano de Desarrollo (BID) Ricardo Hausmann je med letnim zasedanjem banke v Parizu dal v javnost študijo, v kateri se priporoča dolarizacija kot garancija za ekonomsko stabilnost, znižanje obrestnih mer in reaktiviranje regionalne ekonomije.

        Vse to postavlja pod vprašaj v teoriji in praksi toliko čislan razvojni model. Bolj kot vprašanju: “Dolarizacija - da ali ne?”, bi bilo potrebno posvetiti se realni ekonomiji ter regionalni povezavi. Cilj bi moral biti približati ekonomije sosednjih držav, da lahko nastopajo proti tretjemu partnerju kot ekonomski in politični blok. Na ta način je možno doseči večjo ekonomsko in politično stabilnost kot v povezovanju z monetarnim sistemom najmočnejše ekonomije v svetu, ki nima želje žrtvovati svojih intetresov za morebitno stabilnost neke tretje, v svetovnih razmerah malo pomembne ekonomije. Je pa resnica, da je regionalno povezovanje počasen proces. Evropa je potrebovala za to 45 let, toliko časa pa politiki nimajo.

© Marko Sjekloča in Bančni vestnik

Buenos Aires, 5. 8. 1999