Diktatura informacije, ali informacija diktature?

Pred kratkim je pred sodiščem v Celju na prvi stopnji končan primer, ki je vpletel POP TV kot toženo stranko in občana, ki je medijsko hišo tožil zaradi objave razgovora, ki ga je televizijska ekipa posnela za novo leto 2003 v njegovi bolniški sobi v bolnišnici v Celju, kjer je bil na zdravljenju po težji poškodbi roke.

To je bila prva obsodba medijskega kršenja osebnostnih pravic v novejšem času. POP TV si je, po v tem trenutku še ne pravnomočni sodbi, prislužila kazen sedem tisoč evrov. Sodišče je menilo, da je bilo »ravnanje novinarke nepremišljeno in malomarno, saj bi s poškodovanim in posledično psihično zelo prizadetim udeležencem nesreče morala ravnati še posebej skrbno in obzirno«.

Če izhajamo iz kodeksa novinarjev, ta v primeru bolnih zahteva »posebno obzirnost«. Logika je v tem, da osebe na zdravljenju ne morejo povsem odgovorno razmišljati in zaključevati. V tem smislu je tudi presodilo sodišče. Odvetnik tožene stranke Tomaž Skubic ni bil dosegljiv, zato njegovega komentarja nismo mogli dobiti.

Zasebnost proti javnosti

V tekmi za zaslužkom ni imun tudi novinarski poklic. Nemalokrat obstaja dvom, o čem poročati in kako daleč v zasebnost poseči? Odločitev je razdeljena med ustvarjalcem novice, novinarjem in odgovornim urednikom. Vmes pa je zakon o javnem informiranju, posebej s pravico do popravka, ter kodeks novinarjev. Vedno to ni dovolj, zato je največkrat pomemben zdrav razum, moralnost in tehtanje argumentov.

Kje so meje zasebnosti? Razširila se je praksa, da se imena kriminalcev objavljajo z začetnicami, žrtev pa s polnim imenom in priimkom in še s podrobnostmi o njihovi nesreči. Ali ni to sprevrženo pojmovanje zasebnosti?

Po mnenju Nine Zidar – Klemenčič, tožilčeve zastopnice v omenjenem primeru, ima »zasebnost več zaščitenih krogov, družinsko in intimno življenje je močno zaščiteno, medtem ko so v sferah družabnega in javnega življenja dopustni večji posegi v zasebnost.«

Gregor Repovž, predsednik društva novinarjev, meni, da na »načelni ravni velja, da mora biti novinar pri ljudeh, ki niso vajeni javnega nastopanja, toliko previden, da presodi kakšen vpliv bo imel nastop nekoga v medijih na njegovo življenje«.

Sredstva javnega informiranja vsak dan odločajo o tem kaj in kako poročati. Lahko poročajo le o izbranih dogodkih in na strogo konzervativen način. V takem načinu poročanja je vsebovana precejšnja mera (samo)cenzure, največkrat spodbujena politično ali religiozno. Za TVSLO to lahko zveni, kot pravi Uroš Škerl v Dnevniku, »kot katoliška moralna policija«.

Lahko pa gredo v nasprotno smer, kjer se poroča o vsem kar naj bi javnost zanimalo, na način, ki pritegne bralca. V ozadju takega razmišljanja je logika, da je tudi negativna propaganda dobra propaganda, predvsem v cilju posebnih koristi. V takem primeru govorimo o »senzacionalizmu, ki se bi ga moral novinar izogibati«, kot pravi kodeks novinarjev. Seveda pa je ob honorarjih, ki večini novinarjev težko omogočajo preživetje, tako izogibanje pogosto neracionalno.

Propadlo podjetje, razbita družina, uničen ugled, samomor itn. - vse to so sredstva javnega informiranja v Sloveniji že povzročila - so rezultati, ki jih pravica do popravka ne more povrniti v prejšnje stanje, še manj pa denarno zadoščenje, četudi bi (denimo v ZDA) kazen namesto sedem tisoč bila sedem milijonov evrov. Novinar, ki je povzročil tragedijo ali krivično obtožil nekoga, je sicer obveščal, toda obveščal je nekorektno in nepošteno. Če je napisal resnico, a posegel globoko v zasebnost, ni sicer lagal, je pa zlorabil moč javne besede.

Obveščati in poučevati

Novinar ima, po klasičnem pojmovanju novinarstva, dve nalogi: obveščati in poučevati. Pojmovanje tega pa se je spreminjalo, glede na politično realnost ali trenutne potrebe. V totalitarnih sistemih je obveščanje namenjeno predvsem ohranjanju sistema, poučevanje pa je tudi v tej funkciji. V odprtih družbah se  poročanje in poučevanje pogosto spreminjata, tudi zaradi zunanjih pritiskov. Demokracija sama po sebi ni garant, da v družbi ne zavlada (denimo parlamentarni) totalitarizem. Tam, kjer uredniška politika dopušča večjo svobodo, so odločitve pogosto prepuščene etičnim in moralnim vrednotam, samocenzuri, itn. Poročanje je odvisno tudi od cilja, ki ga novinar ali urednik hoče doseči. Če je cilj povečanje prodaje, so tudi meje etike in samocenzure pomaknjene.

Pravica do obveščenosti in poučenosti sta pogosto v nasprotju. Z izbiro informacije lahko tudi poneumljamo. S tako vrsto poročanja se ponavadi ukvarja rumeni tisk. V modi je opravičilo, da pač bralci to zahtevajo. Meščani starega Rima so zahtevali tudi gladiatorske igre, pa zato te igre niso bile nič manj krute. Nekateri zahtevajo tudi propagiranje neofašizma, rasizma, šovinizma itn. Teroristi radi berejo kako sestaviti bombe. Nekateri radi berejo kdo je koga in kolikokrat zabodel, drugi, kdo je koga položil v posteljo z vsemi podrobnostmi. Ali to pomeni, da se moramo prilagajati željam vseh bralcev?

Politika proti državljanu

Za sobotno prilogo Dnevnika je novinar Boris Jauševec izjavil, da imajo v Večeru veliko neobjavljenih tekstov, ki izražajo kritiko trenutnega stanja, »ta pa ima veliko opraviti s trenutno vlado, z medijskim prostorom in različnimi ekscesi, ki so zanikali domneve, da v Sloveniji veljajo demokratični standardi. V mislih imam Ambrus in izbrisane«.

V tej luči se moramo vprašati kako bo vplivala odločitev sodišča v primeru tožbe proti POP TV na camocenzuro sredstev javnega informiranja. Verjetno je bo odslej vsaj za kanček več. Pa ne zagovarjam POP TV. V tej medijski hiši je novinarka po sistemu »copy – paste« (kopiraj-prilepi) v eni od rednih tedenskih TV oddaj zlorabila tudi že moj avtorski tekst o slovenski zunanji politiki, objavljen pred tem v Večeru. Poznavalci menijo, da je med novinarji v Sloveniji precej prepisovanja, čeprav je to s kodeksom prepovedano. Mogoče bo s te plati odločitev celjskega sodišča le vnesla malo več reda v novinarske vrste.

»Vsak je svojega denarja vreden«, bo nekdo dejal; na eni strani ustvarjalci novic, predvsem imam v mislih tiste, ki proizvajajo novice, to pa so javne osebnosti, pri katerih je »pravica javnosti do obveščenosti širša«, kot pravi kodeks novinarjev; na drugi strani so »raznašalci« novic (sredstva javnega informiranja), ki pa tudi pogosto sledijo (nelegitimnim) interesom. V totalitarnih režimih spora med tema segmentoma ni. Kaj je dovoljeno, kršitelj ve že v naprej, tudi kazen že pozna. Problem nastane v odprtih družbah, kjer pa obstaja možnost »diktature informacije«. V slednjem primeru informacija postane totalitarna, vsemogočna, saj odloča o ljudskih usodah; toda ne informacija po sebi, ker brez javnosti nima moči, temveč informacija, ki ima v rokah močne inštrumente. Ta inštrument pa je predvsem moč: politična (grožnja in prisila), kapitalska (najbolj prepričljiva) in moč javnega mnenja (denimo strah pred sramoto, ki v skrajnih primeri vodi v samomor). Niso zaman sredstva javnega informirana dobila vzdevek »sedma sila«.

Vsa moderna zgodovina je, poenostavljeno gledano, boj za informacijo. Če informaciji ne verjamemo in se ji ne uklonimo, lahko sprožimo tudi (socialno) revolucijo, če ji slepo verjamemo, pa tudi vojno (Irak).

Nina Zidar – Klememčič, odvetnica:

S pojavom vedno bolj invazivnih načinov poročanja, z izrazito tendenco poročanja o t.i. malem človeku, se vedno pogosteje pozablja, da je temeljni kriterij za dopustnost poročanja, ki na kakršenkoli način posega v zasebnost posameznika, upravičen  javni interes. Ta pa ni v vsem, kar javnost zanima. Javnost ima upravičen interes biti obveščena o stvareh, ki so v določenem trenutku predmet splošno pomembne družbene razprave. Intimna sfera posameznika je praviloma absolutno zaščitena. 

Gregor Repovž, predsednik Društva novinarjev:

Kolikor sem se uspel seznaniti s primerom, ima zgodba več plati in več resnic. Glavni naslov na ravni novinarskih organizacij za presojo primera je, po mojem, častno razsodišče. V tem primeru so bili vključeni tudi drugi profesionalci in seznanjeni z namero novinarke, pri tem mislim na zdravnike in drugo medicinsko osebje. Odgovornost za naknadno soočenje s publiciteto ni mogoče preprosto vreči na novinarko. Po mojem bi bilo najbolje, če bi v tem primeru presodilo tudi častno razsodišče, kar je tudi zagotovo v interesu novinarke.

Brane Piano, novinar:

Pri nas se novinarji še preredko odločajo za razširjen nadzor nad nosilci javnih funkcij, saj se boje šikaniranja s strani politikov, ki so si tako ali drugače podredili medije. S pravo mero profesionalnosti in poklicne pokončnosti ter v vsakem posamičnem primeru dobro pretehtano odločitvijo o mešanju zasebnega z javnim bi lahko razkrili marsikatero nečednost na račun davkoplačevalcev. Seveda pa je povsem nekaj drugega razkrivanje zasebnosti običajnih državljanov, otrok, bolnih, drugačnih…

Foto: Demokracija sama po sebi ni garant, da v družbi ne zavlada (parlamentarni) totalitarizem. Avtorja grafitija tudi kamera ni prestrašila. Foto: Marko Sjekloča