Diplomatsko nespretna država

Nikjer se ni tako transparentno pokazala kvaliteta naše diplomatske službe in preko nje naše zunanje politike kot na primeru veleposlaništva v Argentini.

Slovensko diplomatsko predstavništvo v Argentini je v petnajstih letih obstoja zelo počasi gradilo svoje pozicije, tako pri gostitelju, kot med slovenskimi izseljenci. Če bi poskušali oceniti vlogo tega predstavništva, bi morali imeti pred očmi dejstvo, da je ves čas, od leta 1991 naprej, diplomacija bila v funkciji slovenske notranje politike in zato so se stežka pridobljene pozicije tudi zlahka izgubljale. Tudi demokracija je pri nas (in Slovenija v svetu ni izjema) v funkciji notranjepolitičnih interesov političnih elit, zato je v funkciji slednjih tudi diplomacija. Zunanja politika in s tem diplomacija, sta za desne politične sile v novem parlamentarnem sistemu bili višje na seznamu prioritet kot za politiko na levi. Strategiji sta se razlikovali. Prvi so predvsem jačali lastno politično opcijo, s pomočjo pluralizacije političnega življenja, tudi s pomočjo zunanjih partnerjev in izseljenstva, na drugem mestu pa je bila osamosvojitev. Zunanja politika je bila pomemben inštrument notranjega in zunanjega jačanja desne politične opcije.

          Povojna emigracija v Argentini je pomemben vir politične moči za desne stranke v Sloveniji. Argentina je še vedno sedež najštevilnejše slovenske izseljenske kolonije, tako predvojne kot povojne. Povojne sicer zato, ker so se drugje hitreje asimilirali kot v Argentini.

          Da odloča vsak glas, smo videli že v primeru volitev v ZDA leta 2000. V Italiji leta 2006 so šele glasovi med izseljenci prinesli večino levosredinski koaliciji v senatu in celo v parlamentu. Zelo tesen izid je bil tudi na volitvah v Sloveniji leta 2004, ko so glasovi iz Argentine imeli, ne sicer odločilno, a pomembno vlogo za desno opcijo, ki je takrat prišla na oblast.

Slovenska leva politična opcija se ni ukvarjala s potencialnimi volivci v Argentini kot tudi ne na drugih kontinentih. Ali je ocenila, da je v Argentini premalo slovenskih državljanov levih političnih prepričanj? Velik del potencialnih volivcev je namreč italijanskih državljanov. Ali je ocenila, da so že asimilirani? Ali pa o tem sploh nihče na levici ni razmišljal? Predstavniki italijanske levice so ravnali nasprotno, saj so se v predvolilnem obdobju 2005/06 na obisku pri italijanskih izseljencih v Latinski Ameriki zvrstili številni politiki, celo senatorja slovenskega rodu Stojan Spetič in Miloš Budin. Mogoče je to odločilo volitve.

          Ni manjkalo grotesknih in manj grotesknih napak. Veliko je bilo posledica zavestnih potez, še več pa posledica pomanjkanja diplomatskih veščin ali znanja. Ponesrečeno izbrani diplomatski kadri in veleposlaniki, ki se, razen nekaj izjem, niso izkazali, so slaba oznaka ne samo za vladajoče in trdoživega ministra, temveč za celotno Slovenijo. Grehov ne gre pripisati le ministru, temveč celotni vladi in posredno tudi parlamentu. Celo ob mednarodni ofenzivi predsednika Drnovška se ne moremo znebiti vtisa, da je muha enodnevnica, ne glede na iskrenost pobud. Nekako ne gredo v korak s „splošnim vtisom“ o slovenski diplomaciji, ki je v zadnjih skorajda dveh desetletjih bila nespretna, pogosto snobovska. Tisti, ki smo v dolgoletnem stiku, posebej z našimi izseljenci, redno čutimo pomanjkanje kvalitetnih diplomatskih kadrov, dolgoročnost, vztrajnost, širino, posledično pa ugled in priznanje Slovenije v svetu. Ni lahko razlagati po svetu, da Slovenija ni tam nekje pred Moskvo, pa pozabiti kako je ime Jugoslavija odpiralo malodane vsaka vrata. Ne gre za nostalgijo, bistvo je v tem, da smo se nespretno odrekli mednarodnega ugleda države, čigar del smo nekoč bili.

Čeprav pri nas primanjkuje politične spretnosti in znanja, to ne preprečuje prepotentnosti in arogantnosti v vrhu slovenske politike, tako med levosredinskimi kot desnosredinskimi politiki. Arogantno obnašanje ministrov je znak šibke moči parlamenta in demokracije, in ne le vprašanje osebnega značaja. Ponavadi jo ne pripišemo ministru, temveč celotni garnituri na oblasti.

Če je med ministri zaslediti arogantnost, je naivno iskati izgovor, „to je pač njegov stil“ itn. To je že vprašanje za samega predsednika vlade in parlamenta, ki arogantnost posameznih ministrov in visokih uradnikov dovoljujeta. Ni redko, da ministri, kljub opozorilom, ne spremenijo svoje obnašanje, a sem jim nič ne zgodi. Globlji razlogi za nezakonito delo posameznih ministrov izvirajo še iz obdobja osamosvajanja Slovenije v letih 1990 in 1991, ko so redno kršili ustavo in zakone SFRJ. Med vojno na Hrvaškem in v Bosni je tudi Slovenija nezakonito prodajala orožje, toda škandal ni dosegel argentinske ravni in ni bilo smrtnih žrtev kot v Argentini, vsaj med Slovenci ne. Udeleženci nezakonite trgovine z orožjem so v argentinskem primeru utrpeli negativne politične posledice, ob ducat umorov, v slovenskem primeru pa so glavni akterji danes na visokih položajih.

*

Če preskočimo manj opazne nezakonitosti (prisiljevanje uslužbencev ministrstva v nezakonito delo, nezakonito delegiranje diplomatskih kadrov itn.), tudi poskuse prehitevanja mednarodnih dogodkov in neupoštevanja mednarodne diplomatske prakse v letih 1990 – 1992, je še eno veliko napako slovenska politika napravila leta 2005, ko je za veleposlanika v Argentini evidentirala in predlagala Augusta Vivoda, argentinskega državljana in rezidenta. Argentinska stran je agreman (pričakovano) zavrnila. Napaka ni bila le v tem, da je za veleposlanika Slovenija predlagala argentinskega državljana (Podobno kot je leta 1991 mimo mednarodnih pravil poskušala akreditirati za „posebnega pooblaščenega ministra“ argentinskega državljana dr. Božidarja Finka, čeprav diplomatski odnosi med državama niso bili vzpostavljeni), ki živi v Argentini, kot veleposlanik pa naj bi predstavljal tujo državo in pridobil imuniteto. Gre tudi za to, da je Vivod vodilni politik v Nsi, ki ima največjo podporo v Argentini.

Pomanjkanje diplomatskega čuta in nekorektno obnašanje do argentinske strani, je slovenska stran pokazala tudi po tem, ko je Vivoda argentinsko zunanje ministrstvo zavrnilo. Ponavadi se v takem primeru zadeve razrešijo z imenovanjem druge osebe, ki ji ne bodo zaprta vrata v Argentini. Toda Slovenija je vztrajala in napako poskušala popraviti s tem, da se je Vivod formalno odrekel argentinskemu državljanstvu. Kot da bi s tem aktom bilo moč izbrisati dejstva, da je Vivod v Argentini izšolan in vzgojen, da je argentinski poslovnež, lastnik nepremičnin v Argentini itn., ki pa naj bi z imenovanjem za veleposlanika postal tujec z diplomatsko imuniteto. Taka imenovanja niso praksa diplomatskih odnosov med suverenimi državami. Mogoče podobne izjeme obstajajo, toda v svoji diplomatski praksi jih nisem zasledil. Postopki potrjujejo sum v slovensko diplomatsko spretnost in prispevajo k oznaki „politično nezrele države“. Verjetno k temu pripomore dejstvo, da diplomatsko službo vodi predvsem politična opcija, ki je že pokazala netolerantnost in neučakanost, ki ne priznava kontinuitete Jugoslavije, čeprav je ta zgradila kvalitetno diplomatsko službo in njeno znanje prenesla tudi na slovenske diplomate, ki pa odločilnega vpliva nikoli niso imeli. Diplomatsko službo nove Slovenije je gradila predvsem politična elita zbrana okoli nekdanje koalicije Demos, brez zunanjepolitičnih izkušenj, njene napake pa plačuje celotna Slovenija. In da ne bo nesporazuma, ta politika ni pridobila zaveznikov, ker nihče ni zadovoljen, posebej ne izseljenci.

Napačno je slovenska desnosredinska vlada pri imenovanju veleposlanika ocenila tudi odnose med slovensko izseljensko skupnostjo v Argentini. Namreč Vivod izvira iz povojne emigracije, ki je leta 1945 pobegnila iz Jugoslavije zaradi sodelovanja z okupatorjem v drugi svetovni vojni in ki je z navdušenim pismom vojaški hunti pozdravila prihod diktature na oblast leta 1976, zato v nekaterih krogih argentinskih intelektualcev in politike še danes ni priljubljena.

V knjigi Čez morje v pozabo sem na strani 178 zapisal:

"Jugoslavija je poseben prostor v javnih občilih dobila po vrnitvi Argentine med demokratične države leta 1983 in njenem vstopu kot opazovalke v Svet neuvrščenih. Tisk je pozornost posvetil uradni argentinski politiki, ki je vzpostavila z Jugoslavijo tesnejše stike. Vendar je treba upoštevati, da argentinska javnost in s tem pomembnejša sredstva javnega obveščanja niso gojili simpatij do “nacis” ali “fachos”, kot se neformalno pogosto v Argentini označuje povojna “politična” emigracija iz evropskih držav.(V zasebnih razgovorih z Argentinci neslovenskega izvora sem slišal, kadar se je omenjala slovenska povojna skupnost,  da jo opredeljujejo kot "naciskupnost", čeprav ta oznaka ni več politično korektna).Tudi ni nepomembno dejstvo, da so argentinska sredstva javnega obveščanja politično prej na levi kot na desni, kar je posledica notranjepolitične stvarnosti in dolgoletnih izkušenj z nedemokratičnimi vojaškimi vladami, ki so za sabo puščale številne žrtve.

Pomemben pa je še en razlog: moč židovske skupnosti v Argentini je rasla, javno mnenje pa je popolnoma zavrglo vse, kar je v zvezi s fašizmom in nacizmom. Tako je odrinjena tudi skupnost slovenskih povojnih izseljencev, katerih javna moč in sposobnost lobiranja se nista mogli meriti z drugimi neformalnimi in formalnimi centri (etnične in predvsem politične) moči v Argentini. Tudi to je prispevalo k izolaciji in kot reakcija še k večji samoizolaciji slovenske povojne skupnosti kot politično enotne kategorije v Argentini. Vsa ta spoznanja je treba povezati z dejstvom, da argentinska javnost ne deli politične vizije slovenske povojne imigracije."

Predvojna slovenska emigracija pa je močno antifašistično usmerjena in tega se držijo še naslednje generacije. Z imenovanjem veleposlanika iz vrst povojne emigracije slovenska vlada žali drugo stran, predvpojne izseljence, nič manj pa tudi Argentino. Prav tako bi bila žalitev povojne emigracije postaviti za veleposlanika pripadnika antifašistične predvojne emigracije, seveda če želimo iti po poti sprave. Ker pa vemo, da do sprave tudi v Sloveniji ni prišlo, je to veliko manj pričakovati v Argentini, kjer so zadeve vedno bile črno-bele.

Ne smemo pozabiti: kljub velikim besedam o spravi, poteza ni prispevek k spravi, prej korak nazaj. Sicer pa si ne smemo delati utvar, kajti jasno je, da do sprave še živečih generacij, ki so se nekoč gledale skozi puškino mušico, ne bo nikoli prišlo. Lahko pride le do pozabe in to šele, ko bodo „tri generacije“ mimo.

Slovenski politični prostor je druga svetovna vojna za večno spremenila in zaznamovala. Ne samo, da je politična delitev iz pred vojne in med njo ostala, odnosi so se še bolj zaostrili v zadnjih letih. Če je to za Slovenijo bilo novo, za Argentino ni bilo. To volivci niso hoteli, toda z leti je postajala slika o polarnosti slovenskega političnega prostora vse bolj jasna. Levica se je omehčala, toda ne desnica, levica se posipa s pepelom, toda desnica to izkorišča kot slabost.

Na tej točki lahko uvedemo izraz »argentinizacija« slovenske politične scene. Bistvo tega sta sovraštvo in izključevanje, ki sta sicer dolga leta prevladovala med izseljenskima poloma v Argentini, a se je to v zadnjih letih preneslo v Slovenijo in prispevalo k delitvam in zaostrovanju še v Sloveniji. Z drugimi besedami, izseljenci, ki še vedno živijo v preteklosti, so ves strup in žolč prenesli na slovensko politično sceno in na mlade politike desne opcije. To zveni tragikomično, ker se povprečen slovenski človek zelo malo zanima za odnose v slovenski izseljenski koloniji v Argentini. Še več, večina bi raje videla, da preteklost ne bi posegala v slovensko notranjepolitično življenje. Toda pomembnejši ostanki predvojne desne politične opcije, ki so bili v tujini, imajo več vpliva na notranjo slovensko politično sceno kot je to videti na prvi pogled. V Jugoslaviji večina za njihov obstoj sploh ni vedela.

Absurdno je, da je ta struja močno pridobila na vlogi (predvsem s spretnim izkoriščanjem političnega sistema in manipulacije z volivci) in da jo kljub vsemu povprečen slovenski volivec ne zaznava.

Če se vrnemo k naši diplomaciji, politični argumenti so v slovenski diplomatski službi ponavadi prevladovali nad strokovnimi, tudi ko je na oblasti bila leva sredina, kar se je kazalo na slabih rezultatih. Javnost o tem mnogo ni vedela, ponavadi šele, ko je prišlo pred sodišča. Toda tresla se je gora ....

V Argentini je bilo podobnih primerov napredek, poslednje je imenovanje veleposlanika. Bilo bi naivno sklepati, da je to slučajno. Namreč veleposlaništvo v Argentini ima za desno politično opcijo poseben pomen. Posebej za mlajše kadre predstavlja politično šolo na terenu, ki je po vrnitvi v Slovenijo vzvod za izredno napredovanje. Zato je tudi delegiranje za diplomatsko službo v Argentini močno politično obarvano. Nevtraliziranje političnega kadrovanja v slovenskem veleposlaništvu v Buenos Airesu bi bil zato težak udarec za skrajno desnico, povezano z nekdanjo slovensko „politično“ emigracijo v Argentini.

Stališče desne politične opcije v Sloveniji najbolje osvetljuje izjava nekdanjega predsednika komisije državnega zbora za Slovence po svetu in nekdanjega državnega sekretarja za Slovence po svetu Franca Pukšiča, ki je med obiskom v Argentini leta 2002 izjavil, da predvojna emigracija ni več slovenska, saj samo igra na boče. Kasnejše dogajanje v parlamentu in v političnem vrhu v Sloveniji je potrdilo, da desna opcija računa v veliki meri na novo generacijo izseljencev in da starejšo zanemarja; ne zaradi asimilacije stare emigracije, pač pa predvsem zaradi političnega sozvočja z novo: denimo sklop ti. „vojnih zakonov“, s katerimi vladajoča desna opcija poskuša kolaborante pretvoriti v žrtve vojne in „povojnega komunističnega nasilja“, ne glede na zgodovinska dejstva, ki take razlage ne prenesejo. Če je razumeti zakaj stara politična struktura na desni to strategijo zagovarja, pa je manj razumljivo zakaj mlada struktura, ki ni obremenjena z vojno, na njej vztraja. Ali je to zaradi enotnosti politične doktrine? Morda. Če pogledamo koliko nekdanje fevdalne lastnine je z zakonom o denacionalizaciji desna struktura vrnila (boljši izraz bi bil podarila) cerkvi in še marsikateremu neupravičenemu (denimo tistim, ki so jim dvakrat poplačali), smo blizu odgovora, da so vse to instrumenti razgradnje tradicionalnega političnega ravnotežja, izgradnje nove demagoške strukture in boj za volivce, kjer zaradi monopolnega in nadustavnega položaja v družbi ima cerkev pomembno vlogo.

Na drugi strani pa se leva politična opcija, posebej v zunanji politiki in v odnosu izseljencev, nahaja v dilemi: ali še bolj popuščati, kljub „horuk“ strategiji desnice. Toda državljan to dojema kot pasivnost, mlačnost ali pa (morebiti zaradi slabega poznavanja razmer?) predvsem potrjuje politiko desne opcije do slovenskih izseljencev po svetu. Rezultat je, da je levica že leta 1990 desnici praktično predala zunanjo politiko.

*

          Dejstvo, da sedanja vlada vztraja na predlogu veleposlanika v Argentini, nedvoumno kaže na notranjepolitične cilje zunanje politike. Preteklo bo še precej let, da slovenska politika, tako notranja kot zunanja, postane dovolj zrela, da se suvereno sooča s problemi modernega sveta, predvsem pa, da se zave svojih nalog, te pa so, služiti vsem državljanom, ne le izbranim ideološkim zaveznikom.

          Slovenska diplomatska služba je tako le odsev zagrizenega boja med levim in desnim političnim polom v Sloveniji, predvsem pa odsev nestrpnosti novih desnih sil, ki so se v Sloveniji formirale po spremembi političnega sistema leta 1991. V takih razmerah bi težko dejali, da slovenska diplomatska predstavništva dobro opravljajo svojo funkcijo. In če k temu dodamo še drugo vprašanje - zanemarjanje ekonomskih interesov Slovenije po svetu, ki pa postajajo z globalizacijo najpomembnejša funkcija diplomacije, je jasno, da bo potrebno veliko naporov, da se doseže konsenz v slovenski politiki, v cilju korenite spremembe funkcije diplomatske službe, predvsem po modelu Nemčije ali Nove Zelandije (Kar zadeva odnosa do izseljencev tudi Avstrije ali Italije). Verjetno bo bodoča generacija diplomatov te zadeve dojela in Slovenijo postavila na zemljevid držav z diplomacijo, ki ji bodo tuji notranje politični boji v Sloveniji in ki si ne bo več privoščila grotesknih zunanjepolitičnih napak. Toda sama po sebi to ne bo dojela, posebej pa ne na sedanji podlagi, ko sta tako leva kot desna politična struktura pokazali mnogo jalovosti. Ob pomanjkanju rezultatov in ob takem razmerju sil je diplomatska služba predvsem instrument boja za politično in ideološko prevlado.

Buenos Aires, maj 2006

Izšlo v skrajšani obliki v sobotni prilogi Večera, 27. maja 2006